11. – 22. julij 2009
Finike-Kekova Roads-Kaş-Kastellorizo/Megisti-Kalkan-Fethiye-Yassica Adalari-Wall Bay-Küçük kuyruk-Ekinçik-Marmaris (190 Nm)
Posadka: Tatjana, Boris in Irena
Na tole poročilo ste morali počakati kar do torka, ker smo tokrat etapo malo podaljšali. Običajno napišem poročilo v četrtek po kosilu, v petek pripravim še nekaj fotografij in v petek zvečer ali soboto zjutraj objavim. No, tokrat pišem poročilo šele v nedeljo popoldne. Tinga Tinga se mirno ziblje na valovih, ki jih iz odprtega morja prinese v naš zaliv Küçük kuyruk. Pa veste, kje je to? Stavim, da brez GPS koordinat ne bi našli tega zalivčka s smaragdno zeleno vodo in prodnato plažico na dnu. Kje smo torej? Nekje v Turčiji, na tistem koncu, kjer je največ lepih zalivov, kjer je vedno udogen veter in sorazmerno malo valov. Posadka se je tiho porazgubila v različne senčne kotičke barke. Punce se delajo, da berejo, fantje pa so si ravno malo privezali dušo po opoldanski malici. Irena mi je prinesla rdečo bevando in zdaj pričnem:
sobota, 11.julija 2009: marina in izlet z avtom do Božička
Ponoči sta se nam pridružila Boris in Irena, ki sta se iz Antalye pripeljala z rent a carom. Jutri zjutraj se bo z njim predhodna posadka odpeljala nazaj na letališče. Danes izkoristijo avto in obe posadki se odpeljeta do antičnega mesteca Myra in Demre, kjer stoji bazilika, v kateri je škofoval Sv.Nikolaj, Noel Baba po turško ali Santa Claus/Božiček po ameriško.
Sam urejam papirje in barko.
Najprej skušam na internetu objaviti zadnje zapiske. WiFi signal je sicer zelo dober, a do mreže ne pridem. Na recepciji nihče ne zna pomagati. Predlagam, da pokličemo njihov računalniški support. Pravijo, da je to v Istanbulu. Nič hudega, pokličimo. Receptorka kliče, kliče, končno nekaj odčeblja po turško in mi pove, da je sistemec ravno na nekem sestanku. Mhm, v soboto ob 11.uri sestankuje, mhm?! Ponudi mi njihov desktop, kjer internet dela. Preko Google chata se mi javi Luka in skupaj skušava najti napako v moji nastavitvi mreže na mojem notesniku. Ne odkrijeva drugega, kot da je propustnost mreže prenizka. Med tem se v recepciji naberejo že štiri starejše gospe, ki bi tudi rade do emaila. Tudi njim na barkah ne dela mreža…
Naslednja naloga je sprememba Crew liste v mojem Tranzit logu (plovno dovoljenje za plovbo po turških vodah). Receptorka mi je že včeraj naročila, naj pridem malo po 11.uri, ko običajno v soboto pridejo uradniki v urade, ki so tik ob izhodu iz marine. Finike so namreč uraden »port of entry«, kar pomeni mednarodna luka, kjer lahko vstopaš/izstopaš iz države. Zato morajo uradi načeloma delati neprekinjeno.
Načeloma: Na recepciji izpolnim novo kopijo Crew liste, receptorka vse sfotokopira in me prepusti boyu, ki nas je nabral s treh bark. Zakonski par Izraelcev je priplul ponoči iz Izraela, direktno. Pravita, da običajno vozita do sem 56 ur, a tokrat sta imela zelo ugodne razmere, brez valov in šibke vetrove. Zato sta celo pot prejadrala v štirih dneh. Drug je »kot metuzalem« star Francoz, ki že malo slabo sliši in je prijadral iz Cipra. In jaz. Boy vzame vse naše dokumente in fotokopije ter nas povabi, da mu sledimo.
Najprej gremo na policijo. Uradnik že sedi za mizo in začne s pregledovanjem potnih listov in žigosanji. Skušam pojasniti boyu, da jaz rabim samo žig pristaniškega kapitana, a me pomiri, naj sedem in počakam. Čakam, da policist uredi vstop obeh posadk iz Izraela in Cipra.
Zdaj nas boy odvede v sosednjo pisarno carine. Spet mu skušam povedati, da jaz tam nimam kaj početi, pa mi spet pokaže stol, naj sedem. Carinik celo pomeša mene in barko iz Cipra, ker ga Francoz ne sliši. Sploh pa noben od uradnikov ne zna tujih jezikov in vse prevaja boy. Tudi carinik uredi vse postopke in še enkrat vpraša boya, kaj naj naredi z mano. Boy mu v turščini nekaj pojasni. Vsi obtičimo v tišini. Carinik se skuša delati zasedenega s tem, da obrača liste svojega velikega katastra (registracijska knjiga, kamor še vse barke ročno vpisujejo), boy stalno skače na cesto in gleda po ulici, francoski starec meditira, židovski par lista nek katalog. Nakar Žid vpraša carinika »What is a problem?«. »No problem, wait for harbour master!«. Aha, boy stalno gleda, kdaj se bo prikazal pristaniški kapitan. Zdaj mi je jasno, zakaj sem moral tudi sam z njimi. Očitno so vsi trije uradniki zmenjeni, da pridejo ob 11,30 v pisarno, recepcija marine takrat zbere vse potnike in v pol ure opravijo svojo sobotno izmeno.
Ampak danes zamuja glavni šef, harbour master. Končno se pripelje na mopedu v spodnji majici brez rokavov. Flegma odklene svojo pisarno in nas povabi naprej. To še nisem doživel, saj so pristaniški uradniki vedno v uniformah in moraš tudi sam priti primerno oblečen. Ta je že stari maček. Seveda se najprej loti Izraelcev in Francoza. Vsakemu vzame 10 turških lir (5€), kot je njegova taksa in se prijazno poslovi od njih. Nakar vzame moj, še ročno izpolnjeni Tranzit log (za podrobnosti preberite tisti majski prispevek »Adrenalinska birokracija«). Tipka v svoj računalnik, a ni zadovoljen. Boyu naroči naj me povpraša, če bom čaj. »Prosim.« In boy skoči čez cesto po dva čaja, za kapitana in zame. Kapitan mi ponudi cigareto. »Thank you, I do not smoke.« Kapitan zavrti telefon in se pogovarja s centralo. Dojamem, da Tinga Tinga ni v bazi podatkov. Očitno je v Marmarisu, tistega dramatičnega 4.maja, ko so v turške lučke kapetanije uvedli nov računalniški sistem, nihče ni vnesel. Tako zdaj moj kapitan prične z odpiranjem novega obrazca za Tingo Tingo. Ob vsakem drugem podatku obrača fotokopijo mojih dokumentov in pomagam mu s pravim odgovorom. Počasi izpolniva že četrtino obrazca, pokadiva njegov cigaret in spijeva najina čaja. Nakar se kapitanu posveti. Vse moje dokumente ima fotokopirane, zato bo lahko vnos podatkov opravil tudi brez mene. Prijazno mi udari tisti žig, kar je edino, kar sem danes želel dobiti, iztrga si svoji dve kopiji obrazca in me prijazno odslovi. Brezplačno.
Porabil sem skoraj dve uri, užival izredno prijazne in popolnoma neučinkovite uradnike, še vedno pa nisem prepričan, ali je Tinga Tinga v celoti vnešena v bazo podatkov.
Ampak sem dojel naslednje:
Policija ima zaradi razvitega turizma in številnih letališč že leta urejeno bazo podatkov in enostaven proces izdaje turističnih viz. Pri njih so postopki zelo hitri.
Carina deluje še v ročnem sistemu. Veselo prepišejo podatke o plovilu v svojo ogromno knjigo registra. To traja malo več časa, a je tudi učinkovito.
Lučke kapetanije pa so še v tranzicijskem obdobju, ko računalniški sistem registra še ni povsem uveden, kapitani še iščejo črke po tipkovnici in je baza podatkov zelo neurejena. Hkrati nas je še kar nekaj tistih, ki imamo ročno izpolnjena plovna dovoljenja in nas morajo še vnesti v bazo.
Zaključek: letos bom skušal biti prijazen turist in ne bom več gnjavil uradnih oblasti s svojimi spremembami dokumentov. Pika.
Povzpnem se še na jambor podmazati vetrnico merilca za veter (windex), ki se je zatikala. Kupim karnister bencina in pripravim mešanico za motor gumenjaka. Zamenjam in kupim novo bombo s plinom in nekajkrat skočim pod tuš, da preživim vročino v marini.
Dan je hitro naokrog in obe posadki se vrneta polni vtisov.
Presenečenje pripravi Staš, ki od nekod prinese lepo okroglo čokoladno torto za Tatjano in njen rojstni dan (ki bo sicer šele čez en teden, a torto pojemo že danes!). Če je že tako, potem pa kapitan na račun svoje žene povabi celo druščino na pijačo v lokal na obali, kjer imajo živo glasbo. Ansambel igra pravo turško plesno glasbo, mi pa pijemo hladno turško vino ali pivo. Za sosednjo mizo sedi prometni policaj, ki je na dolžnosti in kar od mize med svojo večerjo vsake toliko zapiska s piščalko, ko ustavlja promet po cesti mimo lokala. Zabavno in vroče. Decibeli naraščajo, naše oči pa ugašajo. Večino nas pobere še pred polnočjo, le Staš je ostal na dežurstvu in poslušal glasbo do konca.
nedelja, 12.julija 2009: izplutje iz Finik in spet v Kekovo
Prejšnja posadka nas že zgodaj zjutraj zapusti. Ostali si natočimo še polne tanke vode, kupimo svež kruh in pozajtrkujemo. Nato izplujemo.
Kmalu dobimo ugoden veter in orcamo vse do Kekove.
To je klasičen postanek na tej trasi in tu sem že četrtič v zadnjih treh tednih. Dan je miren in kot se za nedeljo spodobi tudi počivalen. Le da je danes res vetrovno, saj imamo v sicer mirnem zalivu Uçagiz zadaj za Kekovo kar 25 vozlov vetra vse do sončnega zahoda. Sidro dobro drži, le kapitan je popolnoma moker, ko se po izkrcanju posadke sam z gumenjakom vrača proti vetru in valovom nazaj na barko.
ponedeljek, 13.julija 2009: spet v Kaş
Naša naslednja postaja je Kaş. Iz Kekove do sem priplujemo že ob 12h, večinoma na motor, saj se veter še ni prebudil. Na obali nas pričaka »my friend, Ismail«. Tu se res počutim že domače. Takoj za nami nam ob bok pristane še Pierre s soprogo. Starejši pariški par ruskega porekla ima barko Bavario z imenom »Pitjušek« in ob kozarcu rakija veselo pokramljamo po rusko.
V mestu gremo na lahko kosilce s kebapom in ayranom, pa skok v klimatizirani Cyber Cafe, pa prijava v agenciji Dolce Vita za jutrišnji celodnevni izlet v sotesko Saklikent. Nakar moram še popraviti zamenjati zlomljeno vzmet v ključavnice v toaleti.
Ravno zaključim delo, ko se na nasprotni strani pristana zasidra potniška ladja za Kastellorizo. Naša sidrna veriga zarožlja, kar je očiten znak, da je ladja vrgla sidro preko naše verige. Kaş ima sorazmerno ozek pristan s privezi na dveh vzporednih obalah, zato si plovila na vis a vis večkrat križajo sidra. A tole je mala potniška ladja s sidrom preko 100kg, ki bo šla jutri zjutraj ob 10h spet na svojo vožnjo do grškega otočka, ravno ko nas ne bo na barki, ker gremo na izlet. Ob tem bo dvignila moje sidro in ga vrgla v morje, naša barka pa bo začela s krmnim zrcalom tolči ob beton na obali. To moram preprečiti. Najprej stopim okoli pristanišča in ravno še ujamem kapitana, ki odhaja z mopedom domov. Pojasnim mu situacijo. »No, problem, I will take care«, Nič hudega, bom pazil, mi odvrne in se odpelje. To ni v redu!
Z Borisom vzameva potapljaški maski in se spraviva na ogled sider. Globina je 7-8 metrov, voda pa hladna zaradi sladkovodnih podvodnih vrelcev, zaradi katerih je tudi vidljivost slaba. Odkrijeva, da je moje sidro pokrito z njegovo debelo verigo. Nekako Borisu uspe moje sidro čim bolj osvoboditi sosedovega sidra. Izplujem, prestavim sidro in se ponovno vežem na obalo. Potapljač Boris poroča, da sta zdaj sidri 2 metra narazen. Torej zdaj bo OK, ladja bo izplula, brez da bi mi naredila škodo, le ob jutrišnjem povratku bi morala ta ladja spet vreči sidro bolj v desno.
Uf, smo imeli spet popoldansko akcijo, zato zdaj s pivom zalijemo manever.
Nocoj večerjamo pri »my friendu« Ismailu, v restavraciji Smiley. Streže nam njegova soproga, Bolgarka. Potrudi se in res imamo izboren menu: sveže pečeni sač kruh s česnom, mešane meze hladne predjedi, na grilu popečeni ribji fileji gruperja in za Borisa otoman special kaserola. Na koncu nam na račun hiše ponudijo še hladno lubenico in melono. Prijetni večerji sledi še nakupovanje na bazarju (moške srajce in kopalne hlače).
torek, 14.julij 2009: trekking izlet z Dolce Vito
Zjutraj za vsak slučaj še stopim do potniške ladje za Kastelorizzo in poprosim kapitana, če na povratku lahko sidra malo bolj v desno. Obljubi.
Mi se naložimo na odprt Jeep skupaj z mladim švicarskim samcem in enim turškim frajerjem, ki ima še dve prijateljici. To je naš del posadke. Drugi, večji Jeep vkrca še 15 mlajših turških gostov. Peljemo se najprej po cesti proti Kalkanu in naredimo postanek na plaži Kaputaş. Zajeda med skalami z belo mivko in smaragdno zelena voda spominja na Ship wreck bay na Zakinthosu, ki je nekakšen zaščitni znak Jonskih otokov. Le da je tu še lepše. Imamo polurno kopanje, preden se vzpnemo v gorati del, kjer v vasi Akbel naredimo še postanek za čaj v idiličnem počitniškem resortu Wooden Villas z bazenom, palmami, vinogradom in malimi lesenimi apartmani.
Pred odhodom dalje nam vodiča pobereta vse aparate v vodotesne vreče, kajti pred nami je zaseda z vodnim napadom. Vsak od nas dobi plastenko z vodo, eden celo puško na vodo in peljemo se skozi vas, kjer nas čaka zaseda otrok, ki nas bo napadla s curki vode. Ne damo se kar tako, tudi mi jim vrnemo, a smo vsi precej mokri. Sploh Tatjana, ki jo je zadel pravi gasilec s cevjo za špricanje vode. A v tej vročini nam ta mokrota kar paše.
Točno opoldne dosežemo sotesko Saklikent, ki je največja soteska v Turčiji. Dolga je kar 16 km in le prvih 2-5 km je možno prehoditi v turistični varianti. Za več je potrebna že polna plezalna oprema. Na koncu soteske, kjer parkiramo naše džipe, je turistično naselje večih restavracij, ki so vse narejene na lesenih terasah nad hladno, hitro tekočo reko. A tu sonce še žge. Šele ko gremo v sotesko, nas hlad osveži. Vsi prejmemo modre čelade. Pa ne tiste od OZN, ampak take, simpatične gradbinske, da se še Boris počuti bolj domače. Že na vstopu v sotesko moramo prebroditi deročo reko. Voda je hladna in globoka do pasu. Nato hodimo, lezemo, plezamo tistih nekaj kilometrov. Ves čas po strugi, ki ima povprečno pol metra vode, a v tolmunih se zmočimo tudi celi. Splezamo do zadnjega balvana, od koder je res le še plezalno nadaljevanje. Pot nazaj je še bolj zabavna, saj smo že bolj pogumni. Vsi veseli se vrnemo do izhoda, kjer nas namestijo v eno od restavracij in v hladu pojemo dobro turško kosilo, popijemo pivo in kavo.
Naslednja postaja je blatna mlakuža ob reki. Sledi valjanje po blatu, mazanje z blatom po celem telesu in na koncu kopanje v bistri reki.
Jeep nas pelje naprej proti antičnemu mestu Xanthos, ki je bilo glavno mesto likijcev. V svoji zgodovini je doživelo dva posebno krvava dogodka. Ob prvem perzijskem obleganju mesta so branilcem pojenjale moči in zaloge hrane. Zato so najprej sredi mesta zbrali vse otroke in žene, da so jih zažgali, borci pa so si sami vzeli življenje. Tako ni nihče od meščanov padel v suženjstvo Perzijcem. Po odhodu Perzijcev se je v mesto vrnilo kakih 60 družin, ki so pred napadom uspele zbežati v notranjost. S finančno pomočjo ostalih likijskih mest v federaciji so mesto obnovili. A po dobrih sto letih se je zgodba ponovila. Spet so bili oblegani, tokrat od Rimljanov. In spet se je obleganje zaključilo z množičnim samomorom vseh prebivalcev Xanthosa.
Dan zaključimo v Patari, ki je bila nekoč pristanišče Xanthosa, danes pa ima poleg številnih antičnih ostankov eno najlepših peščenih plaž, kjer tudi mediteranske želve carreta carreta ležejo jajca.
Za nami je pester in doživet izletniški dan. V tej poletni vročini je bil osvežilni trekking v soteski Saklikent res čudovito doživetje.
Ob povratku v luko najprej preverim, kako je sidrana nasproti potniška ladja. Kapitan je držal besedo in je sidral celo tri priveze vstran.
Noč je napeta in kratka. Malo po polnoči že potegne krepak severnik, ki nato opleta od severozahoda do severovzhoda s sunki preko 20 vozlov. Barke na privezih živahno poskakujejo, lastniki preverjajo in zategujejo sidra, nekateri morajo na krmo celo dodajati bokobrane, da preprečijo butanje ob betonsko obalo. S sosedom Pierrom izmenjava nekaj besed. On bedi celo noč, saj ga veter zelo tišči v obalo. Čas si krajša z igranjem pasijanse na notesniku. Enkrat me zbudi, ko vrže v naš kokpit naša obuvala, ki smo jih pustili na obali. Mlad potepuški pes si je izbral Borisov natikač in ga pošteno nagrizel, preden mu ga je Pierre uspel iztrgati iz gobca in nam rešiti preostale.
sreda, 15.julij 2009: skok v Grčijo
Pred izplutjem me »my friend« Ismail in sosednji francoski jadralec opozorijo, da so napovedani zelo močni vetrovi in naj bom previden. Hvala, bom upošteval.
Iz Kaşa je le dobre 4 milje do najbolj vzhodnega grškega otočka Kastellorizo ali Megisti ali Meyisti ali Meiss. Z motorjem smo tam v tričetrt ure. Kot kaže so oblasti na obeh tsraneh meje zelo tolerantne, saj praktično ni obiskovalca Kaşa, ki ne bi skočil spotoma še do sem. Otoček ima eno samo vasico s precej zgodovinskimi stavbami, saj je bila zgodovina osvajanj tu zelo pestra. Bob ob boku so tu džamija, pravoslavna cerkev, bizantinsko obzidje in španska trdnjava. Žal pa danes na otoku živi le še 250 starejših ljudi, saj so vsi mladi zbežali bolj v jedro Grčije. Srečamo kar nekaj čudaških domačinov, ki me na nek način spominjajo na prebivalce Suska na Jadranu.
Iz Grčije izplujemo že na jadra in v prav športnem jadranju s križanji v orco prevozimo naslednjih deset milj do Kalkana. Tam vržemo sidro v zalivu pred mestom.
četrtek, 16.julij 2009: v viharnem dnevu naredimo največjo razdaljo
Izplujemo že pred šesto zjutraj, saj so za danes številna opozorila o viharnih vetrovih 7 boforov v našem sektorju. Skupaj s številnimi guleti se prebijamo na sever proti Ölü Denizu. Danes je pred nami 40 milj prečenja malega turškega Biskaja okoli rta sedmih glav. Vsi bežimo pred vse močnejšim vetrom in predvsem vedno bolj razpenjenim morjem. Jutranji veter okoli 20 vozlov nam je najprej čisto v nos, nato pa s sunki do 35 vozlov celo menja smeri. Težko je ujeti ravno pravo velikost jader. Prvi del poti vsaj ni prevelikih valov, saj veter piha z obale, a v zalivu Ölü Deniza pod mogočno goro Dagi Baba dobimo ob vetru precej preko 30 vozlov tudi lomeče se valove, ki nas pošteno opluskajo. Z žensko podporo spremenim odločitev, da tu ne bomo niti poskušali izvesti načrtovanega sidranja in bežimo raje direktno naprej v Fethiye. S tem smo se pravočasno izognili napovedanim popoldanskim sedmim boforom in ob 12 uri že jadramo v sorazmerno mirnem morju v globino zaliva Göçek-Fethiye.
Popoldne se kopamo na sidru pred vhodom v mestni zaliv in šele pred večerom zaplujemo v varen zaliv mesta Fethiy. Tam najdem varno in mirno sidrišče in mirno prespimo noč, ko veter tudi tu v zavetju dosega preko 20 vozlov.
petek-nedelja, 17.-19.julij 2009: jadralno kopalni raj
Naslednje tri dni uživamo v nekajurnih lepih jadralnih etapah med različnimi zalivčki v Fethiye Körfezi. Zaliv meri nekako 12 x 15 milj in je poln lepih zalivov, lagun in otočkov. Močan meltemi z globino zaliva izgubi svojo moč na zmernih 15 vozlov, predvsem pa je morje sorazmerno mirno (kot smo ga vajeni na Jadranu). Tako z Borisom uživava v trimanju jader in mirnih orcah ali bokih. Sidramo v najlepših kotičkih in se kopamo v topli vodi. Obiskali smo prelive v arhipelagu Yassica Adalari, sidrali v čudovitem zalivu Wall Bay, obiskali kleopatrinino plažo in sidrali v Küçük kuyruku. Seveda nismo nikjer sami, kajti v tem delu je gostota plovil največja v Turčiji. A to nam je običajno samo popestrilo sedenje v zasenčenem kokpitu z opazovanjem dogajanja v okolici. Kopanje, pitje hladne pijače v vročini (če imaš posadko Vodopivcev, piješ seveda vodo), kratke jadralne etape, sidranje, to je res pravi dopust.
Seveda moram omeniti tudi praznovanje rojstnega dne Tatjane, ki se je po celodnevnem eSeMeSanju končalo v starem delu mesta Fethiy. Tu sredi karavansaraya najprej pri ribičih v ribarnici nakupiš sveže ribe, ki ti jih v lokalčkih na trgu pripravijo seveda z obveznimi hladnimi predjedmi in prilogami. Ob tem smo odkrili posebno dober turški roze, vino Lal iz vinarne Kavaklidere. Priporočamo!
Vreme se je stabiliziralo. Zjutraj imamo nekaj burina iz vzhodnih smeri, okoli 11.ure prične jugozahodnik, zunaj na odprtem morju zahodnik, ki z deset vozlov do večera pojača na 15-20 vozlov in s sončnim zahodom ugasne v mirno brezvetrno noč.
ponedeljek, 20.julij 2009: spet na sever
Naš današnji cilj je Ekinçik, 24 milj severneje. Zapustimo prijazen zaliv Fethiye körfezi in se okoli rta podamo na razburkano odprto morje. V ranem jutru srečamo številne gulete, ki plujejo proti jugu. Boris pravi, da rojijo, toliko jih je. Tudi jugozahodnik je že tu, zato kmalu razpnemo jadra in križamo proti vetru vztrajno proti severu. Krmari Tatjana, midva z Borisom pa izvajava manevre obratov.
Naš cilj je zaliv, kjer smo še vedno srečali želve, kako se pasejo na morskem dnu in dvigajo svoje glave okrog zasidranih bark. Sidro vržemo na mojem stalnem mestu sidranja tik pred privezi vaških čolnov za obiske delte reke Dalyan. To je namreč najzahodnejši del zaliva, kjer je največ zavetja za morsko valovanje, ki prihaja z odprtega. Do večera se nas na sidrišču zbere 10 jadrnic. Najbolj nas s sosedi vznemiri starejši francoski par, ki kljub velikemu sidrišču sidra ravno med naša tri sosednja plovila tako na tesno, da moramo celo noč kontrolirati stanje bark. Veter namreč obrne iz jugozahodnika v severovzhodnik in s sončnim svitom v severozahodnik. Tako se ob 5,30 zjutraj znajdeva s Francozom le na 5 metrov, kar mi res ni všeč. Skrajšam svojo verigo, nakar čez eno uro Francoza le dvigneta svoje sidro in odplujeta… po francosko…
torek, 21.julij 2009: v domači pristan Marmarisa
Posadka se ob krajšanju verige prebudi. Tako sledi že zgodnje jutranje kopanje in zajtrk, nato pa še mi dvignemo sidro in odmotoriramo proti Marmarisu. Danes nam celo pot kljubuje zahodnik točno v naš kljun. Vso pot opravimo na motor.
V Marmarisu najprej napolnimo rezervoar z gorivom, nato pa se Tinga Tinga vrne v svojo matično marino Yacht Marine Marmaris. Na privezu je vroče. Zadevo rešuje le južni veter, ki nam piha po krmi točno v kokpit. Tako se v senci še nekako da zdržati. A kaj ko je danes zadnji dan dosedanje posadke in sledi pranje palube. Opravimo ga v slabi uri, a v najhujši vročini. Barka je razsoljena in obrisana. Zdaj jo mahnemo na bazen. Tam se da preživeti nekaj prijetnih uric v senci, pod tušem in s plavanjem v bazenu. Še pivo si privoščimo na ležalnikih.
Večer preživimo v mestu. Tokrat je Marmaris v polnem turističnem vrvežu. Sprehajajočih turistov in domačinov so polne ulice, polni so lokali, polna je obala privezanih guletov in pred marino je zasidrana velikanska potniška križarka Aida.
Moj »stari prijatelj« nas ujame na ulici in povabi v svoj lokal Marmaris Corner na večerjo. Tu smo bili že z Vojko in Frančkom, pa z Gašperjem, Sašo in Maherjem in kot pravi, smo edini slovenski gostje. Danes smo vsi hudo pregreti od vročine in zapaše nam hladno efes pivo. Večerja je lahka in dobra, čeprav hude lakote ni. Boris po gorenjsko izpelje situacijo, da kapitan sam počasti poslovilno večerjo, nakar se dobre volje vrnemo na krov. Barka je pregreta in noč je topla. Popijemo še zadnje zaloge vode. Ta etapa je bila res vodopivska, še sam sem po vzgledu Irene začel lokati vodo v velikih količinah.
Šele proti jutru se ohladi. Takrat pa že pride taksi, ki ob pol sedmih odpelje Ireno in Borisa na letališče Dalaman. V času kosila bosta že v Sloveniji. Midva s Tatjano pa ostajava v vroči Turčiji.
Tinga Tinga bo zdaj teden dni mirovala v svoji marini. S Tatjano se bova priključila svojim turškim gostiteljem slovenskih rotarijcev v Çeşmah pri Izmiru. Zato bo naše naslednje javljanje šele v prvem tednu avgusta, ko bomo z Darjo osvajali grške otoke Rodos, Simi in turški Bozburun. Prav možno je, da nam bo družbo delala tudi žirovska »Severina«, saj Rok napoveduje njihov prihod v Marmaris za 30.julija.
Album s slikami
