Samos, Grčija – Kusadasi, Turčija – marina Alacati

24. – 31.maj 2008

Posadka: Darja Virant

95 milj

Vroči poletni dnevi z močnim popoldanskim zahodnikom oz. severozahodnikom. Morje se je ogrelo na 21°C.

Ne grške ne turške ribe nas ne marajao.

 

Marina Samos je nova, odprta šele poldrugo leto in privat. Posebej jo ceniš, ker je to edina marina v vseh Sporadih: od Skiathosa na severu, Limnosa, Lesbosa, Chiosa, do Samosa! Je res lepa, prostorna (zasedena le četrtino) in nudi vse možne storitve: črpalka za gorivo, komandni stolp z mornarji ves čas on-line na VHF kanalu 09, recepcija ti preskrbi vse potrebne informacije ali naroča taxi, rent-a-car, na vezu imaš vodo in elektriko, 10 m vstran je supermarket in navtična trgovina, pa kavarna cyber-cafe, pa taverna in WCji, tuši ter samopostrežna pralnica. Ima celo bazen, ki pa ima po letu dni že odstopljene ploščice in rjavo močvaro po dnu. Predvsem sem vesel vode z normalnim pritiskom, da po 14 dneh lahko razsolimo in operemo palubo. In cena: 25€, fair.

Že popoldan mi Budget pripelje Hiundai Atosa (rent a car za 40€). Z njim se zapeljemo do Pithagoriona, ki je po cesti 2km vstran, peš ob obali pa 15 minut hoda. Možno je tudi prosto sidrati za valobranom mesta pred mestno plažo ali vezati sidro-krmni vez na obalo, vendar je tam precej prometno in živahen corso. Tam vlada obalna straža, ki prav tako zaračuna 2€ za sidro ali 12€ za vez. In pri njih je seveda obvezno urejati tudi dokumente barke. Vsi, ki se švercajo med Grčijo in Turčijo, raje pristanejo v marini, kjer jih nihče ne povpraša po dokumentih.

Pithagorion (prej Tigani) je lepo mestece ob velikem pol-mesečnem zalivu s čudovito pravoslavno cerkvijo Metamorfosis na gričku ob trdnjavi grškega borca za svobodo Lykourgosa Logothetisa. Glavno ulico s trgovinicami so ravno tlakovali in med našim kratkim ogledom seštejemo s tabel zneske EU strukturnih skladov, ki jih je mestece počrpalo doslej: samo 5,6 mio € ! Opažam že od lani iz južne Italije in letos iz Grčije, kako so južne članice uspele zgraditi večino nove luške infrastrukture in obnove obmorskih mestec s pomočjo EU. Mesto so šele 1955. preimenovali po Pitagori, ki se je tu rodil in pričel delovati, a se je kasneje zaradi ne strinjanja s politiko tirana Polycratesa preselil v grško kolonijo Crotone (tam smo bili lani). Postavili so mu dva lepa spomenika. Sicer pa je mesto zacvetelo v času 538-522 p.n.š. pod tiranom Polycratesom, ki je bil občasen pirat, občasen član grške zveze mestnih državic, ves čas z občutkom, kje bo več zaslužil. Na koncu so ga Perzijci zvabili z izgovorom po dobri kupčiji v past na kopno in ga križali na turškem rtu, ki je manj kot miljo oddaljen od Samosa. Polycrates je ustvaril 3 tehnične dosežke antike: zgradil je prvi velik valobran pred luko (ena četrtina današnjega obstaja še iz njegovih časov), postavil je največji antični tempelj posvečen boginji Heri in izkopal 2 km dolg tunel iz mesta v goro za njim, po katerem je napeljal vodovod in omogočil meščanom pobeg pred oblegovalci z morja. Tudi tunel je še danes odprt, a ni za klavstrofobične obiskovalce, zato si ga ne ogledam.

S šesto ekipo si privoščimo obilno in okusno grško poslovilno večerjo. Na mizi se zvrstijo tsatsiki, česnovi kruhki, grške solate z obilo feta sira, pa polnjeni paradižniki, jagenjček izpod peke in mesne kroglice, pa seveda belo in rdeče vino. Samos je bil prvi grški izvoznik vina. Znan je po sladkih in celo alkoholiziranih (kot prošek) muškatih in v zadnjem času tudi vrhunskih suhih vinih. Zato se tu opremim z novo zalogo buteljk.

Zjutraj najprej odpeljem prejšnjo ekipo v Vathi ali mesto Samos (12 km na severno stran otoka), kjer imajo ob 6.30 trajekt za Pirej, Atene. Ob 10.30 se še enkrat vrnem tja, da pričakam Darjo, ki pride z barko iz turškega Kusadasija. Včeraj je priletela v Izmir, se s taxijem pripeljala do Kusadasija, a zamudila trajekt ob 17.uri in eno noč še prespala na kopnem. Sam skušam v luki Vathi opraviti še odjavo barke iz Grčije, a me siten policaj zavrne, ko ugotovi, da imam barko na drugi strani otoka, v Pithagoriu. Končno opoldne, v največji vročini z Darjo pričneva krožni ogled otoka Samosa, saj imam rent a car do večera. Otok obvoziva po severni strani, se na zahodu preko hribov usmeriva na južno obalo vse do zahodne točke Pithagoria. Otok je zelo gorat (2 vrhova preko 1400m), poraščen s trto, oljkami in borovci. Obala je polna peščenih plaž s smaragdno zeleno vodo, a morje je še hladno in predvsem danes piha močan severnik, ki prijetno hladi. Ogleda so vredne predvsem 3 vasice. Stari del Vathi za pristaniščem je tipično turško naselje s tako ozkimi cestami, da moj mali Atos komaj zleze skozi. V severnih pobočjih otoka sta 2 gorski vasici, vsaka s svojim značajem. Prva je Vourliotes, kjer je samostan M.Vronta (zaprt čaka remont), pa polno tavernic. Druga je Manolates, ki je vasica umetnikov. Tu imajo ateljeje in trgovinice. Privoščiva si kosilce pri eni »stari mami«, ki sama v enosobni hiški streže in kuha za goste, kar nas posede za mizice v gosti zeleni senci na vrtu.

Popoldan v Pithagoriu urejam odjavo barke. Najprej na policijo po odjavo (izpolnim obrazec s podatki posadke in prejmem listek za luško kapitanijo). Nato me na luški kapitaniji obdela prijazna mlada kadetinja. Izpolniva vse obrazce, požigosa mi DEKPA grški tranzit log z izhodom za turški Kusadasi (tranzit log velja, vse dokler ne bo poln), napišem novo Crew listo (ki ostane njej, sam ne dobim niti kopije) in plačam 5€ za izhodno proceduro (ob naslednjem vstopu me bo stalo 15€). Preda mi že vse zaključene dokumente, čeprav še nisem bil pri njenem sosedu, cariniku. Ta je »ravno skočil na letališče« (saj veste: vroče sobotno popoldne brez sieste…), zato mi zabiča: »Moj kolega carinik se vrne vsak hip in obljubite mi, da ne boste izpluli, predno se mu ne javite!«. Poštenjakarja sedeva v kafič tik ob carinarnici, mirno naročiva ledeno pijačo in uživava tri četrt ure v čakanju na carinika. Njega ni. Moram nazaj v marino, ker sem dogovorjen, da mi pridejo prevzet rent a car. In res, komaj se pripeljem v marino, mi že sledi drug avto z mladim parom. Na moje presenečenje je avto prevzela Štajerka, mlado dekle, ki ima fanta domačina, uslužbenca Budgeta. Tu živi že drugo leto in obljubim ji, da se poleti vrnem.

Naslednji dan je še bolj vroče. V marini veter malo suče, ko izplujeva v ozek preliv med Turčijo in Samosom. Tu je doma močan veter, na kar opozarja tudi devet velikih vetrnic elektrarn tik nad marino. Ožina ima le pol milje širine, na obeh straneh pa visoke gore. Običajno piha s severa in tudi morski tok v tej smeri lahko doseže 4 vozle. Midva imava zmeren veter, da mi uspe pol ure celo jadrati, nato obupam, zaradi refulov in vrtinčenja. Ožino ravno patruljira grška obalna straža. Za zahodnim rtom se usmerim v zaliv Mourtas, a mi vleče v nos že preko 20 vozlov. Bolj ko se bližam dnu zaliva, močnejši so refuli. Zaliv je najbolj zahodni zaliv Samosa, najbližji turškemu Kusadasiju in sicer lep, varen pred meltemijem, le refuli vetra so tu celo močnejši kot je veter na odprtem morju. Dobro položim sidro na 4 m globine z dovolj verige. Res imamo močne sunke vetra (20-25 vozlov) vse popoldne in tja do 3. ure zjutraj, ko se za kake 4 ure veter poleže. Kljub čisti vodi in temperaturi morja 21°C, Darja zaradi močnega vetra ne uživa v plavanju.

V ponedeljek ob 9h izplujem proti Turčiji. Jadranja je malo, saj vstran od Samosa zjutraj še ni vetra. Z motorjem hitro prečimo 12 milj do Turčije in v vročem opoldnevu zaplujemo v Setur marino Kusadasi. V senci je že 30°C, zame po šestih tednih jadranja pravi vročinski šok. Pred mano pa najbolj birokratski postopek prijave v Turčiji. Po navodilih moraš opraviti s petimi uradi: luška kapitanija, zdravstvo, policija (za Turčijo potrebujemo vizo), carina, carinska patrulja in nazaj luška kapitanija. V hladni recepciji marine klepetam z mlado in prijazno Turkinjo, ki govori tekoče angleško. Pojasni mi cel postopek, me opozori, da naj z obiski pričnem šele po času odmora za kosilo in mi na koncu ponudi, da vse to uredijo oni. Uff, mi odleže! Sploh ne vprašam za ceno, samo potrdim. Izpolnim ji novo crew listo, ji predam v fotokopiranje mojo registracijo barke, zavarovalno polico (kljub hrvaški jezikovni verziji police jo zanima le rok veljavnosti) in predam potne liste. Plačam 40€ za turški tranzit log (velja ti max 1 leto ali do prvega prestopa meje) in 40€ za storitev marine. Ni poceni, a se izplača. Namesto hoje (in iskanja) od enega urada do drugega, težav z jezikom (turški uradniki ne govorijo angleško) in vročine na mestnih ulicah, sem si ogledal mesto, užival na hladnem pivu in se kopal v bazenu marine. Ob 17.uri so mi na barko prinesli vse dokumente, vse ustrezno žigosano po navodilih, ki sem jih dal receptorki. Življenje je lepo, če imaš denar. Zdaj sva s Tingo Tingo v Turčiji! Za koliko časa še ne veva, a kot kaže, bo lepo.

Marina ima sicer zelo umazano vodo, a je varna, na privezu imaš vodo in elektriko (za elektriko rabiš turški adapter, ki ti ga na recepciji prodajo za 10€), imaš velik Migros supermarket, veliko navtičnih trgovin in servisov, kafičev in restavracij, pa toilette, tuše, pralnico in čudovit bazen. Na bazenu sem sam, plavaš v topli sladki vodi, se tuširaš in popiješ hladno pivo. Konec je Mythosa, zdaj je na vrsti Efes (najbolj popularni pivi v Grčiji in Turčiji). Povsod pa zelo prijazno osebje, ki te pozdravlja, kot da sem tu stalni gost. In vse to za ceno 22€ na dan. Takoj rezerviram vez za julija, ko se bom tu vračal s Tatjano!

Kusadasi je mesto, ki danes cveti predvsem zaradi turizma. Tu se ustavljajo vse ladje morskih križarjenj, da si potniki ogledajo antična mesta Ephesos, Priene, Milet in Dydima. Ves čas je v luki zasidranih več velikanskih križark. Takoj za luko je seveda Bazaar z vso turško trgovsko ponudbo ob obali pa polno lokalov. Pijem alma čaj (jabolčni čaj) in preskušam, če me bo v vročini čaj bolj odžejal kot pivo. Ne občutim hude razlike, le znojim se po čaju manj. Mesto je dobilo ime (kuša daši = ptičji otok) po otočku, ki je z nasipom spojen z obalo,  na njem je genoveška trdnjava iz 14.stoletja, v njej pa razstavljeno okostje kita, ki so ga ujeli nekoč v turški vodah.

Naselbina je bila na tem mestu že pred 5000 leti. Ja, zahodna obala Turčije ima zelo bogato in dooolgo zgodovino. Upam, da nam uspe obiskati slavna antična mesta Troja, Pergamon, Efes, Priene, Milet itd… Le vročina zna biti problem, zato o tem več kdaj drugič.

Naslednji dan se odpraviva na sever ob turški obali. Vremenska napoved za ta teden je jasno in vroče stabilno vreme s srednje močnimi severo zahodnimi vetrovi (12-16 vozlov), le konec tedna naj bi veter ojačal tja do 30 vozlov. Če odrineš bolj zgodaj zjutraj, je veter šibkejši, popoldne pa lepo vleče. Pred nama je v direktnem prečenju le 50 milj do cilja, a raje bova raziskovala zalive in se pasla ob obali.

Prvi zaliv, Cam Adasi: lep, a voda je polna umazanije in veter lepo vleče. Brez postanka za kopanje nadaljujeva do Körmen Adasi zaliva, kjer v globini 3 m na mivki vržem sidro. Spet imamo nekaj sunkov vetra, a smo dobro zaščiteni. Na sidrišču smo 4 jadrnice, zvečer nas obišče stari turški ribič s čolnom in dva mlada potapljača, ki lovita s harpuno (in celo ujameta). Lepo, priporočam.

V sredo že zjutraj vleče severo zahodnik in mogoče sva že pozna, ko ob 9. uri plujeva čisto na sever, v dobro zaščiteno luko Sigacik. To je bilo antično pristanišče mesta Teos (le 4 km vstran), danes zaspana in zanemarjena vas, a ogromna pristaniška infrastruktura s planom marine za 400 vezov. Ostalo je le pri valobranih, pomolih in pontonih. Vse zanemarjeno, brez reda. Na betonskem delu obale nas sprejme druščina jahtašev, ki nama pomagajo privezati na bok. Turški par z velike jadrnice nam razloži vse pomembne informacije o kraju, priporoči luko celo za zimovanje (zelo varno in skoraj zastonj!) ter mi glede na podatke iz mojega Imrayevega pilota poda koristnejše in prave nasvete za naslednje postanke. Po nakupu lubenice, češenj in zelenjave (vse s potujočega tovornjaka) odjadrava v srednje močnem severnem vetru (12-17 vozlov) čudoviti bok do fjorda Gökkovar Limani. Fjord je poln ribjih farm in predvsem rojev sitnih muh, zato ga kljub lepi obali, hitro zapustiva. Na vhodu v fjord se nama pridruži večja jata delfinov, ki so si verjetno ogledali ribje farme, zdaj pa poskakujejo okrog najine barke. Le okrog rta Teke Burnu se veter obrne iz severo vzhodnika na jugo vzhodnik. Vplujeva v prvi zaliv, Kirkdilim Limani, ki je sicer odprt na jug, a na koncu najdeva čudovito kristalno čisto vodo z mivko in sidrava na globini 6 m ob še 3 jadrnicah in eni motornjači. Čudovito! Morje ima 22°C, le ponoči smo v roju veš in drugih eno ali dvodnevnic.

V četrtek je pred nama le dobrih 10 milj, zato ostaneva v  Kirkdilim Limaniju malo dlje. Darja se še nekajkrat skopa v kristalno čisti vodi, kapitan dobi inspiracijo, da napiše tole poročilo. Ja, ob četrtkih pišemo poročila in urejamo fotke, ob petkih peremo in čistimo barko, ob sobotah nabavljamo nove zaloge hrane in pijače. Pravzaprav smo ves čas zasedeni, kajne!

V rahlem vetrcu primotorirava do zaliva Mersin Körfezi, ki je tik pred zalivom Agrilar Limani z mojim ciljem marino Alicati. Tu je precej školjčišč in ribogojnic. Zaliv je velik in široko odprt na jug, a dobro zaščiten za meltemi in severne vetrove. S težavo najdeva najlepši del v vzhodnem kraku, kjer ob zapuščeni obali vržem sidro v globino 3 m blatnega dna. Zaradi te podlage je voda tudi motna, vendar ni umazana. Upam, da ne bova spet gostila rojev mrčesa. Čez vroč dan počivava, jeva, pijeva, poskusiva tudi vodo, a je tu rahlo hladnejša kot včeraj. Že drugi dan opažam lokalno posebnost. V na jug odprtih zalivih vleče popoldne SE, nato ob 16.uri obrne momentalno na NW in po 18. uri na NE, ki vleče celo noč. Najšibkejši je med 3. in 9. uro zjutraj. To noč imava pravi ples vetrovnih sunkov od 20-28 vozlov iz NE, a ni valov in sidro dobro drži. Predno greva spat, se ne moreva načuditi nad fluorescentno svetlobo morskega planktona: ob barki in okoli spuščene kovinske lestvice na krmi se riše ožarjeni morski tok, kot bi ga nekdo osvetljeval z žarometom. To se mi je tako očitno in močno zgodilo prvič !? Pa ni polna Luna, ampak le zadnji krajec…

Zadnji dan imava le 9 milj do sosednjega zaliva z mojo marino. Alaçati marina leži tik pod rtom Ak Burun in Çesme, 4 milje vzhodno od grškega otoka Chios. Je približno 70 km zahodneje od Izmira in 80 km od letališča. Čeprav sem prvotno načrtoval zaključiti spomladanski del severneje v Ayvaliku, žal vse do sem nisem našel proste marine. V resnici so le 3: Ayvalik (poln), Izmir (umazana, slaba marina) in Cesme (polne). Šele tu ali v Kusadasiju so imeli proste veze za cel mesec. Marina je majhna, stara šele 3 leta in po turško »domača«. Dobim ugoden vez s kljunom v veter. Tu je namreč raj za deskarje-surfarje in po zalivu veselo vleče NE veter. 

V tej etapi sem si po 1700 miljah plovbe privoščil bolj ležerno ruto. Z vstopom v Turčijo se je tudi tu na jugu končno pričelo vroče poletje in je morje postalo normalno toplo za kopanje. Le grških ne turških rib nisem uspel prepričati, da bi vsaj enkrat zagrizle v mojo vabo… Očitno bom moral v nadaljevalni ribiški tečaj.

Tokratna posadka je bila samo Darja, ki me je skušala ves čas kulinarično razvajati, sam pa sem ji ob zmagah v kartanju obljubljal sanjsko lepega in mladega Turka. Žal mi obljub ni uspelo izpolniti… 

In vsega lepega je enkrat konec, tako tudi našega I.letošnjega dela.

REZIME POMLADANSKEGA DELA KRIŽARJENJA:

CILJ JE DOSEŽEN:

TINGA TINGA JE DOSEGLA TURŠKE VODE IN SPOTOMA PREPLULA ŠE NEKAJ ODROČNIH IN MANJ POZNANIH GRŠKIH DELOV.

BILO JE LEPO. VČASIH JE BILO TUDI NAPORNO – ZA BARKO IN ZA POSADKO.

IMELI SMO VREME, VSE SORTE VREMENA.

IMELI SMO DEŽ, IMELI SMO PRECEJ NEVIHT, A POKRITI KOKPIT TINGE TINGE NAS JE ŠČITIL PRED MOČO.

IMELI SMO MIRNO MORJE, PA TUDI ZELO VALOVITO. VALOVI SO NAM ZALIVALI PALUBO, A MI SMO BILI NA VARNEM V ZAPRTEM KOKPITU TINGE TINGE.

IMELI SMO VETER, OBIČAJNO PREMOČNEGA ALI PREŠIBKEGA, SEVEDA VSE PREVEČKRAT RAVNO V NAŠ NOS. BILI SMO TUDI BREZ VETRA.

BILO JE HLADNO, A SMO SE ZNALI OGRETI.

BILO JE VROČE, A SMO SE ZNALI OHLADITI.

LOVILI SMO RIBE IN NATANKO ENO TUDI UJELI.

A TA JE BILA KAPITALNA DESET KILOGRAMSKA TUNA.

IN MISLIM, DA SE BOMO IMELI ČESA SPOMINJATI !

NAJ SE NA KONCU ŠE ENKRAT ZAHVALIM VSEM PRIJATELJEM IZ PRVIH SEDMIH POSADK, KI STE PLULI Z MENOJ.

V 50-IH DNEH ALI 7 TEDNIH SMO PREPLULI SKORAJ 1800 MILJ:

1. Marko, Uroš in Franci: KRK – KRF, 430 Nm

2. Branko, Valentin in Darja: KRF – ATENE, 280 Nm

3. Tatjana, Valentin in Darja: ATENE – KIKLADI -EVBEJA, 230 Nm

4. Marko in Stanka: EVBEJA – SEV.SPORADI – HALKIDIKA, 230 Nm

5. Jure in Franci: HALKIDIKA – LESBOS, 285 Nm

6. Maher, Gašper in Saša: LESBOS -  SAMOS, 170 Nm

7. Darja: SAMOS – ALAÇATI, 95 Nm

1.junija letim iz Izmirja domov.

Čaka me delovno intenziven junij: projekt Vahtnica, nadomeščanje vodje projekta pri A.T. Kearney, prevzem predsedništva v Rotary Clubu Škofja Loka in še kar me čaka doma pri hiši.

A po štirih tednih, 27.junija že priletim nazaj v Izmir, ko bova s Tatjano in s prijatelji dva meseca plula ob turški obali vse do Kemerja in Antalye na jugu.

Letošnjo zimo bo Tinga Tinga prezimila v Marmarisu.

S poletnega dela križarjenja bo mogoče malo manj poročil,

a nekaj vseeno bo !

Do takrat pa lep pozdrav,

cap Marko

Album s slikami

Lesbos-Oinoussa-Chios-Ikaria-Fournoi-Samos

18.-24. maj 2008

Posadka: Saša Rode, Gašper Kepic in Kaddoura Maher

170 milj

Močni južni (kontra) vetrovi, vsakodnevno kopanje in nič ribe

 

S prejšnjo posadko smo v Mitiliniju res naleteli na najbolj strog nadzor lučke kapitanije. Turčija je pred nosom in tako vojska kot obalna straža jemljejo to mejo zelo resno. Vsako jutro in večer vidimo patrole na morski mejni črti. Takoj se moram prijaviti (vse jahte vežemo tik pod luško kapitanijo) in izpolniti njihove obrazce, pri odhodu moram spet priti in urediti odjavo!

V Mitiliniju vežemo kar šest krat. Najprej se usmerimo v čisto novo zgrajeno marino. Prazna, le tri domače barke in en Čeh. Ne mine 15 minut, ko nas že s kopnega obišče obalna straža in nas prežene v komercialni del luke. Marina je baje že dve leti v tem stanju – nova, a zaprta za jahte! Vežemo se na bok med carino in luško kapitanijo, a smo žal predaleč od priključkov za vodo in elektriko. Vse jahte smo razporejene na tem delu obale, kakih 30 nas je in zasedamo vso obalo, v prvem delu po dve vzporedno. Tako prespimo prvo noč in si zjutraj uspemo priskrbeti dostavo dizla z malo cisterno. Nato se premaknemo na bok domače jadrnice (prej sem skoraj eno uro iskal lastnika po trgovinah z moškimi hlačami, da sem ga prosil za dovoljenje). Na ta način pridemo do elektrike in vode. Za vodo moram spet po telefonu najti vodnega čuvaja, ki se pripelje in nam za 4 € odpre priključek. Voda nima nikakršnega pritiska in komaj nakapamo oba prazna rezervoarja. Zdaj nas grški lastnik barke, na katero smo vezani, prosi za umik, ker bo moral barko zapeljati v suhi dok. Prevežemo se na naslednjo italijansko barko HR49, ki pa naslednje jutro odrine za Dardanele, in spet se prevežemo direktno na obalo. A uspeli smo se oskrbeti z gorivom, vodo, elektriko, plinom in hrano. Le tuširanja ni bilo (no, razen za »lepega Jurija!« na krmi) in barke nismo mogli oprati. Res je sramota, da največji otok vzhodnih Sporadov nima marine. Baje je edina delujoča marina v vsej skupini Vzhodnih Sporadov le na Samosu.

V petek najamemo rent-a-car za zelo ugodnih 20€ dnevno in se skozi slikovito gorsko vasico Agiassos vzpnemo do najvišjega vrha otoka, Mt.Olympus, 967m. Od tam se zapeljemo še do skrajnega jugozahodnega rta Kalloni, kjer je ostanek templja Dioniza. Spotoma se najemo češenj in pokukamo v vročo termalno kopel.

Lesbos je res lep otok: hribovit, zelen, poln oljk in borovcev. Tu pridelujejo najboljše grško oljčno olje, po količini pa so tik za Kreto. Lesbos ima 100.000 prebivalcev in bogato kulturno zgodovino. Najbolj znana domačinka je Sapfo, ki so jo zaradi verza svoji učenki Atthis: »Enkrat sem te ljubila, Atthis, dolgo je že tega,…« ocenili, da je ljubila ženske in s tem uvedli termin lezbijke. V antiki so Sapfo skoraj 1000 let cenili kot najboljšo pesnico. Plato jo je oklical za deseto muzo in samo Horaceu so priznali, da se ji je uspel približati s tekočo in čustveno poezijo. Tu je živel humanistični filozof Epikur, nekaj časa sta na Lesbosu delovala tudi pisec basni Ezop in filozof Aristotel.

V soboto ob 8.uri zjutraj s trajektom iz Pireja prispe nova posadka. Jure in Franci z rent-a-carom odpeljeta na zahodni del otoka še Sašo. Ogledajo si okameneli gozd prazgodovinskih sekvoj. Gašper in Maher pa cel dan nosita skupaj vrečke s hrano in pijačo, da napolnimo zaloge za teden pred nami. Zvečer si privoščimo skupinsko večerjo v eni od tavern na obali, saj stara posadka odide šele v nedeljo zjutraj z letalom za Atene.

V nedeljo plujemo ob vzhodni obali Lesbosa, mimo ozkega vhoda v globok zaliv Mersinia do ribiške vasice Plomarion na jugu. Komaj najdemo  prostor v veliki luki. Spet so mooringe in tisti del, ki ga je financirala EU, zasegli domači ribiči. Obišče me luški kapitan in izpolniti mu moram obrazec za prijavo. Ne zaračuna nam ničesar, niti ne pogleda dokumentov. Sprehod po mestecu nam odkrije v zaledju čudovit trg s staro platano in turško-makedonsko arhitekturo hišk nad suhim rečnim kanalom.

V ponedeljek uspemo jadrati lepo orco do severa otoka Chiosa, kjer pred slabo vremensko napovedjo (jačanje juga na 6 do 7Bf) zbežimo na sidro v dobro zaščiten zalivček Mandraki na otočku Oinoussa. Tu ostanemo še naslednji dan, ko veter belo razpeni Egej južneje od nas. V zalivu nas sidra 4-5 jadrnic. Izmenjajo se le tisti, ki potujejo na sever proti Lesbosu.  S tega otočka izhajajo najbogatejši grški ladjarji, med njimi tudi najbogatejši Grk Costa Lemos. Zato je vasica lepo obnovljena, polno je kapelic, umetniških skulptur in spomenikov. Imajo celo nekakšno akademijo in stadion z atletsko stezo! V vasi je zelo bogat muzej ladjarstva. Izvemo, da Grčija danes obvladuje ladjevje z nad 70 mio BRT, kar je toliko kot vsa preostala EU skupaj. 

V sredo zjutraj odplujemo najprej do glavnega mesta Chios na istoimenskem otoku. Chios je kakih 60km dolg otok v smeri sever-jug. Visok je preko 1200m, večinoma skalnat in poznan po pridelavi mastiksa (smolnati izcedek grma trišlje, ki so ga uporabljali za žvečilni gumi, slajšanje zadaha, za izdelovanje laka, ouza in marmeladnega džema). Pridelovalci mastiksa so bili v vsej zgodovini premožni in v času turške vladavine zaščiteni pred klanji Turkov. Otok ima namreč krvavo zgodovino. Pod Turki je bil od 1566 do 1912. Ko so se prebivalci 1821.leta skušali pridružiti gibanju za neodvisno Grčijo, so Turki na Chiosu mučili in pobili 25.000 ljudi, 47.000 so jih odgnali v suženjstvo, več sto prebivalcev pa je s skakanjem preko pečin raje naredilo samomor, kot da bi bili žrtev turškega mučenja. Le manjšemu delu prebivalcev je uspelo zbežati po morju na Siros. Chios je tudi rojstni kraj antičnega pisca Homerja, danes pa živahno mesto s tipično turško arhitekturo, številnimi ulicami trgovin z bogato ponudbo hrane in ostalega blaga. Tudi mi se oskrbimo, najemo in napojimo, preden nadaljujemo plovbo naj jugovzhodni rob otoka. Južno od nas je črno nebo nad morjem, slišimo grmenja in opazujemo strele proti Turčiji. Tudi nas opere dež in vsaj malo razsoli slano palubo. Sidro vržemo v lepem zalivčku Kamari, od koder sredi noči izplujemo na prečenje s Chiosa proti otoku Ikaria.

Vreme se šele pričenja umirjati, tako da imamo še visoke valove (morje 4-5) in vetra med 15 in 20 vozli, jasno spet v nos. Takšen rodeo, ko v temi barko z glasnim udarcem večkrat ustavi visok val, ko nas z boka občasno pošteno zamaje, da ječi material, traja skoraj 8 ur in ob 10.uri si oddahnemo na vezu v mali lučici Agios Kirykos. Zasluženi zajtrk poplaknemo še v kavarni na obali.

Skalnati gorski greben Ikariie in sosednji otočki Fournoi so eno najbolj vetrovnih področij Egeja, poznano po močnih sunkih vetra s strmih gora. Jadralci so me opozarjali, da naj ne hodim sem v močnem vetru. Vendar imam spet srečo, saj se vetrovi ustalijo na 10-15 vozlov. Zato z Ikarije do Fournoija z jadri kar preletimo 10 milj razdalje.

Ikarija nosi ime po Ikarju, ki je z Dedalusom zbežal s Krete s pomočjo kril iz povoskanega perja, vendar je poletel previsoko in mu je sonce stopilo vosek, da je strmoglavil v morje pri Ikariji. Druga verzija izpeljuje ime otoka iz feničanske besede »ikor«, ki pomeni obilico rib. Na tem področju naj bi bilo res polno rib in imajo domačini večjo ribiško floto, le nam ne uspe nič ujeti. Ne vem, kaj naj še poskusim, a očitno na jadranski način vleke trnka z vabo za barko (panulo) v Egeju še nisem imel prijema. Menjam vabe, a nič ne pomaga. Ali pa ni prava luna? Danes je polna luna.

Sidramo v lepem zalivčku otočka Fimania, le domačini so na plažo in dno zmetali preveč plastičnih odpadkov, ki kazijo zelenkasto modro morje nad plitkim dnom mivke. Smo dobro zaščiteni na vse strani razen NE, a nas še vrtijo sunki vetra z južnih in zahodnih smeri. Do večera se veter poleže in imamo mirno noč pod jasnim zvezdnatim nebom obsijanim s polno luno.

Petek je naš zadnji dan plovbe. Z rahlim južnim jutranjim burinom s pobočij goratih otočkov Fournoi tiho prijadramo do jugozahodnega rta Samosa. Tu nam veter pade, čeprav se nad nami pne 1400m visok vrh otoka. Po južni strani priplujemo do Pithagoriona z marino Samos.

V tej etapi smo končno dočakali otoplitev. Sonce je čez dan že res vroče. Vse dni smo le v kratkih hlačah in majicah. Vsak dan se kopamo, Gašper celo po večkrat, čeprav ima morje največ 20°C.

Tokratna posadka je 10-15 let mlajša od dosedanjih gostov, a smo se odlično ujeli. Sam sem sicer že malo utrujen, a so oni toliko bolj tolerantni in nezahtevni. Saša je odlična kuharica, gospodinja in požrešna bralka knjig (predvsem Lukovih Imperatorjev). Gašper je dečko za vse, »ki rad skače« (na pomol ali v vodo), kot ga je okarakteriziral Maher. Hudomušni Maher zaživi, če mu daš v roke ali kaj okusnega, ali fotoaparat, ali krmilo. Teden nam je kar zbežal in pred nami je spet sobota, ko se razidemo.

Naša ruta je bila otočje Vzhodnih Sporadov. To so lepi otoki, predvsem Lesbos in Samos. Chios bom moral obiskati še enkrat, da si v njegovi notranjosti ogledam bogata naselja pridelovalcev mastiksa. Razočarali so me le s skromnimi možnostmi za navtike: malo je varnih sidrišč v zalivih, pristanišča so zasedena z domačimi ribiškimi čolni, marin ni. Večino infrastrukture na pomolih, ki so jo postavili v zadnjih letih, ne vzdržujejo in je v okvari ali odklopljena, manjka vode. Ko poleti tu zavlada močan meltemi (veter s severa) in se poveča število navtičnih gostov, mi ni jasno, kako se uspe najti prostor za nočitev.

Album s slikami

Sani Marina – Halkidika (gora Atos)-Limnos-Lesbos

10.-17. maj 2008

Posadka: Jure Bernik in Franci Bogataj

2xx milj

Lepo vreme

 

V soboto v Sani marini čakamo na prihod nove posadke. Imamo oblačen dan z nekaj močnimi nalivi dežja, ki pokažejo slabo gradnjo teh tako lepih lokalčkov: teče skozi strope, po stopniščih ali kar iz žleba med goste pri mizah. Še wireless internet se med nalivom sesuje…

Stopimo pozdravit posadko jadrnice Beneteau Clipper-33 s slovensko zastavo. Izkaže se, da je to nemški par Bolfenk. Ona je bila prva leta samostojne Slovenije nemška ambasadorka v Ljubljani, ko sta barko registrirala in imela v Portorožu. Zdaj je v Sofiji in lani sta barko prepeljala v Sani marino, do katere potrebujeta le 4 ure z avtom iz Sofije. Kasneje se še oglasita pri nas na krajši klepet.

Pozno popoldne se z rent a carom pripeljeta Franci in Jure. Imata malo težav, da ju spustijo do parkirišča marine, a zatem se domačini potrudijo in na moj VHF poziv recepciji marine takoj pošljejo njihov električni avtomobil, da do barke dostavi njuno prtljago in vse zaloge hrane in pijače, ki sta jih spotoma nakupila. Spet smo založeni za dober teden. Z obema posadkama hladen večer zaključimo v lokalni taverni s tipično grško večerjo: tsatsiki, grške solate, suvlaki, musaka, halva in jogurt z medom, pa seveda zalijemo z dobrim lokalnim vinom.

V nedeljo zjutraj se Marko in Stanka odpeljeta z rent a carom v Solun na njuno še nekajdnevno kopensko potepanje po Grčiji, mi pa izplujemo okrog polotok Kassandra proti naslednjemu palcu Halkidike, polotoku Sinthonia. Imamo čudovit sončen in vetroven dan, tako da je lepa orca. Zunaj polotoka nas seveda valovi pošteno opljuskajo in nasolijo palubo. Popoldne vplujemo v »eden najbolj zaščitenih naravnih zalivov Mediterana« (tako ga opiše Imrayev pilot), v Porto Koufo. Zaliv je res okrog in okrog zaprt, dokaj globok (70-90m), le na dnu zaliva pred vasico je sidrišče na globini 4m. Tu je zasidrana večja ribiška flota tunaric. Kar 24 ladij naštejemo. Ribiči v sončnem nedeljskem popoldnevu posedajo po pomolu, perejo in sušijo svojo garderobo in čakajo na noč, ko vse ribarice izplujejo.

Naslednji dan obplujemo polotok Sinthonia in se usmerimo do korena zadnjega palca Halkidike, polotoka Akti s sveto goro Atos, katere ostri vrh se s svojimi 2000m višine mogočno pne nad morjem. Jadramo le prvo tretjino poti, nato nam v zalivu med polotokoma zmanjka vetra, ostanejo le valovi, ki rolajo barko po boku. Na dnu zaliva plujemo čez plitvino pred mestecem Ouranoupolisem do sidrišča na otočku Ammouliani.

Mirno noč prespimo spet na sidru in se s prvim sončnim svitom v ponedeljek ob pol šestih zjutraj že odpravimo na pot. Halkidika namreč ni mala. Dosedanji dve etapi sta bili obe po 40 milj (palci merijo dobrih 20 milj v dolžino), danes pa je pred nami še prečenje Egeja do prvega vzhodnega Sporada, otoka Limnos – skupaj 70 milj. Morje je kot olje, sapice ni za 3 vozle, a pred nami je zanimiva plovba ob obali Atosa, kjer so najbolj ortodoksni pravoslavni samostani.

Sveta gora Atos je pod avtonomijo pravoslavne cerkve in le Romarski urad v Solunu lahko obiskovalcem izda dovoljenje (Diamoneterion) za največ 4-dnevni obisk. Tujci nepravoslavne vere morajo predhodno pridobiti še dovoljenje Grškega zunanjega ministrstva v Atenah ali Solunu in v vlogi na Romarski urad lahko zaprosijo za konkreten datum obiska. Ni rečeno, da vam v tem ustrežejo, ker obisk omejujejo na dnevno prisotnost največ 14 nevernikov in do 120 pravoslavnih romarjev za vse samostane skupaj. Obiskovalce s pridobljenimi dovoljenji odpelje lokalna ladja iz Ierissosa ali Ouranoupolisa do pristanišča Daphne, od koder je avtobus v Karies, glavno mesto svete gore Atos. Do posameznih samostanov vas nato prepeljejo landroverji ali kombiji samostanov. Za obisk samostana se morate dogovoriti že vnaprej, a potem ste en dan brezplačno njihov gost, jeste skupaj z menihi in na voljo vam je skromno prenočišče. Obisk puščavnikov zunaj samostanov in prosto gibanje po gori ni dovoljeno. Več kot 1000 let na sveti gori vlada nespremenjeni avtonomija julijanskega koledarja (13 dni za našim) in dolžina dneva se meri v po bizantinski uri z različno dolžino ur. Strog režim je leta 1060 postavil Constantine Monomachus in do danes so odstopili le od dveh omejitev; to je od prepovedi obiska golobradih obiskovalcev in prepovedi živali ženskega spola. Ženskam še vedno ni dovoljeno na sveto goro. Celo jahta, ki ima na krovu žensko, se lahko približa obali svete gore Atos največ do 1 milje! Doslej je bila edina ženska obiskovalka italijanska novinarka Oriana Fallaci, ki se je pod preobleko pritihotapila na Atos. Na polotoku Akti je preko 20 večjih samostanov pravoslavnih cerkva Grčije, Rusije, Bolgarije, Srbije in Romunije. Samostani so dveh tipov: cenobitski in idioritmični. Cenobitske komune so skupinske, menihi so enako oblečeni in se preživljajo s skupnimi viri. V idiorimičnih samostanih člani živijo ločeno, se oblačijo in hranijo sami (puščavniško).

Sam sem kljub prijazni pomoči grške ambasade v Ljubljani na koncu obupal nad zapleteno papirno korespondenco z Romarskim uradom za izdajo »cerkvenega vizuma«, zato si danes privoščimo udobnejši serijski ogled tistih devetih samostanov, ki se pnejo nad zahodno obalo Atosa. V jutranjem soncu plujemo tik ob obali (globine so tu nad 100m vse do obale) in jih veselo fotografiramo. Na koncu je še mogočen stožec same gore Atos, kjer se ob 12.uri že nabere venček oblakov zaradi normalne dnevne termike.

Tinga Tinga usmeri svoj premec v kurzu 112 proti 40 Nm oddaljenemu otoku Limnosu na pol poti preko Egejskega morja do turške obale. Imamo le 4 vozle vetrca, povsem mirno morje, zato prede naš motorček yanmar. Ob peti uri popoldne smo že v ribiški lučici Myrina na severozahodni obali otoka Limnosa. Vežemo bok na pomol pred irsko jadrnico starejšega para, ki se po obisku Karibov zdaj že šesto leto pase po Mediteranu. V luški kapetaniji preverim, če bom oviral lokalni promet, a mi dovolijo ostati na mojem mestu. Zvečer se pred nas vežeta dve veliki ribarici. Njena železna krma z valjem za dviganje mrež se ustavi le 10 cm pred mojim kljunom. So pa mojstri, tile ribiški kapitani. Okorele barkače stlačijo v še tako majhna parkirišča. Na srečo je noč mirna in ob 4.uri zjutraj ribiči ponovno izplujejo.

Mestece ima povsem razrite ulice, ker polagajo kabel in na novo tlakujejo. Nedotaknjen je le simpatičen mandrač z lokalnimi ribiškimi čolni in venček grških ribjih tavern okoli njega. V prav takšni taverni si privoščimo slastno grško večerjo s klasičnimi predjedmi, grško solato in ribo na žaru. Tudi lokalno, sicer aromatično vino, je suho in prav pitno. »Ena kila« (to je po grško en liter) ga hitro steče po naših presušenih grlih.

Naslednje jutro imamo še daljše prečenje z Limnosa na Lesbos. Takoj za valobranom ujamemo že lep veter in dvignemo vsa jadra. Proti koncu otoka Limnosa delamo že krajšave in na jadra letimo v lepi orci vzhodnika 16-20 vozlov s hitrostjo nad 6 vozlov po najkrajši prečnici za Lesbos. Pred nami je 70 milj odprtega morja, kjer bi nam »meltemi« ali NE lahko dvignil precejšnje valove. Tokrat je morja le za 3 Bf in spet sem hvaležen Pozejdonu za njegovo milost. Jadramo dobrih 7 ur, ko se nebo na vseh straneh zapre z deževnimi oblaki in veter pade pod 7 vozlov. Spet nas izvleče naš motor. Lesbos dosežemo na njegovem severozahodnem rtu pri mestecu Mithimna. Vežemo na bok ob pomolu pred dvema jadrnicama. V predsezoni res nimamo še težav s privezi po malih lučicah, saj se nas običajno nabere največ po 3 turistične jadrnice. Motornih jaht pa v Grčiji z izjemo Saronskega zaliva (okolice Aten) sploh ni. Egejsko morje je hitro dokaj valovito in ni primerno za plovbo gliserjev. Večer in noč je deževna.

Mithimna je najbolj atraktivna turistična točka otoka Lesbos, saj je naselje ohranilo svoj srednjeveški turški videz. Na hribu je trdnjava, pod njo pa v labirintu ozkih strmih uličic slikovito naselje kvadratastih hišk iz kamna in tramov s tipičnimi turškimi balkončki in terasami. Od turške obale je Lesbos oddaljen le 5 milj in vse do leta 1912 je bil v turških rokah. Mestece je ena sama turistična ponudba lokalčkov, trgovinic in ateljejev. Prav simpatično, a zelo umirjeno deluje. Še najbolj nas navduši naslednje jutro, ko se vsak od nas sam sprehodi po vasi. Pred 9.uro se vasica šele prebuja, odpirajo se prvi lokali, domačinke čakajo pri peku na kruh, možaki že posedajo pred kavarnicami z jutranjo kavico. Tu je grška kava! Da ne boste v Grčiji naročali turške kave! V mandraču na pomolu si privoščim zajtrk s čajem in kifeljčki v družbi starejših angleških parov, ki tu, v hotelu »Sea Horse« preživljajo dopust. Posadka si privošči angleški zajtrk z jajčki kar na barki.

Deževni oblaki in meglice se sicer čistijo, a vetra ni. Tako moramo pot nadaljevati na motor. Plujemo tik ob severni in vzhodni obali zelenega, goratega Lesbosa, vse do glavnega mesta Mitilini na jugovzhodnem robu. Zadnjih 30 milj za tokratno posadko, ki namerava jutri z rent a carom raziskati še notranjost otoka, v soboto pa se mi pridruži že nova ekipa. Tokrat imamo nekaj obiskov delfinov in še posadka si privošči prvi skok v morje. Temperatura vode je 17,8°C!

To je že druga etapa, ko smo pričakovali otoplitev, a nas vreme še kar drži v spomladanskih deževjih in mešanju vetrov. Morje še ni preseglo 18°C. Imeli smo nekaj rund odličnega jadranja v orco, predvsem pa smo se potikali po področju, ki še ni v turističnem fokusu. Obala Halkidike se sicer hitro razvoja z gradnjo obsežnih hotelsko apartmajskih kompleksov ob več kilometrskih belih peščenih plažah, a še vedno je precej zeleno poraščene strme obale divje. Zalivi samevajo tudi zaradi velikih globin tik ob obali, polotok Akti (sveta gora Atos) pa tudi zaradi cerkvenega režima omejenega dostopa. Z Limnosom in Lesbosom smo že vstopili v območje Vzhodnih Sporadov, ki jih bom raziskoval še dva naslednja tedna (Hios, Ikaria, Samos).

Posadka se je spet dobro ujela. Glavne skrbi, kdo bo kuhal, nas je rešil Franci, ki je iz spomina potegnil več dobrih študentskih receptov in nas vsak dan posebej presenetil. Kapitan pa je bil posebej hvaležen njegovi soprogi, ki mu je poslala veliko darilno škatlo s sladko vsebino! Edino, kar moram še izpostaviti, je to, da smo pretiravali z veliko količino solat. Kar je prav, je prav, a velika skleda solate za vsakega posebej pri vsaki večerji je bila po Juretovi želji. Paradižnika pa ne mara…

Album s slikami

Halkida (Evbeja) – severni Sporadi – Sani Marina (Kassandra, Halkidika)

3. – 10. maj 2008

Posadka: Stanka in Marko Šinkovc

230 milj

Tri dni slabega vremena (dež, hladno in veter v nos) – pa nič tjulnov

 

Sobota je v Halkidi praznik svetega Jurija (Agios Georgios) in na občinsko proslavo pride tudi vladna delegacija iz Aten. V petek smo sicer opazili v vojašnici čez cesto jahting kluba, kako so do večera pometali in urejali rožice, a danes je tu vsa vojska iz Evbeje. Vsi so v paradnih uniformah in ob 11h res pride kolona VIPov s spremstvom. Marko in Stanka zamudita fešto v vojašnici, ko se vrneta z atenskega letališča z rent-a-carom, ki ga je najela prejšnja posadka. Ob dogovorjeni uri ga vrnemo, prej pa še nakupimo nove zaloge hrane.

Halkida je največje mesto otoka z več kot 80.000 prebivalci, ki se širi na obeh straneh kanala. Kopno z otokom Evbejo povezuje moderni viseči most na robu mesta, pod katerim smo pripluli, a na najožjem delu kanala (34m) je še stari železni pomični most. Baje je bil prvi pomočni leseni most na tem mestu že 400 let p.n.š., zadnji je iz leta 1962. To je glavna prometna žila mesta, zato ta most odprejo le enkrat med 22. in 04.uro ponoči, če sta se prijavili vsaj dve plovili. Odpre ga dežurni luški kapitan glede na obrat plimovanja, ko je najmanjši tok (max morski tok pod mostom je 4,5 vozla). Zato je priporočljivo, da se najprej oglasiš na luški kapetaniji, izpolniš prijavo, plačaš mostnino (20€) in povprašaš kapitana za proceduro. Ker je bil včeraj prvi petek v mesecu, ko mostu sploh ne odprejo, nas nocoj čaka pet plovil. Kapitan mi prijazno pojasni, kje naj sidram pred mostom in od 22.ure dalje čakam na poziv po VHF. Tako se zvečer odvežemo iz našega jahting kluba, zasidramo pred mostom in čukamo do 2.ure ponoči, ko nas pokličejo po VHF in določijo vrstni red plovbe skozi kanal. Ob pol treh vržemo sidro kaki 2 Nm od mostu v dokaj odprtem zalivu in močan veter 18 vozlov nas s sunki z goratega kopnega veselo ziba do jutra.

Naslednje jutro zaradi močnih valov izplujemo že ob sedmih dalje. Plovba med Evbejo in kopnim je kot plovba na jezeru med gorami. Veter ves čas vleče po ožini od severa proti jugu (beri nam v kljun), a pri vsaki okljuki ali dolini menja smer in prav tako moč vetra zelo zavisi od reliefa obale. Imamo zelo močan veter do pravega zatišja. Večkrat pospravljamo jadra, smo pošteno nasoljeni in opljuskani od kontra valov in vetra. Sidro vržemo na pod skrajnim severozahodnim rtom Evbeje Ak Lithada, tik preden ožina zavije proti severovzhodu na odprti Egej. Na sidrišču smo sami, kakih 100m od peščene plaže. Nasploh smo v vsej ožini med Evbejo in kopnim (dobrih 120 Nm) srečali zelo malo plovil, jahte pa le štiri.

Po kanalu Orei, ki je res slikovito obdan z visokimi gozdnatimi pobočji na obeh straneh in je morje izredno temne barve, v rahlem vetrcu (jasno v naš nos) odmotoriramo na odprto Egejsko morje proti severnim Sporadom. Ti otoki so turistično razviti, a na srečo se sezona še ni pričela in s privezi še ni težav. Vsa skupina je dokaj gorata, zelena in večji del morja je tu proglašeno za morski naravni park, kjer je največja kolonija mediteranskih tjulnov. Naš prvi postanek je v mestecu Skiathos na istoimenskem otoku. Vežemo se s sidrom in krmnim vezom na pomol v luki, kamor vsako uro pripelje velika potniška ladja in veselo zavalovi vso luko. Barke skačejo tudi po meter gor in dol, zato moraš vzeti dovolj distance do obale in seveda preveriti sidro, da dobro drži.

Vasica Skiathos je zelo slikovit turističen kraj s pestro ponudbo, saj po grških informacijah tekmuje z Mikonosom glede živahnosti turističnega utripa,a pozna se še zgodnja sezona in zvečer ima vsaka taverna le po eno do dve mizi gostov. Vse otočje ima probleme s pitno vodo, ki jo dovažajo ladje, zato je voda na pomolu dobro zaklenjena. A uspemo naročiti mali tovornjak tanker za dobavo nafte, ki je v Halkidi ni bilo možno dobiti.

V torek čakamo do 11.ure, da najprej izplujejo sosedje, nemški charteristi. Včeraj zvečer so nam namreč pošteno križali sidro in ob tem skakanju naših krm ob pomolu ne tvegamo še reševanja križanih sidrnih verig. S čakanjem smo tudi pričakali močan severovzhodnik, v katerem imamo pravo moško orco proti naslednjim Sporadom. Danes obplujemo po južni strani otok Skopelos in se pred valovi, vetrom in napovedanimi nevihtami skrijemo v zalivu Rousoumi pri kraju Patitri na otoku Alonnisosu. Sidramo sami. Ponoči nas res zajame dež in nam malo razsoli slano palubo.

Naslednji dan je oblačen in deževen z srednje krepkim vetrom. Zaradi slabega vremena se odpovemo nadaljevanju poti proti vzhodu na divji otoček Kira Panaya, kjer bi morda uspeli srečati tjulnje. Vrnemo se raje na severozahodno stran otoka Skopelios, kjer pod vasico Glossa v Loutrakiju vržemo sidro pred luko. Cel dan nažiga močan veter in občasno se vrstijo deževne plohe. Ne zmoremo do vasice Glossa, kjer vodič obljublja taverno »z za umret dobro hrano«. Zadovoljimo se z obilnimi Markovimi špageti z gamberi.

Vremenska napoved za naslednje dni ni najboljša, zato v četrtek zjutraj z dnevom odmotoriramo na sever. To je prečenje Egejskega morja do Halkidike, dobrih 45 milj odprtega morja. Jutro je temačno, nebo zakrivajo težki deževni oblaki. Vetra je še vedno med 5 in 6 bofori (16 vozlov). Morje je dobro razburkano. Posadko tolažim, da bo v drugi polovici dneva obrat in padec vetra. Prvih 6 ur imamo živahen rodeo po valovih, ki nas tako ustavljajo, da dosegamo komaj 4 vozle hitrosti. Končno ob 13h veter le obrne v smer WSW in s polnimi jadri v idealnem boku zajadramo proti zahodnemu halkidiškem polotoku Kassandra. Po 10 urah dosežemo Halkidiko v mali lučici Nea Skioni. Čeprav moj pilot opozarja, da je luka polna ribičev, smo sami in se vežemo bočno na pomol. Ribiške barke pridejo šele po 21.uri in se vežejo vse okrog nas. Opozorijo nas, da smo na njihovem vezu, a nam dovolijo ostati.

Halkidika ima ene najlepših grških peščenih plaž. Tudi ob naši lučici se na obeh straneh vlečejo dolge plaže. Sama vasica Nea Skioni je pozidana v zadnjih letih. Tu je polno tujskih sob in apartmajev, pa množica restavracij, lokalov in trgovin. Obalo so pred mesecem dni pobetonirali in pretlakovali. Le gostov še ni. Poleg nas, edinih navtičnih gostov, zvečer v vseh lokalih skupaj ne naštejemo ducata turistov. Nasploh še nismo ugotovili, kako turisti najdejo pot do sem, samega južnega roba rta Kassandre, dobrih 150 km od Soluna. Marko najde bogato založeno slaščičarno in nakupi odlične sveže baklave in druge sladice, da si osladkamo večer.

Na celi zahodni obali Kassandre imamo le še en možen pristan, to je nova Sani Marina, ki je od nas dobrih 20 milj proti Solunu na zahodni obali polotoka, vendar še vedno dobrih 100km južneje od Soluna. Izplujemo v čudovitem sončnem dnevu in z ugodnim veter 4-5 Bf uživamo v jadranju v orco vse do našega cilja. Sani marina je čisto nova. Omenja jo le letošnji Imrayev pilot. Nimam je vrisane na elektronskih mapah Raymarina, ne na angleškem papirnem zemljevidu. Po poglobljenem kanalu med smaragdno zeleno vodo in čermi vplujemo v okrogel bazen marine. Doživimo profesionalni sprejem na vrhunskem nivoju. Sama marina je le del ogromnega kompleksa hotelov, apartmajev, lokalčkov, igrišč in plaž, ki so jih v zadnjih 4 letih postavili sredi ničesar (no, sredi čudovite naravno lepe in divje obale Halkidike). Tu so se izživljali arhitekti, ki so znali ubrano skomponirati naravo, zelenje, rože, vodo in stavbe, danes pa je tu cela četa vrtnarjev, ki vzdržuje to hortikulturno oazo. Kompleks ima šest zvezdic – res je na nivoju (cena pa samo 40€ na dan). Smo še v predsezoni in je zasedenost mogoče četrtinska. V glavnem slišimo govorico Rusov, Angležev, Bolgarov, Nemcev in Srbov. V marini naletimo celo na jadrnico s slovensko zastavo! Res je vse fan,fan,fantastično !  Zato uživamo !

Če povzamemo tole etapo, smo imeli smolo z vremenom. Kadar je bil močnejši veter, nam je bil v nos. Imeli smo tri deževne dni in to ravno na severnih Sporadih, kjer smo želeli uživati v divjih zalivčkih in naravi. Stanka je bila razočarana nad hladnim morjem (najvišja namerjena temperatura do 16,8°C), Marko pa nad hladnim vremenom nasploh, saj je kratke hlače lahko oblekel le dvakrat za nekaj uric.

A dobra družba je v optimističnih klepetih premostila te šibkosti in ob zavzetem kuhanju celotne družine Šinkovc preživela kljub temu, da spet nismo imeli niti enega prijema rib.

Album s slikami

Atene-rt Sounion-Kea-Kithnos-Siros-Evbeja (Evia)-Halkida(Khalkis)

26. april – 3.maj 2008

Posadka: Tatjana, Valentin in Darja Odar

230 milj

Razen dveh dni, ves čas ugodni vetrovi in hitro jadranje.

Končno otoplitve, le morje je še hladno (16-17°C)

 

Tatjana prileti že v petek popoldan. Na letališču si uspe zakleniti svoj gsm telefon, tako jo na slepo pričakamo na ulici pred marino Kalamaki. Zagledam jo, ko stopi z avtobusa in jo na njeno nepričakovano presenečenje pričakam na prehodu za pešce.

Po vkrcanju si privoščimo grško večerjo v dobri (a dragi) restavraciji marine. To je poslovilni večer prekmurskega mornarja Branka, ki se v soboto zjutraj odpelje na letališče. Prleka – Darja in Tine ostaneta z nama še teden dni.

Sobota je dan za nakupovanje novih zalog in obisk starega dela Pireja. V času olimpijskih iger 2004 so ob zahodni atiški obali zgradili številne stadione in dvorane, odprli novo atensko letališče Spata in ga z modernimi vlaki in avtobusi povezali z Atenami in Pirejem. Odpeljemo se s takšnim vlakcem v Pirej in se sprehajamo v starem »malem mandraču«. Doživimo pravo grško Veliko noč. Posedamo v tavernah skupaj z domačini. Dan je oblačen, grozijo deževni oblaki in piha hladen veter. Brrr, prav nič prijetno ni zunaj.

V nedeljo zjutraj izplujemo s polnimi tanki vode, goriva, akumulatorji in zalogami hrane in pijače. Dan je oblačen in kaj hitro se dvigne severozahodnik. Ob skrajnem južnem rtu Atike, Sounionu že pripravimo krajšave in prečimo proti Kikladom. Naš današnji cilj je otok Kea. Pri 20 vozlih vetra je morje tu valovito in krmar Tine ima kar nekaj težav, da drži barko v smeri. Vendar zelo hitro jadramo. Nekako sredi poti ocenim, da bi nas orcanje v smeri glavnega mesta otoka Kea stalo preveč časa in boja z valovi, pa še vodič mi predstavi slabo sidrišče. Zato naš premec spustimo rahlo z vetrom v bok na jugozahodno obalo otoka, kjer se zgodaj popoldne zatečemo v varen zaliv Ormos Kavia. Tu vržemo sidro in mirno prenočimo kljub močnemu vetru, ki ne pojenja vse do jutra. V drugi polovici noči nas celo opere nekaj dežnih ploh, ki nam pravzaprav samo lepo operejo palubo in razsolijo barko.

Po bogatem, velikonočnem zajtrku odplujemo dalje na jug. Nebo se vedri, posije sonce, veter je upadel, predvsem pa se je umirilo morje. Danes zapoje spet motor, ki nas pripelje do čudovite vasice Loutrou na otoku Kithnosu. Ob 13h se že vežemo na bok pomola madrača, ki se do večera napolni z jadrnicami. Ugotavljam, da je maj res najlepši čas za obisk Kikladov: ni še gužve s turističnimi jahtami, na ulici srečuješ predvsem prijazne in gostoljubne domačine, čez dan se lahko že martinčkaš na toplem soncu, v hladnejših večerih se zelo dobro spi, le kopanje v morju je samo za drzne. Preživimo čudovit dan s pohajanjem po obali, gričkih in posedanjem v lokalčkih na plaži.

Privoščimo si dobro kosilo. Nasitijo nas že predjedi tsatsiki (jogurt s kumarami, prleki pravijo temu »smetanovi murki«), začinjen smrdeči sir kopanisti (Bohinjec Tine v njem prepozna bohinjski »mohant«), pa taramisalata (jogurtov namaz z dimljenimi mletimi ikrami). Sledi kremna kisla ribja juha psarosoupa. K njej priložijo velik krožnik vsega, kar se je v juhi kuhalo: precej krompirja v kosih, cela riba, čebula, korenje, peteršilj. Vse zalijemo z domačim vinom (poudarek na »domači«, ne na »dobri«). Hiša nas na koncu počasti še z domačimi slaščicami: jogurtna krema, halva, pečeno jabolko.

V vasici je tudi vroč zdravilni vrelec. Kakih 100 metrov je kadeča se, železno-rjavkasto obarvana voda speljana kot studenček v morje. Tatjana in Tine izkoristita priložnost za svoje prvo letošnje kopanje v morju, ogretem z vročim potočkom. Vrelec ima 38°C, morje pa le 16°C! Čez dva dni – na praznik 1.maja, ko Darja ob vkrcavanju v gumenjak na Evbeji pade v morje in se oblečena okopa, jo Tatjana in Tine hrabrita, da sta se onadva kopala v Egeju že aprila meseca. Za vsak slučaj ji le privoščita dolg požirek ouza, ko zleze na krov Tinge Tinge. Sami junaki, tako da kapitanu sploh ni treba v vodo.

S Kithnosa nas vodi pot na Siros, v glavno mesto Kikladov Ermoupolis. Zadnji del poti je pravo počitniško uživanje na jadrih pri hitrosti 3 vozlov in brez valov. V veliki luki so skrajno na jugu sicer zgradili novo marino, a mi se odločimo za vez na bok ob mandraču ribičev, takoj za ladjedelnico. Priporočam. Spimo zastonj, lahko bi si vzeli tudi priključek za vodo in elektriko, predvsem pa smo umaknjeni pred stalnim potniškim prometom ladij, ki pristajajo in odhajajo ter s svojim valom zelo zibljejo jahte privezane na mestni korzo na severni strani luke. Res pa je, da nas sprehajalci ne vidjio. Sprehod do 500 metrov oddaljenega mestnega jedra je prijeten, le vzpon po strmih stopniščih na 180 metrov visok vrh mesta s cerkvijo sv.Anastasija nas malo zadiha. Siros je skozi zgodovino zadržal nevtralnost, niso ga plenili Turki, zato se je ves čas razvijal kot najpomembnejše grško pristanišče, ki mu je šele pred dobrimi 100 leti prevzel primat Pirej. Mesto z 20.000 prebivalci je zelo bogato z veličastnimi neoklasicističnimi stavbami ladjarjev, velikim mestnim trgom admirala Miaoulisa in mestno hišo zgrajeno po vzoru milanske Scale. Tu je tudi najmočnejša rimokatoliška verska skupnost v Grčiji. Predvsem pa morate poskusiti njihovo znameniti slaščico loukoumia, proti kateri zbledijo klasične različice turške rahat-lokum. Na Sirosu je to želejska slaščica z okusom po pistaciji, mandeljnih ali vrtnicah. Mhhm, res dobro.

Za trgovsko usmerjene obiskovalce pa še podatek, da se trgovine tu odpirajo šele od 18h do 21h, kajti prej je zasluženi opoldanski počitek.

Žal nimamo več dosti časa za Kiklade, kjer je pretežno dober do močan veter za jadralce in predvsem sončno suho vreme. Mimo Tinosa in Androsa zaplujemo nazaj na sever do južnega rta Evbeje, drugega največjega grškega otoka (po grško Evia). Otok je dolg preko 200 km in tvori zelo ozek kanal ob obali Atike proti severu. Po tem kanalu bo tudi naša ruta plovbe. Prečenje Egeja na sever, od Sirosa do Evbeje je dobrih 50 milj, pretežno odmotoriramo, saj šele popoldne ujamemo nekaj sapic južnega vetra. Pristanemo v  kraju Karistos v južnem zalivu otoka. Spet je sidro s krmnim vezom na pomol. Če smo v Saronskem zalivu in na Kikladih že doživeli turistični utrip in ravno pravšnjo gostoto navtičnih obiskovalcev, smo pri Evbeji spet v neobljudenem domačinskem okolju kot eni redkih obiskovalcev. Karistos ni lepo mesto. Vse kar nudi je nekaj obale z lokali in bogato založeno slaščičarno, točno pred katero smo po naklučju zasidrali našo barko.

Zbudimo se v prazničnem vzdušju prvega maja in vsi proletarci najprej nazdravimo z ouzom. Iz zaliva odmotoriramo po gladkem morju. Sončen dan, ki nam že za rtom pri obratu v kanal na sever prinese močnejše vetrove. Morje ni valovito, zato ob 16-18 vozlih vetra v bok uspemo doseči že visoke hitrosti Tinge Tinge (preko 8,5 vozla). To so jadralni užitki! Evbeja je zelo gorat otok. Iz morja se tja do 1800m dvigajo strma pobočja, preprežena s številnimi cestami, medtem ko vse grebene krasijo vetrnice elektrarn. Teh je res ogromno. V dveh dneh smo jih videli nekaj sto!

V teh treh tednih nemirnega ozračja izmenjajočih se front in ciklonov nad Mediteranom smo mi imeli kar idealne vetrove: pri prečenju Jadrana smo ravno ušli močnemu jugu, po patraškem in korintskem zalivu nas je gnal močan zahodnik, po saronskem zalivu in na Kiklade nas je nesel severozahodnik, zdaj ko plujemo na sever, pa so nastopili južni vetrovi. Torej vse čas v smeri naše plovbe z jadranjem v krmo ali bok.

Prvega maja vržemo sidro v skritem zalivčku Voufalo na zahodni obali Evbeje. Poleg še ene italijanske jadrnice smo edini obiskovalci. Na obali najdemo eno samo taverno, ki je zelo domača. Lastnik nas najprej pelje v kuhinjo, da si kar sami izberemo ribe. Spotoma nam z rokami utrga nekaj že spečenega ribjega mesa in nam ga po domače porine v usta. Nato sedemo za mizico tik ob morju in prinesejo nam ouzo, solato, kruh, oljke, pa domače smolnato vino retsina in nato še lepo pečene orade. Darja potrdi, da tako dobro še ni jedla – in tako domače. Trdim, da jo je zlakotnilo predvsem kopanje v osvežujočem morju, saj je pred tem oblečena ob vkrcanju na gumenjaka nenačrtovano pristala v vodi. V presenečenju ni pomislila, da je bila voda ob pomolu globoka le dobre pol metra, zato je pogumno zaplavala in se seveda v celoti zmočila. Dogodek je seveda zabaval vso posadko, ki ji je v prvo pomoč najprej nalila ouzo.

Drugega maja z motorjem vplujemo v najožji del ožine med Evbejo in kopnim do mesta Halkida (ne mešajte s polotokom Halkidika pri Solunu). To je največje mesto med Solunom in Atenami, glavno prometno središče, ki z dvema mostovoma povezuje otok s kopnim. Do sem smo prepluli že 70 milj, a smo šele na sredi otoka. Tu bo tudi jutri menjava posadk. Kdaj pa nam bodo odprli pomični most sredi mesta je še vprašanje: prvi petek v mesecu mostu ne odpirajo, sicer pa se most odpre ponoči med 22. in 4. uro pod pogojem, da sta vsaj 2 plovili plačali mostnino. O tem pa naslednjič…

Pa še to: danes sonce prvič res pripeka in pri 28°C v senci se res prileže hladno pivo Mythos!

Album s slikami