Kerkira – Levkada – Navpaktos – Korint – Egina – Atene

19. – 26. april 2008

Posadka: Branko Bratkovič, Valentin in Darja Odar

287 milj

Jonsko morje prečili na motor, v Korintskem zalivu in dalje ves čas jadrali z zelo močnimi vetrovi

Posadka je priletela iz Aten z zamudo in šele malo po polnoči jih pripeljem v marino na barko.

Noč je kratka, saj v nedeljo zjutraj ob 5.uri še v trdi temi odvežemo in odmotoriramo iz marine. Nočni čuvaji so budni in v hipu se mi približa njihov gliser, da preveri, če sem plačal marino. Potem nam zaželi srečno pot. Danes ni vetra in morje je sorazmerno mirno. Motor mirno prede svojo pesem, ko nas avtopilot vodi mimo Paxosa, Antipaxosa vse do vhoda v kanal na severu Levkade. Prispemo točno ob 17.uri, tako da nam v 5 minutah že odprejo pomični most, obplujemo mesto Levkado z marino in skozi kanal zaplujemo v notranje Jonsko morje. Čudovit dan se nagiba v večer, pred nami leži Onasisov otoček Scorpio, mi pa zavijemo v globok zaliv Nidry in vržemo sidro pred vasico Vlikho na 4 m globine.

Za nami je 14 ur neprestane vožnje, a smo daleč prišli. Okoli nas je pokrajina kot v Bohinjskem jezeru: visoka strma pobočja Levkade z vrhovi precej čez 1000m, mirna površina morja, ptiči, pa kokodakanje in kikirikanje z obale. Še voda ima bohinjsko temperaturo, le 18°C namerimo, a naš bohinjski sopotnik ni zadovoljen in se ne gre skopat. Nismo sami. Na sidru nas je kakih 20 jadrnic, a huje me presenetijo novi pontonski pomoli, na katerih sem naštel preko 400 charterskih jadrnic. To je precejšen napredek od leta 2004, ko sem bil zadnjič tu.

Naslednje jutro dvignemo sidro ob 6.30 s prvim jutranjim svitom in prav tako v mirnem morju le s 5-7 vozli juga hitimo na motor proti severnemu robu Peloponeza.

Šele ob vhodu v zaliv Patrasa dobimo nekaj zahodnika (8-11 vozlov), a ga je premalo, da bi nas gnal v krmo. Po VHF se javimo prometni kontroli mostu RION, ki nam dodeli severni kanal za prehod pod mostom. Ta most so odprli v času olimpijskih iger 2004 in je s svojimi 2300 m med najdaljšimi evropskimi mostovi visečimi na jeklenih vrveh. Povezuje Peloponez s kopnim. Vendar kaže, da je mostnina draga, saj pod mostom še vedno vozita stalno dva trajekta.

Za mostom zavijemo na sever in po 4 miljah dosežemo eno najlepših mediteranskih srednjeveških pristanišč Navpaktos, kjer smo v malem mandraču edini gosti. Vržemo sidro in se vežemo na kljun. Vleče vse močnejši severovzhodnik (čez 20 vozlov), ki se ne poleže vse do jutra.  Potiska nas ravno na bok, a smo na srečo dobro položili krmno sidro, ki lepo drži. Navpaktos je bil v srednjem veku znan kot Lepanto. Tu je bila 7.oktobra 1571 velika pomorska bitka, kjer so združene ladje Špancev, Vatikana in Benečanov premagale turško floto 300 ladij. Mestece je prav prisrčno, obdano z močnim obzidjem, hiškami vseh stilov od dorskega, rimskega, beneškega do turškega. Predvsem pa ne moremo verjeti svojim očem, ko doživimo žur do jutranjih ur. Ob obali in po vzporednih uličicah so sami prijetni lokalčki, kafiči, pivnice in krčme. In vse je nabito polno mladih, ki se pripeljejo od ne-vemo-kod. To je izven sezone, v ponedeljek zvečer in vse so sami domačini, sami mladi. Ko proti 3.uri zjutraj omagamo na svoji barki, je v mestecu še vse živo. Vmes najdem tudi cyber cafe s preko 30 desktopi, kjer med samo mularijo, ki igra internetne igrice, uspem pregledati svojo e-pošto in »pochatati« (e-poklepetati) s sinom. Obisk tega mesteca priporočam vsem, ki boste pluli mimo, enako kot odsvetujem obisk Patrasa, kjer pred leti še pekarne s kruhom nismo uspeli najti ob obali.

Veter je zjutraj obrnil v zahodnik, ki v madraču vleče le 10 vozlov, a nam že po milji zunaj varne luke ojača na 30 vozlov in v kakšni uri v sunkih doseže jakost 50 vozlov (90 km/h). To je že viharna moč vetra, ki seveda dvigne tudi visoke valove (morje 4-5). Na našo srečo piha ravno v pravi smeri (WNW), v našo polkrmo in nas na četrtino genove žene s stalno hitrostjo preko 7 vozlov. Glede na jačanje vetra spremenim plan. Namesto bočnega veza v luki Itea (v bližini antičnega Delfija), kjer me pilot opozarja na rdeč boksitni pesek, raje zavijemo v skrit in dobro zaščiten zalivček Anemokambi. Obpljujemo veliko ribjo farmo in na globini 4m vržemo sidro s 30m verige. Tako mirno prespimo noč v vetru, ki ne pade pod 20 vozlov. Le ohladi nam ozračje in zvečer celo vklopim centralno ogrevanje na barki. Zalivček je res varen in tako dobro zaščiten, da nimamo ne GSM signala ne Navtex vremenske napovedi.

Naslednje jutro v še vedno močnem zahodniku (22-25 vozlov), a mirnejšem morju 3, potegnemo diagonalno prečenje vse do luke Korint. To je športno jadranje in ob 16.30 je za nami že 40 milj. V »marini« za jahte ni gospodarjev in je vse zelo zanemarjeno. Skušamo se vezati na bok ob pomol, v katerega nas še tišči veter, a odkrijemo le 1,8m globine pod jadrnico. Moj vgrez pa je 1,78m, zato se splašim in se raje prestavimo v komercialno tovorno luko, kjer se ob že eni večji jadrnici vežemo na bok valobrana, tako da nas veter tišči stran od betona. Zunaj se morje veseli peni in veter še jača. Po večerji, ko mi posadke odide na sprehod v mesto, pa me obišče luški kapitan in prosi, da se prestavim v notranji del luke, saj ponoči pričakujejo pristanek večje ladje. Ob povratku posadke se res prestavimo, a zdaj nas veter tišči spet v pomol, ki je na cca 8m zaščiten z močnimi gumijastimi odbojniki. Skonstruiramo posebna 2 bokobrana: viseča deska in za njo moji bokobrani ščitijo barko, da ne drsa ob velike gumijaste odbojnike pomola. Ponoči nas veselo ziblje.

Zbudimo se v kristalno jasno četrtkovo jutro s severozahodnikom 15-18 vozlov. Pred vhodom v korintski prekop že veselo valovi. Pridružimo se skupini že čakajočih 5 charterskih jadrnic. Takoj se po VHF ch-11 javim nadzor prekopa. Moramo počakati, da z vzhodne strani pripelje večja ladja. Čez pol ure nas pokliče in vplujemo v prekop. To je 6km (3,3 milje) dolg in le 24m širok, 6m globok prekop, ki nam skrajša pot v Egejsko morje za dobrih 150 milj (namesto okoli južnega rta Peloponeza).  Plujemo na čelu konvoja 7 jadrnic in si z dna ogledujemo strme stene peščenjaka, ki jih morajo vsak torek, ko prekop zaprejo, vzdrževati pred prehitrim osipanjem in plazenjem. Nad nami se zvrsti 7 mostov, predno izplujemo na vzhodnem koncu do nadzornega stolpa. Že dva dni smo razočarani, kako malo prometa je skozi ta prekop, a na koncu ugotovimo, da je razlog verjetno majhnost (ladje so vse večje) in cena. Za našo dolžino pod 12m namreč plačamo 150 euro! 

Egej nas sprejme s kristalno jasnim nebom, soncem in zahodnikom (WNW) 15-18 vozlov. Spet jadramo.Tokrat pa Saronskem zalivu. Kljun obrnemo proti vzhodu na otok Aegina. Moja dobro izvežbana posadka se menja za krmilom, da dobiva občutek za jahanje valov in držanje smeri. Do druge ure priplujemo v lepem jadranju do glavnega pristanišča Aegine in se najprej vežemo na mooringe v marini. Ugotovimo, da je cela marina privatna in se lastnik našega veza lahko do večera vrne na svoj vez. Zato se raje presidramo v javni luki: sidro in krmna veza. Vroče poletje se danes začenja! Pripeka sonce in naraste žeja, žeja…

Na Egino prijadramo v lepem sončnem dnevu zgodaj popoldan. Najprej vežemo v mestni marini, a je žal vse privatno. Na luški kapetaniji mi pojasnijo, da sem tam sicer lahko privezan, a v primeru prihoda lastnika veza, se bom moral umakniti. Torej bi moral imeti ves čas dežurnega na krovu. Zato se raje prestavimo v javni del luke, kjer vržemo sidro in se s krmnim vezom vežemo na pomol. Do večera se pritanišče napolni z jahtami, pretežno iz Aten. Egina je namreč zelo turistično razvita in vse leto polna obiskovalcev. Vsake pol ure pristane nova ladja, trajekt ali gliser, ki otok povezuje s celino, Peloponezom in drugimi otoki v Saronskem zalivu. Obala je ena sama vrsta lokalčkov in tavern, ki ponujajo morsko hrano. Povsod je polno obešenih hobotnic, ki jih sušijo. Tudi mi si privoščimo hobotnice in seveda lokalno vino, večerjo pa zaključimo v bogati grški slaščičarni z baklavami, halvo in torticami.

V petek odjadramo mimo množice zasidranih tovornih ladij pred Salamino in Pirejem. Otok Salamina je še vedno pretežno NATO vojaško oporošče, zato se mu niti ne približamo, od Pireja proti jugu pa se vrstijo številne marine. Najprej želimo pristati v najnovejši, »olimpijski marini« Faliro, a nas že po VHF zavrnejo (smo prekratki za njih, ki imajo pretežno plovila nad 20m dolžine). 

Tako pristanemo v največji čarterski bazi in najstarejši Alimos marini, Kalamaki. Tu sem sam pravzaprav začel svojo jadralno kariero leta 1986, ko smo od tu izpluli na Kiklade in za Rodos. Žal je marina zelo zanemarjena. Recimo samo podatek, da imajo za 1000 vezov eno samo kontejnersko vozlišče z WCji in tuši, ki imajo samo mrzlo vodo. Tudi ni nikogar na VHF ali pomolu, ki bi te usmeril na prosti vez. Tako pristanemo na prvem zahodnem pomolu, ker Rod Heikell v Imrayevem Greek Waters Pilot navaja, da je to vez za obiskovalce. Tu ni ne vode ne elektrike. Zato se s Tinetom odpraviva po kopnem do recepcije marine. To je povsem na druge koncu te velikanske marine. Tam najdeva številčno dežurno ekipo, ki mirno pije kavico in meditira v pisarni. Šef izmene od mene najprej zahteva dokumente barke in me skuša odsloviti. A se ne dam. Zahtevam, da mi on določi vez, na katerega se bom vezal za 3 dni, kjer bom imel vse priključke in bom seveda to tudi plačal. Iščejo po evidencah in mi določijo vez št.913 (seveda povsem na koncu marine). V redu, torej gremo po barko. Priplujemo na določeni nam vez – a je zaseden! Na srečo je prost bližnji vez št.916, kamor se privežemo. Spet na recepcijo, jih seznanit z neažurnostjo njihove evidence. Vsi so začudeni, kako je to mogoče. Sprašujejo me, če sem si zapisal, kdo je na vezu 913, namesto da bi nekdo skočil sam preverit situacijo. Izpolnim njihove obrazce za prijavo in prične se vrteti birokratski mlinček. Plačal bom lahko šele jutri (cena je 20€ na dan), ker me morajo najprej vnesti v računalnik. Takoj mi pošljejo električarja za priklop elektrike in za njim še vodovodarja, da mi odpre ventil za vodo. V pol ure pripelje cisterna dizel gorivo. No, vsaj to so dobro organizirali. Poleg recepcije je tudi urad Luške kapetanije, ki je odprt non-stop. Tam uredim prijavo in odjavo ter sestavim novo Crew listo.

V marini čutimo mrzlično pripravo plovil pri vseh čarteristih: jutri, v soboto pred 1.majem se namreč odpira sezona jadranja v Grčiji. In res je v soboto marina kot mravljišče polna turističnih jadralcev.

Hkrati je ta vikend tudi pravoslavna Velika noč, ki jo doživimo predvsem z zelo lepo okrašenimi cerkvami, z dolgimi mašami, z večernim pokanjem petard in raket ter lepo oblečenimi domačimi sprehajalci. Taverne so polne velikih grških družin, ki praznično obedujejo celo popoldne.

Album s slikami