V Splitu se mi zamenja posadka: z avtom se pripeljejo že v petek zvečer Tine, Darja in Andrej, Alenka, nato se v soboto Tatjana in Alenka odpeljeta domov. Pred nami je še teden tipične poletne plovbe po Hrvaškem morju, za naju s Tingo Tingo pa seveda zadnja etapa povratka v domačo marino Punat na Krku. S tem bova sklenila skoraj 4000 km letošnje plovbe ob turški obali, prečenje Egeja, obplutje Peloponeza, Jonske otoke in celoten vzhodni Jadran.

V Splitu je čez dan zelo vroče, kar malo soparno, zvečer pa je v mestu dokaj živahno: v petek se je ravno pričel festival Dioklecijanovi dnevi. Meščani se oblečejo v rimske tunike in toge in se skupaj s cesarjem Dioklecijanom ter njegovo lepo ženo (dejansko je to hrvaška Miss-2010) sprehajajo po ulicah. Srečaš tudi rimske legionarje, pa gladiatorje in druge zabavljače. Promenada ob obali pred Dioklecijanovo palačo in predvsem ulice znotraj palače so polne sprehajajoče se množice turistov in domačinov.

Split skuša postati tudi luka za potniške križarke in to soboto so v časopisu Slobodna Dalmacija pisali o pristanku kar šestih križark, ki naj bi za nekaj ur v mestu izkrcale preko 6000 turistov. Vse so do večera že odplule…

Preživimo dva večera v mestnem vrvežu te lepe dalmatinske prestolnice, medtem ko preko vročega dneva opravimo redno tedensko čiščenje barke, obnovo zalog hrane in pijače ter administrativne prijave in odjave posadk na Lučki kapetaniji. Posadki uspe vmes še skočiti na mestno plažo in se okopati.

V nedeljo zjutraj odrinemo iz prenatrpane ACY Marine Split, ki ima čudovito lokacijo, le slabo profiliranje svoje poslovne usmeritve. Imajo 340 vezov, od katerih jih je preko 200 charter. Za vse goste marine je eno samo malo sanitarno vozlišče s 3 WCji in 3 tuši za vsak spol. Si predstavljate, vsak petek zvečer se v marini izmenja 200 posadk charterja in kakih 1000 ljudi se ob izkrcanju želi stuširati. Nikjer nisem doživel, da bi pred toaletami stala vrsta 30 moških, ki so z brisačkami čakali na tuširanje. Ob tem ima marina čudovito novo dvonadstropno poslovno hišo, kjer dela administracija. Za goste marine je na voljo le še mala recepcija in res zelo mini mini market. Kot kaže lastniki ves dobiček vlagajo v dobrobit zaposlene administracije. Mornarji so sicer prijazni in uslužni, tako da res edini rešujejo ugled marine, le če bi jih njihov šef znal organizirati. Marina je namreč dosegljiva samo na VHF-17 kanalu (naj vas opozorim, da se določene ACY marine na telefone ne odzivajo – ACY Split sploh ne dviga telefonov!!!). Ko se jim javiš izpred vhoda v marino, se ti oglasi mornar, ki te vljudno zaprosi, da počakaš. Nato po istem VHF-17 mornar pokliče šefa in ga vpraša, kaj naj naredi s tabo. Šef ima potem kake pol ure preverjanj z ostalimi mornarji, kje bi se našel vez za tebe. In ti vse to poslušaš po istem VHF-17. Za tujce to ni problem, ker ne vedo za kaj gre, mi Slovenci pa jih razumemo in kar prijela me je moja profesionalna deformacija »svetovalca«, da bi jim ponudil optimizacijo procesov dela. No, ampak na koncu se te nevaliča že mornar, ki ga pozivaš vsakih 15 minut, le-ta dalje sprašuje šefa in šef končno da komando, dajte ga na taj i taj vez… In tako sem po eni uri bil tudi sam poklican, ko se po VHF-17 oglasi mornar: »Tika Taka ili kako beše, možete u marinu. Našli smo vama vez. Čekam vas na gatu A.« In bil sem celo srečen, saj sem dobil vez ! Mogoče tega ne bi tako cenil, če bi mi isti odgovor dali v 2 minutah. A na recepciji poleg šoka visokih cen predvsem naletiš na tisto tipično socialistično mentaliteto nekdanjih državnih uslužbencev: na vsa moja vprašanja (o WiFi povezavi na internet, o transportu iz marine, o ureditvi popisa osoba in crew liste itd.) me receptorka prijazno »odkači« in me usmeri »tja, pa tamo preko, a o tome treba da pitate tamo…«. V tem je izredno izkušena, čeprav sem jo moral najprej počakati, da si je nalila svojo skodelico kave, njena kolegica pa je vpričo mene mirno reševala križanke. Saj gost je na dopustu in ima čas počakati, da se mu gospe od recepcije posvetijo… 

Kljub temu, da sem od prijatelja slišal presenetljivo novico, kako so ga v neki hrvaški restavraciji postregli v slovenskem jeziku in mu je uslužbenec povedal, da so preko zime imeli tečaj slovenščine, se bodo morali turistični delavci še precej naučiti, da bodo gostom ustregli na pričakovanem nivoju. Storitve so nekaj najbolj enostavnega, če jih izvajalec pravilno dojame – in to je, da se postavi na drugo stran in razume, kaj bi pričakoval gost od osebja. Vse napake svoje ekipe lahko reši s prijaznostjo in predvsem pripravljenostjo, da gostu reši problem…

A dovolj o tem. Obljubim, da zadnjič izlivam svoj žolč zaradi svoje razvajenosti iz Turčije in deloma tudi Grčije. Te dni se moram namreč privajati nazaj na trdo, drago hrvaško obliko turizma!

Mi v nedeljo bežimo iz Splita tudi zaradi pepela, ki mi vse bolj beli palubo. Za mestom Split, v Solinu je velik gozdni požar in temen oblak dima se razprostira vse do Drvenikov. Šele v šibeniškem arhipelagu imamo spet jasno nebo nad seboj.

Ves teden imamo dokaj izrazit maestral ali sevrozahodnik vsako popoldne in seveda v naši smeri to pomeni jadranje v veter –orcanje. Skoraj vsak dan kar nekaj ur uživamo v tem. Vmes pomaga tudi motor.

Prva noč je na boji v uvali Tratinska na otoku Žirje (200 HRK za bojo), druga noč je sidro v uvali Tijaščica na otoku Tijat, tretja na sidru pred marino otoka Žut, četrta na boji v prelivu med Istom in Molatom (140 HRK), pa sidro v zalivu Kolorat na Cresu in sidro v ob Košljunu v punatskem zalivu na Krku.

Prvi dan se zvečer srečamo s posadko barke Sunset. Imamo prav živahen večerni klepet ob kozarcu vina. Zjutraj nas Tine pogosti še s svojim poznanim zajtrkom: grobi koruzni žganci z ocvirki. Le-te Marta še veselo posuje s sladkorjem in jih prav pohvali. Na Tijatu Tine in Darja prehodita vse lovske stezice, saj ta otok je lovski rezervat in ni poseljen. Na Žutu cela posadka ob sončnem zahodu osvoji 163 m visok vrh Trvdomešnjak, od koder je čudovit razgled na Kornate, Telaščico, pa Pašman in Ugljen. Pred Ižom Velikim se srečamo z ekipo barke Rooster (družino Mirka in Maje ter njunega prijatelja), da kar prosto vezani na bok kako urico poklepetamo. V Koloratu poleg nas zvečer vrže sidro naš novi profesionalni skiper iz JK Lokatiming, Fudge. Zvečer ob kozarčkih ouza beseda teče o jadralskih izkušnjah na Hrvaškem. V petek že zjutraj potegne jugo in vremenska napoved obeta krepak jugo do večera, nakar naj bi obrnilo v burjo, ob tem najavljajo nevihte… Tako malo spremenimo naš plan in izkoristimo ugoden veter z boka in krme za lepih 7 ur jadranja do mesta Rab in dalje ob Rabu do Stare Baške na Krku in nato Punata. V Rabu si privoščimo ledeno kavo ter nabavimo svežega kruha inzelenjave – predvsem pa piva, ki ga je včeraj na krovu zmanjkalo! Pred Staro Baško vržemo sidro in na krov priplavata Franček in Vojka, botra naše Tinge Tinge, da nas počastita s hladnim slovenskim vincem in dobrodošlico na povratku v domačo luko. Zadržimo se skoraj do večera, nato pa za eno noč vržemo sidro ob otočku Košljun pred marino Punat. Zadnji večer si posadka privošči noč kvartopirstva, praznimo tekoče zaloge in na koncu nas Darja ob 01h zjutraj nagradi še s palačinkami. Zjutraj se prevežemo v marino na novi stalni vez Tinge Tinge, operemo palubo in gumenjak ter razsolimo vse vrvi in platna. Fantje ravno popijemo pivo in se vrnemo izpod tuša, ko useka piš burje in v hipu se vlije. Naliv traja sicer le pol ure, a veseli smo, da smo do takrat postorili vse, kar smo nameravali. Zdaj smo prosti. Gremo jest in na obiske prijateljev…

Tatjana, ki se pripelje od doma z avtom za naš povratek domov, nam prinese šampanjca in me opozori: »Imaš pa res srečo z vremenom!« Priznam: vse je šlo po planu in ves čas letos smo imeli ugodne vetrove. Na Egeju smo bili en dan pred viharnim meltemijem, ob Peloponezu sva imela celo ugoden downwind, Otranto sva prečila v milem vetrcu en dan pred krepkim maestralom, ki bi nama pihal v nos in dvignil morje, ob hrvaški obali smo imeli izredno stabilen popoldanski maestral in v Punatu smo na minuto natančno zaključili dela pred nevihto in viharno burjo, ki je potegnila z Velebita. »Poseidon in Eol, hvala vama, še naprej vama bom ob izplutju daroval kapljico žganega…«

S tem je moje letošnje popotovanje zaključeno. Čaka me še nekaj regat in mogoče še en ali dva vikenda v Punatu. Pa saj bo dovolj. Priznati moram, da sem se kar najadral.

Marina Gouvia je še vedno ena najboljših grških marin. Dodali so še nekaj vmesnih pontonskih pomolov, da so povečali število prevezov precej nad 1000. Žal so se letos vse grške marine podražile. Neto cene so po 40€, a s 23% DDVjem to znese 52€. Tu vsaj ne komplicirajo s sanitarijami in tušem: to je v ceni. Posebej pa moraš doplačati geslo za internet, ki je 5€ za 24ur. Signal WiFi sicer na barki lovimo, da je propustnost priključka tako majhna, da mi raste brada, ko med vsako browse transakcijo čakam po nekaj minut. Z muko le uspem preveriti vremenske napovedi: Poseidon za sever Krfa, theiyr.ch za prečenje Jadrana in Aladin za Južni Jadran. Vsi mi obetajo od ponedeljka dalje močan severozahodni veter, do takrat pa sorazmerno mirno in tiho. Tako pade odločitev, da s Tatjano odrineva s Krfa že v soboto popoldan in ne v nedeljo. Otrantskih vrat in potem še 200 milj odprtega morja res ne bi bilo prijetno prečiti proti valovom in vetru. To je predel, kjer Jadransko morje doseže največjo globino in navečjo ožino, zato so tako vetrovi kot valovi tu običajno za dve stopnji Bf lestvice višji kot drugod.

Veljko in Ida se izkrcata en dan pred svojim poletom. Poklepetava še s posadko slovenske barke Noor Daria, ki pristane poleg nas, nakupiva hrano in pijačo ter si privoščiva še zadnji grški gyros pita (v Turčiji in pri nas je to dönner kebap v zavitku kruha) z mythos pivom. Ob 16.uri v vročini odveževa in odplujeva iz marine Gouvia na Krfu. Tanki so polni vode (400 l), dizel goriva (255 l), hladilnik ima pivo in vino, v zmrzovalniku je dovolj mesa za en teden.

Takoj v ožini med otokom Krfom in le slabo miljo oddaljeno Albanijo naju v kljun že zaliva valovito morje, ki ga je tu dvignil močan popoldanski maestral. Šele proti večeru se morje umiri in veter malo upade. Sončni zahod dočakava poleg grškega otočka Erikousa in noč z vzhodom lune nama že osvetli svetilnik na zadnjem grškem otočku Othonoi. Kljun barke reže val direktno na sever v razdalji slabih 10 milj zahodno od Albanije. Ob 20h pričneva z dežurstvom. Menjava se vsake tri ure.

Tatjana ima okoli polnoči največ dela, saj sva takrat ravno sredi Otrantskih vrat, kjer se na komaj 50 miljah ožine strne ves komercialni pomorski promet Jadrana. Potrebno je budno spremljati lučke ladij, ki z veliko hitrostjo plujejo mimo nas, in se jim pravočasno umikati. Noč ima seveda svojo moč. Kako oceniti hitrost ladij, smer njihovega gibanja in možnost prebližnjih križanj naših poti. Kaj hitro se tudi Tatjana nauči marpa funkcij našega radarja, ki pomaga pri izogibanju trčenj.

Naslednji dan nama cel dan prede motor po kot olje zglajenem odprtem morju. Cel dan ni na obzorju kopnega. Mirno morje in morski tok 0,5-1 vozla nama pomaga zelo hitro napredovati. Proti večeru moram celo zmanjšati obrate motorja na polovico, da bova dosegla hrvaško obalo pri Cavtatu s prvim sončnim svitom. Ponoči si ne želim vplutja v verjetno prezasedeno lučico Cavtata.

Okrog pete ure popoldan nama zapoje navijalni motorček na ribiški palici. Uf, to bo velika riba, saj mi izvleče še 100 m vrvice, preden sploh lahko z zavoro zaustavim vrvico. Počasi se riba umiri. Pričnem navijati po meter za metrom, čakam ob njenih poskusih pobega in spet nadaljujem. Najino hitrost sva zmanjšala na 3 vozle. Tatjana medtem pripravi palico s kljuko, da bova ribo sploh lahko dvignila iz vode na krov, čeber, da ne bo vse krvavo, ko bomo ribo zaklali, nož in vrvico, s katero ribo zavežem za rep, da mi ne pobegne. Počasi se riba približuje. Tuna je – in to velika. Malo je že utrujena, a nekaj metrov pred najino krmo se spet splaši in se skuša iztrgati z vabe. Konstantna hitrost naše barke ji ne dovoljuje počitka. Palico previdno predam Tatjani, ki mi ribo pripelje bližje krmi. Tuna je na levem boku čisto na gladini. Velika glava z lepim očesom me gleda, ko s kljuko zahakljam njen poklopec škrg in jo dvignem na krov.  Zdaj spet skače, a prepozno. Močan prijem za rep, potisk glave navzdol v čeber in sunek noža v njen tilnik mi omogoči, da jo obdržim kljub njenim močnim otepanjem. Kri počasi odteka in riba se umirja. Tatjana že fotografira, sam pa se počutim kot klavec, saj sem precej ošprican od krvi. Lepa je tale tuna. Njeno močno nabito mišičasto telo ima kakih 6 do 7 kg. Dobro odtečem kri, nato sledi razkosavanje. Zelo razkošno obrežem in vrnem morju njeno glavo, plavuti, rep in drobovino. V hladilnik zloživa le kotlete in lepe kose mesa. Nekaj surove tune takoj pojeva skupaj s sojino omako in limoninim sokom – temu pravijo sashimi. Odlična je, sveža je!

Zadnjo noč je odlična vidljivost in praktično ves čas že vidiva luči z albanske in črnogorske obale. S prvim sončnim svitom vplujeva v mestece Cavtat, ki je prva hrvaška mednarodna luka. Mestece se šele prebuja v ranem jutru (ugotoviva, da morava uro premakniti za eno uro nazaj glede na dosedanjo grško uro: tu je šele 6 zjutraj). Priveževa se na prazen carinski pomol. Stopim do pekarne in kupim svež kruh, pa še topel sirov burek in jogurt. Tako imava slasten zajtrk, preden se ob 8.uri odpravim na državne urade urediti vstop v »lipo našo«. Pri lučkem kapitanu sem prva stranka. Prijazno mi razloži še zadnjo novost Hrvaške – letos so uvedli še boravišno takso na plovilo. Plačam vinjeto in plovno dovoljenje, pa boravišno takso in izpolnim Crew listo. Plačam 220 €. Zdaj moram še do carinika in policije, da uredim prehod meje. Tudi tu gre hitro. Vsi uradniki so prijazni. Prijetno je biti spet v domačih vodah. S Tatjano kupiva še sveže sadje in nekaj zelenjave, nato pa hitro odveževa s carinskega pomola, kjer je že čakalna vrsta plovil, ki morajo tudi urediti prehod meje. Dobro, da sva bila zgodnja. Tu se jih je v pol ure nabralo že 15, pretežno Italijanov.

V čudovitem jutru plujeva mimo jadranskega bisera, mesta Dubrovnik. Tik pod obzidjem nama prečijo pot kajakaši, ki so namenjeni na otoček Lokrum. Barko zasidrava v lepem, kopalnem zalivu Šunj na elafitskem otoku Lopud. Skočiva v smaragdno zeleno vodo, da se osveživa, si privoščiva pošten maneveršluk grškega piva in padeva v dremež. Dve noči z dežurstvi se nama malo poznajo, zato si privoščiva lenarjenje in v tem zalivu tudi prespiva.

V torek se dobro naspana spopadeva z maestralom in skoraj osem ur jadrava v veter ob južni obali Mljeta. Na severozahodni glavi otoka naju valovi že pošteno zalivajo in tudi veter je že preko 20 vozlov. Zavijeva v dobro zaščiteno uvalo Lokva ob Pomeni, kjer je polno zatišje, skoraj brez vetra. Na dnu zaliva najdeva prijatelje z X-yacht lepotico Sunset. Za njihovo krmo položiva še naše sidro. Jure z Marto in mladino privesla do nas, da nas kot prvi slovenski prijatelj pozdravi v domačih vodah. Vsi nazdravimo z grškim ouzom. Z Juretom imava za seboj že kar nekaj tisoč milj Tirenca in Atlantika in vedno ga hvalim, kako dobro kuha. Spet je prevzel to zahtevno nalogo. Skuhal je že domačo govejo juho, zdaj pa prevzame še najino zalogo tune. Pripravi jo v paradižnikovi omaki s slastnim tenstanim krompirjem in grško solato. Vse zalijemo še z domačo malvazijo s slovenskega Krasa. Uh, smo se nažrli.

Zjutraj midva takoj po zajtrku dvigneva sidro in odplujeva z Mljeta proti Korčuli, Juretova posadka pa se obveže v hotelu Odisej še kupiti sveži kruh. Dobimo se spet popoldan na lepem sidrišču za otočkom Kneža na severovzhodu Korčule. Jure ne bi bil Jure, če ne bi na Mljetu nabavil še svežih jastogov in kaper. Nocoj vabi na špagete z jastogi in kaprami… Ne, ne bom vam opisoval nocojšnje pojedine, ne bi bilo fair do vas. Povem naj le, da smo jo zaključili s Tatjanino panakoto, ki jo je prelila s sladkim karamelnim prelivom…

Naslednji dan se razidemo. Midva se obrneva bolj na sever in preplujeva 35 milj mimo Pelješca, Hvara vse do severne obale Brača, kjer sidro položiva v globokem zalivu Luka pri Povlji. Odkar sva v južnem Jadranu je stabilno vreme s stacionarnim anticiklonom nad srednjim Jadranom, ki nam tu vsak dan postreže z močnim severozahodnikom. Tako v ranem jutru spet lepo jadrava vse do Hvara. Šele v kanalu proti Makarski morava prižgati spet motor. Na sidrišču veter vleče vse do poznega popoldneva, nato se umiri. Kot kaže je tu zaradi restavracije Pipo zelo obiskan zaliv. Zvečer naštejem 30 plovil..

V petek prečiva kanal do kopnega in se usmeriva v Split. Tu je noro. Ne vem ali je to »centar svita« ali kaj drugega, ampak na črpalki je vrsta, ki se v eni uri komaj premakne za dve plovili, v edino mestno marino ACY pa uspeva privezati po eni uri čakanja, da najdejo mesto kamor naju stisnejo. Sva med zadnjima pomoloma in od moje krme do nasprotne betonske strani imam manj kot 10 metrov. A cena je fantastična, 72€ na noč za plovilo do 11 metrov.. Toliko sem nazadnje plačal na Sardiniji, kjer so znani kot najdražji v Sredozemlju. V Turčiji in Grčiji sta bili najdražji marini po 51€. Ni kaj, draga je Hrvaška. A tu sva in tu ostaneva. Obljuba namreč dela dolg – Tatjani sem obljubil večerjo v Dioklecijanovi palači, saj mi je bila mornar vse od Naxosa. Jutri odide domov in dobim novo posadko. Potem imamo še en teden do Punata…

Na Zakinthosu sta naju zapustila Gašper in Maher. Odplula sta z rednim trajektom za Kilini na Peloponezu, od tam pa dalje do Patrasa, Korinta in Aten. Le dve uri po njunem odhodu pa sta se nama pridružila Veljko in Ida. Na Zakinthosu sta preživela že teden dni v vasi Vasilikos in dodobra raziskala notranjost otoka. Zdaj gresta z nama do Krfa. Skušali bomo prepluti najlepše točke grških Jonskih otokov. Ravno to soboto nam vremenska napoved obeta vsaj nekaj dni zelo močnih severozahodnih vetrov, ki naj bi na odprtem dosegli stopnjo 7 Bf, podobno tudi v prelivih med otoki. Zato izplujemo dejansko takoj po njunem vkrcanju. Že po prvih dveh miljah imamo krepak veter in razvijemo jadra. V ostri orci prejadramo 15 milj preliva od otoka Zakinthos do Kefalonije, ki pa nam s svojim goratim grebenom vse bolj jemlje veter. Pred nami je 45 milj, ki bi jih radi prepluli pred temo, zato moramo po treh urah prižgati motor. Vzhodno ob Kefaloniji se razpotega manjši otok, domovina Homerjevega Odiseja, gorata in skalnata Ithaka. Doslej sva bila tu s Tatjano že petkrat in jo spoznala tako v soncu kot v pravem »bohinjskem« dežju, tokrat sva jo še v močnem vetru. Že ob južnem delu otoku spet napolnimo jadra, a ko se bližamo vhodu v globok zaliv Ormos Aetou prično vetrovni sunki sekati iz več smeri in to z močjo do 30 vozlov. Raje pospravimo jadra in z motorjem vplujemo v glavno luko otoka, Vathi. Sidro položimo na dnu zaliva tik pred temo. Kot me je po telefonu opozoril že žirovski sojadralec Rok, je na Jonskih otokih v teh avgustovskih dneh invazija Italijanov. Tudi tu je v velikem zalivu s krmami jaht zasedena vsa obala, na prostem sidru so barke pred otočkom z mestno kapelico in vse do dna zaliva. Veter veselo vleče tudi ponoči in na sidrišču je rahlo valovito. Ker smo v veter in valove obrnjeni s kljunom, je bivanje na barki povsem vzdržno. Smolo imamo le z lokacijo. Zasidrani smo tik pred edinim barom v mestu, ki se napolni šele proti polnoči in nas vse do jutranjih ur bogato nagrajuje z bučno glasbo.

V nedeljo zjutraj veter še drži in napovedano je celo jačanje v popoldanskih urah. Zato se odločimo ostati v tem zalivu. Najprej obiščemo mestece Vathi, ki je res prijetno. Nato se presidramo v dno severovzhodnega dela obale, ki je kot nekakšna marina. Opoldne ravno še najdemo zadnjo luknjo za nas. Tu počakamo še drugo slovensko jadrnico, Severino, ki se nam kmalu pridruži. Vežemo jih kar diagonalno na že prezasedeni pomol. Oboji smo dobro skriti proti vse močnejšemu vetru, ki v zaliv nosi že visoke valove. Ubogi Sunsailovci (moj sinonim za angleške jadralne začetnike, ki se z družinami lotevajo prvih korakov samostojne plovbe v organiziranih flotiljah) se v res močnem vetru le s težavo prosto sidrajo pred pomolom. Opazujemo dramatične trenutke ob njihovih manevrih. Nasploh je v takih viharnih razmerah na privezih vedno zanimivo, saj se ves čas kaj dogaja. Tako nam hitro mine popoldne, ko obalna straža na vrvi privleče v zaliv še večjo jahto Oceanis s povsem razcefranim prednjim jadrom in nedelujočim motorjem. Nekako jih uspejo privezati na veliko zarjavelo bojo sredi zaliva. S sprehodom na rt zaliva Aetou se prepričamo, da veter dviga oblake bele pene nad razbeljenim morjem. Predvsem pa izkoristimo čas za klepet s žirovsko posadko na Severini. Nismo se videli od lanskega poletja, ko so izpluli iz Marmarisa v svoje novo prezimovališče v Prevezi. V hladnem večeru, prvič v dolgih rokavih, se skupaj odpravimo v mesto na kozarec vina in sardelice.

Proti jutru veter pojenja in naslednje jutro izplujemo naprej proti severu. Tokrat se zasidramo v enem od mnogih zalivčkov na severu otoka Meganisi, vzhodno od Levkade. Po gsm in po radijskih postajah VHF se uskladimo še z dvema slovenskima jadrnicama in samo v pol ure razmaka smo skupaj zasirane Tinga Tinga, Severina in Mima. Pazite se Italijani: v tem zalivu smo tokrat Slovenci v večini. Pred nami je prav zabaven dan z medsebojnim obiskovanjem, izmenjavo jadralnih izkušenj in nasveti, kje naj se kdo še ustavi. Ob tem izpraznimo kar nekaj buteljk hladnega vina in celo pozabimo na večerjo. Naslednje jutro se odpravi vsak na svoj konec:

-          Tone in Vesna odpeljeta Mimo preko Jonskega morja proti Siciliji in dalje na Malorco,

-          Rok s Severino nadaljuje družinsko potepanje z naslednjim postankom na južnejšem Kalimnosu,

-          mi pa že zgodaj zjutraj pohitimo do Nydri-ja na vzhodu Levkade.

Barko pustimo na prostem sidru in gremo na krajši trekking do rečnega slapa dobre 3 km v notranjost. Tuš pod ledeno mrzlo sladko vodo, ki priteče iz strmih gorskih sten, nas pošteno osveži in meni prežene iz glave še zadnje posledice včerajšnjega prekomernega vina. Žal si Veljko tega ne upa privoščiti, ker nam že vse dni pokašljuje, kot da mu je odmerjeno le še malo časa. Na povratku sonce že pošteno žge in spet se zatečemo k ohladitvi, tokrat s hladnim pivom v Nydriju. Popoldne se zapeljemo do prvega grškega privatnega otoka Scorpio, ki je v lasti dedičev bogatega Arija Onasisa. Na vzhodni strani otoka vržemo sidro in tam tudi prenočimo. Zanimivo, kako privlačen za turiste je Scorpio samo zaradi tega prvega kapitalističnega nakupa celega otočka s strani ene fizične osebe. Po šesti uri se mimo pripelje kolona petih velikih turističnih ladij, ki so zaradi firbcev močno nagnjene proti nam – no – proti Scorpiu.

Notranje Jonsko morje, kot nekateri imenujejo akvatorij med kopnim, gorato Levkado in členovitim Meganisijem, je jadralni raj. Tu je običajen dnevni veter z zahoda do severa, ki se razvije po 11.uri in zmerno vleče do večera, ne razvije pa valov. Zato je tu tudi največja gostota počitniških jaht. Polni so jih vsi zalivi, vasice in tudi odprta obala s plažami. S Scorpia se tudi mi ustavimo na rtiču Kefali pred lepo prodnato plažo. A kaj ko po slabi uri samote pridrvi semkaj flota šestih italijanskih gumijastih gliserjev (ti so v Italiji vse bolj številčni, saj so oproščeni dajatev). Njihova invazija na plaži povzroči, da takoj dvignemo jadra. Ugoden veter izkoristimo za poldrugo uro vadbe mojih novih mornarjev Veljka in Ide, ki vsak na svoji uzdi genove trenirata obrate v veter vse do prvih boj za vstop v kanal Levkasa.

Otok Levkada je na severovzhodu ločen od celine le z močvirno nižino, skozi katero je skopan skoraj 4 milje dolg kanal. Promet po kanalu je res gost v obeh smereh in počutim se spet kot na cesti. Na koncu kanala je glavno mesto otoka, Levkas, kjer je marina. Tam se privežemo, da bomo naslednje jutro zjutraj prečili še konec kanala pod dvižnim mostom in zapluli v zadnji odprti raztežaj Jonskega morja proti Paxosu in Krfu. Na srečo prijetno piha veter, ko v marini s Tatjano menjava motorno olje mojemu Yanmaru. S posadko stopimo do plaže na zunanji strani mostu, si privoščimo tuširanje v marini in dobro večerjo v mestu. Marina Levkas je velika, z dovolj prostimi vezi, a draga (za naših 12 metrov kar 52€ na noč in posebej doplačila za tuširanje ali WiFi). Tinge Tinge verjetno ne bo več videla, saj se vedno najde še kak privez v mestu ali ob cesti proti mostu.

V četrtek, malo pred sedmo zjutraj smo že pred dvižnim mostom in zaplujemo na odprto morje. Zjutraj je še mirno in zibamo se le v nizkih dolgih valovih. Plujemo na severozahod, od koder sredi dneva prične vleči tukajšnji dnevni veter maestral, zato hitimo na motor. Opoldanski postanek namenim posadki za kopanje na biserni plaži Emerald Baya na Antipaxosu. A tu je noro. Zalivček je oblegan z jahtami in gliserji zasidranimi manj kot 10 metrov vsak sebi, medtem ko opoldanski maestral že veselo kodra morje, da nas valovi pošteno zibljejo. Ob tem so tu še križanja sider, trkanje bokov in končno se pripelje še obalna straža, ki prične preganjati tiste gliserje tik ob obali, da naredijo vsaj 50 m praznega morja za kopalce.  Takoj po kratkem kopanju posadke dvignemo sidro in bežimo naprej na Paxos. Oba otoka sta najdražja v tej skupini, Antipaxos poznan po vinu in Paxos po olivnem olju – predvsem pa tu počitnikuje elita. Zato tudi v Paxosu pričakujem gužvo. Namesto veza v slikovitem kanalu ob mestu Gaios, se raje vežemo na južno stran otočka Ay.Nikolaos pred mestom. Tu nas sicer kar precej ziba, a je vsaj mirno in ni trušča z obale. Zvečer z gumenjakom preplujemo kanal in si ogledamo mestece. Obala, kanal in celo odprto morje pred mestom, vse je zaparkirano z jahtami. Ocenim, da jih je blizu tristo. To bo nocoj dober biznis za taverne in bare. Večina turistov so Italijani. Kakšna razlika proti angleškim turistom. Italijani se zvečer res lepo uredijo in oblečejo v belo, da prav popestrijo lokalni korzo s sprehajalci. Na srečo niso tako potetovirani kot otoški gostje.

V petek imamo še zadnji raztežaj Jonskih otokov do otoka Krfa. Vetra ni sploh. Morje kot olje. Na barki prede moj zvesti yanmar. Ko pasiramo kopensko pristanišče Iguemenitse se zgosti komercialni promet po morju in vse bolj blizu mesta Krf smo, vse več je velikih ladij. Vežemo se v marini Gouvia, kjer se bova s Tatjano pripravila na prečenje Jadrana.

Tinga Tinga je bila v marini Kalamata privezana od petka, 23.7. do nedelje, 1.8.2010. Marina Kalamata je sicer v upravljanju iste firme kot Zea Marina v Pireju in Gouvia Marina na Krfu, a je daleč pod njunim nivojem. Na recepciji smo jim gosti kar malo odveč, operativo na obali opravlja po en dežurni čuvaj, ki je ali pa ni prisoten, črpalka je zaprta in ti dizel dostavijo s cisterno, v marketu marine pa nimajo plina, saj ima kakih dvajset praznih jeklenk že dva tedna in ne more obljubiti, kdaj bodo dobili polne. Na srečo je vsaj privez, ki ni ravno poceni (36€ dnevno) varen, ti pa posebej zaračunajo vodo še 4€ za obisk.

Samo mesto Kalamata je veliko (50.000 prebivalcev), a tipično grško zanemarjeno. Obala s tavernami in pristaniškimi stavbami, vmes pa zapuščena skladišča in propadajoče hiše, sistem pravokotne mreže ulic s trgovinami in lokali, vmes celo dva parka s cono za pešce, na koncu pa lep hrib z bizantinsko trdnjavo. V mestu je res zelo vroče, pa še peš moramo hoditi iz marine do mesta (500m), medtem ko je avtobusna postaja kar 3 km stran. Kalamata je jedro grške proizvodnje oliv, ki jih lahko kupite tudi v naših Merkatorjih, pa seveda pristanišče.

S Tatjano se že naslednji dan odpeljeva z avtobusom v Atene in naprej z letalom v Barcelono, k prijatelju Miquelu, ki nama prijazno odstopi svoje stanovanje. Teden preživiva v ogledovanju res lepe Katalonske prestolnice in seveda na olimpijskem stadionu Monjouix na Evropskem prvenstvu v atletiki. Tam se edinkrat v letošnjem poletju zbere tudi naša cela družina z Lukom in Milošem, ki sta se pripeljala z avtodomom in Tino, ki je lani v Pescari izpolnila atletsko normo za nastop na EP v teku na 100m. Tek ji glede na njeno letošnjo formo uspe z njenim najboljšim letošnjim časom 11,70, a za uvrstitev v polfinale tokrat ne bi bil dovolj niti njen osebni rekord 11,48.  Uvrstitev na 24.mesto med 32 nastopajočimi je soliden rezultat. Vsi smo zadovoljni, le teden z družino nama kar prehitro mine.

V soboto sva že nazaj v Kalamati, kjer sta se že v četrtek zvečer vkrcala Gašper in Maher, najina nova posadka. Petek sta izkoristila še za ogled kopenskih zanimivosti Peloponeza, v nedeljo zjutraj pa odrinemo na morje. Iz dna zaliva Kolpos Messiniakos prečimo v diagonali na jugozahodni rob zaliva. Kaj hitro ujamemo jutranji burin in v lepi orci z enim samim cik cakom lepo prijadramo do mesteca Koroni. Sidro vržemo pred mestom za dokaj zanemarjenim valobranom. Ob prihodu imamo 12 vozlov jugovzhodnika, ki ob 13h ugasne in ob 14h se dvigne še močnejši severozahodnik vse do sončnega zahoda. Z gumenjakom obiščemo mestece. To je res tipično grško mesto s presenetljivo živahnim utripom: tavernice, trgovinice, Grki in turisti, na drugi strani rta se vlečejo kilometri lepih preščenih plaž. Prav simpatično bi se tu dalo preživeti nekaj dni. Seveda se povzpnemo tudi na francosko trdnjavo na hribu nad mestecem. Tu je EU s 600k€ sofinancirala obnovo pravoslavnega samostana, a po tem, kar vidimo, človek kar ugiba, kam je tisti denar šel. Moteče je le zaudarjanje morja v zalivu po mestni kanalizaciji. Najbolj pa sem vesel jutanjega obiska pekovske družine, kjer moram počakati nekaj minut, da mi v mrežo stresejo dve vroči štručki kruha direktno iz peči. Tega pri nas v Sloveniji žal ni več.

Naš naslednji postanek je povsod opevani Methoni. Najprej obplujemo še zadnji jugozahodni palec Peloponeza, rt Akritas. Tu nazdravimo uspelemu manevru, saj od te 11.ure dalje vodi naša pot odslej le še na sever proti domu! Nato dvignemo jadra in spet lepo orcamo proti vetru 3-4 Bf po prelivu med otočkoma Skhiza in Sapientza ter celino vse do rta, ki je pravzaprav ogromna beneška trdnjava pred vasico Methoni. Za res markantno trdnjavo je mestna plaža z ogromnim sidriščem z mivko. Seveda je tu tudi največja gostota zasidranih jadrnic vse od Porosa dalje. Do jutra nas je kar 25. Kljub vroči sredini dneva pohitimo z ogledom trdnjave, saj v vodiču piše, da je odprta le do 16.ure. Na vhodu je tabla, kjer piše, da je odprta le do 15.ure. A ni nikjer nobenega čuvaja. So že ocenili, da se ne splača. Trdnjava je odprta, a je v zelo slabem stanju. Čeprav tu najdeš veliko beneških levov, pa tlorisne ostanke stavb, bizantinske bazilike in eno, drugo, tretje obzidje, dvižni most in ozek prehod na skalnato čer s stražnim stolpom, je vse zapuščeno, zaraščeno, veliko žarometov in kablov pa razbitih ali raztrganih. Grkom to ni ravno v ponos. Vasica pred trdnjavo ima klasično ponudbo tavern in trgovinic, pa tudi precej hotelčkov in privatnih sob. Sidrišče je varno in lepo z večerno osvetljeno veduto ruševin trdnjave, voda pa čista za kopanje.

V torek imamo pred sabo le 12 milj do Navaronskega zaliva, ki jih v počasni orci štirih cik cakov prevozimo do 12.ure. Navaronski zaliv je 3 x 2 milji velik zaliv, ki ga proti morju popolnoma zapira otoček in čeri. Znotraj ni valov in tudi običajni maestral ima tu pol manj moči kot zunaj. Ob vzhodni obali na začetku zaliva je mesto Pilos z mestnim pomolom, ki je že zaseden z jahtami, zato zavijemo v mestno marino. Še ena nedokončana marina. Ima vse pomole s privezi, celo nekaj mooringov, pa priključke za vodo s števci in kable za elektriko. A nič ne deluje. Vse priveze so zasedli čolnički domačinov. Vmes se stiskajo jahte obiskovalcev. Do večera nas najde mesto 6 jadrnic in ena motorna jahta. Vežemo se na bok stalno privezane jadrnice, neki Italijani pogumno vržejo sidro med mooringe in se vežejo na krmo med domačine ipd. Nasploh je to grška navtika: uspeli so sfinancirati (povečini z EU sredstvi) nove valobrane in pomole, ponekod celo do zaključne prevzemne faze marine, nakar so priveze zasedli čolnički ribičev in domačinov. »A nič se ne pritožujmo, dokler je vse zastonj«, pravi naš sosed Steve iz Anglije. Tokrat se v mesto podamo šele po peti uri, ko sonce že izgublja na moči. A tokrat ostanemo pred vrati ogromne, res lepo ohranjene beneško-turške trdnjave. Odprta je bila le od 8,30 do 15,00 in čeprav za ograjo še vedno vidimo dva uslužbenca v recepciji, se tudi klicom grških obiskovalcev ne odzoveta. Res ne vem, kako je Grčija v krizi… Vsi lokali so polni Grkov, ki kljub zahodnoevropskim cenam veselo trošijo.. Sicer pa je tu vladal v antiki Nestor (starosta grške vojske pri Troji), pa Benečani, Francozi in Turki. Zaliv je bil strateška vojaška baza turške mornarice. V zgodovinski Navaronski bitki so trije francoski admirali leta 1827 brez vedenja svoje vlade, ki je ravno s Turki pogajala mirovni sporazum, uničili turško floto vojnih ladij in s tem pospešili osvobajanje Grčije izpod turške oblasti. Naša generacija pozna mogoče bolj film o Navaronskih topovih, kjer se je Gregory Peck pogumno pognal na glavo v vodo z visoke pečine. Francoski admirali imajo na trgu mesteca spomenik, spominske plošče Gregory Pecku pa nismo našli. Verjetno je preživel.

V sredo naredimo kar 54 milj, zato izplujemo še pred sončnim vzhodom. Preplujemo namreč tetivo dolge in zelo plitke obale Kiparissiakos (antični zaliv Arkadije). Že zelo zgodaj ujamemo 4Bf zahodnika in v maksimalni orci brez obratov z lepo hitrostjo popoldne priplujemo do Kataklona. To je danes ogromno pristanišče za velike križarke. Vsak dan pripluje vsaj ena in izkrca tisoče gostov za obisk antične Olimpije, mesta nekdanjih antičnih olimpijskih iger. Križarke priplujejo z jutrom, na obali se postroji kolona dvajsetih avtobusov, na železniški postaji se pripravijo vlaki in začne se biznis. Spet so z EU financiranji zgradili ogromen valobran, poseben pomol za križarke, ogromno parkirišče in še del dokončane marine, ki so jo seveda zasedli domačini. Takoj za pristaniščem je zrasla namensko zgrajena sodobna vasica s tremi ulicami: ob morju so kavarne, pivnice in taverne, v drugi vzporednici so trgovinice s spominki, cunjicami, vini in zlatom, v tretji ulici pa pekarne, zelenjave in marketi. Tu najdem celo jeklenko s plinom, ki ga niso imeli nikjer od Kalamate dalje. Tudi Gašper me opozori na prve grške motnje v preskrbi: z najetim avtom sta morala namreč po Peloponezu prav iskati črpalko, kjer sta dobila neosvinčeni bencin, ki ga manjka po celi Grčiji. Sidrišče za valobranom je ob dolgi peščeni plaži s plitvino 2-4m, dobro zavarovano za običajne severozahodne vatrove in brez valov z odprtega morja, ki so pogosto vzrok neprijetnega guganja. Ob prihodu smo videli veliko želvo, ob odhodu pa cele jate lepih svetlosivih pajčolanastih meduz. Veter je pihal cel dan in pol noči, zjutraj pa je popolna bonaca.

Posadka se je že naveličala pristanov pred mestom in obiskov trdnjav. Zato namesto planiranega obiska mesta Kilini na severozahodnem vogalu Peloponeza (spet luka s trdnjavo na hribu), spremenimo načrt in prečimo na jugozahodni rob prvega Jonskega otoka Zakinthos. Južna obala Zakinthosa, plaže Lagano,  je obala, kjer je največje mediteransko vališče želvjih jajc, zato je zaščitena in sidranje je prepovedano od 1.maja do 1.oktobra. Mi sidramo zahodno od znane želvje plaže v zalivčku Kheri. Pred nami je lepa plaža, čisto morje in lepa mivka. Krepak veter nam vse do večera lajša življenje na palubi, zvečer pa skočimo z gumenjakom na obalo na en mythos in gyros-pito. Res lepo sidrišče, ki ga vsem priporočam.

V petek moramo kar motorirati do mesta Zakinthos, saj nam Eol nameni le slabe 3 Bf jugovzhodnika in se šele po 14.uri razvije standardni severozahodnik. Vržemo sidro in se s krmo vežemo na obalo v mestnem pristanišču. Nudijo ti vodo, elektriko, toalete in tuše, a takoj se oglasi komunalec in nam računa 25€. Kar užaljen je, ko mu povem, da je to pa drago, saj so to že tarife marine. Vzame mi celo Dekpo plovno dovoljenje, da ga bo on dal žigosat lučkemu kapitanu. Bomo videli…

Za prejšnje poročilo se moram malo opravičiti, ker je bilo polno tipkarskih napak. V izgovor lahko le navedem, da je bilo napisano v naglici med zelo adrenalinskim vikendom. Najprej sem imel zablokiran notesnik, kjer se je naselil trdovraten virus in sem preko telefona in interneta s sinom Lukom dve uri razkuževal okužen računalnik. Zvečer v petek je delal spet kot strela! Nato sva imela tisto grozno noč, ko nam je barko skoraj zdrobil ogromen katamaran. Spet smo imeli srečo v nesreči in jo še kar dobro odnesli. Potrebno je bilo obnoviti ladijske zaloge, torej po nakupih. Predvsem pa je imela Tatjana rojstni dan, ki so nama ga holandski čarteristi dobro pokvarili. In nekje vmes sem spisal in objavil tisto zadnje poročilce. A popoldan sva bila spet v svoji formi in začela uživati tako Monemvasio kot proslavljati jubilej.

Najprej naj vam vsem priporočim obisk Monemvasie. To je res mestece, ki je vredno obiska. Imenujejo ga tudi grški Gibraltar, saj je staro mesto kot utrjen grad vklesano v strm skalnati otoček, ki ga s kopnim povezuje le ozek nasip. Mesto ima spodnji in zgornji del. Spodnji je živ noč in dan, saj je prava turistična meka za obisk trgovinic s spominki, lokalčkov, ateljejev, tavern. Stare bizantinske hiše so obnovili in dali mestu pravo dušo. Vzpon v zgornji del mesta, ki je bil še dodatno utrjen, pa je ogled antičnih ruševin in ostankov cerkvic iz 12.stoletja.

Monemvasia bi pomenilo »en sam vhod«, kar je tudi povsem jasno vidno ob sprehodu v mesto. Vendar pa to ime povezujejo tudi z imenom sorte grozdja in vina, to je Malvazijo. Monemvasia je bila v zgodovini namreč pomembna luka, od koder so trgovske ladje tovorile mediteransko vino v zahodno Evropo. V veliki večini so na obalah Mediterana nasajene trte iz družine malvazij, zato vinska literatura navaja da vino malvazija izvira iz Monemvasie…

Nasploh je Peloponez v tem delu precej zasajen z vinogradi in prav peloponeška vina so v zadnjih letih uspeli dvigniti na zelo solidno raven suhih vin z zmernimi alkoholnimi stopnjami (12-13%). Že od Kikladov dalje poskušam tudi odprta vina, ki jih točijo v tavernah na kilo (v grščini »ena kilo« pomeni »en liter«). Ta vina še pomnim iz prejšnjih obiskov pred leti, ko si takoj začutil nečistočo soda, preveč žvepla in včasih celo cik. Grki so te napake takrat prekrivali z dodajanjem smole (zlorabljena retsina). Zdaj vam povem, da sem le dvakrat imel smolo z odprtim vinom. Večina vin je svežih, suhih in prijetnega sadnega okusa, ki je značilen za malvazije – prav pitnih. Niso krepkega telesa, a v vročih dneh tega pri vinu običajno niti ne iščeš. Cene odprtih vin so zmerne, medtem ko pa je cena piva in vrhunskega vina v Grčiji že presegla Turčijo! Skoraj povsod je pivo po 3€, vinske buteljke kakovostnih vin so v trgovini nad 8€ in v taverni nad 25€.

Vse kavarne v mestu imajo WiFi, tako da tudi z internetom ni težav. Nasploh so letos do nas tujcev Grki še posebej pozorni. Povsod opažava ogromne proste kapacitete tavern, barov, kavarn, ki so največ četrtinsko zasedene in še to pretežno z domačimi gosti. Letos res povsod kriza kaže zobe. Mogoče so jo še najmanj občutili Grki sami. V Evropi so naredili preplah, šli na ulice, a živijo na veliki nogi. Včasih pomislim, kako mora biti nemški turist, ki je celo leto varčeval za dopust v Grčiji, ob tem da mu je vlada še dvignila davek za mašenje evrske luknje, razočaran, ko vidi vse lokale polne le Grkov, ki veselo kramljajo in pijejo. Pri delu pa so vse prej kot učinkoviti. Povsod jih je več, kot je potrebno in povsod delajo zelo počasi.

Naj se vrnem še k navtiki. Vse od Aten do Kalamate sva s Tatjano obiskala vse pomembne turistične točke, pa še kukala v tiste bolj zakotne konce Peloponeza, ki jih turizem še ni osvojil. In povsod je pomorska infrastruktura namenjena predvsem domačim ribičem. Večkrat vidiš table o financiranju iz virov evropskih strukturnih skladov, a očitno so denar porabili za projekt marine, za izgradnjo valobrana in mogoče še kakega pomolčka, nato pa so vse zasedli domačini. Po internetu sem uspel izbrskati kar 48 grških marin v gradnji. Sploh nimajo še uporabnega dovoljenja, kot mi je razložil kapitan tiste službene reševalne ladje SAR na pomolu pred nami. Tistega dopoldneva po nesreči s katamaranom, smo bili namreč obiskani s strani lučke kapetanije in s strani policijskega inšpektorja, da so ugotavljali škodo in se predvsem zadovoljni distancirali od odgovornosti. Prave marine v Grčiji so le na Samosu, Kosu, okoli Aten, Kalamata, Levkada in Gouvia na Krfu in ena na Halkidiki. Vse ostalo so ali lučice ali »marine v gradnji«. Je pa res, kot je potrdil Nemec Otti, ki križari po teh obalah že nekaj let, da je zato Grčija poceni. Privezov ne plačuješ. Plačaš le elektriko in vodo, če ju uporabiš. In res midva v 14 dneh od Aten do Kalamate nisva niti enkrat plačala priveza, sidra ipd.

Iz Monemvasie naju je pot vodila okrog prvega palca Peloponeza, zloglasnega rta Malea, ki ga skupaj z naslednjim rtom Tainaro imenujejo tudi grška rta Horn. Oba rta sta namreč podaljška visokih gora Peloponeza in okoli njiju je stalno visoko morje, pa tudi veter precej močnejši. Nasploh je povsem običajno, da jadralci na plovbi iz zahoda na vzhod tudi po nekaj dni na jugu Peloponeza čakajo na padec vetra, predno lahko obplujejo rt Maleo. Midva sva imela srečo. Iz Monemvasie sva imela še lepe 4 Bf severovzhodnika, ki naju je prignal do rta. Tam pa sva preventivno pospravila jadra in sam rt obmotorirala. Na rtu so bili sunki vetra res precej čez 25 vozlov, predvsem pa iz zelo različnih smeri. In nato sva našla »Polinezijo«, ki nama jo je pred leti opisoval Jože Mušič. Sidro sva vrgla v južnem zalivu Frangos otočka Elafonisos.  Dva polmesečna zaliva z belo mivko in vsak po vsaj kilometer čudovite plaže, sta ločena z dvajset metrov širokim jezikom. Dno je sama mivka, kjer na globini 3-5m vržeš sidro v kristalno čisto smaragdno zeleno vodo. Vleče krepak zahodnik, ki naredi vroč dan na palubi zasidrane barke prav prijeten. Vmes skačeva v vodo in se podava na čudovite sprehode po mokri mivki na plaži. Vsa plaža je opremljena z ličnimi senčniki in ležalniki. Mladina igra tisti beach volley (odbojko na mivki) ali beach tenis. Vse brezplačno! Zadaj za plažo pa je onstran sipine skrito parkirišče in velika taverna. Tam najdeva tudi kar nekaj avtodomov, ki so nasploh na Peloponezu zelo pogosti. Predvsem so to italijanski in grški turisti. Po sončnem zahodu se plaža izprazni in ostane nas le nekaj jadrnic na sidru. Elafonisos je res prava Polinezija v Mediteranu.

Po Saronskem zalivu smo prepluli prvi peloponeški zaliv Argolikos, zdaj pa je pred nama Lakonikos. Tega vzameva diagonalno od otočka Elafonisos na jugovzhodu do ribiškega mesteca Githion (Yithion) na severozahodu. Tatjana dežura na krmilu in že takoj ujame lep severozahodnik. Nastaviva obe jadri in celih 28 milj prejadra moja mornarka v lepi, mirni orci na eni sami uzdi. Prijadrava direktno do valobrana Gidjiona. A znotraj luke je ves pomol zaseden z zelo neracionalno privezanimi domačimi barkami in za obiskovalce ni prostora. Zato vrževa sidro v zalivu med polotokom s trdnjavo in mestno obalo. S čolničkom imam le 50 m do obale z vrsto kavarn in tavern. Popoldne nama sicer malo začini črno nebo in močne nevihta, ki se izdivja nad visokimi gorami za mestom. Večina obale na jugu Peloponeza ima gore od 800 – 1400m višine, ki se strmo dvigajo iz morja. Do nas prinese le nekaj kapelj dežja in močnejši vetrni piš. Zvečer se spet povsem zvedri in sprehod po mestecu je prav prijeten.

V torek plujeva spet na jug ob zahodni obali zaliva Lakonikos vse do zadnjega zaliva pred južnim rtom, do globoko med hrbe skritega Porto Kayio. To je spet čudovito odkritje igre narave, visokih vršacev nad temno modrim globokim morjem, grebeni pa posejani z maniotsko arhitekturo. Mani so bili zelo divji prebivalci Peloponeza (baje njih in Špartancev niso nikoli uspeli podjarmiti ne Rimljani, ne Turki). Hiše so kot iz arabskega sveta. Kamnite fasade iz sivega ali rjavega kamna prekinjajo le manjša okenca, strehe pa so ravne ali celo nazobčane v stilu trdnjav. Precej je tudi stražnih stolpov. In v zadnjih letih razcveta so Grki pričeli graditi tudi nova apartmajska naselja in hotele v identičnem stilu. Tako misliš, da je pred tabo starodavna vasica z dobro obnovljenimi hiškami, pa je vse sodobno naselje.  Na obali je seveda spet pestra izbira domačih tavernic s svežimi ribami in hobotnicami. Spet imava en lep večer.

Tokrat že s sončnim svitom dvigneva sidro in iz Porto Kayio še na motor obplujeva najjužnejši rt Peloponeza, Ak Tainaro. Le Cape Tarifa pri Gibraltarju je še 14 milj južneje od tega drugega najjužnejšega rta Evrope. V antiki so ga imenovali Tenaron in po mitoloških legendah naj bi bil to vhod v podzemeljski svet Hada. Tudi ta rt je znan po muhastem vremenu, a to jutro je dokaj mirno in imava le vetrovne sunke do kakih 10 vozlov. Okoli rta spet obrneva na sever, tokrat v zaliv Messiniakos. Najprej ob vzhodni obali kakih 30 milj na sever, kjer vrževa sidro pred enimi najlepših kraških jam v Evropi. To je jama Vlychada, Diros, Mani. Z gumenjakom odveslava na kopno na ogled. Vhod je kot v kopenske kraške jame, a spustimo se do jezera, kjer nas z malim čolničkom vodič vozi dobre pol ure po tunelih čudovitih kraških pojavov. Letošnjo pomlad sem bil s prijatelji iz Turčije po dolgih letih spet v Postojnski jami, a priznati moram, da ta grška jama preseneti s še bolj bogatimi kapniki, stebri, zavesami, špageti in drugimi tvorbami. Na koncu nas čaka še kakih 15 minut hoje do izhoda iz jame. Pravo presenečenje! Sredo zaključiva na sidru v le dobre 3 milje oddaljenem zalivu Port Limeni med okusno zastavljenimi a nedokončanimi novimi gradnjami v maniotskem stilu.

Sledi spet diagonalno prečenje zaliva do mesteca Pethalidion (Petalidi) na severozahodu. Žal sva skoraj pol poti brez vetra. Šele okoli 11.ure dobiva krepkejši jugozahodnik in prejadrava še drugo polovico. Sidro pred valobranom lučice Petalidi je sicer varno vkpano na 3m globine, a sem razočaran. Precej naju guglje popoldne in pozno v noč zaradi popoldanskega vzhodnika, ki potegne kar 20 vozlov iz nebesne črnine nad Kalamti in dvigne kar precejšnje valove. To sidrišče pa je na vzhod popolnoma odprto. Samo mestece pa tudi ni nič posebnega – kot bi se ustavil čas v tistih naših socialističnih 70-tih letih. Le veliko obale in pomolov jim je morje med tem polomilo, pa se ne sekirajo. Vsa zgodovina je še na ogled.

Danes, v petek pa sva imela zjutraj lep »burin« (veter s kopnega), ki naju je v res lepem boku pognal vse do Kalamate, kjer sva Tingo Tingo privezala v tukajšnji marini. Z en teden bo barka tu. Tu je pa zelo vroče!!!

Prejšnjo nedeljo sva s Tatjano ostala sama za naslednja dva tedna. Kot preizkušena pomorca uživava v jadranju. Tatjana kot skrbna gospodinja in odličen mornar skrbi za prehrano, podpalubje, dežuranje ob avtopilotu na daljših pasažah, privezovanje in dviganje sidra, sam imam vse ostalo, kot kapitan in soprog, seveda.

Iz Zee marine pri Pireju sva jo ubrala na jug ob vzodni obali Peloponeza. Prvi teden sva imela ugodne vetrove v smeri najine plovbe in že dolgo ne pomnim toliko jadranja »z vetrom«, saj je običajno veter vedno »v nos«.

Prvi dan prečiva Saronski zaliv in se po dobrih 30 miljah zasidrava v prelivu Porosa. Tu sva po šestih dneh že drugič, le da tokrat na prostem sidru pred kopenskim delom Galatos, tako da je pred nama tista najlepša veduta mesteca Poros z morske strani. Predvsem je bolj mirno kot tisti vez na obalo v mestu, kjer te vsaka pasaža trajekta pošteno zaguga. Veter tu običajno po 15.uri obrne v severovzhodnik in piha do noči, noči so brez vetra, le morski tok po kanalu te ponoči obrne v smeri JV na SZ.  Mesto je danes prav okupirano s turističnimi jadrnicami in pobarvano pretežno oranžno (holandski navijači). Nocoj je namreč finale SP v nogometu, Holandija : Španija. Kar ne da se nama v mesto, zato z daljnogledom spremljam tekmo na velikem platnu najbližjega bara na obali Galatasa. Prav zanimivo doživetje. Ne slišiš sicer komentarjev in ne vidiš napisov o rezultatu ali podatkih igralca, a igro lahko spremljaš. Le roke te zaradi teže daljnogleda začno boleti. Takrat malo odložiš daljnogled in si naliješ kozarček. Tako brez hudega stresa doživim evropski finale z žal le enim golom. Bravo Španija! Ni bilo pet minut po koncu tekme, ko sem že dobil SMS od Matjaža, da je prav napovedal izid – se vidi, da se spozna na nogomet…

Naslednji dan je vroč in del poti do otočka Idhra ali Hydra premotorirava. Mestece Idhra je grški St.Tropez in ko pokukava v mandrač, je res kaj videti. Lepe hiše, obzidje, simpatična obala z lokalčki in obzidano potko, po kateri vodijo konje za prenos turistov. Žal je mandrač nabito poln in v počasnem ritmu kakih 3 vozlov odjadrava naprej proti Ermioniju, kjer v dokaj varnem zalivu Kapari sidrava. Imava romantičen večer, le zjutraj je v zalivu voda s precej nesnage in celo malo zaudarja.

Sledi lepo jadranje samo z razvito genovo in vetrom v krmo do otočka Spetsai, kjer tudi pokukava v mandrač vasice. Po Hydri je kar malo razočaranja, saj je lušten, a tako hudo pa spet ne. Od otočka Spetsai imava že krepak veter v bok in kar odnese naju do enega najvarnejših sidrišč Porto Kheli. To je okrogel zaliv, dobro zaščiten za vse obrate vetra, ki se jih na Peloponezu moraš navaditi in globok kake 4 metre z mastnim blatom na dnu, kjer sidro prime kot hudir. Prostora je vsaj za 200 jadrnic in vsaj pol toliko jih tam tudi najdeva. Del zaliva so kar fiksni mooringi na corpo morte, saj je tu znano prezimovanje za barke. Veter prijetno vleče celo popoldne in šele zvečer s z gumenjakom odpraviva na obalo na sprehod in manjše nakupe.

Naslednji dan odjadrava le do bližnje Koiladhie – še enga zelo varnega zalivčka skritega za malim otočkom, ki zaliv polno zapira proti odprtemu morju. Otoček je v privatni lasti nekega bogatega grškega ladjarja in seveda ni dovoljeno izkrcavanje. Nad zalivom so v steni jame, kjer so baje našli kar nekaj ostankov človeških bivališl iz kamene dobe. Na južni strani zalivčka pa je ribiška vasica s prijetnimi lokalčki in polna domačinov. Ob vasici je privatna ladjedelnica, ki se že več leti ukvarja s prezimovanjem jadrnic in pošteno raste. Na coklih na kopnem je nekaj sto jadrnic, tudi slovenska Panta Rei od prijateljev Samota in Vojke. V vasici opravim tudi svoj reden priklop na internet, da pokukam na stran Poseidona za vremensko napoved. Kar stabilna je in napoveduje tudi v prihodnjih dneh krepke severozahodne vetrove, ki ponoči ugašajo. Odlično za najino smer.

Zdaj prečiva namreč zaliv Korpos ARGOLIKOS in prihajava pod visoke gore Peloponeza, kjer včasih vreme mešajo tudi katabični vetrovi z morja in kopnega, ki malo bolj zakompliciraajo sidranje. Pristaneva v vasici Leonidhion, kjer v notranjem mandraču za valobranom položiš sidro sicer na globino 16 metrov, da se s krmo vežeš na obalo. A je dobro skrito pred valovanjem z morja in barka kljub močnim popoldanskim sunkom vetra miruje. Le sto metrov vstran je lepa prodnata vaška plaža s senčniki in bari. Tako si najprej privoščiva taksi za ogled 20 kilometrov oddaljenega pravoslavnega samotana v notranjaosti goratega Peloponeza. Najdeva prav ljubek samostan kot kako orlovo gnezgo v skalnih pečinah na višini kakih 700 metov nad morjem. A vročina je huda – 40°C in takoj po povratku se morava vreči v morje. Celo poldne poležujeva pod senčnikom na vaški plaži. Užitek. Zvečer najdeva okoli mandrača polno domačih tavernic in presenečena sva nad nizkimi cenami. S hladnim ouzom in vodo se ohladiva pred spanjem.

Z jutranjim svitom že plujeva napraj ob obali proti jugu. Današnji cilj je Monemvasia. Imava že od 9-tih dalje 5-6 Bf severovzhodnika in z obema jadroma kar preglisirava 35 milj. Ja, prijetno je pluti z vetrom in valovi, če imaš rav prav krepke vetrove. Imava pa malo težav pospraviti vsa ta jadra pod grškim Gibraltarjem.   Namreč staro mesto Monemvasia je zgrajeno v skalnati hrib, ki se kot gibraltarska skala mogočno bohoti v morje. Nekdanji otoček je povezan s kopnim z nasipom in cesto, a za njim dela veter močne sunke. Pri 30 vozlih vetra pospraviva in pristajava v nedodokončani marini za valobranom. Najdeva varen bočni vez takoj za službeno reševalno ladjo SAR. Vesela sva, da sva dobila mesto za privez, saj želiva tu ostati še en dan. Toda noč je prava mora! Na sosednjem pomolu je bil s premcem v veter zasidran največji katamaran Lagoon-50. Holandski čarteristi, ki so slabo položili sidro. Ponoči jim je sidro popustilo. Vlekel je severozahodnik 25+ vozlov. S paniko na krovu so dvignili sidro in ugotovili, da jim en motor (katamaran namreč upravljaš lajhko le z dvema motorjema), ne dela. Nato so v tako močnem vetru naredili hudo napako in se usmerili v mandrač. Eno vrv so uspeli zatakniti na SAR službeno ladjo, z vetrom v bok in paničnim gasom skiperja pa se s polno brzino bočno zaleteli v najino privezano barko. Ob 4h zjutraj je hreščala plastika in vsi smo grabili bokobrane, da bi zmanjašali škodo. Po dobri uri smo ogromno kravo katamaran umirili. Oba sva dobro razburjena, saj sem pričakoval tudi precejšnjo škodo. Na srečo je Malö res trdno grajena barka. Zjutraj ugotovim le prasko na bočni letvi in odkrušek na tikovi leseni obrobi. Hreščala pa je plastika na katamaranu. Izgubili so propeler ob paničnem begu s pomola. Najdejo mehanika in pritdijo novega. Midva morava ves čas dežurati, saj ta 40 tonska zverina stiska mojo barko v beton obale in jo 8 bokobranov komaj drži v varni distanci, hkrati mi skačejo ob levem boku s svojo skoraj meter višjo palubo. Takoj ko so spet manevrsko sposobni, jih prepričam naj se odmaknejo, da osvobodimo nas. Čarteristi malo čez poldne res odidejo, spet imam zaplet, da skoraj na koncu s krmo še enkrat ne butnejo vam, in sva končno varna. Liževa rane in umirjava adrenalin. Škoda je res minimalna. Lahko bi počila paluba ali bok. Lahko bi bilo precej polomljenega! Dobra naša Tinga Tinga je prestala še eno preizkušnjo !

Naš prvi cilj je otok Poros, ki se skoraj drži severovzhodnega dela Peloponeza. Relief je tu zelo razgiban s prav goratim Peloponezom v ozadju in mirno morsko gladino v zalivih in prelivu velike lagune med otokom in kopnim. Možnosti za sidranje je veliko. Mi se tokrat privežemo s krmo na mestno obalo mesteca Poros in tik za našo krmo v kafiču-baru rezerviramo mizo za večerno nogometno tekmo Holandija:Urugvaj. Na privezu nas zelo zaguga vsaka pasaža trajekta, ki tu vozi vsake pol ure na kopno in nazaj, zato se moraš res dobro zasidrati in vezati dovolj daleč od betonskega pomola. Zaračunajo ti le vodo in elektriko, kar je tu zneslo 13€ (na ostalih komunalnih vezih je to 4-8 €).

Na vezu ugotovimo, da poleg nas plapola slovenska zastava na jadrnici Čarovna-40 (Jeanneau 40). Spoznamo Janoša in Denis, ki se po štirih letih vračata iz Samosa v slovensko morje. Zvečer imamo ob nogometu in kozarčku vina prav živahno debato o svojih življenjskih izkušnjah, znancih in prijateljih. Spet ugotavljamo, kako je Slovenija majhna in vsak pozna koga. Naslednji dan onadva odrineta že pred nami proti Korintskemu prekopu in dalje na sever.

Poros je prav prijetno mestece s številnimi lokalčki, dobro založenimi trgovinicami in prometom po kopnem in morju. Uživamo prijetno popoldne, večer in dopoldne.

Naslednji dan odjadramo mimo markantnega polotoka Methanon do otoka Angistri. Sami Methani, znani po žveplu in žveplovodiku, se izognemo, ker zelo smrdi po gnilih jajcih. Navtični vodič celo poudari, da barke tam ne upajo sidrati z verigo, ker v žvepleni vodi zelo hitro rjavi, ampak raje uporabljajo sidrne vrvi. V lahnem vetrcu z nekaj križanji (seveda v smislu, da vsak manever križanja nagradi posadko z »manever-šljukom«) priorcamo do preliva med otokm Angistri in otočkom Dhoroussa. V laguni s smaragdno zeleno vodo se zasidramo in z dolgo krmno vrvjo vežemo na pomolček tukajšnje taverne v upanju, da bomo zvečer tam lahko gledali nogomet. Žal šele popoldan ugotovimo, da nimajo TVja, a vseeno ostanemo čez noč. Kot kaže je taverna poznana po ribah in školjkah, zato je precej obiskana s kopenske strani in tudi z morja. Popoldne se na zahodu nebo pooblači in daleč v daljavi celo dežuje. Pred večerom se nebo že vedri. Noč na sidru je mirna, le veter ves čas vrtinči.

Zjutraj imamo viharne napovedi vremena na Egeju (wind force 7 and 8 Bf and high sea), za Saronski zaliv pa le 5-6 Bf. V ravni črti zelo hitro prejadramo dobrih 10 milj do Aegine, najbolj dominantnega otoka v zalivu, ki je predvsem obiskan s strani Pirejčanov in Atenčanov. Že pred otokom imamo 20 vozlov severovzhodnika in dokaj nemirno morje. Tokrat se ne odločim za sidranje v mestnem mandraču, saj imam še v spominu zadnji obisk pred leti, ko sem moral nekajkrat položiti sidro, da je prijelo na skalnati podlagi. Raje se zasidramo v mivki na 4 m globine pred dolgo mestno plažo tik pod valobranom. Tu je odlično zavetje za meltemi in severne vetrove. Odprto je le na zahod, od koder pa tu običajno ne piha. Z dovolj dolgo sidrno verigo smo varni tudi pred močnimi sunki vetra, ki poplesujeo z našo barko vse popoldne in celo noč. Popoldne se nebo povsem potemni, deležni smo nekaj kapljic dežja, a ozračje se kar ohladi. Egina je poznana po nasadih pistacij. V mestecu jih prodajajo na vsakem koraku. Ne vem, če so ravno poceni (12€ za kg), a imajo dogovorjeno ceno. Premami pa me branjevka, ki na čolnu prodaja sadje in zelenjavo z res debelimi in sladkimi češnjami. Češnje so moja slabost in kupim jih kljub njeni ceni 6€. Večerjo si privoščimo v taverni, kjer posedajo sami domačini. Streže nas star, enooki očak s sinom. Pripravi nam dobre zelenjavne predjedi in sveže sardele na žaru. Zalijemo jih z odprtim domačim belim vinom. Priznati moram, da so Grki dvignili nivo domačih vin. Ne ponujajo več tujcem težko prebavljive retsine . Točijo dovolj prečiščeno vino, da človek v kozarcu ne prepozna več nekdaj slabe higiene sodov ali žveplanja le-teh. Hladni večer nas kmalu prepodi na barko.

Ponoči se zvedri, le veter še ni popustil. Na Egeju je še vedno viharno, mi pa imamo ravno pravšnjo moč 6 Bf, da lahko zelo hitro na enih samih uzdah brez obratov prejadramo dobrih 20 milj do Pireja.

Plujemo mimo otoka Salamine. Otok je poznan po pomorski bitki pred 2500 leti, v kateri je ladjevje združenih ladij grških mestnih državic dokončno porazilo močno ladjevje 380 ladij Perzijcev. Celotno floto so zvabili v ozek preliv med otokom in kopnim z manevrom, kot da bežijo pred njimi, tam pa so jim zaprli pot za hrbtom in jih v tesnih prelivih dokončali. Danes je ta del otoka zaprt s strani NATO baze, poleg tega pa je obala Salamine zelo industrijska. Zato že drugič le plujemo mimo. Paziti pa moramo na gost promet trgovskih in potniških ladij iz Pireja in na številne zasidrane ladje, ki so razpotegnjene 10 milj na parkirišču pred Pirejem.

Ob 13.uri zapeljemo za valobran Zea marine, ki je sredi Pireja. Pravzaprav so se Atene, Pirej in obalne vasice proti jugu Atike že vse zlili v eno samo strnjeno naselje z gostim prometom, precej nesnage in brez kakega arhitekturnega okusa. V marini sem imel srečo, da sem dobil vez. Ob prejšnjih obiskih me niso sprejeli in smo iskali prostor bolj južno v Kalamakiju (marina Alimnos). Tokrat so me sprejeli, ker me imajo v svoji bazi kot stalnega gosta. Lastniki so namreč isti kot v Gouvii na Krfu, kjer sem bil že večkrat, in kot v Kalamati, kjer imam rezervacijo za zadnji teden julija. Privežejo nas na privaten vez za večje motornjače. Zea marina ima namreč prostor za plovila dolžine do 80 m in kar lepo število maxi plovil ali bolje ladij je tu privezanih. Na recepciji so zelo prijazni in hitro uredijo tudi problemček priključka na našem vezu. Za elektriko in vodo moraš imeti čip kartico, ki je nepovratna in stane 7€. Nanjo naložiš depozit, ki ga trošiš s porabo elektrike in vode. Naš priključek je lastnik že naložil z 10€ in s ključavnico-žabico zaklenil pipo z vodo. Receptorka enostavno pokliče tehnika, da z močnimi kleščami ščipalkami preščipne žabico lastnika veza. Meni z nasmehom pojasni, da mi ni treba kupiti kartice, ker je na priključku že naloženih 10€, moja poraba pa bo verjetno pod 4€. Hkrati mi posodi električni adapter za moj kabel in še čip kartico za toalete. Cena marine sicer ni nizka (43€), a precej odtehta prijaznost osebja. Ne vem le, kako bodo zadevo uničene žabice in porabljenega depozita uredili z lastnikom veza…

Zea marina je sredi Pireja, z dokaj neugledno okolico in precej oddaljenimi trgovinami. Zvečer se kar nahodimo najprej okoli in okoli naše marine v obliki mešička, nato pa še preko hriba do starega mandrača Pireja, Mikrolimani, kjer danes domuje Grški jahtni klub in predvsem vso obalo zasedajo lokali z dobro hrano. Izberemo si pristno grško taverno, kjer naročimo za predjed popečeno zelenjavo, za glavne jedi pa grške čevapčiče z jogurtom, svinjino v čili omaki in pečena jetrca v ovčji kožici. Ob tem pijemo prav pitno odprto vino. Na koncu nas hiša počasti najprej z domačo čokoladno torto, nato z melono in lubenico in še z likerjem mastiksa. Odlično, predvsem pa preveč in to samo za 14€ po osebi. Kakšna 2 kilometra sprehoda nazaj do barke sta kar zdrava za naše polne trebuhe.

Predvsem pa navduši sprehod v jedro starega dela mesta. Sredi vročega popoldneva prav prija sprehod po senčnih in prepihnih ulicah. Na grič nad mandračem je postavljena nekakšna mestna beneška trdnjava, v kateri je labirint izredno ozkih uličic in tunelčkov, vsa vrata pa odprte trgovinice, ateljeji, barčki in taverne. Škljocamo levo in desno in se izogibamo mimoidočim, kajti širine so tu le po en meter. Presenetljivo mnogo je rimokatoliških cerkva. Baje je tu obiskoval šolo grški pisatelj Nikos Kazantzakis preden se je vrnil na svojo rodno Kreto. Če ga ne poznate, pa ste gotovo slišali za njegov roman Grk Zorba, po katerem je Mikis Theodorakis napisal znano skladbo, Zorba the Greek, Anthony Queen pa ga je uprizoril na filmskem platnu. V mestni knjigarni si namestno leposlovja nakupim slikovito grško kuharico s 300 tradicionalnimi grškimi jedmi. Seveda ne, da jih bomo kuhali, ampak da bomo v naslednjih tednih znali naročati po grških tavernah…

Če boste sidrali v varnih mandračih grških mest, vam odsvetujem zgodnje povratke v posteljo. V podpalubju barke je namreč v brezvetrju med betonom mesta zatohlo in vroče, zunaj pa ropot z ulice in glasba z barov moti nočni mir. Zato se je najbolje malo dlje podružiti z mestnim ritmom…

V petek zjutraj Matjaž in Hojka kot čebelici nosita na krov nove zaloge sveže hrane in pijače. Barka je spet polno založena in tanki z vodo so polni. Do 10 dni smo lahko samozadostni. Na pomolu je naš vis-a-vis barka Urekeke s slovensko zastavo. Spoznamo zakonski par, ki je tako zaljubljen v Egej, da vsako leto pripluje v to morje iz Verude pri Puli. Prišla sta skozi Korintski prekop in obiskala Dodekaneze vse do Rodosa in Kosa. Žal letos v nekaj dnevih končujeta svoje dopustovanje in bosta na Parosu barko predala prijateljem, da jo pripeljejo nazaj v domači privez. Slovence res srečujemo povsod. Ob 13h pripelje tudi redni trajekt iz Pireja in vkrcamo še Tatjano. Zdaj smo kompletni in v opoldanskem severniku 4-6 Bf ostro zaorcamo na severni del sosednjega otoka Parosa. V dobrih dveh urah prejadramo nekaj več kot 10 milj do idiličnega sidrišča Ay Ioannou v severnem zalivu Naousis na Parosu. Sidro sputim v zeleno modri peščeni laguni na globino 4 metrov. Kljub vetrovnim sunkom smo varno zasidrani in uživamo v kopanju. Precej sosednjih bark do večera zapusti sidrišče.

V soboto imamo pravzaprav najbolj tipičen Egej z valovi do dveh metrov in krepkim severnikom 4-6 Bf. Z Matjažem cel dan prilagajava velikost jader moči vetra in uspe nam v slabih 8 urah prečiti 40 milj na zahod do otoka Serifosa. Ves čas jadramo s hitrostjo 6-8 vozlov. To je bilo pravo moško jadranje in spet se je izkazala močna švedska gradnja naše barke, ki je gladko rezala visoke valove in zadržala posadko suho v svojem visokem kokpitu. Na jugu otoka najdemo zavetje v zalivu Koutala s peščeno plažo in globino 4 metrov. Tokrat na sidru zablesti naš kuharski par Hojke in Matjaža, ki spečeta pravo grško musako. Ob takih večerih si ne morem kaj, da si ne rečem, »Življenje je res sladko, če imaš takšno srečo..« – »Pa ća nam fali !«

Naša nedeljska etapa je usmerjena na sever. Do otoka Kithnosa je sicer le 28 milj, a cel dan moramo žagati ostro v veter in naberemo kar 34 milj. Danes se Eol malo poigra z nami. Do vrha preliva med otokoma  imamo severozahodnik in že se odločim za jadranje ob vzhodni obali Kithnosa, da bi imeli mirnejše morje in zavetje v nam že znani vasici Loutra na vzhodni obali, ko nam naenkrat veter obrne v še močnejši severovzhodnik. Ne bo šlo. Obrnemo nazaj na južni rt otoka in ob zahodni obali Kithnosa. Zadnji dve milji si pomagamo tudi z motorjem, saj je popoldanski veter v nos že premočan.

Sidro vržemo v nekakšni »polinezijski laguni«. Zabeležite si zalivček Fikiadha na Kithnosu. Res je enkraten. Miljo dolg otoček s Kithnosom povezuje dobrih 100 m dolg in 20 m širok nasip bele mivke. Seveda je na obeh straneh sipine zasidranih precej jaht in jadrnic. Večinoma so kopalci, ki se s hitrimi gliserji zvečer vrnejo v luke. Veter uro po sončnem zahodu ugasne in imamo mirno noč.

V ponedeljek sem planiral etapo do otoka Kea, ki je najsevernejši Kiklad pred Atiko, a zunaj zaliva dobimo severni veter in točno v smeri vetra pa res ne bomo zmogli celega dneva. Zato spremenimo našo smer plovbe v severozahodno smer, točno na skrajni rt Atike, Sounion. Do tja imamo 25 milj. Ob Kithnosu še dvakrat križamo v veter, nato pa na desnih uzdah v premi črti prejadramo še zadnji del Egeja in ob 15.uri vržemo sidro v zalivu pod Pozejdonovim templjem na rtu Sounion. Zaliv je povsem odprt na jug, zato se zavlečem maksimalno na sever, pod plažo pri kapelici. Veter piha v zaliv v močnih sunkih, celo krepkeje kot na odprtem morju, a če dobro zakoplješ sidro in spustiš dovolj verige, si na varnem. Imamo čudovit večer s sončnim zahodom med stebri antičnega svetišča, pivom v taverni na plaži pod njim in klepetom ob vinu in siru na krovu barke.

Od turške obale smo se poslovili v Bodrumu pred 9 dnevi in prečili Egej s postanki na otokih Leros, Pathmos, Levitha, Naxos, Paros, Serifos, Kithnos. Po 270 miljah smo dosegli skrajni rt Atike. Na Egeju smo imeli srečo z vremenom. Pravočasno smo se pomikali na zahod in bežali pred res močnim vetrom in morjem: dva dni za nami se je na vzhodni polovici Egeja med Pathmosom in Naxosom razvilo 6-7 Bf severozahodnika in 2-3 metrski valovi. Mi smo bili zadovoljni le s predhodnico 3-4 Bf. Razen prečenja med Levitho in Naxosom smo večino poti prejadrali. Resda večinoma v veter, zaradi česar je naša paluba močno nasoljena, a bilo je športno in užitkarsko. Razen na Pathmosu in Naxosu smo vedno spali na sidru v idiličnem naravnem okolju in uživali kristalno čisto vodo.

Zdaj je pred nami še slab teden raziskovanja Saronskega zaliva, severne obale Peloponeza, otočkov  Porosa, Aegine vse do zaključka v bližini Aten v soboto, ko naju zapustita Matjaž in Hojka. O tem pa več naslednjič, po finalu svetovnega nogometnega prvenstva.

Z novo posadko, Matjažem in Hojko, bomo prečili Egej vse do Peloponeza.  Na sredini se nam bo na Naxosu pridružila še Tatjana, ki se mi prej ni mogla pridružiti zaradi službenih obveznosti v šoli.

Kalimera Grčija, mi prihajamo ! Najprej zaplujemo po severnih Dodekanezih. V nedeljo popoldan skušamo najti prostor na pomolu čudovite ribiške vasice Pandeli na otoku Lerosu. A ni prostora, večino pomola zasedajo ribiške barke, edini prosti del pomola pa ima tudi nek napis v grščini. Imamo zelo lep dan in  vremenska napoved obeta mirno noč, zato vržemo sidro v mivko pred dolgo plažo pod vasico. Pogled na vasico – »choro« belih hišic zgrajenih v hrib nad pristanom, na okrogle stolpiče nekdanjih mlinov na veter na grebenu in trdnjavo z obzidjem na vrhu hriba je res enkraten. Spodaj pa mirno morje in dovolj topla voda (26°C), da se celotna posadka okopa. Pred nami je idiličen in miren večer.

V ponedeljek v jutranjem burinu prejadramo večino poti do 22 milj oddaljenega svetega otoka pravoslavcev, najsevernejšega Dodekaneza – Patmosa. Patmos je bil v daljni zgodovini sicer otok piratov, a v grškem boju za osamosvojitev otokov so tu v 16. stoletju postavili mogočen samostan, ki je danes največji center za izobraževanje pravoslavnih duhovnov. Dviga se kot mogočen utrjen grad nad vasico Choro sredi otoka. Pristanemo v glavni luki Skala, od koder nas avtobus zapelje v Choro. Prispemo ravno še pravi čas pred opoldanskim oddihom duhovnov, ko je samostan za turiste 3 ure zaprt. Na ogled je nekaj vzorcev bogatih pergamentnih knjig iz 15.-17.stoletja in precej ikon, svetih insignij pravoslavne cerkve. Zbirka ni primerljiva z zbirkami v Moskvi ali Sankt Peterburgu, a v opravičilo morda to, da so najbolj dragocene najdbe odnesli Angleži, ki so kot je znano povsod ropali in nosili v London. Opoldansko vročino preživimo sredi labirinta te gorske vasice in si privoščimo tsatsiki in musako v gostišču Stoa. V luki moram na Lučki kapetaniji plačati pristojbino 4€ za privez sidro-krmni vez na obalo. Nato se z Matjažem posvetiva nogometu in v taverni blizu našega priveza pogledava tekmi Holandija:Slovaška in Argentina:Čile. Praktično je vsak lokal opremljen s TV ekranom in povsod vabijo goste tudi z reklamo za nogomet.

Zjutraj najprej rešujemo sidro izpod križane verige, nato zapplujemo na jug. Ob otoku je veter še nestanoviten. Takoj na odprtem dobimo 3 Bf severozahodnika v polkrmo in pol razdalje do naslednjega otočka Levitha vozimo polkrmo le z genovo. Zanimivo pa ob 11.uri veter upade za 10 minut, nakar potegne jugozahodnik iz 90°spremenjene smeri. Takoj dvignemo obe jadri in barka veselo zaorca v veter. S 5-6 vozli prijadramo do otoka Levitha, kjer pod otokm nastajajo tako močni sunki vetra, da moramo pospraviti jadra. Z motorjem vplujemo v zelo dobro skrit in zaščiten zaliv, kjer sredi smaragdno zelene vode najdemo močne boje za vezanje jaht obiskovalcev. Veter sicer piha z vso močjo, a morje je mirno. Zvečer se umiri.

Otoček ima le 4 prebivalce družine, ki že 130 let nadaljuje tradicijo in vztraja. Možje lovijo ribo, v zatišju imajo nekaj lepo obdelanih polj, predvsem pa imajo 600 glav drobnice (ovac in koz). Od EU strukturnih skladov so celo dobili 44.000€ za elektrarno na sončne celice in vetrnice. Vodo zase dobivajo iz vodnjaka, za polje pa jim jo dovažajo z ladjo. Svoj dom su res lepo uredili in odprli prijetno domačo taverno. Možakar nam sicer v zalivu pobere 7€ za vez na njegovo bojo, a tu v taverni ima normalne cene za res domačo hrano. Hojka si privošči kuhane in naoljene kumare ter odlično pečenega kozlička. Fanta zmoreva le pivo mythos, kajti kosilo je bilo preobilno. Matjaž je skuhal res slastno piščančjo obaro z bamijo in smetano, ki jo je poimenoval »begova čorba«. Pojedla sva jo vsak po dva polna krožnika in nama je tako teknila, da sva morala po njej še malo podremati.   

V sredo je pred nami daljša, 50 miljska etapa prečenja morja nad Amorgosem proti Naxosu. Zato odrinemo na pot že ob pol šestih zjutraj, kaj kmalu za lokalnimi ribiči. Žal vetra ni več kot 1-2 Bf v kljun, morje pa je skoraj olje. Zadevo rešuje motor, za barko pa veselo vlečemo panulo. Upam, da bomo vsaj na Egeju ujeli kako ribo. Vabe moram na novo učiti plavati, saj v Turčiji nismo nič ujeli in jih lani sploh nisem uporabljal. Ob Amorgosu z Matjažem že misliva, da sva naletela na jato rib, a je samo ogromna jata ptičev viharnikov, ki počivajo na morski gladini. Naxos dosežemo sredi popoldneva  na njegovem južnem rtu, kjer vržemo sidro v zalivu Kalando. Zaliv je sicer povsem odprt na jug, a dobro zavetje za prevladujoče vetrove iz severnega sektorja. Tudi ponoči nas nič ne rola in prav mirno prespimo. Edino življenje je na obali stalno preseljevanje čred drobnice, ki jih pastirji vodijo nazaj k vodi in nato spet nazaj v planine v hrib.

Smo nekako na sredi Egeja. Do Peloponeza je še kakih 100 milj. Po že skoraj dveh tednih nestabilnega vremena, se zdaj proti vzhodu iz Italije pomika stabilnejši anticiklon, ki naj bi prinesel lepo vreme. Na Egeju to pomeni močan severnik, meltemi. Le-ta piha predvsem od junija do septembra s Črnega morja. Meltemi  dvigne visoke valove, predvsem pa piha lahko po več dni in noči skupaj z močjo 6-8 Bf in takrat plovba po Egeju ni hec. Meltemi zadrži mnoge jadrnice za več dni v varne zalive in jim onemogoči napredovanje. Upam, da mu mi še uspemo uiti. To je tudi razlog, da na Egeju skoraj ne srečaš motornih jaht, vsaj ne tistih pod 30 metrov. Jadralci pa so le tisti z več izkušnjami…

V četrtek, 1.julija pristanem v ribiškem mandraču mesta Naxos. Grčija je res še Grčija. V pilotu Roda Heinkla piše, da so četa 2004 privatizirali marino z mooringi. Danes je tu nekaj pomolov z elektriko in vodo, a za pristanek se moraš znajti sam in seveda položiti sidro, čeprav je po dnu polno verig, sider in nekdanjih mooringov. Ko se privežemo ni četrt ure in pride šef, ki preveri, kdaj bomo odšli, da se bo prej še oglasil za račun elektrike in vode. Obljubi, da nam prinese tudi vremensko napoved. Sosed je profesionalni skipper iz Levkade in mi razloži, da prave marine so le 3 okoli Aten, pa Gouvia na Krfu, Levkada in Kalamata na jugu Peloponeza. Ostalo je vse po domače! Ja Turčija nas je razvadila..

Tu bomo počakali na Tatjano, ki se pripelje jutri s trajektom iz Pireja, nato pa odjadramo naprej na zahod proti Peloponezu in Saronskemu zalivu. Lp do takrat…