Posadka: Aleš Murn

10 milj

Raziskujeva zalive okoli Marmarisa in od torka do sobote v marini pospravljava jadrnico in uživava na bazenu. Neznosna vročina nama omejuje delo med 11. in 17.uro, zato ne hitiva.

Uživava v polni ponudbi marine, kjer več gostov živi stalno.

YACHT MARINE MARMARIS je zrasla v 8 letih s 60 plovil na 1600 plovil. Letos je polna do zadnjega priveza in prostora na kopnem. Zadnjih 5 let niso dvignili cene niti za 1 Euro! Ko izračunam razliko z marino v Punatu na Krku , ugotovim 70% cenejšo ponudbo s prijaznejšim osebjem in širšo paleto storitev. Če sem na pruvezu prihranil 3000€, bom s tem pokril kar nekaj letalskih prevozov razreda 300-400€ in še odkrival drug akvatorij. Torej vsaj še eno zimo bomo ostali tukaj!

V marini skoraj ni vetra in zato je vročina v sončni pripeki s temperaturo nad 40°C kar nevzdržna za delo. Delava le zjutraj do 11.ure in popoldne po 17.uri. Vmes ali uživam v klimatiiziranih prostorih recepcije na internetu ali v trgovinah, ali pa se pridružim Alešu na bazenu. Tam se da preživeti pod hladno prho in s plavanjem v sladki vodi. Seveda se vmes na ležalnikih v senci lahko tudi prijetno dremlje. Odkrijeva tudi posebno samopostrežno restavracijo (menzo), kjer za 3€ (5YTL) lahko pojeva kompleten topli obrok kosila ali večerje. Je prav okusna turška hrana. Zvečer obiskujeva z dolmušem mesto Marmaris, kjer mora Aleš na bazarju nakupiti nekaj spominkov za domače, kjer si privoščiva polno storitev brivca, pa vsak dan odkrijeva še kak nov lokalček z dobro hrano. Kar nekaj večerov zaključiva v baru marine, kjer se zbiramo lastniki bark in modrujemo ob pivu ali kozarcu rakija oz. vina.

Do sobote zvečer uspeva odkljukati vse postavke na mojem seznamu opravil:

-      oprati palubo s sladko vodo in obrisati do suhega sijaja plastiko, krom in okna

-      obrusiti pasarelo, na kateri se lušči lak

-      očistiti sidrnik, razstaviti in podmazati sidrni windlass, razsoliti verigo

-      spolirati sidra (glavni spade, krmni bruce in pomožni maček)

-      zamenjati plastično vodilo verige iz sidrnika (kolešček se je obrabil in razklal)

-      razsoliti (oprati v sladki vodi in mehčalcu) vse vrvi in trakove ankaroline

-      oprati-razsoliti vso potapljaško opremo

-      očistiti in namazati pomožni čoln, gumenjak

-      namazati z glicerolom vso gumo okrog oken in na palubi

-      v pralnici oprati in posušiti vso posteljnino in umazano garderobo (cena 3YTL na 1kg, zberem 15 kg žehte)

-      pospraviti vso kramo v barki: hrano, pijačo, knjige, garderobo, ostalo opremo

-      počistiti podpalubje

-      oprati in posušiti, zložiti vsa platnena pokrivala (za gumenjak, špricdeko, šotor nad kokpitom, bimini, pokrov biminija, pokrov genove – to operem v posebni, namenski kadi v marini za pranje jader)

-      sneti, oprati, dvigniti in posušiti ter zložiti vsa jadra. (opereva temeljjito le genovo, ki je bila res precej slana po tej dolgi plovbi, glavno jadro le snameva, obrišem in zložim, genakerja in kuterja pustim zložena v kleti)

-      podmazati vrtilo genove in vrtilo glavnega jadra

-      očistiti in zložiti za zimo obe kleti v kokpitu in vse bilge

-      napolniti tank goriva dizel (da čez zimo ne pride do kondensa vode v tankih)

-      preveriti motorno olje in olje menjalnika, nivo hladilne tekočine pri Yanmarju

-      preveriti olje pri bow-trusterju (el.motor za bočne vijake)

-      razsoliti in konzervirati za zimo pomožni zunanji motorček Mercury

-      doliti destilirano vodo v akumulatorje

-      z oljem namazati pretočne cevi in črpalko stranišča

-      s kisom oprati in izprazniti tanke s sladko vodo

-      odtajati, oprati s kisom in osušiti hladilnik

-      podmazati vse ventile v ladijskem dnu (odtoki in dotoki v kuhinji, kopalnici, stranišču, hlajenje motorja)

-      zasilikonirati aluminijasti okvir pleksi vrat v salon (je odstopil)

-      zamenjati kljuko na vratcih pod pomivalnim koritom (počena plastika)

-      zalepiti pokrovček pipe s hladno vodo v kuhinji

-      z grafitom namazati vse ključavnice

-      očistiti in namazati daljnogled

-      dvig iz vode na podstavek

-      očistiti zložjivo eliso in log mlinček

-      pokriti palubo z zimsko tendo

-      nastaviti higroskopično sol za sušenje prostora v podpalubju

-      naročil izdelavo nove špricdeke pri DEMIR Marine do pomladi

V nedeljo naju taksi odpelje do letališča Dalaman in s poletom Turkish Airlines preko Istanbula ob 14.30 prispeva na Brnik. S tem se zaključi letošnje štirimesečno jadranje na Tingi Tingi, ki bo počakala na suhem vse do pomladi 2009. Med prvomajskimi prazniki jo bova s Tatjano spravila nazaj v morje.

Album s slikami

Turgutreis D-Marin –  Bodrum – Knidos – Kuruca Bükü – Bençik – Keçi Bükü – Bozburun – Kizil Adasi – Bozuk Bükü – Turnuc Bükü – Marmaris Yacht Marine

16. – 24. avgust 2008

Posadka: Mlakar Staš, Jana in Maj

160 milj

Ponavljamo ruto 11.etape (z Bratuži), le po novih zalivih. Razen zadnjega dne smo skoraj brez vetra v le rahlih sapicah, zelo vroče in pretoplo morje.

NAJPREJ ZADNJI OSTANEK PREJŠNJE ETAPE:

Kje smo že zadnjič končali ?

Aha, v bučnem nočnem življenju Bodruma, ki nas je odplaknilo do D-Marine TURGUTREIS. Tam me je že prvo noč zapusti ženka, ki jo ob 2,30 taxi odpelje na letališče. Otroci prežive prvo polovico dne v pohajanju po bazarju, ko kapitan popravlja poškodbe na barki. Popoldne preživimo na bazenu marine. Zvečer me povabijo na turški večer. Začnemo ga v nacionalni restavraciji za gözleme in mantile. Tri gospodinje okobal na tleh valjajo velike, tanke palačinke, jih polnijo z različnimi nadevi (meso, jajčevci, špinača, krompir, ali sir) in pečejo na posebnih pečicah. Ali pa v loncu vrejo mantile (turški žlikrofi ali tortelini) polnjene z mesom, povreti, preliti z jogurtom in začinjeno omako iz rdeče paprike. Nadaljujemo v slaščičarni (turški sladoled, pa sladoled z »mastiksom« (se še spomnite grškega otoka Chiosa, kjer smo obiskali pridelovalce mastiksa) ali po turško »çam sizkali«. Končamo v turški čajnici ob čaju, vodni pipi in igranju »backgammon-a« in »dame«. To je Turčija! In lepo je biti z mladimi!

Kako minuto pred 2.uro zjutraj dočakam Mlakarje, ki se pripeljejo z letališča. Vse po planu. Malo se podrenjamo za prenočitev in že je sobotno jutro. Obeta se spet vroč dan. Po zajtrku z Mlakarji v nabavo hrane in pijače za naslednji teden, mladina pa pospravi barko in napolni tanke z vodo. Naša mladina gre z dolmušem v Bodrum, kjer bodo preživeli še en dan in v nedeljo odleteli domov, mi pa odvežemo in ob 12h izplujemo iz marine proti Bodrumu. Zadnjo polovico poti uspemo prejadrati z vetrovi 18-20 vozlov v krmo, da ob 15,30 vržemo sidro pod križarsko trdnjavo BODRUMa. Mlakarji gredo na ogled arheološkega pomorskega muzeja v trdnjavi, sam pa najdem mlade v kafiču za bazarjem in skupaj si po TV ogledamo današnje olimpijske nastope atletov. Predvsem finale 100m moški.

Predno se vrnemo na barko pade še en dober dönner kebap z ayranom. Naš »Crazy shop« s prijaznim Melihom je bil z morske strani tako zaprt, da sem mislil, da je zaprt. Pa so le čuvali notranjo klimatizacijo. Zato smo pristali dve hiši vzhodneje. Danes je bil res zelo vroč dan, kot da bi hotel že prvi dan dotolči novo posadko. A se hrabro držijo in pogosto skačejo v vodo. Zaradi naših bučnih nočnih izkušenj v Bodrumu se odpeljemo dobri 2 milji jugozahodno in vržemo sidro v zalivu DIKLITAŞ, kjer prespimo noč mirno, brez vetra.

Posadka je slabo spala, ker je zelo vroče. S sidrišča kakih 5 guletov prvi odplujemo na jug. Najprej še poje motor, a po dobri uri že dobimo v orco lep jugozahodnik 15 do 17 vozlov. Jadramo z nekaj križanji v veter kar 4 ure proti KNIDOSu. Staš uživa v krmarjenju in trimanju jader, Jana ureja misli v podpalubju. Na rtu KRIO veter ugasne in primotoriramo v zaliv antičnega mesta KNIDOS. Na sidrišču ni gneče in spet sidramo na mojem starem mestu (glej 11. in 14.etapo). Zvečer jugozahodnik ugasne in imamo vročo, mirno noč brez vetra. Posadka si ogleda kopenske zanimivosti, ko kapitan uživa v hladnem pivu. Noč nam začini večja grupa Italijanov, ki ima v restavraciji svojo fešto dolgo v noč. Pojejo, kričijo, vrtijo glasbo s precejšnjimi decibeli in se pijani vračajo na svoje barke. Kaže, da se nam rahlo maščujejo za naš včerajšnji izogib Bodrumskemu nočnemu življenju.

Že z diretissimo do KNIDOSa smo se odrekli 40 milj globokemu zalivu GÖKOVA KÖRFEZI (glej 11.etapo) in se usmerili na južno obalo polotoka DATÇA YARIMADASI.

Danes plujemo naprej proti vzhodu mimo DATÇE vse do nam že znanega zaliva KURUCA BÜKÜ (14.etapa). Tam nas čaka »Severina«, slovenska jadrnica z Rokom, Lidijo in Žanom Kavčič iz Žirov. Pripluli so z grškega otoka SIMI. Tu skupaj sidramo in vse do konca tedna plujemo skupaj. Na vsaki barki imamo po enega brhkega mladeniča, ki imata vsaj družbo, »ta stari« pa radi skupaj malo popijemo in poklepetamo. Sidrišče v tem zalivu je pred dolgo peščeno plažo turškega kampa in lepo urejenega naselja vrstnih hišic. Pravzaprav sta to dva, dolga polmesečna zaliva, ločena z goratim rtom. Veliko prostora za sidranje na globini 5 metrov, dobro zavetje pred običajnim vetrom in ni rolanja, kljub odprtosti na jug. S posadko si privoščimo dolg sprehod do konca drugega zaliva CIFTLUK LIMANI in predvsem obiskujemo »Severino«, kjer Rok toči grško pivo »Mythos«. Na Simiju je dobro oskrbel ladijske zaloge z vini in pivom.

V torek zjutraj ob pol šestih zbudim Maja, Staša in Žana, da gremo lovit ribe s sončnim vzhodom. Z gumenjakom križarimo po zalivu in vlečemo za seboj male panule. Nismo sami, kar 4 čolni ribarimo. A ni niti prijema. Zapeljemo se do lokalnega ribiča na lesenjači, ki tudi ni nič ujel. Podari nam pol velike sipe za vabo. Brez uspeha. Polna luna je ravno za nami in ribe ne prijemajo. Ali pa je 30°C pretopla morska voda pregnala ribe globlje. Ribiško smolo ribiči poplaknemo pri Roku z jutranjim šilcem ouza. Odplujemo naprej na vzhod v zaliv HISARÖNÜ KÖRFEZI. Mimo rdečih skalnih pečin otočka DISLIÇE ADASI zavijemo v fjord BENÇIK, kjer se polotok DATÇA YARIMADASI zoži na komaj 800 metrov širine. Že vhod v fjord je zelo markanten, saj obalne pečine rdečih skal spominjajo na pomanjšani koloradski Grand Canyon. V ozkem zalivu je vse zeleno. Borovci rastejo vse do morja in pomakajo svoje vejevje v vodo. Na koncu zaliva je iztek manjše rečice. Vržemo sidro in se s krmno vrvjo vežemo na kopno. Seveda je precejšnja gostota plovil. Tu ostanemo na kopanju do popoldneva, ko ujamemo popoldanski veter in orcamo po čudovitem akvatoriju vse do zaliva KECI BÜKÜ.

Še eno lepo odkritje. Globoka zajeda v kopno v smeri od SV do JZ je dobro zaščitena od tipičnih vetrov s severozahoda, dno je skoraj ravno in enako globoko (10-12 m) cca 1,5 km. Na vzhodni strani zaliva je MARTI MARINA, ki oglaša, da ima najbolj čisto vodo v okolici Marmarisa, sredi zaliva je otoček z bizantinsko trdnjavo in na dnu zaliva je dolga peščena plitvina pol metra, po kateri se sprehajajo kopalci. Baje jo je pred 3000 leti nasula princesa takratnega mesteca BYBASSUS, ko je zbežala piratom.

Sidramo skupaj s Severino. Po kopanju, ko mladi s Stašem skačejo s pečine bližnjega otočka, sledi še ogled plaže KIZ KUMU, sprehod po že omenjeni plitvini in večerne gözleme s pivom in backgammonom v lokalčku ob plaži. Žal ne uspemo do vasice ORHANIYE. Kavčiči zmorejo 2 kilometra do te majhne, a pristne turške vasice. Domačini jih sprejmejo za svoje, dobijo grozdje in fige, odprejo jim džamijo, da lahko prisostvujejo večerni molitvi in na barko se vrnejo polni vtisov o pristnem turške utripu na vasi. Z grškim vinom na Severini še pozno v noč dobro poplaknemo zadnjo slovensko olimpijsko kolajno jadralca Žbogarja (srebrn na laserju).     

Sidrišče je polno. Tu nas je prespalo preko 30 plovil, a je dovolj prostora. Mirna noč in jutro brez vetra. Staš razišče otoček s trdnjavo in zajci.

Plovbo v sredo nadaljujemo proti zahodu in pol poti uspemo jadrati v zmernih vetrovih 10-12 vozlov. Sidro vržemo tik pred mandračem mesteca BOZBURUN (čeprav bi lahko šel vezat na bok v mandrač, ker je na pol prazen) ravno v najbolj vročem delu dneva, to je ob 14.00. V mestecu s komaj eno leto staro džamijjo kar žari – 48°C v senci (morje ima 31°C). Na srečo je vse pri roki. Na 100 metrih so gostilnice, slaščičarne, trgovine, banke. Domačini se skrivajo na mestnem trgu v senci. Tu se spet dodobra najemo hladnih »mez«, obiščemo dönner kebap in slaščičarno. Nakupimo še sveže sadje, vaški kruh in zelenjavo. Nato se presidramo na plitvine med čermi otoka KIZIL ADAŞI in otočka KISELI ADAŞI. Kristalno čista, smaragdno zelena voda, pplitvine, čeri in ruševine starega naselja nas obdajajo s treh strani. Imamo le 4-5 vozlov zahodnika, a meltemi bi tu verjetno precej močno pritiskal z zahoda. Za nami sidra tudi Severina in Rok mi pripelje pol žaklja pomaranč. Šel je na grosistični ugoden nakup pomaranč za juice, tako da v naslednjih dneh vsako jutro stiskamo svež sok pomaranč. Iz kakih 60 pomaranč stisnemo skoraj 9 litrov juicea.

Plovbo nadaljujemo po zalivu YEŞILOVA KÖRFEZI do SÖGÜT LIMANI z malo marino na Sunsail pomolu in nato proti zahodu okoli rta KIZIL Burnu do zaliva BOZÜK BÜKÜ (glej 11.etapo), kjer me je pred tedni ponoči odneslo z bojo vred. Tokrat sidramo na globini 9 metrov na skrajnem severozahodnem delu. Imamo precej miren dan, le malo po polnoči udari nekaj sunkov zelo močnega severozahodnika z goratih vrhov. Problem je rolanje rahlih valov z odprtega morja. Obiščeta nas tudi dve prijazni prodajalki kruha in cunjic, ki sta se od mojega zadnjega obiska opremili s pravimi teksaškimi belimi klobuki. Žal imamo spet preveliko zalogo starega kruha. Tega sem se letošnje poletje že dodobra nasitil. Zdaj mi pomaga huda vročina, da kruh po treh dneh že plesni in ga precej namenimo ribam.

Po zajtrku v petek že v vetru 15 vozlov izplujemo na odprto morje. Tam je že lepo nakravžljano in vleče 20-30 vozlov. Tako v tej etapi še nismo jadrali. S Stašem uspeva krajšati le genovo, ko se znajdeva v ožini med kopnim in otočkom Kizil Ada, kjer je ples močnih sunkov vetra z goratega kopnega. Pred nama večjo chartersko jadrnico s polnimi jadri popolno zasuče v veter in naslednji hip že plujejo 180° v drugo smer. Tudi meni za krmilom malo nagaja polno glavno jadro, a s Staševo pomočjo na uzdah zdrživa in barka drsi najprej 7,3 nato pa celo 8,2 vozla absolutne hitrosti (SOG – speed over ground). To je seveda nad teoretično maksimalno hitrostjo (7,5 vozla), a očitno nam pomaga tudi morski tok na valovih, saj plujemo z vetrom v bok in polkrmo. Tudi Severina uživa v jadranju s krepkim vetrom po dolgem času. Naredimo še postanek s sidranjem v zalivu pod Marmarisem in malo po 18.uri vplujemo v našo YACHT MARINE MARMARIS. Kljub polni zasedenosti najdejo dva veza za nas. Kavčičevi takoj pričnejo s pranjem Severinine snasti, saj gredo jutri že iz vode in v nedeljo domov.

Mi samo malo razsolimo palubo, napolnimo tanke in že hitimo na bazen na osvežitev. Pri pranju krova smo površni in odprto okno nad desno klopjo ima za posledico pošteno namočene blazine v salonu. Tako imam večerno frizersko sušenje blazine s fenom. Jana ima smolo, da jo v dlan piči čebela, zato ji večer zaznamujejo vroči in ledeni obkladki, da bi omilila zatekajočo roko. Na srečo naslednje jutro potelefonira svoji zdravnici in po njenih napotkih v ladijski prvi pomoči najdeva prave tablete. Pozno zvečer vseeno z dolmušem še skočimo v mesto – seveda na dönner kebap, turški sladoled in baklave.Koliko se ti lahko zgodi v enem popoldnevu in večeru, če pristaneš v velikem mestu…

Ker je marina polno zasedena in imajo pred marino že več čakajočih plovil, mi na recepciji ne morejo zagotoviti, da bi me zvečer še čakal prosti vez. Zato v soboto ne izplujemo. Ponoči je tiho prišel moj brat Aleš. Namesto, da bi me zbudil, se je zleknil na premcu palube in prespal na sidrniku do jutranjega svita, ko sem ga preselil v salon. Danes skupaj uživamo v kopanju na res lepem bazenu v marini in se skrivamo v senci pred hudo vročinsko pripeko. Prvo, kar je naredil Aleš, je v Marketu kupil en karton piva in zapolnil hladilnik. Mogoče bova le preživela.

Popoldne obe naši posadki in še Severinina posadka osvojijo MArmaris – eni z gamblarjem backgammona ob pivu in čaju, drugi z intenzivnim nakupovanjem po velikem bazarju v starem delu mesta. Utrujeni skupaj povečerjamo in se vrnemo v marino.

Mlakarji so danes, v nedeljo, ob 7.uri zjutraj s taksijem odšli na letališče Dalaman in od tam preko Istanbula v Ljubljano,  Kavčičevi imajo popoldne trajekt na Rodos, od koder ponoči s charterjem poletijo domov, midva z Alešem pa izplujeva na dnevno kopanje po zapivih okoli Marmarisa.

Čaka naju še tri dni počitnikovanja, nato sledita dva dni dela na barki: pospravila jader in opreme, priprava na zimovanje, dvig iz vode, prekritje in naslednjo nedeljo poletiva domov tudi midva. Po 120 dneh letošnjega potepanje po morju, se mi bo kar prileglo spet malo gorenjske svežine, kak vzpon na naše gore ali malo ježe na kolesu.

Turčija je zakon!

(podrobneje vam razložim naslednji teden po povratku z zadnjim poročilom na teh straneh, ali pa osebno, ko se spet srečamo!)

Album s slikami

Kemer – Çineviz Limani – Kekova Roads – Kaş – Kalkan – Ölü Deniz/Beştaş Limani – Fethiye – Göçek – Boynuz Bükü – Ekinçik – Marmaris – Serçe – Kuruca Bükü – Kalaboshi – Knidos – Bodrum – Turgutreis

1. – 15. avgust 2008

Posadka: Tatjana, Luka, Tina in Miloš

300 milj

Ponavljamo najjužnejši del turške obale Kemer-Bodrum: žal tokrat proti vetru in valovom. Vročina in toplo morje se proti severu ohlaja, a vetrovi vse močnejši. Kljub trem ribičem brez uspeha.

NAJPREJ ZADNJI OSTANEK PREJŠNJE ETAPE:

Z Bobnarjema smo po FINIKAH zavili okrog rta Taşlik Burnu spet na sever. Ta del obale do KEMERja in ANTALYE ima povsem svoje vetrove. Zjutraj in dopoldan piha s kopnega severovzhodnik, popoldan pa jugozahodnik. Torej si pol dneva lahko splaniraš veter v svoji smeri. Mi imamo seveda prvi dan zjutraj okrog rta prav hude sunke vetra v nos, a naslednji dan se že navadimo. Imamo lep večer na sidru v zalivu TEKIROVA pri antičnem Phaselisu, medtem ko se odrečemo antičnim razvalinam Olympusa in goreči zemlji Chimaere. Naslednji dan že dosežemo našo najbolj jugovzhodno točko letošnjega potepanja po Turčiji, to je KEMER. Do sem sva s Tingo Tingo naredila že 2400 milj ali 4500 kilometrov po morju !

Obala pri Kemerju je izrazito alpska: zelo visoki, špičasti vrhovi. Mogočen Olympus (Tahtali Dagi) s svojimi 2366 metri višine in drugo najdaljšo gondolo na svetu izgleda prav mogočno. Kemer zaseda ogromna flota pisanih guletov, da so jahte v marini kar v podrejenem položaju. Kemer Turkiz Marina je lepa, a vroča. Popoldanski žar 45°C preživimo le s pomočjo tuša, iz katerega teče osvežilno mrzla voda! Samo 10 metrov od našega veza je NAVIGATOR, restavracija marine, kjer uživamo dve »happy hours« s 50% popustom na pijačo in čudovitimi pejsaži ostrih gorskih vrhov za mestom. Samo mesto Kemer je eno samo hotelsko naselje, z apartmaji, lokali in trgovinami. Na ulicah se tarejo množice turistov, od katerih jih 80% govori rusko. Vse reklamne napise vidimo v turščini, ruščini in mogoče še v angleščini. (Ja, Rusov je »kot Rusov«).

Večerjamo pri »Tomu Cruzu«, ki nas zvabi v svojo gostilno. Kar že malo nadležno postaja, ko te vsak Turek na ulici prijazno že v drugem stavku povpraša: »Od kod ste?«, ko pa mu odgovoriš: »Iz Slovenije.«, te pisano pogleda in večina še ponovi, »Aja, Slovakia.«. Res še nismo prepoznavni. Le pri starejših pomaga razlaga o »ex Jugoslaviji«. No, naš filmski Tom Cruz se pohvali, da je imel dekle Sabino iz Slovenije, pa mu je odšla z Italijanom iz Milana.

Ponoči se nam pridružijo Luka, Tina in Miloš, ki so zaradi zamude iz Ljubljane in gužve na mejni kontroli v Istanbulu zamudili naslednji let za Antalyo. Turkish Airlines se je izkazal: povabili so jih na obilno večerjo in jih vkrcali na naslednji let čez dve uri. Zdaj je naša družina kompletna.

DRUŽINSKA ETAPA:

Jure in Albina se takoj zjutraj odpravita preko Antalye v Pamukkale, da pred odhodom domov užijeta še tri dni kopenske Turčije, mi pa odrinemo nazaj na jug na dvotedensko pot do Bodruma. Ruta je enaka zadnjima dvema tednoma, le nekaj novih zalivov si ogledamo in tam sidramo. Tako bo ta del poti opisal bolj na kratko, saj se bom sicer ponavljal.

Sredi mogočne flote guletov prvi dan jadramo in motoriramo do zaliva ÇINEVIZ LIMANI, ki je eden najlepših na tej strani obale: skrit z morja, borovci do morja, strme skale in visoki vrhovi. Zelena voda in prodnata plaža. Morje ima 31°C. Miren večer na sidru.

Okrog rta Taşlik Burnu imamo v zgodnjem jutru že dolge valove, ki nas veselo rolajo, ko prečimo zaliv daleč mimo FINIKE do KEKOVA ROADS in vržemo sidro v notranjem zalivu UÇAGIZ LIMANI (tudi Ölü Deniz ali po naše »mrtvo morje«). Ta zaliv je plitek, predvsem pa pazite pri vhodu in izhodu, saj je polno čeri. Ob odhodu se približam izhodu malo preveč pod kotom in pri globini 4,5 metra kobilica udari ob skalo. Jutranji šok mi pomiri podvodni pregled kobilice, ki je ob vrhu dobila le močnejšo prasko. Še dobro, da sva s Tingo Tingo vozila zelo počasi.

Naslednji dan še po nakupih v res avtentičnem turškem mestecu KAŞ, ki ga res priporočam vsakemu za obisk, in zvečer sidro v zalivu YESILKOY LIMANI pred KALKANIjem. Sidro dobro drži, le celo noč po nas tolčejo sunki močnega meltemija, ki popusti šele po tretji uri zjutraj.

Današnja ruta je najdaljša na tej etapi (47 milj), hkrati pa prečimo turški »Biskaj«: Kotu Burnu (rt devetih glav) in PATARA BEACH. Tu zelo strm dvig morskega dna s 500 na 60 metrov dvigne visoke valove, z dvatisočakov goratega rta pa padajo močni sunki vetra. Zato z Lukom dvigneva sidro že ob pol štirih (zjutraj, da ne bo pomote!) in motorirava na sever. Res imamo živahno morje, ki nas pošteno preziba.

Ob 10.uri smo že pri ÖLÜ DENIZ, kjer se za zajtrk vežemo na bok barke »Severine« družine Kavčič iz Žirov v zalivu Beştaş Limani. Rok je po SMS organiziral, da se v pol ure zberemo na obeh straneh njegovega boka dve slovenski barki – pride še Ljubljančan Mišo Gorijup s svojim »Shimshan-om«. Tako nastane tu največja gostota slovenskih plovil v turških zalivih. Zajtrk hitro mine ob živahnih izmenjavah informacij in modrovanjih. Obe barki sta na poti še na jug, vsaj do Kaşa ali Kekove, mi nadaljujemo proti severu.

Popoldne vržemo sidro pred živahnim mestecem FETHIYE v velikem zalivu Fethiye Körfezi. Voda umazana, a sidrišče zelo dobro in veliko kar pred mestno marino. Tatjana se izkaže s povabilom na morsko pojedino, ki jo na koncu še zalijemo s koktejli v baru privatne marine.

Zjutraj se zasidramo v dobrih 10 milj oddaljenem GÖÇEKu. Z gumenjakom gremo po nakupih. Gumenjak privežemo ob precej razmajan in rjast pomol nekdanje marine SOFRA. Ko se vrnem, je veter obrnil (tu običajno piha z juga in dvigne kar nekaj valov). Valovi so naš gumenjak tolkli ob pomol poln žebljev, ostrih vijakov in železnih robov in od ugledno ohranjenega Wikinga je ostal le en balon in dve popolno naluknjani vreči. Kot bi ga nekdo prerešetal z brzostrelko. Niti do barke ne moremo, veter in valovi pa še vedno živahni.

Grem po nakupih. Saj brez gumenjaka ne morem dalje! Še en neplaniran izdatek. V mestnih trgovinah nimajo čolnov. Zato z Lukom vzameva taksi in se zapeljeva v 2 km oddaljeno trgovino Blues. Tam nama nudijo lep čoln PLASTIMO za 1700€, pa znani ZODIAK za 1350€, turški ORCA za 850$, a na koncu vzameva rabljenega kitajčka WAVELINE za zgolj 300€. Čez eno uro sva že nazaj in veslamo nazaj na barko.

Moj dober občutek, da sem poceni kupil, hitro plahni. Ugotavljam več slabosti:

-         čoln nima nosilnosti za več kot 3 osebe

-         ravno dno s podnicami pluži po vodi (prej smo imeli napihljivo dno z gredljem in lepo rezali valove)

-         manjka ena podnica

-         moja pumpa ne ustreza kitajskim ventilom (upam, da mi ne bo spustil)

-         po dveh dnevih se odlomi vilica za veslo (plastična os!)

Že hitimo dalje v zaliv BOYNUZ BÜKÜ, kjer nas čaka še četrta slovenska jadrnica, »Panta rei« Samota in Vojke. Imamo živahen klepet in predvsem me potolažita, ker sta en dan pred nami, na istem pomolu marine Sofra v Göçeku tudi onadva načela svoj gumenjak, ki ga zdaj Samo krpa. Prišel je pravočasno, da je rešil zadevo le s kakimi 20 cm lukenj, kjer mu zdaj pušča. Slovenski večer zaključimo z upanjem, da se še srečamo, saj bomo vse štiri slovenske barke (Severina, Shimshan, Panta rei in Tinga Tinga) prezimovali v isti marini v Marmarisu.

Sledi postanek v Ekinçiku na sidru (na severu zaliva je veliko sidrišče, le zaradi polne odprtosti na jug, nas veselo guga) in ponoven obisk YACHT MARINE MARMARIS. Tu zdaj sklenem letno pogodbo za privez. V ceni 1756€ je zajet mooring, vsaj 6 mesecev na suhem, dvig in spust v vodo (v Punatu sem za isto dal lani 4800€). A tu so do nas bolj pozorni. Najprej me uslužbenka Damla 45 minut z električnim avtom vozi po marini, da mi razkaže vse. Marina je ogromna (1000 bark na suhem in 650 v vodi), predvsem pa zelo razkošna in namenjena bivanju v njej. Ima zelo visok ekološki standard in voda med pomoli je tako čista, da vidimo dno tudi do 7 metrov. Od storitev nudijo 24 urno varnostno službo (varnostnik obišče pomol vsake pol ure), v recepciji mi strežejo s čajem, tu je soba z računalniki, povsod je brezžični internet, kopališče-splav v morju, čudovit bazen z whirpoolom in sauno, fitness telovadnica, knjižnica, biljardnica, bar, disko, dve restavraciji, bankomat, ambulanta, brivec, pralnica, navtične trgovine in delavnice, market, brezplačen trajekt do mesta Marmarisa (7 km vstran) ali dolmuš mini bus vsakih 20 minut. Menim, da se bomo tu kar dobro počutili! Razlika v ceni mi bo pokrila tudi kako letalsko vozovnico!

Napoved je vse močnejši meltemi v naslednjih dneh, zato na naši ruti proti Bodrumu malo skrajšam naše raziskovanje zalivov. Motorirati v krepak veter (povprečno 20 vozlov) in visoke valove res ni užitek.

Naš naslednji postanek je zaliv SERCE. Zadnje tri ure nas morje že pošteno zaliva in oddahnemo si, ko zavijemo v globok fjord, ki pa je žal tudi z zelo globokim dnom. Sidral bi lahko šele na globini nad 15 metrov, zato se raje odločim za boje na severu fjorda, kjer kraljuje mala vaška gostilna »Nemo Farm«. Lastnik nas že čaka na čolničku in nam potegne vrv skozi mooring boje. Preverim z masko in ugotovim, da so vrvi kar premočne in res nove. Le napeljava po dnu je tako zmedena, da v tem zalivu na severu in jugu odsvetujem metati sidro, ker boste zagotovo zapeli kako vrv. Kot kaže, namreč vsako leto na novo potegnejo mooringe, stara mreža po dnu pa ostane. S krmnim vezom umirimo barko in kljub sunkom vetra iz jugozahoda, nato iz zahoda in ponoči iz severozahoda mirno spimo. Po obali se pasejo krave, ovce in koze, mama meče sidro na ribiškem čolničku, ko se z atom vračata iz ribolova, in sploh je vse bolj domače, kot na kmetiji. Na srečo je dovolj vetra, da ni nobenega mrčesa.

Naslednji dan mimo rta Karaburun prečimo zaliva Yeşilova in Hisarönü Körfezi z malo več vetra in morja in vržemo sidro v zelo lepem zalivu KURUCA BŰKŰ. Tu je lepa plaža, polna domačih turistov, kristalno čista zelena voda in precej široko sidrišče. Zaliv je sicer zelo odprt na jug, a ob meltemiju nudi dobro zaščito in tudi ponoči nas ne rola. Za plažo je obsežno počitniško naselje in kamp, zato so tu poleg restavracij tudi trgovine in bankomati.

Sit sem že meltemija v glavo, zato danes odrinemo že ob 7.uri proti Datçi. A glej ga zlomka: po komaj dveh preplutih miljah mi spet udari veter v nos in to preko 20 vozlov. Očitno je dokaj globok zaliv Datçe z visokim grebenom na polotoku ojačal jutranji »burin« in nas pošteno nasolil z oblivanjem palube. Opustimo postanek v Datçi in uberemo diagonalo do zaliva KALABOSHI, kjer med čermi in prijetno plažo z domačini najdemo dobro zavarovano sidrišče. Spet uživamo v čudovitem kopanju in obisku gostilnic ob plaži, kjer imamo internet dostop in se igramo backgammon. Zaliv je dobra zaščita za meltemi, le zelo odprt na jug in dobiva do konca rahlo valovanje z odprtega morja. V brezvetrni noči nas obrne z bok na odprti jug in pošteno ziba.

Odrinemo šele ob 10h in že na prvem rtu dobimo spet krepak veter 20-28 vozlov. Orcamo v dokaj močnih sunkih vetra do naslednjega rta, nato pospravimo jadra in odmotoriramo v zaliv KNIDOSA. Tu smo že bili pred slabim mesecem dni. Sidrišče je na območju trgovske luke antičnega mesta, ki se v ruševinah še vedno pne nad zalivom. Tako občudujemo spet antično gledališče, pa sončno uro in ostanke svetišč. Od zadnjega obiska je viden napredek: ogradili so antično najdišče in odslej greš lahko na kopno brezplačno, tudi v gostilno, le za ogled Knidosa je vstopnina 5 tur.lir.

Lep dan zaključi del ekipe z obiskom svetilnika, del pa z natančnim ogledom vseh razstavljenih kamnov. Kapitan zbere posadko šele po 21.uri.

Tudi proti Bodrumu odrinemo zgodaj, ob 7.uri. Na samem rtu KRIO imamo še malo vetra, a v uri že pihne s severa po kanalu med polotokm DATÇE in grškim otokom KOS. Imamo lepo orco z vetrom 15-20 vozlov vse do Bodruma (cca 20 milj). Tudi v BODRUMu smo že bili 19.julija (v 11.etapi). Sidramo v zalivu KALE KÖYU tik pod vzhodno steno križarske trdnjave Sv.Johna. Z dingijem se spet zvozimo do trgovinice »Crazy Shop« prijaznega Melih-a, ki nam čuva gumenjak med našim pohajanjem po mestu. Bodrum je v avgustu res prenapolnjen s turisti. Poln je bazar, polne so ulice in polne gostilne. Tudi ob najbolj vročem delu dneva, med 12. in 16.uro. Tina si najde in rezervira prenočišče za soboto, Miloš najde ugodno menjavo na pošti (1,76 YTL za 1€), Tatjana ureja premik letalske karte na kasnejši let v četrtek ponoči, kapitan pa si privošči obisk turškega brivca. Tu so brivci še vedno zelo popularni in hkrati tudi družabni kotički. V s klimo ohlajenem prostoru je kar nekaj obiskovalcev, ki so prišli samo na klepet. Mene takoj posadi na stol in sledi striženje, pa britje (z novo britvico!), pa žganje dlačic po uhljih, pa striženje nosnih dlačic, pranje las in masaža. Uživam debelo uro za 20 lir (11 €). Še Tatjana me pohvali, da sem se končno malo uredil. Po brivcu, okusnem, a dragem dönner kebapu na bazarju in še pivu pri Melihu spet uživamo v kopanju in posedanju v senčnem delu palube.

Danes meltemi veselo vleče in nas celo na sicer varnem sidrišču občasno ziblje. Nocoj pričakujemo hrupno noč, saj je na sredi tega zaliva najbolj znani turški disko HALIKARNAS DISKO, ki baje cel zaliv od 22. do 6.ure ozvoči s krepkimi decibeli. Bomo videli. Malo sem le razočaran, ker so naša mladina kljub mojemu provociranju ne odloči, da bi obiskali HALIKARNAS. Tam je tudi najboljši nočni program in po vsem mestu so reklame, da brez obiska tega lokala ne morete trditi, da ste bili v Bodrumu. Kapaciteta odprtega auditorija je 5000 obiskovalcev in baje je stalno poln… Bomo videli.

Res se nočno življenje v zalivu začne šele po 23.uri. Vsaj trije zelo močni viri disko-glasbe priredijo pravi decibelni pekel. Vse odmeva od DJev in bas ritmov. Ob 01h izpluje še veliki nočni klub na katamaranu – Marina Club Catamaran. Razsvetli nam podvodno in nadvodno okolico, močno vzvalovi morje in tik ob nas izpluje ven. Hrup se zmanjša za nekaj odstotkov vse do 04.30, ko se katamaran vrne. Nato kot bi odrezal ob 05h vse lokale izključijo. Tišina. A samo pol ure, pa se že oglasi muhezin, ki skozi zvočnike na minaretih poziva vernike k molitvi. Že dolgo nismo bili tako dolgo v disku…

Še plovba do TURGUTREISa, kjer v D-Marin zaključimo naše družinsko potepanje. Marino sem vam predstavil že pred mesecem dni, je ena najlepših in najbolj urejenih v Sredozemlju. Ni pa poceni za turške razmere (38€ na dan).

Pred menoj sta še dva tedna:

Tatjana odleti iz Bodruma že nocoj – v četrtek ponoči, jutri – v petek ponoči prileti naslednja posadka družine Mlakar Staša in v soboto me zapustijo naši mladi. Potem še en teden plovbe do Marmarisa, nakar pride moj brat Aleš, da še malo pojadrava in pospraviva barko za zimovanje. 1.septembra se vrnem v Loko na Lojzetov rojstni dan!

Album s slikami