Marmaris – Ekinçik – Dalyan/Kaunos – Kücük Kuyruk – Ölü Deniz – Gemiler Bükü – Kaş – Kekova Roads – Finike – Cirali – Tekirova – Kemer

26. julij – 2. avgust 2008

Posadka: Tatjana ter Bobnar Jure in Albina

180 milj

Divji zalivi, delte rek, kilometri peščenih plaž z gorami v ozadju, antika in živahen navtični utrip. Prve dni še krepki veter, nato le rahli vetrovi, vročina (40+°C) in pretoplo morje (31°C).

Nova posadka se izkaže z izredno uvidevnostjo. V marino z letališča Dalaman sicer prispeta že ob 3.uri ponoči, a nas ne zbudita in zaspita na klopci na obali. Kmalu ju varnostnik z električnim avtomobilčkom odpelje v čajnico, kjer se namestita na turških blazinah. Tako se vkrcata šele po 6.uri. Imamo skupen zajtrk obeh posadk in nato slovo Bratužev, ki pred poletom domov potujeta še za en dan v Bodrum.

Mi seveda dopolnimo ladijske zaloge, napolnimo tanke z vodo in gorivom ter odplujemo. Zaliv Marmarisa je krog in krog obdan z visokimi gorami, tako da je podobnost plutja po Bohinju ali Kotorju. Strma pobočja so gosto zelena, izhod na odprto morje pa pokriva še otoček. Torej smo res z vseh strani zaščiteni. Vendar je zaliv kar velik ( 2 x 3 Nmilje) in v njem pihajo sunkoviti vetrovi iz različnih smeri. Jadramo, krajšamo jadra in si z motorjem pomagamo skozi preliv mimo otočka na odprto morje. Tam nas zagrabi krepak zahodnik 20-25 vozlov, tako da z vetrom v krmo hitro prejadramo dobrih 20 milj do zaliva Ekinçik. Vežemo se na njegovem jugovzhodnem delu v »My Marine«, ki jo je postavil lastnik restavracije. Privez je brezplačen, seveda pa nam rezervirajo mizo za štiri ob 19,30. Marinica ima 40-50 vezov z mooringi. Vsi pomoli so novi, oblečeni v lep les, vse inštalacije skrite v raševinastih ladijskih vrečah, na obali lepo urejene stavbe v stilu starih turških hišk, mali muzej ladijskih delov, diskretno označeni in skriti smetnjaki za sortirane odpadke, pa ambulanta prve pomoči, pa igrala in klopce, žičnica s 4 sedeži do restavracije, ki je kakih 50 metrov strmo nad marinico. Tam so tudi zelo lepo urejeni tuši, masaža in toalete. Pri vstopu ti ponudijo njihove cokle. Vse zelo čisto. Restavracija ima veliko teraso nad našimi jambori in čudovit razgled po zalivu. Nivo storitve je za 6 zvezdic: urejeni pogrinjki in prostor, številno uniformirano osebje nam prijazno streže. Vsako rihto nam najprej pripeljejo na vozičku, da izbiramo (vina, predjedi, ribe, meso, slaščice). Uživamo in na koncu tudi plačamo odlično večerjo po naših cenah (40€ na osebo – ja, vino je res drago, a privez v marini zastonj…)

Po dogovoru nas zjutraj pobere domačin Tadži s čolnom in nas pelje v delto reke Dalyan, da si ogledamo antični Kaunos in likijske grobnice v stenah nad reko. Prijeten 4-urni izlet, nato pa jadranje naprej proti zalivu Göçeka.

Učim se lokalnih vremenskih posebnosti. Veter običajno jača od 12.ure dalje in je najmočnejši med 17. in 20.uro, po 21.uri pa se običajno umiri (razen če ne vleče meltemi). V te globoke zalive v smeri zahod-vzhod piha kot zahodnik, ki pa dosega zelo močne sunke na rtih polotokov. Tudi danes imamo dve zahtevnejši intervenciji krajšanja jader, saj iz 15 vozlov na odprtem, dobimo 25-30 vozlov refulov okoli goratih polotokov. Sidro vržemo v laguni Küçük Kuyruk in se vežemo s krmo na skalnato obalo. Vetrovni sunki v zalivu so močni vse do noči, a morje je mirno. Le nekaj os se nam pridruži med večerjo.

Danes smo srečali že drugega Slovenca. Prvi nas je ogovoril ravno med izplutjem iz marine v Marmarisu. Samo ima lepo barčico Najad z imenom Panta rei. Dogovorili smo se, da se čez teden dni kaj srečamo. V današnjem zalivu smo na sidru opazili slovensko zastavo na barki Shimshal (GibSea 442) in se seznanili z lastnikom. Tudi Mišo bo prezimoval v Marmarisu. Te dni pa prihaja sem dol tudi Rok iz Žirov, ki ima svojo »Severino« še na coklih v isti marini. Kot kaže bomo imeli Slovenci tu manjšo kolonijo.

Sledi obisk najbolj propagirane turške obale ÖLÜ DENIZ. To je nekakšen turški »zlatni rat na Bolu«. Pod 2000m visokimi gorami, s katerih se v rojih vsuvajo jadralni padalci, se vleže kak kilometer čudovitega peščenega jezika plaže, ki zapira vhod v ovalno laguno. Globine so nad 200m in sidraš lahko za silo le v zalivčku tik pred samo plažo. Vplutje v laguno pa je prepovedano. Vežemo na zasidran gulet. Tu je res živahno: polno guletov in povsem okupirana plaža z gosti iz hotelov na obali. Odveslamo na kavico na obalo, a pristanemo v »all inclusive clubu« in brez zapestnice hotelskega gosta ne moremo dobiti pijače. Dolgih nosov se vrnemo na svojo barko. Sosed z guleta nam ponuja masažo, ker je tudi maser. Odklonimo, a kupimo postrvi, ki jih je prinesel iz ribogojnice v Fethiyah. Presidramo se v bližnji zaliv GEMILER BÜKÜ, kjer smo cel dan sredi živahnega utripa na vodi: prihajajoči in odhajajoči guleti s kopalci, gliserji za vleko napihnjene banane ali okroglih zračnic, pa skuterji, prodajalci na čolnih s sladoledom, kruhom, sadjem ali svežo peko palačink (gözleme). Vsi pa pretiravajo s cenami. Še med privezovanje od mene mladenič s čolna zahteva plačilo 20 YTL (12€) za sidranje in privez. Ostro mu zabrusim, naj mi najprej pokaže svojo licenco – in nato nas pusti pri miru. Očitno so določene turistične točke že pokvarjene in sploh niso več tako poceni kot normalna Turčija (za kruh so čolnarji hoteli 5x toliko, kot je cena pri peku, za sladoled 3x toliko). Najbolj moteči so številni skuterji in gliserji, ki s svojim valom zibljejo zasidrane barke. Voda je že prava mlakuža: 27 do 28°C, vetra pa skoraj nič! Na srečo se po 19.uri živ žav umirja. Uživamo v vodi in na krovu z ribjo večerjo, penino in tarokom.

Zjutraj odmotoriramo že s sončnim svitom, saj imamo dolgo pasažo do Kaşa. Na tem delu se obala vije v smeri sever jug. Od DARDANEL do FETHIYE Turki imenujejo morje »Egejsko«, od tu dalje pa »Mediteransko«! Tu so visoke gore, nevaren rt YEDI BURUNLAR (devet rtov) in za njim izliv velike reke ESEN CAYASI (antični Xanthos) z naplavinami in plitvinami. Predvsem pod meltemijem tu morje dvigne nevarno visoke valove (globina morja se s 500m naenkrat dvigne na 60m!), hkrati pa z gora na rtu udarjajo sunki vetra iz različnih smeri. Obala je povsem odprta na vzhod in jug tja do Afrike. Na srečo imamo miren dan z vetrom 4-7 vozlov, a dolgi valovi vseeno gugljejo barko. 

Po 45 miljah dosežemo ribiško mestece KAŞ, ki nas preseneti spet z avtentičnim starim turškim mestnim jedrom. Privežemo se za 2 urici kar v mestni marini, kjer obljubim šefu Ismailu, da se naslednjič zadržim čez noč in obiščem njegovo restavracijo. V mestu dobimo vse potrebno in si seveda privoščimo še turško kosilce: dönner kebap z ayranom. Za nočitev se raje prevežemo na sidro v zaliv le 1,5 milje pod mestom. Preživimo mirno kopalno popoldne in večer.

Sledi vožnja okoli rta Ulu Burun do novega zanimivega odseka turške obale: razčlenjeni del z otočki okoli KEKIROVA ROADS. Tu je spet raj za nekaj dni. Mi se ustavimo v vasici KEKIROVA v KALE KÖY, kjer privežemo kar na prvem od treh pomolov vaških restavracij. Seveda nam ata in mama privežeta barko, v povračilo na koncu ogleda pri njih spijemo še eno pivo. Vsa vas živi od turizma jahtašev in dnevnih izletnikov, ki jih vozijo s čolni in guleti iz bližnje vasi, do tja pa avtobusi ali križarke. Vzpon na razvaline gradu nam odkrije lepe razglede po okoliških gričih, ki so polni antičnih sarkofagov, predvsem pa na pristaniški del potopljenega antičnega mesteca SIMERA. Le vročina je danes nevzdržna: v četrt ure se na naših telesih lepi popolnoma premočena obleka. Tudi pivo efes v LYKIA Restaurantu takoj steče skozi kožne pore. Hitimo na morje, kjer vsaj malo zapihlja. Nekaj časa še poje motor, nato spet ujamemo popoldansko sapico 12-15 vozlov jugozahodnika, ki nas prižene do SETUR MARINE FINIKE. Mesto samo nas ne navduši, saj je kot naše Medvode bolj naselje ob cestnem križišču, a najdemo v centru pravo turško gostilno in dobro ponudbo!

Danes naprej na sever proti Kemerju, kjer bomo v soboto obrnili in se nato dva tedna vračali do Bodruma, od tam pa še dva tedna do Marmarisa.

Čez kak teden ali dva pa spet kaj novega….

Album s slikami

Turgutreis – Bodrum – Kargilibük – Yedi Adalari – Büyük Çati – Knidos – Datça – Karga Koyü – Bozuk Bükü – Marmaris

19.-26. julij 2008

Posadka: Tatjana ter Bratuž Robert in Marija

150 milj

Divji zalivčki (spominjamo se mljetskih in lastovskih pejsažov), antika in sodobni turški turistični utrip,

na morju le rahli vetrovi, mirno in mlačno morje.

Prejšnje poročilo sem poslal tik pred čudovito večerjo, na katero nas je povabila rojstnodnevnica. Sedeli smo na terasi lesene restavracije nad obalo obrnjeno na zahod. Morje je bilo močno valovito, vlekel je krepak meltemi, sonce je zahajalo za otočki Catalade, nam pa so stregli raki in mozaik raznih slastnih meze. Sledila je glavna jed. Ceremonialno so prinesli »pot kebap«: na pladnju goreč glinasti lonec, zamašen s kepo kruha. S kladivom so odbili vrh lonca in iz črepinje servirali mešano meso, kuhano z zelenjavo. Poleg smo dobili še pečeno zelenjavno »casarole« in prav prijetno pitno turško vino »Trio« (cabernet sauvignon, merlot in lokalna sorta kalecik karasi). »Şerefe!« (»Na zdravje!« po turško).

Zaradi močnega meltemija je večina plovil že tretji dan »čukala« v marinah in v Bodrumu mi povedo, da so polni. Ostanemo v našem čudovitem Turgutreisu! O delovnem petku se ne splača izgubljati besed. Pranje barke smo si olajšali z nekaj skoki v bazen v marini in jutranjim joggingom po parkih, kjer imajo vrsto »razgibalnih naprav« in vsako jutro več vodenih skupin rekreativcev.

Zvečer nadenemo »smart dressing«, kar je predpisano za obisk nočnih klubov v Bodrumu, predvsem svetovno znanega »Halikarnassus Diska«. Iz Turgutreisa do Bodruma je 20 km in vsakih 15 minut imamo »dolmuş« bus. Vozi do 03h zjutraj in stane 1,5€. V Bodrumu nas v prvi turistični agenciji nagovori uslužbenka, ki me najprej povpraša, od kod smo. Ko povem za Slovenijo, me suvereno ogovori po rusko! Ugotoviva, da je Kazakstanka iz Almatyja, ki tu pogodbeno dela že tretje leto. Z znanjem ruščine in še komentarjem, da mi je bila Almaty všeč, si pridobim njeno naklonjenost. Zagotovi mi, da mi lahko organizira v Bodrumu, kar si želimo, po najboljših cenah. Žal v Halikarnas Disko danes ne utegnemo: odprejo ga ob 22h in program se začne šele ob 24h, mi pa takrat že pričakujemo prihod nove posadke. Zato se odločimo za turški večer s trebušnimi plesalkami. Olga nam vse uredi. Ker ne želimo večerje, nam celo spogaja 20% popust in avto pride čez eno uro po nas v center Bodruma. V gostišču Kervasaray imajo klasično industrijsko obdelavo turistov. Zvozijo nas z vseh koncev, v preddverju je švedska miza različnih turških hladnih predjedi »meze« in piješ lahko, kolikor hočeš domačega vina, piva ali coca cole. Vino je tako zanič, da takoj preidemo na pivo. Program pa je dober: folklorna skupina predstavi razne anatolske plese. V kar debelih narodnih nošah se plesalci v vročem večeru hudo potijo, a odplešejo ves program. Naslednja točka je mojster med plesalci, prvič in samo za nas, Alex. Pojava vitkega moškega z donkihotsko bradico in lasmi do pasu je dokaj gayevska, a ko fant zapleše, nas vse prevzame. Dejansko je mojster trebušnega plesa in doslej še nisem videl boljše ženske plesalke. Za njim sledi par kavkaških plesov z noži in na koncu še trebušna plesalka Nühmet, ki kljub svoji graciozni ženski postavi komaj dohaja naš vtis po Aleksu.

Malo po polnoči se nam na barki pridružita še Marija in Robert, tako da v soboto po opravljenih nakupih hrane in pijače v šest plujemo proti Bodrumu. Vetra je dovolj, da jadramo najprej z bokom, nato pa s polkrmo lepo šestico. Boštjan spet uživa za krmilom. V Bodrumu vržemo sidro pod trdnjavo sv.Petra. Mogočen grad so postavili angleški križarji na polotočku pred mestom. Tu seveda nismo sami: ves zaliv je poln guletov, jaht in jadrnic. Z gumenjakom se zvozimo na kopno, da si ogledamo res pomemben arheološki muzej v gradu sv.Petra. Tu so razstavljene največje turške najdbe s potopljenih ladij. V mestu je vročina neznosna. Privoščimo si dönner kebap z ayranom. Grudna se od nas poslovita, ker popoldne letita v Istanbul. Tam imata še eno noč ob Bosporju, jutri pa polet v Ljubljano. Mi se z barko prestavimo iz sicer lepega zaliva pod trdnjavo v kaki 2 Nm oddaljen neobljuden zaliv. V vseh treh zalivih okoli mesta Bodrum je namreč ponoči nemogoče spati, ker z vseh kocev doni glasba nočnih klubov. Temu decibelnemu peklu se res dobro izognemo in le občasno nam veter prinese oddaljene takte »rayva«. Hkrati nam prija osvežitev v morju po tako vročem dnevu na kopnem.

Naslednji dan se odpravimo v globok zaliv Gökova Körfezi, ki se razteza 40 Nm vzhodno od Bodruma. Do poldneva imamo prešibke vetrove, nato pa spet zajadramo. Pristanemo v lepem fjordu KARGILIBŰK ali GŰZLEMEK, obraščenem z borovci in trsjem ob izlivu potoka. Počutimo se kot na Mljetu ali Lastovu. Seveda nismo sami, zato sidramo z dolgim vezom na obalo. Morje ima tu 27°C, vetra skoraj ni, okrog nas pa pojejo škržati. Res lepo. S čolnom se odpravimo do dna zaliva, kjer je leseno, žebljev polno skropucalo pomola in veseli Ali, ki nas sprejme v svoji restavraciji na prostem. V luknji v zemlji kuri ogenj, nad katerim na verigi visi mreža za peko na žaru. Danes nudi eno hobotnico, nekaj rib in piščance. Po drevesih je navlekel nekaj kablov za elektriko in žarnice, ima malo kolibico (kuhinjo), dve hladilni omari za pijačo, TV na prostem in 8 miz s stoli pod borovci. Taborniško vzdušje izpred 40 let. A pristno in dve sosednji barki sta se naročili na večerjo. Mi se odločimo le za pivo. Ali govori dobro angleško in se pohvali, da je do lani delal v marini v Marmarisu kot mornarček. Tu imajo kmetijo z ovcami, konji, kravami in kurami in zdaj pomaga staršem. Res smo ob zalivu videli dve kravi, na sprehodu v notranjost pa naletimo na lepo število prosto spuščenih konjev. Posadka se odloči za sprehod okoli zaliva, sam pa se odpravim s čolnom do barke, da jih bom lahko nato prepeljal z nasprotnega brega. Žal se zaplezajo v trnovem robidovju in trstičju in se že v trdi temi vrnejo po isti poti. Punce so pošteno opraskale noge, Robert pa si mora celo operirati nogo. Pod kolenom je med plezanjem na drevo globoko zaril kos lubja in zdaj dobro razmesari kožo in meso, da tujek spravi ven. Seveda moramo rano in prisotne dobro razkužiti (pa ne samo z bivacinom….).

Raziskujemo zalivčke na južni strani Gökove. Najprej se ustavimo pri YEDI ADALARI (sedem otočkov), kjer je res lepo razgibana obala z več sidrišči in pred njo sedem otočkov. Povsod je smaragdno zelena voda, ker je tu precej plitvin in čeri. Predvsem pa je ta konec tarča turističnih guletov. Sredi dneva jih je bilo vse polno na vsakem sidrišču. Zato raje nadaljujemo naprej do BÜYÜK ÇATI. To je povsem zaprt zalivček z OTOKOM DVEH DREVES (čeprav so kot kaže eno drevo že posekali). Spet najdemo zeleno vodo, borovce in škržate. Spet smo na Mljetu. Sidramo tik ob turškem paru z Bavario Cruiser 34. Gospod se pohvali, da je barko kupil lani, jo prevzel v Izoli in iz Slovenije pripeljal v Izmir. Pravi, da je ta del GÖKOVE zanj najlepši del turškega morja.

Popoldne spet uživamo ob dramatično komičnih manevrih sidranja dveh charterskih jadrnicah, ki naju obkolijo. Prvo vozi mlad, debelušen Turek s posadko treh odraslih parov. Bavaria 43. Sidro položijo navpično (približno toliko verige kot je globine). S krmo gredo preveč nazaj in mehko usidrajo krmilo v plitek mulj. Tega seveda ne opazijo, ker imajo trije moški polne roke dela z dolgo vrvjo, ki jo vežejo na borovec. Ker jim ostane še nekaj deset metrov, objamejo še drugo drevo. Tako sta drevesi dobro povezani in še malo vrvi o borovcu ostane na tleh. Bočni veter začne odnašati kljun proti mojemu sosedu, ker sidro seveda ne drži. Zato fantje potegnejo še eno vrv s kljuna na kopno in potegnejo, da krmilo še lepše sede v mulj. Barka stoji! Medtem jim veter razvije polno genovo in povzroči nov timski podvig na krovu. Sosed skiperju pojasnjuje, da bi bilo dobro predvsem še enkrat položiti sidro, a on mu glasno oporeka. Podrobnosti v turščini ne uspemo razvozlati. V glavnem čez kako uro ekipa z gumenjakom odvleže sidro in ga še enkrat vrže malo bolj vstran od barke. Kako so naslednji dan izpluli iz mulja žal nismo dočakali, ker so ob našem odhodu še spali.

Druga charter barka (seveda Sunsail, ki ima tu več kot 90% vseh charterjev) ima francosko posadko 3 parov. Skiper vrže sidro levo od nas na kupček, medtem ko ena mama požrtvovalno skoči v vodo z vrvjo zavezano okoli pasu in plava v stilu Marka Spitza na kopno. Z izredno naglico ji uspe splezati do višje ležečega drevesa, potem pa se malo zaplete z vozlanjem vrvi. Ugibamo, ali je naredila 5 ali 6 navadnih vozlov (tisti otroški križani vozel, ki ga težko odvežeš). Jutri bodo verjetno rešili zadevo po gordijsko – z nožem. Skiper zdaj korajžnjo zategne sidro in veriga mu stoji povsem navpično. Vsa posadka se trudi, kaj bi še morali narediti, a kljun jim spet odnaša. Šest francoskih intelektualcev stakne glave in steče živahno strokovno posvetovanje. Skušam jim pojasniti, da bi bilo najbolje še enkrat položiti sidro, a očitno angleško ne znajo dovolj. No, čez dobro uro tudi njim uspe še enkrat položiti sidro. Uf, zdaj pa pade veter in imamo celo noč bonaco.

Naša ekipa se izkrca na dnu zaliva, kjer imata dve družini domačih ribičev svojo fešto. Povzpnemo se kak dober kilometer do glavne ceste, od koder vidimo preko polotoka na južno obalo. Do tja imamo še 80 Nm po morju.

Vremenska napoved napoveduje jačanje zahodnika, zato naslednji dan s sončnim svitom ob 5,30 že motoriramo proti zahodnemu rtu polotoka. Morje je ravno toliko skodrano, da nas veselo ziblje. Ob koncu polotoka smo že v območju krepkejšega vetra, da lepo objadramo rt KRIO (DEVEBOYNU BURNU), kjer se konča dolg polotok DATÇA YARIMADASI in je le še 5 Nm do grškega otoka KOS. Takoj za rtom zavijemo v antično trgovsko pristanišče mesta KNIDOS.  Lep zaliv s kristalno čisto vodo, okoli nas pa razvaline antičnega mesta in pogled na dokaj dobro ohranjeno gledališče s 5000 sedeži. Sidro polagam dvakrat, da dobro prime, ker v zalivu lahko sunki vetra povzročijo težave. To sidrišče je nameč zelo popularno in vsak večer je zaliv poln bark. Sredi zaliva je manjši pomol, na katerega vabi »kapitan« z belo čepico. Tja se veže večja flotilja Sunsailovih chateristov in seveda so povabljeni na večerjo v »kapitanovo« restavracijo. Nas prestreže njegova žena, ko nesemo smeti v kontejner. Izkrcanje na obalo namreč pomeni vstop v arheološko najdišče in plačati moramo vstopnino 5 YTL (2,7€). V večernem soncu si ogledamo ostanke mogočnega dorskega mesta (enega od 6 mest dorske federacije) izpred 2500 let. Tu so našli znamenit kipec gole Afrodite (prvi ženski akt antike), ki ga je za Knidos izdelal kipar Praxiteles, medtem ko je z otoka Kos dobil naročilo za oblečeno Afrodito. Mesto je imelo v tem zalivu na jug trgovsko pristanišče, na drugi severozahodni strani onkraj 50m širokega kopna pa je bilo v plitkejšem zalivu vojaško pristanišče. Sidrišče ujeto med visoke vrhove rta, svetilnika in obdano z obročem antičnih ruševin je res nekaj posebnega. Uživamo… Veter po 21.uri ugasne in noč je mirna.

Naslednja naša postaja je DATÇA, glavno mesto tega dolgega polotoka in med Bodrumom in Marmarisem edino mesto za možno oskrbo. Do tja prijadramo sredi dneva in spet v največji vročini ob 14.uri opravimo nakup svežega sadja in zelenjave. Seveda si privoščimo še malico s sirovimi gözleme in ayranom. Na pomolu smo sicer dobro vezali in zaliv je zelo varen, a tu ni mogoče zdržati hude vročine brez sapice. Zato se premaknemo v slabi 2 milji oddaljen zaliv KARGI KÖYÜ, kjer vržemo sidro pred lepo plažo, polno domačih kopalcev. Tu pihlja in lahko se po mili volji mečemo v vodo. Tako lažje preživimo popoldne. Zaliv je le dokaj odprt proti jugu in z odprtega morja prinese malo valovanja, ki nas ziblje na sidru.

Popoldne nam popestri reševalna akcija starejšega gospoda, ki je pogumno odplaval na odprto morje in nato ob obali za vogal. Tatjana je še komentirala, da je očitno zelo dober plavalec, saj je imel res dober tempo. A nazaj ni bil dovolj hitro in žena je očitno sprožila reševalno akcijo. V zaliv najprej pridrvi gliser obalne straže in spusti v morje tudi potapljača. Pripelje se policijski avto in 4 policaji po obali zbirajo informacije in opazujejo. Pripelje še rešilni avto s sireno. Vsi na plaži so pokonci, na vseh palubah guletov okoli nas se zberejo polnoštevilne posadke radovednežev. Končno obalna straža identificira plavalca, ki se že vrača v zaliv, da je to iskana oseba. Opazimo, kako jih prepričuje, da bo že sam priplaval do konca, a prepričajo ga, da mora z njimi v čoln. Tako ga zmagoslavno dostavijo na plažo. Rešeni se rokuje z vsemi reševalci, policaji in še nekaj civilisti (kot bi bil tam še župan in mestni svetniki). Reševalna akcija je uspela. Vsi se razhajajo. Možak zdaj stopi do žene in jo ošteva, kaj je dvignila tako paniko. Ja, vedno se nam kaj dogaja…

Okoli grškega otoka SIMI prijadramo dobrih 20 milj do globokega zaliva BOZUK BÜKÜ. Prečili smo namreč še dva globlja, dokaj razčlenjena zaliva HISARÖNU KÖRFEZI in YESILOVA KÖRFEZI, kamor me bo vodila pot v naslednjih etapah. Zdaj smo že obpluli jugozahodni rt polotoka BOZBURUN, na katerega korenu se nahaja MARMARIS naš jutrišnji cilj. Spet smo v zalivu, ki ga je nekoč obdajalo antično mesto LORYME, od katerega je ostala predvsem lepa trdnjava na skali ob vhodu. Zaliv je velik in globine so preko 20m. Obdajajo ga strme skalne pečine. V plitkejših delih stojijo leseni pomoli dveh restavracij, ki te vabijo na njihov vez. Vezi so brezplačni, le prijazno te vabijo » bodite naš gost«. Na vsakem pomolu je fant z rdečo zastavo in te kliče, pa še s čolnom ti gredo naproti, če hočeš pomoč. Tu v Turčiji je konkurenca in gostoljubje čisto nekaj drugega kot pri naših hrvaških sosedih. Sidramo ob guletu z dolgim vezom na skale, kajti na sredini zaliva je pregloboko, veter v zalivu pa zelo vrtinči. Tudi valovanje v zalivu je precejšnje, tako da morje ob skalah lepo buči. Profesionalno nam v bočnem vetru uspe privez: Tatjana na sidru, Marija skoči v vodo s trakom ankaroline za vez na skale in Robert podaja oz. zateguje krmne veze. Kapitan sploh nima nobenega dela, le malo komandira…

Takoj po zaključenem manevru se nam približa čoln s prijazno domačinko (priznamo, da je najbolj luštno in simpatično dekle, kar smo jih doslej v Turčiji srečali). Ponuja nam prte, ogrlice in druge spominke. Ko jo zavrnemo, se prijazno nasmehne in reče, prav. Ali nas želite obiskati v naši restavraciji? Ali želite, da vam jutri zjutraj prinesem svež kruh, ki ga peče moja mama. Seveda se naročimo na kruh, že zaradi tega, da bo lahko še enkrat prišla. Čeprav ni posla z nami, prijazno kramlja in nam pojasni, kako njena družina tu živi. Povsod srečujemo prijazne, gostoljubne domačine. Na takšnih ljudeh temelji turizem!

Po dveh urah se uresniči napoved po www.winfinder.com in po 2500 let starem koptskem koledarju (o tem vam več povem drugič, a velja 60-70% natančno po dnevih!): udari krepak meltemi. V našem zalivu se to najprej odraža o kroženju vetra za cca 180°, nato pa začne močno vleči N. Mi ga dobimo na bok in sidro z verigo se potegne, da se nam krma bližal skalam na obali. Izplujemo. V eni uri praktično vse barke z naše strani obale zapustijo sidrišče in se premestijo, ker je bočni veter premočan (20-25 vozlov v sunkih). Mi se prevežemo na bojo pred restavracijo in prijazen Mustafa nam pomaga. Za uporabo boje nas le povabi v njegovo restavracijo.

Veter nabija celo noč v sunkih in še zjutraj, ko že odrinemo dalje. Žal pa je betonski blok na globini 14 metrov očitno prešibak za našo težo. Delno nas odnese že do 23.ure, ko se konča naša partija taroka. Ob 03. uri ugotovim, da smo se pomaknili že za 30 metrov. Vrv boje privežem na svoje sidro in spustim sidro z zajetno količino verige. Tako mirno spim in zjutraj se zbudim tam, kjer smo položili sidro.

Z napovedjo »fresh breeze« odjadramo proti Marmarisu. Polkrma do bok, žal ob obali s preveč sunki, a barko lepo žene s hitrostjo 6-7 vozlov. Prijadramo v zaliv Marmarisa. Že od daleč se gosti nautični promet jadrnic in guletov. Vsi hitijo proti mediteranski nautični meki – Marmarisu. Preseneti nas z otokom in polotokom popolnoma zaprt velik zaliv, ki ga krog in krog zapirajo visoke gore. Zelo je zeleno od borovcev in polno plaž in vsak zalivček poln plovil. Tu je pet marin, tu je res center nautike. Vplujemo v Marmaris Yacht Marine, ki bo vsaj eno leto tudi matična marina Tinge Tinge. Prijazen sprejem mornarjev v gumenjaku, zelo bogato opremljena marina z bujnim rastlinjem (predvsem je ogromno bananovcev). Prva barka, ki jo opazim, stoji na coklih tik ob naših toaletah. Izolska registracija Elan-38 z imenom Severina, je last našega prijatelja iz Žirov, Roka. Moral bi prileteti prav danes, a mi je po SMS javil, da zaradi težav z letali prileti šele v pondeljek. Na dolmušu do mesta poslušam starejšo Nizozemko, ki je z možem in jahto že več let v Turčiji. Selila sta se po več marinah Hrvaške, Španije, Portugalske, Grčije in Turčije, a tu sta najbolj zadovoljna. Pričela sta v Punatu na Krku (kot tudi Tinga Tinga…. 

Sledila je čudovita večerja v Marmarisu in živahen klepet s turškim strežnikom in njegovo mlado ženo iz Londona. O tem pa lahko več pove Robert, ki nas je počastil.

Album s slikami

Kuşadaşi – Efes – Selçuk – Port S.Nikolao – Paradise Bay – Güvercinlik – Gündokan Bükü – Yalikavak – Turgutreis – Bodrum

12. – 19. julij 2008

Posadka: Tatjana ter Gruden Boštjan in Breda

120 milj

Na kopnem vroče in polno starih kamnov,

na morju piha krepak meltemi,

morje high to rough,

mi hitro jadramo z močno krajšano genovo (polkrma).

Obisk Samosa je bil prav prijeten. V Samos marini so bili spet prijazni z nama, na vsako vprašanje dobiš odgovor oziroma se potrudijo pomagati. Pod ugodno za borih 30€ sva si najela rent a car od Yanisa, nečaka od Yanisa, ki je mornar v marini. V Pitagorionu sva si ogledala Eupalinos – Polikratesov tunel, ki ga je tiran s svojimi sužnji v 15 letih izkopal skoraj 2 km skozi hrib in s tem zagotovil mestu vodo in oskrbo v primeru obleganj. V notranjosti sva obiskala še gorski vasici Manolates in Vourliotes, kjer sva si privoščila zadnje pravo grško kosilce. Po obisku Lidla sva napolnila ladijska skladišča z ouzom, vini in pivom (alkohol je namreč tu cenejši kot v Turčiji).

V Kuşadaşiju v Setur Marini prvi dan opereva barko, uživava vročino 40°C na bazenu marine in si zvečer ogledava mesto. Spet najameva rent a car, tokrat za 65 YTL (34€), ker sva obljubila prihajajoči posadki, da ju počakava na letališču v Bodrumu (160 km iz Kuşadaşija).

Petek je najbolj vroč dan, midva pa na oglede antičnih izkopanin:

PRIENE, nekoč veliko antično grško mesto pod strmim hribom Mykale z Ateninim templjem, gledališčem, gimnazijo, dvorano mestnega sveta za 640 poslancev in atletskim stadionom s prvimi najdenimi štartnimi bloki.

MILETUS, največje antično pristanišče na tem delu obale z velikim teatrom s 15.000 sedeži, kopališčem Faustine, žene rimskega Markusa Aureliusa in mošejo, ki jo je 1403.leta iz kamnov starega mesta postavil Ilyaş Bey.

DIDYMA, z največjim jonskim templjem Apolona (imel je 108 velikanskih stebrov, a danes stojijo le še trije) in slavno glavo Meduse, ki je simbol turizma po antični Turčiji.

Jezero BAFA si ogledava le z razdalje. Po zemljevidu sodeč sva načrtovala kopanje v sladki vodi. Ko pa zavijeva z glavne ceste na prvi odcep za jezero, z avtom zaideva in se voziva dobrih 5 kilometrov po nasipu z zelo slabim makadamom. Na koncu si pošteno oddahneva, ko doseževa asfalt brez gumidefekta! Kopanje v jezeru opustiva, čeprav naju nato magistralna cesta proti Bodrumu pelje tik nad njegovo obalo!

V mestecu GÜLÜK končno najdeva privatno plažo s senčniki, ležalniki, tuši in še natakar nama nosi hladno pivo do ležalnika. To nama reši življenje po celodnevnem obiskovanju vročih antičnih centrov. Tudi z večerjo v mestecu s samimi pristnimi domačini ne hitiva, saj pričakujeva prilet nove posadke šele ob 23h, do letališča pa je od Gülüka samo 15 minut.

         Na letališču skačeva med domačim in mednarodnim terminalom vse do 23,30, ko končno izstopita Breda in Boštjan. Vožnja do Kuşadaşija se kar vleče, a ob 03h smo končno vkrcani na svoji barki.

V soboto ostanemo še v marini KUŞADAŞI. To je še en zelo vroč dan s temperaturami do 40°C.

Zjutraj se zapeljemo do najbolj obiskanega turškega antičnega najdišča, do mesta EPHESUS. Seveda nismo sami. Parkirišče je polno avtobusov, slišimo vse jezike, celo srbščino in slovenščino. Že na parkirišču nas najde prijazen domačin, ki nas poduči: mesto ima 2 vhoda, zdaj smo na spodnjem, če gremo od tu noter, moramo peš gor in potem nazaj dol, kar nam bo vzelo dve uri po vročini. On nam ponuja prevoz na gornji vhod, od koder bomo šli samo navzdol enkrat. Vse je zastonj, ker stroške prevoza krije sponzor. Le vmes se bomo na kratko ustavili v trgovini z usnjem, si ogledali ponudbo, lahko tudi kaj kupimo, a ni obvezno. Izkoristimo ponudbo, v trgovini nas je seveda precej na ta način zbranih gostov, a kljub hladni klimi nihče ne kupuje. Cene so visoke, takoj nam ponudijo 50% popust… Preživimo in čez tričetrt ure smo na gornjem vhodu. Od tu do spodaj je res primerneje. Uživamo v ogledu tega res najbogatejšega antičnega najdišča, kolikor se to pač da pri tej vročini.

Nato se zapeljemo do mesta SELÇUK. Tu je prava sobotna tržnica ponudbe kmetov iz okolice. Naša ljubljanska tržnica ob tej ponudbi je prav skromna. Uživamo v fotografiranju pisanih barv, opazovanju čudovite zelenjave, kjer celo krompir zlagajo kot lego kocke. Ugodno nakupimo vse ladijske zaloge sveže zelenjave in sadja, v mestu pa si pri družinskem bifeju privoščimo še tradicionalne »gözlöme«. To je slano tanko testo v obliki palačinke premera 70cm, ki ga polnijo po želji z melancani, mesom, sirom, špinačo ipd. Zraven paše seveda hladen ayran.

Popoldne mine mirno na bazenu marine, zvečer pa si privoščimo večerjo pri specialistu za kebabe. Odlično večerjo popestri še obisk brivca, ki v eni uri dodobra obdela Boštjana: frizura (striženje in pranje las), britje brade, postriženje nosnih dlak, žganje z ognjem dlačic na ušesih, mazanje obraza z raznoraznimi žavbami in vodicami, na koncu pa še masaža kompletnega zgornjega dela telesa. Naša publika uživa v predstavi, Boštjan pa postane »novi čovik«. Vse te storitve skupaj za samo 10€ in to ob tako pozni uri – 23,30 zvečer.

V nedeljo plujemo skozi ožino mimo Samosa z lepo orco, nato polkrmo. S prvo krajšavo vozimo lepih 7-7,5 vozlov SOG. Zasidramo se v zalivčku PORT S.NIKOLAO takoj za rtom polotoka. Sosednji zalivček Sv.Janeza je poln, a ime priča, da je tu prenočeval sv.Janez s svojimi utrujenimi veslači na poti v Evropo. Sidro moram položiti dvakrat, ker prvič se zatakne na nek betonski blok. Prenočujemo tri jadrnice, celo noč nažiga veter od 15 do 25 vozlov, a posadka prične s turnejo taroka.

Naslednji dan imamo daljšo pasažo ob turški obali na jug. Že takoj po izplutju spet jadramo in meltemi nas žene s polkrmo 36 milj mimo ÇUKURCUK do PARADISE BAYa v dolgem zalivu KAZIKLI LIMANI. Tu je ogromno gojišč rib in školjk. Tudi naš rajski zalivček s čudovitimi borovci okoli in okoli, mivko na globini 3-4 metre zapira na odprto več bazenov in postaja ribičev. Zvečer jih obiščem z gumenjakom, da bi kupil kaj rib, a mi povedo (razumem pa le, kar mi pokažejo), da so premajhne! Tako je za večerjo piščanec…

Torek je dan z jutranjo bonaco, tako da celo zapoje motor. Prihajamo že do razgibane obale zaliva Gülük Körfezi in severne obale Bodrumskega polotoka. Povsod se gradijo ogromna turistična naselja apartmajskih hišic in hotelov. Vsa naselja so po gričih ali v bregu, kar daleč od morja. Vsa obala bo kmalu pozidana, večino zalivčkov pa so tu zasedla gojišča rib in školjk. Za pivo sredi dneva vržemo sidro pred plažo v GÜVERCINLIK, nato pa že v močnem severozahodniku nabijamo valove okrog izpostavljene severne obale do zaliva GÜNDOKAN BÜKÜ. Tu je ogromen turistični center s precej vodnih dejavnosti. Le stežka najdem sidrišče zunaj ograjenih plaž, sidro vržem na globino 15 metrov. Še sreča, da je noč mirna (veter s soncem ugasne). Na privezu je živahno zaradi gliserčkov, kolesarjev in surfarjev. Na obali je polno lokalčkov, zelo »nobel« restavracij na koliščih nad morjem in hotelov s čudovitimi bazeni in vrtovi. A turistov ni nabito polno. Pretežno so Turki, nekaj Nemcev in Angležev. Pa seveda naša posadka, ki si privošči pravi turški sladoled (je precej bolj kompakten in nasiten) in pivo na foteljih nad morjem (dobesedno pod mizo naše mize je privezan naš gumenjak, s katerim se odpeljemo nazaj na našo barko.

Naslednji dan imam že prva opozorila za vihar. Vremenska napoved je vsaj dva dni meltemija. Kot se na Jadranu bojimo močnega »juga« ali sunkovite »burje«, je na Egeju predvsem julija in avgusta nevaren močan »meltemi«, ki piha v smeri sever-jug, oziroma ob turških polotokih iz zahodne smeri. Napovedana je moč vetra 6-7 Bf, lokalno 8. Sam veter ni tako problematičen, kot to, da se tu hitro dvignejo visoki valovi. Zato pohitimo že zjutraj na pasažo vzhod-zahod na severni strani Bodrumskega polotoka, ko imamo veter pretežno v nos, valove pa na bok. V 6Bf (24 vozlov) vetra najprej orcamo, nato obrnemo na jug v zaliv YALIKAVAK. Ko bežimo v zaliv, se za našo krmo že valijo 4 metrski valovi. Ravno pravšnji čas smo prebežali današnjih dobrih 10 milj. Sidro vržemo v zalivu, ki je sicer zaščiten od meltemija (ni valov), a se preko hriba valijo sunki vetra z močjo, ki je celo višja od tiste na odprtem morju. Zato dobro zakopljem sidro na globini 5 m in spustim 40m verige, ki jo na koncu vpnem v 3 metre elastične nylonske vrvi. S potapljaško masko še preverim sidro, ki je po šolsko zakopano do vrha svoje roke in veriga ravno napeta v smeri sunkov vetra. Pohvaliti moram to svoje francosko dvajset kilogramsko sidro tipa »spade«. Uporabljam ga od lani, ko mi ga je priporočil Jože Mušič in me doslej res še ni pustilo na cedilu. Vedno prime že v razdalji 1-2 metrov. Na sidrišču se nas čez dan zbere skoraj 10 plovil. V kokpitu in kasneje v bifeju na plaži uživamo napete trenutke, ko vsake toliko kako barko odnese (ji popusti sidro), spremljamo napete manevre in predvsem nekega norca na ogromni motorni jahti (cca 18 metrski), ki najprej odvleče 43 čeveljsko jadrnico, s katero sta zapela sidro, nato skuša dvakrat položiti sidro v smeri pravokotno na veter, ob tem zapne verigo petindvajset metrske ladje, ga rešujejo in kapitan te ladje nato končno zasidra poleg nas. Zdrži do 22.ure, ko se spet s polnim gasom skuša presidrati (pametnjakovič je počakal do teme in do sunkov vetra med 20 in 30 vozli, šele nato se je hotel premestiti, čeprav ga je kapitan ladje dobro zasidral), mi preventivno namestimo bokobrane, ko s polnim gasom pobira verigo 10 metrov od našega boka, nato se presidra in ga seveda v pol ure odnese. Na sidrišču ostanemo le omenjena ladja, še en 50 čeveljski katamaran in mi. Veter nabija celo noč in še med zajtrkom, a smo dobro zasidrani.

Zbudimo se v rojstnem dnevu Tatjane in močnih sunkih vetra. V podpalubju brnijo klici in SMSi na Tatjanin telefon, v jadrovju nad palubo pa veselo žvižga veter.  Takoj po zajtrku odrinemo na odprto morje in se ob obali spustimo proti jugu do marine D-MARIN TURGUTREIS. Prvi dve milji na odprto imamo bočne valove 4-5 metrov in bočni veter 25-35 vozlov, a nato obrnemo na jug in z vetrom in valovi glisiramo tistih 8 milj na jug. Boštjan najbolj uživa, če mu brzinomer kaže nad 7 vozlov in to mu uspe skoraj vsak dan. Že nekaj dni nisem razvil cele genove, saj je v teh močnih vetrovih dovolj le 3-4 metre prednjega jadra.

Marina TURGUTREIS je res visok nivo. Takšnih marin na hrvaškem ne poznamo. Ima 600 vezov, kjer plovila sortirajo: do 12m dolžine imamo veze na prstih (ponton s prečko), nad 12m imajo mooringe. Pontoni so prečno na veter in večino bark vežejo s kljunom v veter (lepo urejeno). Ob prihodu po VHF Ch 72 preverijo, če imaš rezervacijjo, počakajo te z gumenjakom pri vhodu v marino, preverijo, kakšno pomoč pri pristajanju potrebuješ in te peljejo na vez, kjer ti 3-4 mornarji pomagajo vezati (to je pri uigranih posadkah kar preveč, a ko vidiš domače turiste in tuje charteriste, je še to včasih premalo). Privezanemu ti vročijo prospekt z mapo marine, razložijo kje je kaj in kako delujejo priključki. Informirajo te, da je recepcija odprta non-stop in te poprosijo, da se tam oglasiš do konca dneva. Ni tistega hrvaškega pristopa, ko ti takoj vzamejo tvoje dokumente, ker te obravnavajo kot potencialnega kriminalca. Na recepciji v klimatizirani pisarni te čaka 8-10 prijaznih receptork za računalnikom, ki te hitro registrirajo, razdelijo kartico za električni priključek, kartico za vodo, kartico za Wi-Fi wireless internet. Marina ima čudovit obalni korzo s parki, cvetjem in palmami, med katerimi so fontane in celo malo jezero. V marini je plavalni bazen s polno barsko postrežbo in čudovite, čiste sanitarije in kopalnice. Obkoljeni smo z lokali, trgovinami svetovnih brandov in prijaznimi varnostniki. Tu imaš vse storitve, ki smo jih kadarkoli zasledili pri naših marinah, pa še čudovit bazen, pa pralnice z osebnim prevzemom perila in dostavo na barko, pa mornačke za pranje in poliranje bark. V ločenem delu marine je ladjedelniški del s suhim vezom, popravili bark in antifouling barvanjem, poseben pomol zavzema črpalka z gorivi in ob njej še carinski pomol za urejanje prihodov in odhodov bark preko državne meje. Tam so seveda tudi vsi uradi: port authority, customs, health, immigration police. Skoraj 2 minuti se zamudim za spremembo Crew liste v mojih turških dokumentih. Seveda je vse brezplačno.

Tu se res počutimo kot gospodje, ki nam povsod želijo pomagati in so do nas tako ljubeznivi in prijazni, da smo mi, vajeni hrvaške negostoljubnosti, včasih kar neupravičeno sumničavi.

Cel Turgutreis je zrasel iz nekdanje male ribiške vasice, ki jo je znana turška družina SABANÇI (v tej veliki državi sta dve res kapitalsko močni družini: Koç in Sabançi, ki obvladujeta največji del privatnega gospodarstva) razvila v moderno turistično središče z ogromnimi nastanitvenimi kapacitetami, plažami in celim mestecem same turistične ponudbe. V kratkem sprehodu ob 14.uri si privoščimo tipično turško kosilce: dönner kebap z ayranom (poštena porcija mesa, kruha in zelenjavnih prilog stane 4€). Nato stopimo na turško kavo (po 2€), kjer z Boštjanom odigrava eno partijo backgammona, vsi štirje pa dobimo v poskus tudi kajenje vodne pipe. Prijeten mladenič nas uči kaditi to tradicionalno turško pipo…

Seveda se v le 200m oddaljeno marino ne moreš vrniti drugače kot skozi ulice bazarja in tu si kupimo prave turške T-shirts majice (po 10€ iz kvalitetnega materiala), kopalke so po 5€, Boštjan pa najde res odlične palubne mokasine za 40€. Kar žal mi je, da imam v svoji kabini toliko garderobe iz Slovenije, ko so pa tu cunjice tako poceni!

Jutri odrinemo za BODRUM. Do tja je le 10 milj, a žal mi niso potrdili rezervacije marine, ker zaradi meltemija ljudje kar čukajo notri in ne upajo na morje. Bomo videli, kje bomo pristali. Na vsak način v soboto menjamo posadki. Prihajata Robert in Marija.

Lep pozdrav iz vroče Turčije, kjer od 27.junija še nisem videl oblačka in nas le veter in senca rešuje, da preživimo vročino 35-40°C. Morje ima v zalivih že 26°C, le močan meltemi je vodo danes shladil za 4-5°C, a veter naj bi jutri padel na normalnih 15 vozlov…

Lep pozdrav v Slovenijo iz vroče Turčije in Grčije, kjer ima morje 23°C.

Album s slikami

Bergama – Izmir – Çeşme – marina Alaçati – Khios – Karaada -Sarpdere Limani – Körmen Adaşi – Samos – Kuşadaşi

27.junij – 11.julij 2008

Posadka: midva s Tatjano

150 milj

Vroči poletni dnevi z močnimi sever-severozahodniki.

Končno sem dočakal konec junija! Kdo bi si mislil, da me bo doma čakal tak naporen mesec. A kljub temu, da so bili dnevi prekratki in ves prosti čas še zapolnjen z rekreativno družabnimi dogodki, je hitro minil. Večino nalog sem uspel opraviti. In zdaj na morje. V popoln odklop. Tu sem sam svoj gospod. Tu ni zapletov naše male politike. Tu ni merjenja poslovnih rezultatov. Tu ni šokov zaradi padcev borznih vrednosti. Tu me zanima le še vremenska napoved.

Tu tudi ni novinarjev, ki brskajo po mojem privatnem življenju, ker iščejo senzacije. Najbolj me je razočarala gospa Špela Žabkar, ki za najresnejši slovenski dnevni časopis piše članke o Loki. Letos pomladi me je dala kar dvakrat v časopis, ne da bi me sploh kontaktirala. Pobrala je nekaj neažurnih podatkov z interneta (saj veste, vtipkaš v Search »ime priimek« in dobiš kopico starih zapisov…), vse še malo pomešala z mojo žlahto in objavila. Res senzacionalno, z veliko dodane vrednosti in predvsem ožigosanja posameznika v javnosti. Mogoče ji kar tule pomagam k njenemu naslednjemu članku: »Vahtnica bo odprta v mesecu oktobru, če bo le prenova tekla po planu.« Mogoče pa naslednjič le pokliče in bova poklepetala kot normalna sodržavljana…

V Turčiji naju pričaka moj prijatelj Mazhar Izmiroglu, častni konzul Republike Slovenije in velik ljubitelj naše dežele, predvsem pa zelo gostoljuben in prijazen gospod. Prve dni, ko z barko še ostajava v Alaçatiju, res skrbi za naju kot dobra mama. Priskrbi mi najugodnejšo varianto Rent a car pri Hertzu (le 30€ na dan za Renault 11 limuzino), svetuje pri načrtovanju obiskov notranjosti, kar trikrat se iz Izmirja pripelje v Çeşme in Alaçati zaradi naju (to je 90km v eno stran) in naju še gosti tako v Izmiru kot v Çeşmah. Četudi bo prišel večkrat v Slovenijo, mu bom težko povrnil njegovo toplo gostoljublje.

Torej najprej nekaj dni kopenskih užitkov:

IONSKA OBALA TURČIJE, ki se vleče od Dardanel, Izmira do Bodruma je res bogata z antično zgodovino. (Ta del obale nosi ime po Ionu, sinu Apolona in Creuse in nima nič s Zeusovo ljubico Io, po kateri nosi ime Jonsko morje zahodno od Peloponeza. Io, je kot veste, Zeus zaradi ljubosumne Here spremenil v kravo, ki je skočila v Jonsko morje). Tu so bila zveneča mesta Troya, Pergamon, Khios, Samos, Phocae, Erythrae, Teos, Ephesus, Priene, Miletus in Smyrna. Od tu so znana imena Homer s Khiosa (pesnik), Thales iz Mileta (fizik), Anakreon iz Teosa (lirik) idr. Tako si tudi midva ogledava nekaj teh antičnih ostankov.

Prvi dan obiščeva BERGAMO in ostanke mesta PERGAMON, ki je nekoč slovel po tretji največji knjižnici antičnega sveta, pa ogromnem gledališču. Tu se je rodil tudi znani starogrški zdraviličar Galen, ki je ustanovil medicinski center Asklepium.  Dobro ohranjen Trajanov tempelj je bil v celoti prenešen v Nemčijo in si ga danes lahko ogledate v Berlinskem muzeju. Obiščeva še ÇANDARLI, URLO in KARABURUM: vsako od teh naselij ima svoje zanimivosti. Predvsem naju preseneti živahen dnevni utrip. Lahko si predstavljate, da pri 35°C v senci komaj uspeva zbrati energijo za kak sprehod. V Španiji, Italiji in Grčiji imajo lepo navado, da najbolj vroč del dneva počivajo. Med 13. in 17.uro boste našli izumrle ulice, v Italiji so zaprte trgovine in kar je še huje, tudi restavracije s hrano. V Turčiji pa dnevni utrip mirno teče dalje.

Drugi dan sva gosta Mazhara v IZMIRu, ki ima prav tako bogato (8000 letno) zgodovino. Tu je bilo vedno glavno azijsko zahodno pristanišče (nekoč Smyrna) in okno proti zahodu. Mesto, ki danes šteje 3,5 mio prebivalcev (za skoraj dve Sloveniji), je lepo prenovljeno in urejeno. S stare grške Agore, kjer na planem močno pripeka sonce, zbeživa v živahen bazar, ki v labirintu ozkih zasenčenih uličic in preurejenem nekdanjem karavan-sarayu nudi prav prijeten sprehod in klepet z domačini. Pijeva čaj, se vpiševa v spominsko knjigo šefa Sükrü Beya in se mastiva z najboljšim dönner kebabom pri mojstru Canu. Tu so se s 1.julijem tudi začele razprodaje in ugotoviva, da se konfekcijo dobrih znamk tu splača kupiti, saj je do 50% ceneje kot pri nas (a kaj, ko na barki ne potrebujem poslovne obleke, ne kravate…).

En večer uživava v naši ribiški vasici ALAÇATI, kjer je najboljši izbir turških jedi pri Yusuf Usta (mojstru Jusufu), drug večer v turistični meki Çeşme z lepo genovsko trdnjavo, tretji večer sva gosta pri Izmiroglijevih in sledi pojedina v Iliçi (Ilidja pomeni termalni vrelec). Hitro se učiva kulinaričnih posebnosti in predvsem osnovnega turškega slovarčka za hrano in pijačo. (recimo pri kebabih zdaj ločiva: »dönner« pomeni »vrteči se«, »şiş« pa »na palici«, torej ražnjič)

Kot Makedonci mastiko in Grki ouzo, imajo tudi Turki janeževo žganje »raki«. Tega pijejo mešanega z vodo in ledom, ob njem pa zatikajo številne hladne jedi, ki jih imenujejo »meze« (saj tudi mi pravimo, da bomo malo »pomezili«). To so razne marinade rib, hobotnic, rakov ali kalamarov, pa jogurt z zelišči, melancanovi namazi, razne oblike paprik, feferonov, bučk ali jajčevcev itd. Na obali je precej ponudbe rib, ki pa so večinoma iz številnih ribogojnic (klasične orade, brancini, zobatci).

Čez dan pijeva »ayran«. Tekoči, z vodo zmešani, slani jogurt res dobro odžeja in še k mesu z žara se lepo prilega. Imajo pa tudi pivo efez, a alkohol in gorivo je država tako obdavčila, da so tu dražji kot v Evropi.

V MARINI ALAÇATI vsak dan pošteno vleče veter (v sunkih med 20 in 30 vozlov). Deskarji in kite-arji res uživajo, a barkam v marini tako močan veter kar škodi. Barka je bila po mesecu dni vsa umazana od prahu (tu je na obali sipka prst, ki jo veter prinaša v obliki peščenega viharja) in ves krom je pričel rjaveti (stalen piš vetra nosi tudi morski pršec in odlaga sol). Končno napolniva ladijske zaloge, opereva barko, napolniva rezervoarje in odrineva proti zahodu. V dokaj močnem meltemiju (napoved je viharni veter do 7 Bf) nama z motorjem proti valovom in vetru uspe prečiti preliv Çeşme do grškega otoka Khios.

KHIOS: Tam veževa ob valobranu nedokončane marine, 2 km iz glavnega mesta. Najameva si mali avto Matiz (Huindai) in raziskujeva notranjost otoka. Nekaj o njegovi zgodovini (pred 200 leti so Turki s strašnim pokolom strli upor domačinov) sem napisal že v 6.etapi, danes le o notranjosti. Južni del otoka ni tako gorat kot severni in je zelo rodoviten. Poleg oljk tu uspeva predvsem grmičasto drevo trišlje, katerega lubje smoli poseben smolnati izcedek »mastik«. Uporabljajo ga za žvečilni gumi, priokus rakiju, sladoledu, sladicam in toaletnim pripomočkom. Okus je res specifičen in zelo intenziven. Mogoče še najbolj spominja na mango – a potencirano. V glavnem je bil v času otomanskega cesarstva to zelo cenjen pridelek, pridelovalci mastika so bili bogati ljudje in Turki jih niso preganjali. Zato naju res presenetita dve notranji vasici: PIRGI in MESTA, ki sta bili centra pridelovanja mastika. PIRGI je vasica pisanih fasad hiš. Vsako pročelje je poslikano z geometrijskimi grafiti v črnobeli tehniki. MESTA je utrjena obzidana vasica kamnitih hiš in labirintov zelo ozkih uličic. Kot nevernika imava le smolo z obiskom najbolj znanega samostana Khiosa NEA MONIS. Tja v gore prispeva ob 13,30, samostan pa je od 13h do 16h zaprt za obiske. Tako se še vedno neverna spustiva k obali. Khios ima precej lepih zalivov in peščenih plaž, le te dni meltemi močno vleče in kodra valove na morju.

S Khiosa se zapeljeva na zajtrk še do otočka grških ladjarjev OINUSSA (glej 6.etapo), od tam pa med otočke Çeşme. Z vetrom v krmo jadrava hitro in sredi dneva vrževa sidro v zalivčku na jugu otočka KARAADA (»Črna Ada« ali Donkey Island). Morje je mirno, le veter s sunki s hriba dosega še vedno moč do 24 vozlov. Ugasne šele z večerom. Tu prvič doživiva pravi turški guletski žur. Kako uro za nama se v naš zalivček natepe 5 »guletov« (to so turistične lesenjače, ki vozijo dnevne turiste na kopanje po zalivih). Vsi imajo na vogalih palube prave omare zvočnikov in ojačevalce za velike koncerte. Glasbo navijejo do kraja, da se njihovi gosti ali iz obupa vržejo v vodo ali v omami hladne pijače plešejo na palubi. Ena taka barkača ima zadaj namesto mostička celo tobogan. Zaliv je v hipu diskoteka na prostem in morje okoli nas polno plavajočih trupel. Pozno popoldne se dnevni obiskovalci umaknejo in ostanemo le dve motorni jahti in midva z jadrnico. Zanimivo je, da vse večje motornjače (nad 10 m) vozijo poklicni mornarčki, gospodar pa se le sprehaja po palubi. Je že tako, da če si v Turčiji, kjer je še vedno poceni delovna sila, lahko privoščiš jahto, si lahko privoščiš tudi mornarčka. Večer je miren, prava kartica romantika. Le Tatjana komentira, kako da na naši barki nimamo mornarčka z modrimi hlačami in belo majico… Ja, za vse sem sam, saj veste, kako je to v zakonu.

Nasploh v tem delu Egeja ni pretiranega prometa jadrnic in motornjač. Tu smo ravno na dnevni razdalji od Çeşme, pa je zato bolj živahno, sicer bi nas bilo še manj, Tudi v marini Khiosa smo bile zadnji dan le še 3 jadrnice.

Z otočka oslov, Karaade, imava dolgo pasažo na jug skoži ožino med Turčijo in Khiosom ter nato v smeri proti jugovzhodu pod turško obalo. Čeprav sem računal na lep krmni veter, ga danes kot zakleto ni! Razen slabe urice poskusov jadranja morava ves čas motorirati. Sidro vrževa najprej v južnem zalivčku, ker imamo sredi dneva jugo, nato se preseliva v severni zaliv SARPDERE LIMANI.

Spoznavam dokaj nepredvidljive obrate vetra. Tu ni klasičen maestral, ki bi potegnil po 12. ali 13.uri. Danes recimo ni bilo vetra sploh tja do 12h, nato smo imeli jugo z močjo do 16 vozlov vse do 17h, pol ure bonace in že severozahodnik z močjo 20 vozlov. Naslednji dan sva se zbudila v bonaci (7h do 8h), ob 9h je že vlekel severozahodnik, ki je v sunkih ob obali dosegal 30+ vozlov v dobre pol ure in vlekel vse do večera, po 21.uri je veter padel pod 10 vozlov in od polnoči do 10h naslednjega dne smo imeli praktično bonaco.

Hkrati imamo po Navtexu turško »zelo natančno napoved«, ki mi zadnje tri dni zapored ponavlja dobesedno enako:

»IZMIR TURK RADIO

PART 1: NO GALE WARNINGS

PART 2: SYNOPSIS OF WEATHER CHART PERSIAN LOW AFFEXTING TO ALL AREAS

PART 3: FORECAST FOR 24 HOURS FOR AEGEAN AND JASON CLEAR AND FAIR

NORTH OR NORTHWEST 3 OR 5«

Torej za turško obalo, ki meri 7200km (samo Egejski in Jazon 5200km) bo vetra 3 ali 5 Bf! Dokaj natančno, kajne! Grki za isto področje poročajo po sedmih sektorjih, a še to dostikrat zgrešijo. Ob obali je namreč zelo močan vpliv reliefa:

a)     v ožinah bernoullijev efekt stisnine ojača veter za vsaj 2 Bf (pri Lesbosu, Khisosu in Samosu)

b)     ob rtih z obalo zahod-vzhod severni ali severozahodni veter (meltemi) obrne v zahodnik (recimo pri Alaçati, Bodrum, Marmaris)

c)      pod visoko gorato obalo dobite sunke vetra, ki so do 100% nad povprečno hitrostjo vetra (tako sva se včeraj kar namučila s krajšanjem jader, ko so naju presenetili sunki po 34-35 vozlov ob konstantnem vetru 16 vozlov)

Če greš bolj na odprto morje, se ti ublaži efekt sunkov vetra, le vedeti moraš, da je tu morje hitro visoko za 4 do 5 Bf in imaš zato višje valove. Klasičen lep sončen dan Egeja z normalnim meltemijem naredi morje višje, kot je kadarkoli visoko morje poleti ob hrvaški obali Jadrana.

Včeraj sva imela pravi severozahodnik že od jutra in sva razdaljo 25 milj prejadrala v rekordnih 4 urah. S tretjo krajšavo je letelo preko 7,5 vozla. Sidrala sva me rtom in otočkom KÖRMEN ADAŞI, kjer sta na dveh mestih zalivčka podvodna topla termalna vrelca. Zaliv je res romantičen. Sidraš na globini 3 m in je varno kljub sunkom vetra s hriba. A napadejo naju muhe. Komaj zaključiva sidranje, Tatjana ugotovi, da je v podpalubju vse črno muh. Pobija jih s tonamenskim loparčkom celo popoldne. Spalnico si zamreživa vsa okna, da jo »očistiva«. V morje vrže več sto črnih trupelc, da imava zvečer po sončnem zahodu normalno populacijo mrčesa na krovu. Svojstvena zabava, ali ne! Kapitan, ki ob tem mirno čita knjigo Diamonda: Propad civilizacij, jih sliši kar nekaj pikrih, kako sem lahko tako brezbrižen…

Bil pa je poleg muh ta dan tudi zelo ploden za našo druščino: 6.7. so Branko, Tine in Darja (glej posadko 2.etape) postali prvič dedki in babica, 7.7. pa sta jim sledila še Marko in Stanka (glej posadko 4.etape), ki sta dobila vnukinji-dvojčici. Cel dan so brneli SMSi! Če sledim vzorcu 2. in 4. etape, zdaj čakam novic od posadke 6.etape!

Danes, v torek 8.7.2008 (to vem le zato, ker vsak dan pišem ladijski dnevnik, sicer bi pomešal dneve in datume), imava 28 milj do Pithagoria na Samosu v smeri 140°, kar je idealna krma ob meltemiju.

A vetra ni sploh (če ste opazili, uporabljam že »turško-loško« latovščino nekdanjega kioska burekdžinice Čurimerka, ki je uporabljal listek »Danes bureka nema sploh!«). Do 10.ure dobiva največ 4 vozle zahodnika, zato mora spet delati motor. Pristala bova v marini Samos, da bi si jutri z avtom ogledala notranjost otoka in potem v četrtek zaplula do Kuşadaşija, kjer v petek prideta k nama za teden dni Boštjan in Breda. O Samosu in Kuşadaşiju sem nekaj že pisal v 6. in 7.etapi, če pa bo v tem tednu zakoncev še kaj novega bom dodal ob naslednjem poročilu.

Lep pozdrav v Slovenijo iz vroče Turčije in Grčije, kjer ima morje 23°C.

Album s slikami