23. – 30. maj 2009

Bodrum-Karaada-Knidos-Kalaboshi-Datça-Kuruça bükü-Bençik-Keçi bükü-Bozburun-Serçe-Marmaris (130 Nm)

Posadka: Gašper, Saša in Maher

sobota, 23. maj 2009:  izmena in športno jadranje okoli Karaade

Budilke že ob 7h dvignejo posadko. Hitijo s pakiranjem prtljage, čiščenjem podpalubja in zajtrkom. Smiljan je bil v trgovini za sveži kruh pol ure prezgodaj, pa mu je mimoidoči domačin podaril eno štruco, saj jih je imel precej v vreči. Ob 8,30 ravno zalijemo 10.obletnico poročenih, ko pride nova posadka in spet je na vrsti zdravica. Tu je doma raki, zato točimo Yenni raki (novo žganje). Stara posadka ob 9h odide s taksijem na letališče, novi pa so lačni, saj so noč preživeli na avtobusu iz Istanbula (13 ur). Gremo v mesto na burek in čaj. Nato nakupimo sadje in zelenjavo na tržnici v mestu, ostalo pijačo in hrano pa v supermarketu pri marini. Vse vkrcamo, a Gašper in Maher morata skočiti nazaj v mesto še na en kebap.

Ob 13,30 se na krovu Tinge Tinge zbere vsa nova posadka in družina Izmiroglu (Mazhar, Nükhet in Denize). Skupaj odvežemo in odplujemo iz marine. Denize se je vrnil s študija in dela v ZDA, kjer je tudi naredil skiperski izpit in pred 2 tednoma jadral v Grenadinih na Karibih. Želi si jadrati, starša pa preveriti, če res zna. Imamo srečo z vetrom, saj je zunaj takoj 12 in nato celo 18 vozlov zahodnika, ki nam omogoči prav športno objadrati otoček Karaado pred mestom Bodrum. 12 milj naredimo v smeri nasproti urinega kazalca in Denize pokaže precej občutka za krmilo v vseh smereh na veter. Vsi smo zadovoljni s prav živahnim popoldnevom. Družina Izmiroglu se poslovi, saj ima Mazhar čez uro že naslednji zmenek, naša posadka pa jo mahne na bazen v marini, ki ima strateško lego vis-a-vis križarske trdnjave ob vhodu v luko. Kopanje in čaj nas osvežita, tako da lahko zvečer stopimo še v mesto na pravo turško večerjo.

nedelja, 24.maj 2009: izplujemo na jug

Nedeljo začne posadka v ubranem delovnem ritmu. Brez kakršnekoli vojaške avtoritete tekoče gladko tečejo priprave na izplutje: svež kruh za zajtrk, pojemo, natankamo vodo, odklopimo električni kabel, zapremo števce in se odjavimo, še zadnje smeti v koš na obali, gumenjak nazaj na krov in odvežemo. Pozna se, da je ekipa že lani plula z mano po Grčiji. Obrazi posadke so kar malo razočarani, ko zunaj luke ni takšnega vetra, kot smo ga imeli včeraj popoldne. A malo morajo počakati. Čez miljo se nam odpre morje proti zahodu, to je kanal med polotokom Bodruma in grškim otokom Kos. Zahodnik že narašča in v nekaj minutaj ga imamo med 13 in 16 knts. Zajadramo z bokom direktno na naš cilj, rt Cape Krio, ki ga dosežemo v 4 urah.

Vse do rta imamo lepo jadranje, prav na rtu pa nam veter zavrtinči in ptižgemo motor, saj je do pristana v Knidosu le slabe pol milje. V zalivu vržemo sidro kot edina jahta med 8 guleti. Po solatnem kosilu gre posadka na ogled antičnih ostankov Knidosa, kapitan pa čuva barko, ki veselo pleše na sidru. Veter je že ojačal preko 20 vozlov in s sunki tolče v zaliv. Popoldne dvignemo sidro in s tretjino genove vozimo 4-7 vozlov, saj se v nas zaganjajo sunki vetra tja do 30 vozlov. Hitro napredujemo z vetrom v krmo proti vzhodu. Morje je še mirno in naslednji dve uri uživamo v jadranju.

Sidro vržemo v zalivčku Kalaboshi v močnem zahodniku. Za nami je skoraj 35 prejadranih milj. Na jetti pomolu je bil sicer še prostor, a smo raje na prostem sidru. Po večerji gremo na kopno na pijačo in na backgammon. Toda po celodnevnem zahodniku ob 22.uri veter obrne in udari iz severovzhoda. To našo barko obrne pred sidra jaht privezanih na pomolčku. Z gumenjakom se vrnemo na krov in opazujemo nekaj panike na krovih bark na pomolu, ker jih veter stisne ob pomol. Tudi svetijo proti nam, če jih ogrožamo. Mi imamo dovolj verige in dobro zakopano sidro, tako da bi moralo držati. Za vsak slučaj se Gašper in Maher javita, da bosta malo dežurala ob močnih sunkih vetra. In res ob 02h, ko pride na vrsto moje izmena, veter že rahlo popusti, tako da vsi zaspimo.

ponedeljek, 25.maj 2009: nakupovanje v Datçi

Proti jutru je veter sicer malo ugasnil in celo krožil, a ob 8h spet začno tolči sunki s severovzhoda. Po zajtrku dvignemo sidro in odplujemo dalje. Spet je dovolj le pol genove in drvimo s polkrmo naprej proti vzhodu pod sunki vetra 24-30 knts. Ob rtu Ince, kjer moramo obrniti na sever proti Datçi, pospravimo jadro in se z motorjem potegnemo v veter in valove. Na kratki stranici 4 milj smo popolnoma nasoljeni, saj veter s pršcem morja ves čas zamaka palubo.

V Datçi privežemo klasično sidro-krmni vez na pomol. Povprašam soseda, krmarja velikega katamarana, kako so tu preživeli vetrovno noč, pa mi odvrne, da je bilo mirno brez sunkov vetra. To je dobro vedeti za drugič…

V mestecu Datça je primerno nakupovanje, saj je to edino mestece na celem polotoku Datça in poleg Bozburuna edino na vsej naši trasi do Marmarisa. Tako se podamo na vroče ulice: čaj, nakupi, baklave, kebap in gözleme. Po dobrih dveh urah spet odrinemo dalje. Vetra je še več in z dvakrat krajšano genovo drvimo naprej na vzhod v ravni črti proti zalivu Kuruca bükü. Res je udobno potovati z vetrom. Ne čutiš njegove moči in morje imaš s seboj v svoji smeri. Hitri smo in ekološko varčni, saj motor ves čas počiva.

V zalivu imamo kakšnih 5 vozlov manj vetra kot zunaj, a tu je varno sidrišče z mivkastim dnom. Na 4,5 m vkopljem sidro in položim dovolj verige, da bomo mirno spali. Imamo vroč večer in morje s 23°C. Vsa posadka z mano vred se okopa. Vmes nas obišče gostilničar s kopnema. Ponudi nam odvoz smeti in nas povabi v svoj lokal. Kratko predstavi svojo ponudbo in pove, da ima v maju še dodaten popust na svoj cenik. Nič mu ne obljubimo a se vseeno prijazno poslovi od nas.

Gašper in Maher poskusita ribiško srečo. Z gumenjakom se odpravita ob vzhodno obalo zaliva in lovita do trde teme. Žal brez uspeha. Verjetno ni prava luna (imamo mlaj). Po večerji ob sveči se potegne debata še pozno v noč. Veter po 22.uri upade in sledi mirna noč na sidru brez sunkov vetra in brez guganja valov.

torek, 26.maj 2009:  do konca zaliva Hisarönu körfezi

Gašper in Saša zjutraj najprej z gumenjakom skočita na kopno po svež kruh. Počitniško naselje je že obljudeno in trgovinica je že odprta. Po krepkem zajtrku z jajci in svežim kruhom spet odplujemo naprej na vzhod z vetrom 20 vozlov. Še vedno vleče zahodnik, ki ga imamo ves čas v naš hrbet. Zelo ugodno. Danes tudi prvič izvlečem in pripravim ribiško vleko (panulo) in odslej jo vsak dan vlečemo za seboj med plovbo. Od lani imam zelo slabe izkušnje, saj nisem imel niti prijema. Bomo videli, kako bo letos…

Maher ima polne roke dela, ko krmari barko v sunkovitem vetru z dvakrat krajšanim glavnim jadrom in genovo. A napredujemo hitro in že smo pred malim turškim Grand Canyonom, rdečim fjordom Bençik. Ogledamo si ga v kratkem oblutju do njegovega dna, nakar odjadramo dalje do naše današnje destinacije, globokega zaliva Keçi bükü

Sidro vržemo na 11 m globine takoj za otočkom sredi zaliva. Spet je za nami lep jadralni dan.

Ta zaliv mi je eden najbolj priraslih k srcu. Tu je Marti marina, tu je mali, vsako leto bolj žalosten kipec princese Bybassusa, ki je nasula tisto dolgo sipino sredi zaliva, tu je zeleno okolje in mirna gladina kot v našem Bohinju. Tu je otoček z bizantinsko trdnjavo, ki je poln zajcev in nekaj želv.

Posadka si po kosilu ogleda otoček in nato skoči še na kopno na pijačo in backgammon. Prijazni gostilničar jim v krušni peči napeče še nekaj kruha za turške pide (turška različica pizze). Tako imamo svež kruh za jutrišnji zajtrk. No, vsaj mislili smo. A še topel kruh se je čez noč ohladil in zjutraj že malo otrdel. Vseeno smo ga pojedli, saj je bil čvrst in prav okusen.

Spet večer ob sveči in mirna noč brez vetra.

sreda, 27.maj 2009:  obrnemo na zahod, torej proti vetru

Po zajtrku že pihlja. Takoj ob izhodu iz zaliva že dvignemo jadra. Veter naraste in sunki nas nekajkrat položijo, zato precej skrajšamo jadra in vozimo orco, laško orco vse do najbolj zahodnega rta, kjer obrnemo nazaj na vzhod proti Bozburunu. Od Knidosa do danes pravzaprav vozimo obratno smer kot je bila končna trasa 3. in začetek 4. etape. S Smiljanom sva namreč priplula s Simija do Bozburuna in z Marinko in Primožem smo pluli vse od Knidosa, od tam pa v Grčijo.

Zaradi stalnega jadranja in nič motoriranja mi počasi zmanjkuje elektrike. Zato pred otočkom Kizil Adaşi prižgemo motor in se tako zapeljemo zadnje milje v mestece Bozburun. Spet vežemo sidro-krma v mestnem mandračum. Sledi ogled mesta, nakup baklav in kruha. Fantje stopimo do vaškega brivca, berberja Bayrama, ki nas vse tri lepo obrije in še malo počeše. V eni od gostilnic na rivi, pri Kandilu, si privoščimo meze in meso na žaru. Vsaka gostilnica ima tudi brezžični internet, tako da lahko preverim vremensko napoved in se fantje lotijo emailov. Izvemo, da bo nocoj finalna nogometna tekma evropskih pokalnih prvakov med Barcelono in Manchestrom, zato je želja, da sidramo pred mestom. Najdem primerno sidrišče v zalivčku takoj za černatim grebenom zahodno od vhoda v luko in se usidramo. Ravno toliko smo daleč, da ne lovimo več brezžičnega interneta in da imata fanta zvečer kar lepo porcijo veslanja do mesta za ogled TV prenosa tekme.

Mirno sidrišče, kopanje in počivanje. Veter z večerom ugasne, a po večerji je v ospredju nogomet…

četrtek, 28.maj 2009: okoli zadnjega rta polotoka Marmarisa

Zjutraj je še bonaca, a naš zaliv je poln morske trave in druge umazanije. Zato danes ni jutranjega kopanja. Kot zadnji od štirih prenočevalcev dvignemo sidro ravno, ko vpluje ruska posadka s 50 čeveljskim Hanse. Teh Rusov je res polno. Lahko rečem, da v tem predsezonskem času celo prednjačijo med charteristi.

Danes je veter šibkejši, le 8-12 vozlov, a še vedno dovolj, da jadramo. Tokrat je ostra orca, da uspemo obpluti rt pri Simiju in zaviti na vzhod proti Marmarisu. Spet odlično jadranje in po štirih urah zavijemo v skrit zaliv Serçe. Tu je kmetija Captain’s Nemo Farm, kjer družina Osman pripravlja slastne morske jedi.

Pričakajo nas s čolnom na vesla in nam najprej privežejo kljun na njihovo bojo, nato pa še krmni vez na obalo. Tako je res udobno pristajati. Sledi mirno počivanje in dobro kosilce, ki ga Saša pripravi v pravem turškem stilu: dušena govedina v omaki s krompirjem, papriko, jajčevci, paradižnikom in vsem, kar je še ostalo od naših zalog. Odlično. K temu se poda tudi grška buteljka Caberneta sauvignona.

Maher izrazi posebno zadovoljstvo, da je danes delovni del dneva že za nami in mu je ostalo dovolj dneva za počitek. Kar ne more verjeti, da je že prost in ne bo več zahtevnih manevrov. Po utečeni praksi od Smiljana dalje, odslej namreč uspešno zaključene manevre nagrajujemo s kozarčkom pijače…

Zanimivo je, da veter v zalivu ves čas vleče od jugozahoda, čeprav smo zunaj imeli severozahodnik.Šele po 18.uri obrne v severovzhodnik in nato vse do polnoči s sunki vrtinči med severovzhodom in severozahodom. Saša med večerjo pokomentira, da je ta hladen vetrni piš že prav nadležen.

Proti večeru se s čolnom še enkrat oglasi Osman in nas povabi v svoj restaurant. Obljubimo, da pridemo in z mrakom res odveslamo do Captain’s Nero Farm. Tam je že večina privezanih jahtašev. Med mizami se sprehajajo tudi maček in trije psi, vsi bolj neiglednega videza. Po vrtu je šla krava, a jo je hitro domača gospodinja pregnala s solate na cesto. Osman je velik šaljivec in z vsemi gosti se trudi vzpostaviti prijateljski odnos. Fant je spreten z jezikom in komunicira odlično v angleščini in nemščini, zna pa tudi italijansko in francosko.

Ponudi nam mešane hladne predjedi (meze) s kruhom ter na izbiro ribe (ima škarpene, orade, brancine) in kalamare. Vse kar postreže, je okusno in res tekne. Med večerjo eden od domačih prinese tri večje ribe (vsaka preko 5 kg) in Osman nam prisede, da nam razloži, kako večino rib ujamejo prav v tem zalivu Serçe. Vaba je sveža hobotnica ali kalamar, vlečejo jo zelo počasi daleč za čolnom zjutraj ali pozno popoldne, ko se ribe hranijo… Njegova teza je, da umetna vaba pač nima vonja, hobotnica pa ribam diši in zato prijemajo. Ponudi nam, da se mu enkrat pridružimo na lovu!

Večer je hladen in s piva moramo presedlati na raki, da se ogrejemo. Osman prisede in prepričuje Sašo naj mu pošlje kako njeno prijateljico na poskusni medeni teden na njegovo kmetijo. Je še namreč samski in čaka princeso svojih sanj… Ni le šaljivec, zna tudi pošteno naložiti.

petek, 29.maj 2009: povratek v matično marino Tinge Tinge

Po 8 uri spet potegne veter, severovzhodnik. Mi po zajtrku odvežemo in izplujemo. Iz zaliva imamo samo 2 milji še nekaj vetra (12-15 knts), nakar veter pade pod 5 vozlov in vse do Marmarisa moramo motorirati.

Preseneti nas močna vojaška straža obale proti Rodosu: en patruljni komunkacijski čoln je zasidran, drug patruljira vzdolž obale, nad nami preletava helikopter. Vendar turističnih plovil ne motijjo. Očitno je to predstraža za vojaške vaje NATA, ki se odvijajo vzhodno od Rodosa ter med Ciprom in Libanonom.

Ob 13.30 smo že v Marmaris Yacht marini. Privežejo nas na pomol NOVEMBER-20. S posadko si privoščimo solatno kosilo, nakar še s sladko vodo razsolimo palubo. Sledi kopanje na bazenu in priprave na nočni obisk mesta Marmaris.

Z dolmušem v center mesta, dvig vozovnic za Varan avtobus za Istanbul, ogled bazarja in riviere, nato lačni v Turkish Corner k Jasonu, ki se me spomni še od obiska z Rebci. »Slovenija« me takoj pozdravi. Privoščimo si mešane predjedi (meze) s kruhom »havaş«, pa adana kebap (pikantno mleto meso na žaru), köfte istanbul in musakka. Vse zalijemo z belim vinom in na koncu nas hiša počasti še z rakijem. Sledi ne najbolj uspešen obisk frizerja in brivca: greva sicer oba z Gašperjem, a uspe obdelati v 1 uri le mene. Dela veliki show, a zelo neučinkovito in še zelo slabo me obrije. Komaj ujamemo zadnji avtobus in si v baru marine privoščimo še hladno pijačo…

sobota, 30.maj 2009: zadnji dan pred povratkom domov

Zadnji skupni zajtrk, pakiranje prtljage in posprava podpalubja. Nato posadka za cel dan na bazen, kapitan pa v recepcijo marine, pa na taksi službo, pa v pralnico, k Demiru, pa pospravilo palube in kleti, in mine dan. Ob 17,30 se zadnja pomladanska posadka odpelje z barko marine v Marmaris, kjer imajo ob 19.uri avtobus za Istanbul. Čaka jih dolga noč in Saša ima že malo potovalne vročice (reisefieber). Sam spakiram še sebe, izpraznim tanke, zaprem ventile in se pripravim na zgodnji jutranji odhod domov. Kot kaže me čaka precej dela v službi, doma in v družbi prijateljev…

Tinga Tinga bo ostala na privezu do 25.junija, ko se spet vrnem na njen krov. Takrat bomo zapluli na jugovzhod, vse do Antalye. Torej bomo odkrivali nove zalive in nova mesteca. Pozdravljam vse, ki me spremljate preko bloga. Dajem vam malo oddiha za naslednje 4 tedne, z julijem pa vas spet vabim na ogled mojih strani, saj bo veliko novega. Potrjenih je 6 novih posadk, ogledali si bomo najlepše od turške in grške obale v tem delu Sredozemlja, pa še en teden imava s Tatjano organiziran program pri naših turških prijateljih v Izmiru…

Ekola še en filmček:

Album s slikami

16. – 23. maj 2009

Marti marina-Datça-Knidos-Nisiros(GR)-Kos(GR)-Bodrum (93 Nm)

Posadka: Smiljan, Primož in Marinka

V petek zvečer si v slikovitem zalivu Keçi Bükü s Smiljanom še ogledava cel zaliv in obiščeva vasico Orhaniye, kjer najdeva še tisto pravo kmečko vzdušje: kokoši, petelini, ovce, koze, krave, voli, osli, kmetice in kmetje vse je pomešano ob cesti, na vrtovih, pred in za hišami ter poznane domače vonjave… Kar lep sprehod s fotolovom narediva. Popijeva hladno pivo v provizorični marini na koncu zaliva. V gostilni pri kipcu nesrečne Bibasusove princese pojeva v lončeni posodi pečeno caserolo jagnjetine: sama za mizico na pontonskem privezu, od koder odveslava z gumenjakom nazaj na barko.

sobota, 16. maj 2009: v marino

Zjutraj se Smiljan odpravi na raziskovanje otočka sredi zaliva. Spleza na bizantinsko trdnjavo na njegovem grebenu, kjer pobere nekaj lončenih ostankov, ki jih je povsod polno. Žal ujame v fotoaparat le enega od urnih kuncev, ki jih je na otočku polno. Zato pa mu ne uideta dve želvi, ena še v otroških dimenzijah, druga že prava sredozemska korveta. Ko čez dve uri privesla po mirni gladini morja nazaj, je kapitan ravno dobro vstal in pripravil zajtrk.

Nato dvigneva sidro in odplujeva kar celo miljo do Marti marine, kjer smo dogovorjeni za vkrcanje naslednje posadke. Tudi ta marina se šteje za marino Marmarisa, čeprav je do nje iz Marmarisa kar 24 km. Marti marina se lahko pohvali kot ena najbolj idiličnih in ekološko zelenih marin v Turčiji. Njeni pontoni so pripeti v dokaj globoki, kristalno čisti morski vodi ob vhodu v zaliv Keçi Bükü. Je lično urejena, ima lepo urejen bazen, plažo ter restavracijo. Nasploh je ob večeru prav prijetna. Le poceni ni, saj na dan hočejo kar 41€, na leto pa skoraj še enkrat več kot v moji marini na drugi strani Marmarisa.

Časa imava dovolj, saj pravzaprav cel dan čakava samo na novo posadko: Marinka in Primož imata malo smole z logistiko. Najprej imata precej zamude z letalom iz Istanbula do Bodruma, nakar na naslednjih točkah (Bodrum, Marmaris) ravno za malo zamudita avtobusne zveze. Tako prispeta k nama šele ob pol sedmih zvečer. Za njima je dolga noč in dolg dan, malo sta utrujena, a vesela, da začenjata dopust v Turčiji.

Pričakava ju z rakijem in efes pivom, nakar večer zaključimo z okusno večerjo v restavraciji marine.

nedelja, 17.maj 2009: izplujemo na prvo sidro

Nedeljo sicer začnem zelo delovno, saj ob 6.uri zjutraj že po emailu pošiljam dopolnila sodelavcem na projektu v Sloveniji. Sledi zajtrk s posadko, nakupovanje hrane za ta teden in nekako ob pol enajstih izplujemo. V brezvetrju zaliva naredimo krožni ogled nakar izplujemo proti zahodu.

Hitro ujamemo sapo zahodnika, ki nam omogoči prav lepo jadranje v veter (orco). Pri vetru do 10 vozlov naredimo tri križanja in že dospemo v kakih 17 milj oddaljen zaliv Kürüça bükü.

Vržemo sidro ob že dveh zasidranih jadrnicah in do večera jih v našo okolico pripluje še nekaj. Sidrišče je prostrano in je dovolj prostora, le odprto je proti jugu, zato tu včasih tudi ziblje.

Po solatnem kosilu in kopanju se z zahoda pooblači in nad morjem celo dežuje. Mi jo dobro odnesemo. Primož in Marinka odveslata na sprehod po plaži in turističnem naselju turških apartmajev in kampa. Kljub precej črnim oblakom in pišu vetra, ki najprej vrtinči in na koncu malo močneje oplazi barko, se še pred deseto nebo zvedri in na nebu se zasvetijo zvezde.

Tako nam prav ležerno mine nedeljski dan z jadranjem in počivanjem na sidru. Mirno spimo v jasni noči brez vetra in brez mrtvega valovanja morja. Moja nova gosta sta se že dodobra odpočila od včerajšnjega dolgega popotovanja.

ponedeljek, 18.maj 2009: nakupovanje v Datçi

Po zajtrku je vetra šele za vzorec. Odmotoriramo do edinega turškega mesteca na dolgem polotoku Datça.  Vetra dopoldne ni in prav vroče nam je, ko vržemo sidro in privežemo našo krmo na pomol sredi mesta. Sonce je že v zenitu, zato sledi manever s hladnim efesom: »Točno opoldne na zdravje!«

Najprej stopimo na pošto, kjer Primož ugodno menja eure v turške lire. Z obogateno gotovinsko blagajno si lahko privoščimo kratko kosilce. V pravi turški restavraciji med domačini si privoščimo čorbe, dolmade in pide z ajranom. Zdaj bo šlo nakupovanje sadja, zelenjave, kruha in celo spominkov lažje od rok (ali bolje od nog). Posadko počakam v kafiču ob privezu, kjer mi za kozarec piva nudijo še brezžični internet, da lahko preverim vremensko napoved.

Poleg mene sedita dve obilni gospe v zrelih letih. Ves čas se mi nasmihata in na koncu me ena kar ogovori:

»Oprostite, od kod ste? Ali ste iz Finske?«

»Ne, iz Slovenije, a saj verjetno ne veste, kje je to.«

»Ne, ne, poznam to lepo zeleno deželo. Ali ste iz Bleda?«

»Ne, iz Škofje Loke. Od kod pa vi poznate Slovenijo?«

»Veste, sem sicer iz Libanona, a si zelo želim obiskati Slovenijo. Sem prebrala precej lepega o vaši deželi!«

Tole postaja že nevarno, si mislim. Na hitro zaključim razgovor in se opravičim, da me posadka že čaka na krovu. Če bi se še malo zapletel v klepet, bi me še prosili, da ju zapeljem v Slovenijo…

Ko se ob 15h odvežemo, so privezi v mestu že večinoma popolnjeni in tudi sidrišče pred mestom se že polni. Mi raje odplujemo dve milji jugozahodno v zaliv Kargi köyu. Morje že kodra močnejši zahodnik in to kratko razdaljo odmotoriramo. Sidro položimo v samem jugozahodnem kotičku zaliva, kjer nam idiliko pričarajo goske in race. Kmalu nas obišče cela gosja pocesija, ki pod našo krmo prosjači za koščke suhega kruha. Morje je toplo in spet se vsi okopamo. Do večera dobimo še nekaj sosedov, a veter pade in spet imamo mirno noč brez vetra in valovanja. Nocoj se posadka vname za kartanje – pozno v noč igramo tarok. Kljub brezsrčni Marinki mi karta nocoj tako dobro teče, da moram ob končni zmagi kar malo pomisliti, kako je z mojo ljubeznijo doma…

torek, 19.maj 2009:  v antiko

Še v hladnem jutru dvignemo sidro in takoj za rto dobimo v nos že 12 vozlov jutranjega burina. Dvignemo jadra in zaradi nasprotnega vetra odjadramo na odprto morje. Bolj smo od obale, bolj veter slabi. Tako nekajkrat križamo. Po dvanajsti uri pade na 6 vozlov in spet zapoje zanesljivi yanmar. Danes dosežemo skrajni konec polotoka Datça z zloglasnim rtom Cape Krio, kjer viharji in valovi razbijajo ladje. V opozorilo na čereh pod rtom sameva razbitina srednje velike tovorne ladje, ki je tu nasedla pred 3 leti.

Sidro vržemo v nekdanji trgovski luki znanega antičnega mesta Knidos, ki je bil poznan v okviru dorske federacije grških mestnih državic. Danes je to idilično sidrišče pod arheološkim najdiščem in kar s krova se lahko zazreš v nekdanjo areno gledališča, ostanke antičnih stavb in na pomol, ki ga je postavil v dnu zaliva podjeten domačin, da si polni svojo gostilno.

Naš parček sicer skoči v vodo, a sta iskrena in priznata, da je tu morje kar hladno. Tako mi kot kapitanu ni potrebno v vodo in mi je zelo prav.

Po popoldanskem počitku posadka naskoči kopno. Z gumenjakom se izkrcajo pri gostilni. Najprej udarijo na desno in osvojijo vse pomembne položaje arheoloških izkopanin. Nato peljejo na sprehod še potepuškega kuža vse do svetilnika na skrajnem rtu Krio. To je kar lep vzpon, zato se vrnejo tako pregreti, da takoj poskačejo v vodo. A voda se popoldne ni nič ogrela, le zdaj piha še močnejši veter. Nosim odgovornost za zdravje posadke, zato jim še v vodi postrežem z jaegermeistrom…

sreda, 20.maj 2009: pretihotapimo se v Grčijo, Nisos NISIROS

Vremenska napoved je slaba. Naslednje dni se nam obeta prehod fronte z dežjem in nevihtami. Nad Balkanom se proti vzhodu počasi pomika anticiklon s 1020 hP, medtem ko nad Kreto in južnim Egejem stoji ciklon s 1008 hP. Zato se v naslednjih dneh pričakuje celo viharni severnik in sevrozahodnik od Bosporja do centralnega Egeja. Mi smo vsaj delno umaknjeni glavnemu toku zračnih mas. A naš cilj je narediti dva skoka čez mejo, na grška otoka Nisiros in Kos. Vzhodno od teh dveh otokov je že omenjeni zloglasni rt Cape Krio, na sevrovzhodu Kosa pa še ožina s turško obalo Bodruma, kjer veter prav tako precej ojača.

Že zgodaj zjutraj se podamo na prečenje do vulkanskega otočka Nisiros. Po Heinklovem pilotu naj tam ne bi bilo prav varnih sidrišč ne luk, zato še ne vem, kaj bomo v tem nestabilnem vremenu storili. Otok dosežemo že ob pol desetih, ko se že dvigne močnejši veter. Najprej pokukamo v glavno luko za ladje, Mandraki, a tam ni nobene jahte. Pristan je zelo odprt in morje precej valovi. Pomol je zelo visok, namenjen res le velikim ladjam. Obrnemo v 2 milji oddaljeno vasico Palon. Tam najdemo povečan mandrač z ojačanim in podaljšanim valobranom (Heinkel tega  v letu 2007 še ni imel). V jačanju jutranjega vetra, dviganju prvih valov in pod težkimi nevihtnimi oblaki mi pošteno odleže, ko najdemo proste veze v tej varni lučici. Po grško seveda vržemo sidro in se s krmo vežemo na obalo. Globina je 2,5 do 3 m z muljastim dnom, kjer sidro dobro drži. Spustil sem 30 m ravno položene in dobro napete sidrne verige. Tu lahko preživimo tudi nevihto. Kapitanu odleže, za piko na i pa me še Svetka povabita na pijačo v Captain’s Inn na obali. Že vidim, da nas kljub slabemu vremenu, čaka lep dan. 

Vasica Pali (po grško) ali Palon (po angleško) je res simpatična. Domačini so prijazni in njihovo delo je predvsem posedanje pred kavarnicami ali tavernicami in opazovanje tujcev. Večina jih izposoja motorje za izlete po otočku. Na koncu rive je Rent-a-car Eagle’s Nest, kjer me prijazni Mikos povpraša od kod sem.

»Iz Slovenije!«

»Odlično! Takoj vam prinesem slovenska navodila za ogled otoka.«

Ne morem verjeti. Verjetno vas večina še ni slišala za ta otoček Nisiros, nekje v daljnih Dodekanezih. A Mikos mi res prinese list s slovenskim tekstom.

»Ali imate toliko slovenskih gostov?«

»Ne, sploh ne, a moj prijatelj je učitelj slovenskega jezika iz Slovenije in mi je prevedel tudi v vaš jezik. Poglejte, imam navodila le v 8 jezikih in eden je vaš. Ali rabite rent-a-car? Morate si ogledati naš vulkan. Dal vam bom vsa navodila, kaj morate videti. Avto vam dam v najem za en dan za 25€. Če doplačate še 10€, imate neomejeno kilometrov in v to ceno je vključen tudi ves bencin. Pri meni imate dostop do interneta in na barko vam prinesem vremensko napoved. Ne skrbite za barko. Če bo nevihta, bom popazil nanjo.«

Mikos je res prijazen in podjeten.

Kot bi prišel na obisk k skrbnemu dedku.

In sploh ni vsiljiv.

Takoj dobi novo stranko. Naši nemški sosedi so izračunali, da je najem dveh skuterjev po 7€, če na vsakega sedeta dva, cenejši od avta, zato gredo z motorji. Mi gremo k Mikosu. Sploh pa v zraku prežijo temni deževni oblaki in ceste po vulkanu so hudo strme. Smiljan se žrtvuje za šoferja (saj veste, šoferji ne smejo piti, mi smo pa mornarji…) in že se naša posadka odpelje s Kio v strmi breg. Mikos nam je na mapi otoka označil vse točke, ki jih moramo obiskati: vulkansko naravno sauno v jami pod vasjo Eborios, vulkanski krater Stefanos in tri še delujoče vulkančke v bližini, vasico na vrhu hriba Nikia, samostan Panagias Spilianis v Mandrakiju in antično trdnjavo Paleokastro nad Mandrakijem.

Sledimo njegovi ruti. Gorski vrhovi so pokriti z oblaki, zato kot fotografa s Smiljanom nisva najbolj zadovoljna, a včasih nekaj sončnih žarkov le prebode oblake in takrat hitiva loviti prebujeno živobarvnost, ki jo lahko da le sonce. Otoček je res zanimiv vulkan, ki dobrih sto let že ni več bruhal. Strmi bregovi so vsi obdelani v terase, kjer rastejo oljke. Na plodni vulkanski zemlji so včasih ljudje preživeli sebe in pridelali hrano še za prodajo. Danes je precej hiš v vasicah zapuščenih in na prodaj. Srečujemo v glavnem starejše domačine. Za turizem je otoček mogoče premajhen, a ga dnevno oblegajo dnevni izletniki, ki jih sem vozijo agencije s sosednjega otoka Kosa. Danes v tem vremenu in majski predsezoni ni nobene turistične gužve. Uživamo prijetno, umirjeno potepanje po še nepokvarjeni Grčiji.

Na vulkanu se zapodimo tudi v prašen breg do vulkančkov, kjer so še žive sulfatare. Na večih mestih nam veter prinese v nos žveplovodik, saj veste, tisti smrad »po gnilih jajcih«.

Ko dosežemo vasico Nikia, skoraj 600m nad morjem, nas lakota najprej prižene v taverno k »Andreasu«. Pečeni kozliček in nekaj dobrih predjedi nam s hladnim mythosom spet povrnejo energijo za nadaljnje oglede. V Mandrakiju se sprehodimo tudi po zasuti stezici na skrito plažo s črnimi vulkanskimi prodniki, kjer presenetimo dve mladi Angležinji v topless kostimih. Seveda se takoj oblečeta. V pravoslavni Grčiji to pač ni praksa. Ne vem, ali je to tako vznemirilo Smiljana, da takoj pobere dva večja in vsaj po kilogram težka prodnika, ki ju nato tovori po celi vasi in na koncu celo natovori na mojo barko. Poleg vulkanskih kamnov, ki so jih vsi člani posadke že zbirali na vulkanu, nekateri z izgovorom, da jih bodo nesli otrokom, nekateri kar tako, zdaj še ti črni prodniki. Pa že tako imam na krovu dva slepa potnika, ki jih v Grčiji še nisem uspel prijaviti. To bo res tihotapska odprava, ki bo z ladjo odpeljala kamenje iz schengenskega območja, da bi ga z letali lahko spet pripeljala nazaj v Evropo.

V Paliju nas Mikos s svojo mamo pričaka pred hišo. Opravili smo vso domačo nalogo, kot nam jo je zadal in veseli se vračamo na krov. Pravzaprav Smiljan s fotoaparatom še prej skoči do valobrana, kjer splav z žerjavom nalaga nove skale in širi valobran, ostala trojka pa zavijemo spet v Captain’s Inn na eno, pa še eno rundo mythosa. Oblaki so zdržali cel dan, čeprav stalno grozijo. Mikos nam po barkah raznosi na list papirja sprintano vremensko napoved WINDGURU in Primož mi veselo naznanja, da vetra skoraj ne bo več. Ne bo držalo, ker sem sam pri Mikosu pokukal na tri vremenske webe in povsod so bile napovedi dež, nevihte in jačanje vetra. Pogledam njegov list in vidim, da je napoved za HAWAII in ne za KOS. Ubogi Mikos ni pogledal, ko sem zapustil njegov računalnik, da sem iz windguruja izstopil in prešel na windfinder ter poseidon. On se je vrnil na windguru, ki ima po defaultu pač Hawaii. Zdaj je vsem jahtašem razdelil vremensko za Havaje.. Upam, da so opazili v drobnem tisku zapisano nianso »napoved za …«

Ob 22h nas končno opere prva ploha, ki ji ponoči sledi še druga. 

četrtek, 21.maj 2009: do Kosa

Zjutraj po Navtexu in VHFu poslušamo opozorila za viharje: Gale na Črnem morju, Gale v severnem Egeju, Gale v centralnem Egeju in v ožini Kafireas Strait malo vzhodneje od Atike, celo viharni vetrovi z jakostjo 8 do 9 boforov. Za naše območje so napovedane le nevihte in vetrovi do 5 Boforov.

Izplujemo med prvimi iz madrača Pali v smeri za sever, proti Kosu. Pred nami je dobrih 20 milj, del v pasu zahodno od rta Cape Krio, na koncu pa še ožina z Bodrumom. Že po nekaj minutah dobimo 12 in nato do 16 vozlov vetra v kljun. Orcamo, krajšamo jadra, jih spet popuščamo in večamo. Dobre pol poti do rta Fokas na severovzhodu Kosa prejadramo, ko nam visoki del otoka vzame veter. Vključimo motor in si pripravimo zajtrk.

Nato pokličem svojega dobrega prijatelja Mazhara na pomoč. V petek zvečer bi rad vezal v Bodrum Marini v samem mestu. Po telefonu ne sprejemajo rezervacij, ker so polni. Moja alternativa je le Turgutreis na zahodni obali polotoka, kakih 15 km iz mesta. Menjava posadk je sicer možna z enim prestopom dolmuša več, a Mazhar prihaja v Bodrum ta vikend s celo družino, da se tudi sreča z nami. In res, on pokliče svojega prijatelja v Bodrum, le-ta marino in po nekaj urah mi sporoči, da me bodo v marino sprejeli. Pokliče me sicer kar štirikrat: prvič mi pove, da bom dobil prostor, drugič je rabil podatke o moji barki, tretjič mi je povedal, naj se javim marini po VHF kanal 73 in povem, da mi je rezervacijo potrdil gospod Metin Gür in še četrtič me še enkrat preveri, če vem katera marina je to, ker Bodrum ima še marine Yalikavak in Turgutreis. Seveda vse to vem in tudi ostali podatki so zapisani v Heinkelovem pilotu, a to je dobri stari Mazhar, ki vsako stvar stokrat preveri, če ima le trohico pomislekov. Lepo je imeti takšne prijatelje. Vidimo se v petek v Bodrumu.

Medtem dežurni krmar Primož že motorira okrog rta Fokas, kjer ima že 14 vozlov severozahodnika. Lahko bi zajadrali, a imamo le še pol milje do črpalke. Napolnimo si dizel, nakar zavijemo v marino Kos. V marini veter že nažiga do 18, 20 vozlov. V marini smo vezani na prvi pomol, izza katerega je proti severozahodu že odprto morje in veter veselo briše sol in morske kapljice ob nas. Na jugu in vzhodu je vse črno. Tako temnega neba še nismo imeli. Prihaja huda ura. Nad turško obalo se že bliska. A vsa zadeva se pomika zelo počasi. Močan severozahodnik očitno zadržuje vlažne zračne mase, da ne morejo hitreje proti severu.

S posadko se sprehodimo do starega dela mesta Kos. Na luški kapetaniji prijavim še oba slepa potnika, pokukamo na dokaj zapuščeni grad in si privoščimo dober sladoled v pred nami narejeni vaflastih kornetih. V marini še skočimo pod tuš in glej ga zlomka, šele takrat prične deževati. Fronta z juga je do nas potrebovala štiri ure. Ker je prišla počasi tudi ni bilo hudih vetrovnih pišev, le debele kaplje dežja. Spet se izkaže šotor nad kokpitom, ki nam omogoči mirno pitje vina na palubi, medtem ko morata simpatična Francoza na sosednji jadrnici pobegniti pred dežjem v podpalubje.  

petek, 21.maj 2009: povratek v Turčijo

Po vsaki nevihti posije sonce. No, sonca zjutraj sicer ni na pretek, je pa zelo mirno in brez vetra. Odvežemo in prečimo v direktni liniji do le 10 milj oddaljenega Bodruma. Žal na motor. Vidljivost je zaradi vlažnih mas, megličavosti in oblačnosti slaba. A najdemo svoj cilj in malo pred poldnevom privežemo v Bodrum marini. To je velika marina (500 vezov in 30% prezasedena) in začasno nam najdejo lastniški vez, po dobri uri pa nas preselijo ti veze naprej, kjer se sprosti prehodni vez. Lastnik našega prvega veza se res popoldne vrne. Marina je res prestižna. Že njena lokacija sredi luke samega mesta s čudovito veduto križarskega gradu St.Johna in stotinjo zasidranih guletov je enkratna. Seveda pa nudi tudi nakupovalni center prestižnih modnih znamk, pa vse servise za jahte, pa bazen in lokalčke itd. itd.

Posadka najprej opere in očisti palubo, nato jo mahnemo v stari del mesta na »best kebap in town« kot zagotavlja lastnik lokala. Sledi ogled bogatega arheološkega muzeja z najdbami iz potopljenih antičnih ladij v vzhodnem Sredozemlju in še malo sprehoda po živahnem bazarju. 

Kapitan medtem napiše te vrstice, katerih samo oddajo pa do jutranjih ur zadrži obisk prijatelja Mazharja z družino. Predstavi me svojemu prijatelju Kenziju iz Bodruma, ki me predstavi še direktorju marine, kajti vsa ta trojka je omogočila, da sem danes privezan v tej marini.

Jutri zjutraj se na Tingi Tingi vrši izmena. Marinka sicer pravi, da je teden tako hitro minil, a žal imata letalske karte prav za jutri. Tako vsa trojka odide okoli 10 ure, medtem ko se mi je nova trojka že javila z avtobusa, s katerim so štartali nočni skok od Istanbula do Bodruma (13 ur vožnje). Pričakujemo jih malo po 8.uri zjutraj.

Uf, saj moram res že končati. Ura bo ena po polnoči, tole še objavim, fotografije pa dodam jutri zvečer.

Naslednji teden imamo »downwind«, vsaj tako upam. Naša smer bo Bodrum-Knidos-Bozburun-Marmaris, kar je jugovzhod. Če bo stabilno vreme, bi nas moral gnati severozahodnik. Bomo videli…

Album s slikami

9. – 16. maj 2009

Marmaris – Rodos – Simi – turški zalivi Yesirova in Hisarönu (100 Nm)

Posadka: Smiljan

V soboto zvečer točno po planu prispe Smiljan s taksijem v marino. Najprej stopiva v restavracijo na eno dobro turško večerjo in klepet. Od najinega skupnega jadranja v posadki Hrvatske Čigre na poti okoli sveta na Malih Antilih in od prvega transfera moje barke iz Krka na Krf, se pravzaprav nisva več videvala. A veva, da se na morju ujameva. Barka je pripravljena, kapitan že naveličan marine in jutri takoj zjutraj odrineva.

 

nedelja, 10.maj 2009: izplujeva

Odčitevalec iz marine pride še pred 8.uro, da mi popiše vodo in elektriko. Kot kaže sem se včeraj pritožil pravemu. manager marine je opozoril vse, da Tinga Tinga lahko izpluje. Tako me tudi varnostniki na izhodu iz marine samo pozdravijo: »Tinga-Tinga, OK, good luck!« In spet plujem.

Po VHF pokličem še Panta Rei, kdaj nameravata dvigniti sidro izpred mesta Marmaris. Že dvigata. Ob izhodu iz velikega marmariškega zaliva se že srečamo in plujemo skupaj na motor le to rta. Nato razvijemo jadra.

Midva skušava najprej bolj ob obali loviti jutranje termične sapice lokalnih burinov, a nama ne uspeva najbolje. Imava refule 10-12 vozlov a menjajo smeri zaradi vpliva reliefa obale. Samo je usmeril premec Panta Rei v direktni smeri za Rodos in vozi le polno genovo. Zato obrneva na odprto morje, mogoče bo z jugovzhoda veter obračal za soncem. Z genakerjem počasi drsiva 3-4 vozle vse do 11.ure, ko imamo kakih petnajst minut zatišja, nato pa potegne tipični zahodnik (kot tukajšnji maestral), ki iz 12 zraste na 16 vozlov. Hitro pospraviva genaker in nastaviva ostro orco. Voziva maksimalno v veter s hitrostjo 5-6 vozlov pri mirnem morju. To je idealno jadranje in po 7 urah pripeljeva direktno v opuščeno marino pod mestom Rodos. Okolje je zelo zanemarjeno in do mesta daleč.

Zato se odločim, da pokličem agenta, ki sem mu včeraj rezerviral privez v mestnem mandraču. Tako turistično razvit otok Rodos namreč nima marine, ampak en sam mandrač, kjer je pol pomola zasedenega za charter barke, ostanek za cca 30 bark pa si delijo ribiči, guleti in jahtaši. In to je poleg 4 sidrišč vse, kar lahko jadralcu ponudi Rodos! Da prideš do priveza moraš imeti srečo, ali pa se pogajati s charteraši, če ti pustijo privezati na njihove veze. Obstajajo pa tudi posredniki, ki ti rezervirajo vez in to seveda mastno zaračunajo. Samo in Vojka se zato s Panta Rei odločita sidrati v tisti zapuščeni marini, sam pa po gsm z agentom Kassedom (Bluebonnet Maritime) še malo izpogajam popust: na začetku je zahteval 160€ za dve noči, a dogovorila sva se na koncu za 80€ vključno s tem, da mi uredi vse vstopne dokumente za Grčijo. Ko pripeljem v mandrač, je tam res potegnjena prečna vrv med dvema barkama, da je bil en privez zaseden. Z malo sreče bi se lahko sicer tudi stisnil še pri enem charteristu, a zdaj imava urejeno. Kasi naju pričaka z belim mercedesom. V močnem bočnem vetru vrževa sidro in se s krmo naveževa na pomol. Kasi uredi električarja, da takoj dobiva priključek za kabel ter nama obljubi, da jutri ob 10h pride po dokumente (danes je namreč nedelja in je potrebno plačati dodatni strošek).

Ob uspelem pristanku Smiljan vpraša, »Kapitan, ali zdaj lahko en špricer manever?« in popijeva vsak eno hladno pivo. Rodos, tu smo in malo po 17.uri se odpraviva na potep po mestu. Rodos je res vreden ogleda, saj nosi pečat močno utrjene postojanke, ki so se ji v tisočletjih stalno menjali gospodarji in vsak je še dodatno utrdil že tako z visokimi obzidji in vmesnimi jarki zavarovano mesto. Osnova so križarski grad in trdnjava. Del mesta, še posebno Ulica vitezev, je še povsem normanski. Nato so bili tu stoletja gospodarji Turki in danes mestno veduto krasi kar nekaj minaretov in cela turška četrt v starem delu mesta. Nazadnje so tu gospodarili Italijani, ki so postavili bogata neoklasicistična poslopja ob obali, v katerih danes delujejo razni državni organi. S Smiljanom sva opremljena vsak s svojim fotoaparatom Canon in streljava zanimive motive po ulici. Le malo pozno sva jo mahnila v mesto, zato imava za fotografiranje kaj kmalu premalo svetlobe. Sedeva v tipični grški kafič z dobro glasbo, naročiva ouzo (kapitan) in mythos pivo (Smiljan) ter opazujeva živahen utrip na ulici. Tako mine en lep grški večer.

 

ponedeljek, 11.maj 2009: počivava v RODOSu

 Vstaneva, pozajtrkujeva, čitava, se sprehajava po pomolu, ura je 10, ura je 11, a Kasija (agenta za dokumente) še ni. Končno ob 12h pride nek mladenič, ki se predstavi, da ga pošilja Kasi. Vzame vse moje papirje in odide. Čez slabo uro je Kasi nazaj in prinese urejeno in požigosano DEKPO (grško plovno dovoljenje). Lani sem namreč konec maja z Darjo uradno zapustil Grčijo v Samosu za smer Kuşadasi. DEKPA mi sicer še velja, vendar je bilo potrebno urediti vstop v državo: policija, carina in luška kapetanija. Tu na Rodosu so najbolj formalistični in natančni v Grčiji, tako opozarja že Rod Heikell v svojem pilotu. Kasi mi je uredil, da sem priplul iz Agrostolija (Kefalonija v Jonskem morju!) kot evropejec in gladko pridobil vse žige. Plačam mu celotno storitev. Zdaj sva uradno v Grčiji.

Samo se je trudil sam in je tudi uspel urediti vse dokumente, a je porabil dobri dve uri in plačal 45€ – takoj mi je kot Gorenjcu lažje pri srcu, saj je s tem Kasijeva storitev dobila bolj primerno maržo! Sam privez na pomolu namreč stane le 8€ na noč in elektrika 4€. Tako sem fantu dal le 11€ več, kot bi porabil sam, a on je dobil seveda še tistih 45€. Važno je, da smo vsi zadovoljni.

S taksijem se zapeljeva do supermarketa LIDL, kjer vsi jahtaši iz Turčije hodijo nakupovat pijačo in delikateso. Tu je namreč ceneje kot v Turčiji. Zelenjava in sadje pa so občutno cenejši v Turčiji. Pa še klasičen evropski asortiman izdelkov Lidla je na voljo. V trgovini srečava Samota, ki že tretjič kupuje in vozi z vozičkom do svojega sidrišča dober kilometer vstran. S taksijem vso robo dostaviva do barke in zdaj imava tudi dovolj vina in delikatese. Ostalo bo še za druge posadke.

Lakota naju prižene do starega karavansaraja, kjer najdeva lokalček za grški giros (za razliko od turških kebapov) in mythos. Med popoldanskim počitkom naju na barki obiščeta Samo in Vojka. Prišla sta po 2 buteljki slovenskega vina, ki jima ju je prinesel Smiljan. Skupaj jo mahnemo v mesto na potep, na pijačo in na koncu še na slastni sladoled.

 

torek, 12.maj 2009: odjadrava na naslednji grški otok SIMI

Ob 7.uri zjutraj je še tiho, brez vetra. Odveževa ob 8h, a imava kar težave. Sosed, Nemec, mi je včeraj križal sidro in zdaj z verigo dvignem še njegovo sidro. Končno odmotava in mu po njegovi žeji zapeljeva sidro na pravo mesto. Ob izhodu iz mandrača že piha in po slabi milji imava že 12 do 16 vozlov zahodnika. Dvigneva jadra in spet je lepa orca s 6 vozli. Pred turško obalo morava enkrat križati na odprto morje in nato še enkrat nazaj, da zvoziva mimo turškega rta v preliv proti otoku Simi. V prelivu veter obrne na jugojugozahod in pade pod 8 vozlov. Tik pred zalivom mesta prižgeva motor. V mestu je še dovolj privezov: vrževa sidro na dobrih 12m in veževa s krmo na pomol. Lepo mestece in lepo urejen pomol, le zaliv je povsem odprt na vzhod in vsak trajekt z Rodosa ali večja barka pošlje v mandrač toliko vala, da nas na bok večkrat pošteno zarola. Pred sončnim zahodom po dolini zaliva pritisne še močan zahodnik, ki nas tudi stiska v bok.

Za nama je dobrih 30 milj, ki sva jih mirno prejadrala v 6 urah. Panta Rei je ostala na Rodosu, saj Samo in Vojka čakata na jugo, da bi lahko potegnila proti severu. Njun namen je namreč prečiti Egej do Peloponeza. A na jugo bosta morala še počakati, saj za naslednje dni še napovedujejo šibke severozahodnike.

Simi je poleg Kalimnosa najbolj znani egejski otok spužvarjev. Tu boste našli vse vrste naravnih spužev na lepo urejenih stojnicah. Mestece Simi se vzpenja strmo na obeh straneh zaliva in pošteno se nasopihava, ko se vzpneva na najvišjo pravoslavno cerkvico. Spet imava srečo: najdeva majhen trg z odlično grško glasbo, popularen kafič, v katerega se nabere precej domačinov in turistov in spet sledi en tipičen grški večer na ulici…

 

sreda, 13.maj 2009: nazaj v Turčijo

Smiljan se zjutraj odpravi še v hrib na fotolov razgledov na mesto in zaliv. Sam izkoristim odprt brezžični internetni dostop in se malo »connectam«. Po zajtrku še nakupiva dve spužvi in v bonaci dvigneva sidro.

Danes poje motor, saj je morje kot olje mirno. Iz grškega zaliva Simi je direktno proti vzhodu dobrih 10 milj do turškega mesteca Bozburun, kjer je tradicionalno ladjedelništvo lesenih guletov in prav tako nabiranje spužev. In res je pred malim mestnim mandračem parkiranih preko petdeset guletov. Vsi še čakajo na začetek polne sezone. Tudi pol madrača zasedajo. Priveževa za kako urico, da se sprehodiva po mestu in si privoščiva turški kebap z ayranom. Kupiva tudi sveži kruh.

Nato se odpeljeva slabi 2 milji vstran na prijetno sidrišče med plitvinami otočkov Kizil Adaşi in Kiseli Adaşi. Tu sem sidral že lani skupaj z Mlakarji in v spremstvu žirovske barke »Severina«. Veter naju ziba do sončnega zahoda, nato mirna noč.

Morje danes že kaže 20°C, a ni ne zame ne za Smiljana. Oba sva bolj zmrznjena, zato bova s kopanjem še kak dan počakala.

 

četrtek, 14.maj 2009: iz enega zaliva v drug zaliv, s sidra na sidro, uspešen manever je nagrajen s »špricer manevrom«

 Spet eno mirno jutro brez sapice, miren zajtrk starih morskih volkov, ki (sploh zjutraj) ne govorita mnogo. Počila je vzmet v ključavnici vrat krmne kabine. Lotiva se popravila, ki so me ga naučili že mornarji na Siciliji – Janez in Tine. Od takrat imam tudi rezervne vzmeti. Odkovičim pokrovček, zamenjam vzmet, nato zahtevnejši del sestavljanja in montaže. Kmalu je stvar popravljena in imava dober občutek, da sva naredila nekaj koristnega. Malo za tem pokliče še Tamara in spet sem nekaj časa svetovalec svetovalcev.

Nič ne hitiva na pot, saj špekulirava na popoldanski maestral, ki bi nama pomagal jadrati, namesto da motorirava. Šele po 11.uri odmotorirava do rta Atabol na koncu Yesilova Körfezi. To pomeni smer na zahod do konca zaliva in nato obrat na severovzhod v drug globok zaliv Hisarönü Körfezi. Srečava flotiljo regate katamaranov, ki so zapustili Marmaris skupaj z nama v nedeljo in se zdaj regatno prebijajo nazaj. Vetrca je le za 8 vozlov, a najina genova ga ujame dovolj, da barka neslišno drsi proti današnjemu cilju s hitrostjo 3 vozle. Smiljan pripravi sočno solato s popečenimi koščki piščanca, odpreva hladno belo vino (grško seveda) in modrujeva, zakaj nas kdo včasih vpraša, »Pa kaj vidite v tem jadranju…«

Ni lepšega, če te mirno žene veter, če je morje samo rahlo nakodrano, če ob bokih jadrnice rahlo šumi morska voda, če v dobri družbi kaj dobrega poješ in si nazdraviš z okusnim, primerno ohlajenim vincem. »Pa ća nam fali?« bi rekel Dalmatinec…

Prav potihem jadrava mimo rdečih pečin otočka pred vhodom v dolg fjord Bençik. Skalnata pokrajina res spominja na pokrajino ob strugi reke Kolorado, zato ni čudno, da temu zalivu pravijo turški Grand Canyon v malem. Šele tik pred ozkim zatrepom zaliva pospraviva jadro in pokukava do konca. Tam najdeva le čartersko jadrnico ruske posadke, ki sva jo srečala že prejšnji večer. Očitno so si vzeli konec zaliva za svoj opoldanski počitek s kosilom. Res se čez dobro uro odpeljejo ven iz zaliva.

Midva vrževa sidro sredi lagune turškega kampa, ki še sameva v predsezoni. Obkrožajo naju borovci in palme. V zalivu sva čisto sama. Sliši se le ptičje žvrgolenje. Termometer pod barko nameri morju 23°C, a naju hlajenje popoldanskega zahodnika in še »špricer manever« s hladno pijačo dovolj ohladi, da naju ne zamika skočiti v vodo. Sledi neverjetno mirna popoldanska siesta ob čitanju Cornella in Tepeža.

Večer na sidru mine ob klepetu, nekaj kartaških partij »šnopsa« in poslušanju glasov z obale: skovikanje čukov in riganje enega samega osla.

V tem tednu imava res zelo stabilno vreme: zjutraj je malo jutranjih burinov po reliefu obale, po 11. uri se zelo počasi dvigne zahodnik do severozahodnik z največ 12-14 vozlov, ki doseže nekaj močnejših sunkov uro pred sončnim zahodom, tam po 18.uri in s soncem veter ugasne, da so noči mirne. Morja nama zaenkrat še ni dvignilo nad 2, kar je prav fino. Tudi paluba ni bila kljub nekaj orcam preveč nasoljena.

 

petek, 15.maj 2009: zadnjih 7 milj

Petek, najin zadnji dan. Ponovno ne hitiva z zajtrkom, saj imava do najinega cilja slabih 7 milj. Poskusiva malo zajadrati, a nama burin ugasne že na koncu zaliva. Z motorjem sva v slabi poldrugi uri v slikovitem zalivu Keçi Bükü. Na začetku levo obalo zaseda ena najlepših turških marin Marti marina, kamor bova privezala jutri, ko pričakujeva še Primoža in Marinko. Vez sva že rezervirala, a danes bova še svobodna jadralca, ki raje kot tabornika preživita noč zunaj marine na sidru. Sredi zaliva stoji gorat otoček, katerega greben pokriva obzidje stare bizantinske trdnjave. Za otočkom pa vse do konca zaliva so globine 9-11 metrov in sidrišče ima prostora za desetine plovil. Na koncu zaliva je skoraj 200 metrov dolg ozek jezik prodnatega nasipa, ki zajezi še plitkejšo laguno. Tja zavijeva in vrževa sidro na globini 4 metrov.

Za nama je res lepih in ležernih 100 milj.

Dan je vroč, kar preveč za dva mornarja, ki s krpami čistita palubo. Jutri prihajajo novi gostje in do takrat mora biti barka pospravljena in čista.

Sledi spet solatno kosilo in popoldansko kopanje. Morje je namreč že nad 23°C in tokrat tako kapitan kot mornar prvič letos zaplavata.

Prav paše, vam rečem. Še tole pisanje gre po rahli osvežitvi v vodi lažje od rok!

Album s slikami

Namesto 2. Etape

3. – 9. maj 2009

»svobodnjaška«

Marmaris Yacht Marine in okolica

Posadka: je ni

Kapitan, mornar, delavec, kuhar, mož in žena, za vse sem sam

V soboto zvečer še rečem Frančku (ko sva sama pohajkovala in modrovala po marini): »A se spomniš, kdaj si bil zadnjič sam, brez šefa, brez mame ali žene in brez obvez ?«. Priznal mi je, da tega ne pomni. Tudi jaz zase tega ne pomnim! Zato sem se tega tedna veselil na svoj poseben način: to bo moj svobodnjaški teden (saj veste, v fevdalizmu si postal lahko iz tlačana svobodnjak, če si se odkupil graščaku…). V mislih sem si predstavljal, kako bom cel dan čital knjigo, kako bom izkoristil »happy hour« v našem baru za sklepanje novih znanstev, kako bom v miru spoznaval realni utrip Marmarisa in sploh in oh. Kak dan bom pa še pojadral po našem zalivu, saj na vseh njegovih obalah tržijo izlete v njegove neštete skrite kotičke in lagune. No, izpadlo ni čisto tako…

nedelja, 3.maj 2009: žlahta me zapusti

Budilka zvoni že ob 5.50. Posadka se hiti pripraviti za odhod: skok v toalete, zadnje pakiranje prtljage, pospravljanje posteljnine in Tatjani vmes celo uspe skuhati kavo, da po barki opojno zadiši. Vojki in Frančku celo samima uspe pretovoriti njuno skupno, a zato precej veliko in težko potovalko, s krova na pomol. Včeraj me je namreč opozorilno štihnilo v križu, ko sem jo sam kavalirsko zavihtel preko stopnic iz podpalubja v kokpit. Saj ne, da bi Vojka na bazarju kupovala same težke spominke, a potovalka je že od doma prispela polna. Zdaj je bila samo še bolj polna.

Kar čez pižamo oblečem kavbojke in vetrovko, da spremim Tatjano z njeno precej lažjo potovalko do konca pomola.

Tam že pripelje rumeni taksi, ki smo ga včeraj naročili na recepciji za 60€. Posadka je sicer večkrat napeljevala, da bo kapitan že najel rent-a-car in jih zapeljal do Dalamana. Sem moral kar večkrat pojasniti, da ni ne cenovne, ne časovne, ne funkcionalne prednosti. Pri ceni 45€ za en dan rent-a-cara in še dodatno z gorivom, ki je v Turčiji precej dražje kot pri nas, bi bila zadeva precej dražja. Časovno bi se sam zamudil s prevozom v Dalaman in nazaj štiri do pet ur, pa še vožnja mi po turških cestah ni ravno velik užitek. »Pa boš imel avto še zase v nedeljo popoldan«, so me skušali navdušiti, a sem jih razočaral, da v Turčijo res nisem prišel zato, da bi se vozil z avtom. Ga prav nič ne rabim.  

Tako poljubim ženko in se od posadke hitro poslovim, taksi pa jih odpelje na letališče.

Hura, pričenja se moj svobodnjaški teden do prihoda Smiljana v soboto.

Hitro v podpalubje, slečem zgornji sloj in se zavlečem pod odejo. Sploh se ne zavem, kako hitro čas beži, saj vstanem šele ob 10h. Privoščim si slasten zajtrk v jutranjem sončku na palubi.

Ker smo barko kar precej nasolili, se odločim za nedeljsko pranje palube. Moj oče je imel fička in nato škodo, ki sta bila v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja njegovi pravi svetinji. Vsako nedeljo dopoldne smo avto oprali, da se je družina popoldne odpeljala na izlet – običajno do žlahte v Ljubljano in nazaj. Že vse od tistih fantovskih let sem vedno zlobno komentiral, kako ne morem razumeti tistih moških, ki v nedeljo dopoldne perejo svoje avtomobile. Sam ne vem, če sem svoj avto opral trikrat v življenju. Ampak barko pa perem redno: to je zdaj moja svetinja.

Ko se ves zloščeni krom posveti, je že čas za kosilo. Danes si privoščim nedeljsko kosilo kar v menzi marine. Je najbolj pri roki, je najbolj poceni (polni menu 7 YTL) in še vedno je bilo vse zelo okusno.

Nedeljsko popoldne prebijem na palubi v branju Cornellove knjige. Vmes me zmoti Samo, ki me povabi, da se jima pridružim na zgodnji večerji ob 17h. Samo in Vojka imata lepo barčico Najad-39, nekakšno sestrično mojega Malö-36, saj je njihova ladjedelnica le 10km vstran na istem otočku Orust pred Götteboergom. Poimenovala sta jo Panta Rei in sta bila z njo že celo preko Atlantika. Letošnjo zimo smo si delili isto marino, zdaj pa se odpravljata nazaj v Grčijo in bosta prezimovala v Koiladhia na vzhodu Peloponeza. Prinesem s seboj steklenico primerno ohlajenega belega vina, a kaj ko sta oba bolna: prehlad, grlo, vročina, lekadol jima nagaja. Solidarnostno se tudi sam odpovem vinu in pijemo vodo, no Samo pije čaj. Ob večerji seveda teče jadralska debata in Samo mi da več nasvetov, saj dobro pozna tako grške otočke kot turško obalo v tem akvatoriju. Obdelamo Patmos, Leros, Kos, Simi in Rodos. 

Pred spanjem še prvič preverim, kako deluje mobitelov M-stick, ko preko wireless interneta vzpostavim gsm telefonski klic v Sloveniji po domači tarifi in preverim, kako je posadka pripotovala domov. Razen gostega prometa na cesti z zagrebškega letališča do doma ni bilo drugih zapletov.

 

ponedeljek, 4. maj 2009: adrenalinska birokracija

To je en povsem netipičen turški dan – cel dan dežuje kot bi bil v Bohinju novembra meseca. Barka je umazana od rdečega saharskega prahu in dežja. Usoda me opominja, da tudi nedeljsko pranje bark nima pravega smisla – razen tistega o svetinjah..

 

Dopoldansko avanturo o urejanju podaljšanja plovnega dovoljenja sem opisal v prispevku Adrenalinska birokracija, zato tega tu ne bi ponavljal.

 

Moj dopustniški mir po povratku na barko motijo stalni telefoni in e-maili. Klicarijo me kolegi iz A.T.Kearneya in stranke, saj se je kot kaže pričel delovni teden po prvomajskih praznikih. Pokličem tudi Tomaža, ki je profesionalni fotograf, da bi mi svetoval, kako naj obdelam svoje fotografije v RAW formatu, a mi brez originalnega konverterja Canona ne zna pomagati. Za kaj pravzaprav gre. Letos sem se odločil, da vzamem s seboj ta prave fotoaparate s profi objektivi. Konec marca sem se preko National Geographica še dodatno izpopolnjeval v reportažni fotografiji pri Arne Hodaliču. Naučil nas je več dobrih stvari, a eno mu pa zamerim: prepričal nas je, naj fotografiramo samo v RAW formatu, ker bomo s klasičnim JPEG formatom ob vsakem editiranju precej izgubili na kvaliteti posnetka. Pa sem ga poslušal. Tako sem naredil čudovite fotke Pamukkal, pa tudi Fethiye in Göçeka, a jih zdaj z računalnikom ne uspem prebrati. Potrebujem originalni Canonov konverter, ki je ostal doma na CDju. Upam, da vam jih pokažem jeseni, če mi jih do takrat uspe konvertirati.

Ta teden spet fotografiram v svojem dobrem starem JPG…

 

torek, 5. maj 2009: še en deževen in hladen dan

Brr, kako se je ohladilo. Oblečem vse kar imam in jo mahnem z računalnikom čez ramo v klubsko knjižnico. Tam imam kabelsko mrežo in boljši dostop do interneta. Pa sem spet v službi: telefonično in elektronsko.

Po kosilu najprej odnesem vso umazano posteljnino v pralnico. Nato skupaj z Johnom iz Demir Marine strokovno ogledava Severino, jadrnico žirovskega prijatelja Roka. Tudi on ima tu barko, Elan-38. Lani se mu je dokončno olupila vsa plastika s svinčene kobilice. Svinec in epoxy se nimata ravno rada in če mednju zleze še morska voda, se hitro ločita. John je izkušen možak iz Nove Zelandije, ki se z barkami bavi že tri desetletja. Povrniti barko v prvotno stanje bi bilo za Roka hud finančni udarec, saj ni samo delo epoksiranja svinca, ampak predvsem problematičen dvig barke z dvigalom, da bi lahko plastificirali tudi spodnji del kobilice. Epoksi se mora dobro posušiti. V marini te dni delajo z dvema dvigaloma od 8.30 do včasih celo 23.ure. Enkraten dvig iz vode in spust nazaj je v pavšalni ceni marine, posebni dvigi z dvigalom pa so dragi. In v teh dneh, ko množično praznijo parkirišče preko 1000 plovil na kopnem, to še težko izvedljivo. Zato John predlaga salomonsko rešitev: plastificiranje svinčene kobilice nima nobenega funkcionalnega učinka. Samo v času opranega podvodja barke na suhem te zavaja, da je kobilica tudi plastična. Zato predlaga, da se kobilici enostavno vsako leto pred antifoulingom pobarva z barvo za svinec. Po telefonu (internetno seveda preko mobitelovega M-sticka) vse pojasnim Roku in zadovoljen sledi Johnovim napotkom. Komaj opazim, da je dež prenehal in se je nebo pričelo vedriti. Le hladno je, komaj 15°C.

Pomagam sosedu na vezu, starejšemu Angležu z Moody-45 dvigniti jadra: glavnega na jambor, genovo na furlex. Ni prepičan, če bo vse v redu, pa izplujeva ven, da preveriva. Pihlja kar nekih 15 vozlov zahodnika in ko razvoje obe polni jadri, naju kar lepo položi. Jim mi prepusti krmilo, da gre preverjat vpone na jadra. Prvič vozim Moodyja. Ugotovim, da je tale angleška barka  (Moody je v Angliji tako kot Jeanneau v Franciji, Dehler v Nemčiji ali Elan v Sloveniji) kar lepo vodljiva, če ima le dovolj vetra. Škoda, ker se nama dan hitro obesi in se morava vrniti v marfino. Uspešno jadralno popoldne zaključiva na »happy hour« v našem baru s kozarčkom efes piva po polovični ceni, enega na moj račun, drugega na Jimov račun, ob tem pa pojeva toliko oreščkov, da pozabim na večerjo.

 

sreda, 6.maj 2009: še en deloven dan

Spet imamo lep sončen dan. Namesto da bi šel jadrat, se lotim popravil na palubi. Najprej skočim k Samotu po električni vrtalnik, da se lahko lotim dela. Na jamboru zamenjam že lani strti plastičen žep za ročko vitla. Nato popravim merilec sidrne verige, s tem da na sidrni vitel vgradim nov magnetek za senzor. Preverim, umerim in spet dela. Zdaj se lotim glavne letošnje nadloge: po petih letih jadranja mi je korozija že pošteno načela aluminijasti okvir valobranskega stekla. Aluminij je nasploh zelo delikatna kovina za morje. Če je v stiku z drugimi kovinami (recimo železnimi vijaki) in slano vodo, prične teči elektroliza, ki hitro načne aluminij. Režem gumijasto tesnilo, čistim aluminij, ščetkam in s sladko vodo izpiram utor ob aluminijastem okviru. Dela za pol dneva. A že hitim k Johnu, da mi jutri pošlje svojega mojstra, ki mi bo nastale utore lepo zatesnil s črno Siko. Obljubi mi obisk mojstra jutri zjutraj.

Nocoj si privoščim večerjo v restavraciji marine. Prav živahno je, da komaj dobim prostor. Privoščim si beef, »real meat« bi rekel moj včerajšnji znanec Jim, in sočno solato. Vse poplaknem s turškim rdečim vincem. Mhm, dobro je bilo. Skoraj pozabim, da sem obljubil Samotu in Vojki, da ju pridem pozdravit. Jutri jima namreč poteče pogodba z marino, kak dan bosta še sidrala pred mestom Marmaris, nato pa jo mahneta na Rodos in čez Egej. Zato pohitim pogledat, če na Panta Rei še gori luč, saj gre ura že na deseto zvečer. Najdem ju – ob večerji! Samo se je šele vrnil iz recepcije, kjer so imeli danes 170 odjav in so delali pozno v večer. To je posledica intezivnega vračanja bark v vodo in zastoja izplutij zaradi dveh deževnih dni. No, Samo je zadovoljen, da je vse uredil in mu niti niso računali dodatnega dviga, ko je ob spustu v vodo ugotovil, da mu barka pušča vodo ob osi elise. Vojka pa je vsa besna, ker je z večerjo čakala dobre tri ure. Odpremo tisto mojo vinsko buteljko od zadnjič in si nazdravimo v slovo.

 

četrtek, 7. maj 2009: vsi odhajajo

Že od sončnega svita se vrstijo odhajajoče barke. Američani, Angleži, Nemci, Holandci, Francozi, Italijani. Vsi hite na morje. Večinoma so upokojeni pari, mož in žena, ownerji, ki tu le prezimijo barke, zdaj pa bodo pluli dva do štiri mesece po Sredozemlju. Najprej so v delavskih cunjah skoraj teden na kopnem na coklih, kjer barko pripravijo na spust v vodo, nato kak dan v vodi marine obešajo jadra in popravljajo motorje, nato pa ven, na morje. Ko se pogovarjam z njimi, so za svoja leta (vsi jih imajo dobrih 60 ali čez 70), še vedno kar korajžni morjeplovci:

»Letos greva samo okoli Cipra, ker morava julija že nazaj v Pariz, veste čakamo prvega pravnuka.«

»Midva bova šla v Istanbul, ker bi žena rada jedla ribe ob Bosporju.«

»S kolegi smo se zmenili, da se dobimo v Barceloni augusta ali septembra. Midva bova pustila barko v Španiji, oni pa nadaljujejo preko Atlantika v ZDA. Kolegi izplujejo z vami v nedeljo proti Cipru. Barki je ime Blue lagoon«

Vsak ima svojo zgodbo.

 

Kot kuža, čakam na barki, kdaj pride Johnov mojster iz Demir Marine zatesniti moja stekla. Brkljam po barki in počistim, pregledam vse kletne kotičke. Odkrijem celo eno pozabljeno čokoladno napolitanko, ki mi jih je lani nosil na barko Franci. Hitro preverim, če je še dobra. Mhm, tekne, a kaj, ko je le ena sama. Malo pred poldnevom se odpravim na drug konec marine, kjer so pisarne Demir Marine. Johna danes sploh ne bo v službo, o mojem popravilu pa tudi nihče nič ne ve. Zastonj sem čakal. Kaj zdaj. Jutri, pravijo. Jutri pride John in se bosta dogovorila. Ja, tudi tako je pri nas v Turčiji!

 

Z dolmušem grem na fotolov v Marmaris. Četrtek je dan za tržnico. Pridejo kmetje iz okolice in je še posebej pestra ponudba. Sprehajam se po tržnici in fotografiram branjevke. Spet srečam Samota in Vojko. Barko sta že zasidrala pred mestom. Zdaj tovorita svežo zelenjavo in sadje na barko. Tako poceni, kot je tu, je v EU ne bo, pravita. Na zelenjavo se preveč ne spoznam, a je vsa zelo lepa in sočna. Predvsem pa ni tako namočena z vodo, kot na loški sobotni tržnici. Od sadja je zdaj sezona jagod. Teh je povsod rdeče. Cene so po 2€ jagode, prve češnje pa po 4€. Precej je pomaranč, jabolk in banan. Predvsem pa je turški prvi pomladanski sadež nekakšna zelena, drobna sliva. Kiselkasti, a sočen sadež. Imena nisem uspel zapisati. Privoščim si tudi burek za pol eura in kebap za 1€. Kot fotograf se sprehodim še do pokopališča z džamijo, prenovljenega rimskega amfiteatra, ob mestni rivieri in se vzpnem na grad s skromnim muzejem posvečenem sultanu Sulejmanu Ottomanu Veličastnemu, ki je v začetku 16.stoletja zavojeval večino Sredozemlja, zavzel Budimpešto in Zagreb, pa vse do Irana in Tunisa. V Marmarisu je živel v tem križarskem gradu, ki si ga je preuredil v današnjo razporeditev. V posebni sobi je lepo prikazana takratna sodobna Evropa in tudi zgodba družine Ottomanov. Kot za vsakim uspešnim moškim, je tudi za njim stala žena, ki jo je pripeljal s Krima. Baje je bila slovanske krvi.

 

petek, 8. maj 2009: packamo s črnim silikonskim kitom

Danes se ne bom dal čakati. Takoj zjutraj odkorakam do Demir Marine delavnice. Prezgodaj, pred 9.uro so tam le delavci. Ti znajo le turško. Šefi pridejo ob 9h. Takrat sem spet nazaj. Johna še ni, a Jo me zapiše, da me danes zagotovo obdelajo. Dogovoriva se, da mojster pride ob 15.uri. Pred pisarno kadi Demirova žena. Pozna me še od lani in spomni se, da znam tudi nemško, ker sama angleško ne zna. Pohecam jo, kako je biti slamnata vdova. Demir namreč cel mesec potuje po Indoneziji in Tajski, kjer išče kvaliteten tik za palube. Razloži mi, kako mora sam skrbeti za dve šoloobvezni hčerki. Stare starše imata namreč daleč v Izmiru in Mersinu, zato je morala ostati doma. Komaj se vrnem na barko, me preseneti drug preddelavec Demira, ki zna angleško. Pride že čez pol ure pogledat, kaj imam. Johna namreč tudi danes ne bo. Prizna mi, da ima John tudi svojo firmo v Marmarisu. Bavi se s potapljanjem in zadnja dva dni ima sam dovolj dela. Tako si ogleda moje razgaljene rane korodiranih alu okvirjev in obljubi, da pošlje mojstra s Sikaflexom. Pride priden fant, ki govori samo turško. Slabo uro izvaja priprave: obreže simetrično gumi tesnila in oblepi fuge. In že je ura poldne, ko mora na kosilo. Čez uro se vrne in začne kitati. Pokaže precej manj spretnosti silikoniranja kot jo zmorem sam. A prav zato sem se odločil za naročenega mojstra, da bi bilo zagotovo dobro narejeno. Predvsem pa bolje, kot zmorem sam. Valobransko steklo na barki ob vožnji v veter ali večjih valovih prestreže tudi po več sto litrov vode z vsakim valom, ki zalije palubo, in večkrat se vozimo v taki situaciji tudi več ur. Zato mora tesnenje zagotoviti, da slanica ne bo spet prodrla med tesnila in aluminijasti okvir. Če si predstavljate je danes tu 29°C in ob 13 sonce pošteno pripeka na palubo. Črna Sika zelo mehka, vleče se za brizgo. Fant ob tem ko skuša odlepiti mejne trakove nehote zapaca še kaj okoli. Bojim se, da mi popaca še tikovo palubo. Kar težko ga nadziram, da zaključi samo kitanje. Nato ga odslovim, da bom sam zaključil. Res sam odstranim vse trakove in z namiljenim prstom popravim, kjer ni bilo lepo zaključeno. Palubo bom opral jutri, ko se Sika strdi, danes sem sam potreben poštenega tuširanja.

Danes me je večkrat prešinila znana misel, da je vsak lastnik plovila vsaj dvakrat srečen v času lastništva barke: prvič, ko barko kupi in drugič, ko jo proda (in se reši vseh vzdrževalskih problemov, skrbi in stroškov)…

 

V trgovini marine še nakupim večino hrane in pijače za naslednji teden. Delno špekuliram le pri alkoholu in delikatesi, saj bova mogoče v ponedeljek s Smiljanom nakupovala v Lidlu na Rodosu, kjer je večja izbira in nižje cene. Nakupljeno robo mi dostavijo na krov.

Še klic domov in običajna »happy hour« s pivom v našem baru, nato pa pisanje tegale teksta na palubi. Kar jezen sem, da je moj »svobodnjaški« teden takole minil, povsem drugače kot sem si ga predstavljal. Mogoče pa vsak tlačan tudi ni sposoben biti svobodnjak?

Nocoj se v Marmarisu začenja polna sezona, odprli so največje diskoteke in nočne klube in vse do naše marine se vidi bogat ognjemet, ki je nad mestom skoraj dvajset minut. Škoda, da nismo bili zraven, kajne?

 

sobota, 9.maj 2009: zabijanje časa v vrstah

Sobota je dan, ko pride Smiljan. A šele zvečer. Zadal sem si urediti vse, da bova zjutraj lahko takoj izplula. A pol dneva čakam v vrstah:

1. Ob 8.45 čakam na čoln, ki brezplačno vozi iz marine v mesto. Danes zamuja skoraj 15 minut. Popolnimo ga do zadnjega kotička (34 oseb).
2. Na glavni pošti čakam v vrsti za menjavo Eurov v turške lire (vzameš listek in čakaš). To mi vzame 20 minut, a je to res najbolj ugodna menjava, kar 2-3% bolje kot v menjalnicah.
3. Med čakanjem na dolmuš, sedem v kafič in čakam na čaj. No, to opravimo hitro in tudi pol ure čakanja na dolmuš nekako mine.
4. V marini obiščem pisarno Demir Marine, da plačam včerajšnje kitanje valobranskega stekla. Ker je sobota, imajo polovično zasedbo osebja. Jo ne dela, tako čakam, da plačam gospe Demir. V pol urice sem gotov in še zapiše me v koledar za 5.9.2009, da pokrijemo barko z mojo zimsko tendo
5. V recepciji marine pa naletim na mino! V teh dneh običajno ne uspejo podelati navala vseh gostov, ki množično odhajajo na morje. Danes so zato uvedli ticketing. Vzeti moraš številko. Za danes so planirali 40 številk in vse so pošle že pred 12.uro. Kljub temu, da sem njihov stalni gost, marine ne moreš zapustiti, če straži ob izhodu ne pokažeš odpustnice, ki ti jo izda recepcija. To je prav, saj so se nekateri naredili »francoze« in jo lepo popihali, pustili pa račun za privez ali vodo in elektriko. V sprejemnici me hoče mlado dekle prepričati naj pridem jutri takoj zjutraj dvignit številko in potem bom mogoče lahko šel jutri ven. Takih nas je danes že nekaj, ki smo ostali brez današnjega ticketa. Ne bo šlo! Oditi želim med 8. in 9.uro, recepcijo bodo odprli ob 9.uri in potem bo borba, kdo bo prej, kar pomeni, da bo hitro ura 12 in za Rodos bo kar pozno izplutje. Najavim, da se vrnem popoldne, da rešimo zadevo še danes!

 

V vročem delu dneva počistim palubo od včerajšnjega kitanja in še obrišem krom od saharskega prahu, ki ga je nanosil dež v prvi polovici tedna. Barka je pripravljena za sprejem novega gosta, kapitan pa gasi žejo v podpalubju s hladnim pivom. Čez dan je že pošteno vroče: ob 9h 25°C, ob 12h 30°C (v senci seveda), po sončnem zahodu in čez noč pa pod 20°C.

 

S sosedom, ki je z ženo prispel včeraj iz Egipta, vrževa debato o Tranzit logih in prečkanju meje z Grčijo. On tarna o strašnih podkupninah v Egiptu in nešetetih uradnikih, jaz ga presenetim z našo, turško adrenalinsko birokracijo. V ponedeljek namerava podaljšati svoj Tranzit log, a ga opozorim, da ga bodo v Marmarisu poslali na agenta, ki bo za storitev zahteval še dodatnih 40€. Mogoče bo to raje opravil v Datçi, ki je manjša.

 

O 16h sem spet na recepciji. Ista punca z istim odgovorom – pridite jutri. Zahtevam managerja. Pride, a zna le turško. Zato mu punca prevaja. Razložim, da sem njihov stalni gost. Grem ven za 3 tedne, nakar se spet vrnem. Pogodba mi velja do 8.avgusta, ko jo nameravam podaljšati še za eno leto. Za odpustnico rabim le plačati tistih par sto litrov vode in nekaj elektrike. Zadnjič je bil ta račun 11 YTL. Prosim, če lahko zdaj podpišem, da mi to vsoto dajo na račun in bom plačal ob povraku konec maja. Se strinja, še več: pokliče kontrolorja števcev, da se mi oglasi jutri zjutraj ob 8h na barki, samo da podpišem odčitek števca in lahko odplujem. Račun bodo dali na moj konto. Torej urejeno,

a zdaj je revež manager, saj nanj takoj za menoj navali še troje gostov z enakim problemom, ki so čakali v avli. Pustim jih v pogajanjih.

 

V naši klubski knjižnici se priključim na internet in pošljem tole poročilo ter nove fotke.

 

Torej danes zvečer pride Smiljan, jutri izplujeva na Rodos (verjetno nas bo spremljala Panta Rei, saj sta se Samo in Vojka odločila počakati, če Smiljan prinese kako slovensko flaško vina), od tam pa verjetno na grški otoček Simi, pa nazaj v Turčijo v zalivček Serçe, mestece Bozburun, zalivček Bençik in na koncu Keçi Bükü, kjer je tudi Marti marina in se nama čez teden dni pridružita Marinka in Primož. Če ne prej, naslednji petek spet kaj pošljem..

Album s slikami

UPORABNI NASVETI PRIHAJAJOČIM POSADKAM

(vsak teden bom še kaj dodal…)

  

VIZA

 Ne pozabite s seboj vzeti potnih listov, ker zapuščate EU.

 Ne obremenjujte pa se z urejanjem vizuma v Sloveniji, kar je dražje in predvsem zahtevnejše. Ko boste prišli iz letala, stopite najprej na okence »Visas«, kjer vam bodo za 15€ nalimali v potni list nalepko, s katero imate dovoljenje za bivanje v Turčiji do 90 dni.

 Brez panike, če bo na letališču v Istanbulu huda gneča in tudi po 3-4 kolone za vizo: stvar gre zelo hitro in za to porabiš max 15 minut.

Nič pa ne bo narobe, če imate s seboj tudi osebno izkaznico, če bomo zapluli spotoma še v Grčijo…

 

LETALO

Tisti, ki letite na Istanbul in od tam naprej z notranjimi turškimi leti proti obali, morate paziti na turško posebnost glede prtljage:

Prtljago chekirajte ob začetku potovanja do končne destinacije

1. V Istanbulu se morate sprehoditi z mednarodnega na domači terminal, kjer takoj preverite na centralnem velikem zaslonu vaš Gate za naslednji let in se podajte v vrsto za security control (to zna trajati..)
2. Ob pristanku na končnem letališču pa zdaj pazite, da se ob izhodu iz letala pridružite skupini, kjer stewardesa ločuje potnike z mednarodnih priletov v Istanbul. To skupino bodo namreč zapeljali na mednarodni terminal, kjer boste dobili prtljago. Čeprav ste imeli zadnji domači let in ste kot fizična oseba prestopili turško mejo že v Istanbulu, je vaša prtljaga potovala do sem kot mednarodna. Če boste to spregledali, boste izstopili na domačem terminalu, kjer vaše prtljage ne bo in boste prepuščeni svoji iznajdljivosti, kako priti na mednarodni terminal in do prtljage.

 

PREVOZ Z LETALIŠČA

Vedno vam bom najavil najkasneje do srede, kje vas bom čakal in še nato poslal SMS z mikro koordinatami, ko bom pristal. Vas pa prosim, da mi pošljete SMS, če se vam na poti pojavi zamuda oziroma, kdaj naj vas pričakujem.

Na letališčih imate povsod Rent a Car poslovalnice. Cene manjšega avta so 35-45€ na dan. Ponekod je dobro imeti rezervacijo.

Takoj ob izhodu z letališča boste našli tako taksije kot tudi velike avtobuse HAVAS.

Pri taksistih na letališčih velja, da so cene najvišje in tujca radi opetnajstijo. Zato se dogovorite za ceno, preden mu date svojo prtljago in sedete v njegov avto. Čeprav se izgovarja na taksimeter, vsak taksist skoraj na eno liro natančne ve, koliko naj bi za relacijo pokazal taksimeter.

Primer cene taksijev v Marmarisu:

Letališče Dalaman-Marmaris Yacht Marine  80€,

Marmaris Yacht Marine-letališče Dalaman 60€,

Marmaris Otogar-Marmaris Yacht Marine 42 YTL (cca 21€)

Avtobus HAVAS je običajno najbolj ugoden iz letališča (razen če vašo relacijo pokrivajo še mali avtobusi – dolmuš). HAVAS ima fiksno tarifo in ga najdete tudi na internetu. Cena na relaciji Dalaman-Marmaris Otogar je 25 YTL. Je udoben, velik avtobus s kllimo. Vozi v vsa večja mesta do avtobusne postaje (Otogar), zato skušajte najti že kar svojo končno destinacijo (recimo na letališču Bodrum lahko greste na avtobus za Bodrum in boste z njim prispeli do Bodruma, od koder boste iskali najugodnejši avtobus za Marmaris, ali pa že na letališču sedete na avtobus za Marmaris direktno). Še posebej opozarjam tiste, ki boste šli na avtobus v Istanbulu, da se vam HAVAS izplača vzeti na letališču. Ta vas bo popeljal direktno na končno točko mimo centra velemesta. Sicer se boste na ogromni avtobusni postaji v centru Istanbula izgubili in porabili precej časa, da najdete vezo za naprej! So pa med večjimi mesti tudi privatni avtobusni prevozniki, ki so cenejši od HAVASa, le njihov vozni red ni prilagojen priletom letal in vozijo iz avtobusnih postaj v mestu.

Najcenejši so dolmuši, ki pa običajno pokrivajo krajše relacije, nimajo klime in so malo bolj nabasani. Na relaciji Marmaris-Marmaris Yacht Marine je cena 2,5 YTL. A pazite, Marmaris Otogar je avtobusna postaja, ki je 1 km iz centra mesta. Tam so le taksiji, sploh če pridete pozno zvečer. Dolmuši pa vozijo iz centra mesta in le do 23.00.

Na vlake v Turčiji raje pozabite, ker so zelo redki.

 

DENAR

Lokalna valuta je turška lira, ki je približno pol Eura.

V Turčiji vzamejo vse oblike denarja: vse valute in tudi kreditne kartice. Menjalnice so na vsakem koraku. Ponekod zavaja višji menjalni tečaj, ki ga menjalnica po tihem pokvari z zaračunavanjem visokih provizij.

Moje trenutne izkušnje:

1. Na letališču v Istanbulu, 24.4.2009 je bil tečaj 1€ = 2,11 YTL, a sem od 400€ dobil le 806 YTL, ker so mi vzeli 37YTL provizije. Torej je bil neto tečaj 1€ = 2,015 YTL
2. V Marmarisu sem menjal 27.4.2009 v menjalnici 1€ = 2,04 YTL brez dodatne provizije. Vse menjalnice imajo objavljen enoten (!) tečaj, a nekatere odštevajo provizijo.
3. Čez teden dni, 5.5.2009 je Euro padel in menjalnice so ga odkupovale le še po tečaju 1€ = 2,005 YTL. Menjal sem v Marmarisu na PTT (pošti) po tečaju 1€ = 2, 0442 YTL. Pošte imajo povsod v Turčiji najbolj ugoden tečaj in ne jemljejo provizije!

Vendar tečaj Eura običajno pada od junija do konca augusta, ker v špici turistične sezone dobijo visoke prilive tujih valut…

Sicer pa ocenite, koliko boste nominalno sploh lahko prihranili na tečajnih razlikah, če boste menjali nekaj 100€.

Nisem pa preverjal nakupa turških lir v Sloveniji (če je sploh možen).

CENE

V Turčiji je drag alkohol in gorivo (visoke trošarine).

Pivo Efes je dobro, v trgovini stane 2,2 YTL, v lokalih 4-6 YTL. Vina so skoraj še enkrat dražja kot v EU: v trgovini se cene pričnejo pri 10 YTL (namizna vina) in gredo hitro gor na 20 YTL (vrhunska vina) in dalje na 40 YTL. Kako steklenico vina ali žgane pijače se splača »uvoziti«.

Bencin in nafta sta dražja kot pri nas. Dizel je 1,38-1,41 €.

Hrana v lokalih in na ulici je običajno cenejša kot pri nas. Pahljača cen se razpira glede na turistično razvitost in bližino morja. Zelo poceni so turške enostavne jedi: kebapi, gözleme in mantili, pa burek in baklave. Pri bogati izbiri hladnih predjedi (meze) je lahko že večji razpon cen, medtem ko so ribe med dražjimi jedmi, a še vedno rahlo cenejše kot na Jadranu. Najceneje se je v lokalih, kjer jedo domačini (to je običajno malo bolj stran od obale in v bolj umaknjenih ulicah) ali pa v take-away načinu na ulici (kebap, gözleme). Poceni je domača hrana v trgovini, zelo poceni pa je sadje in zelenjava na tržnicah (sploh na semanji dan, ko pridejo kmetje iz okoliša). Imajo tudi svoje »Merkatorje« kot recimo TANSAS…

Povsod so bazarji, kjer pa velja pravilo barantanja za čim bolj ugodno ceno…

 

TELEFON

Povsod v Turčiji imajo še telefonske govorilnice..

Pokritost z GSM je dobra. Le GSM tarife so zunaj EU drage! Zato nam bo na morju prišlo prav, ko nas bo večkrat prevezalo na grške operaterje, od koder imate domačo EU tarifo.

INTERNET

Dosegljivost skoraj v vsakem naselju.

Ali imajo Internet sobo z računalniki na internetu, ali Cyber Cafe, ali WiFi brezžične dostope z lastnimi notesniki.

JEZIK

V vseh turističnih krajih znajo vsaj nekaj angleških besed, mogoče kdo tudi nemško, ponekod že znajo rusko. Dosti je tudi ljudi, ki izvirajo iz jugoslovanskega področja in znajo srbsko.

Sama turščina pa je težka in nam običajno ne gre od rok:

merhaba!      zdravo!

tešekir         hvala

fatura           račun

nakit            gotovina

čorba           juha

meze           predjed

ekmek        kruh

et                meso

balik            riba

šarap           vino

bira             pivo

su                voda

čaj               pravi turški čaj

alma čaj       jabolčni čaj

kahve           kava

bir               ena

iki                dva

üč                tri

šerefe !         na zdravje !

ADRENALINSKA BIROKRACIJA

ali

Kako sem 4. maja 2009 podaljšal turško plovno dovoljenje zadnjič po stari, ročni metodi

 

V Turčiji morajo plovila pod tujo zastavo ob prestopu meje urediti vrsto formalnosti: obrazce dobiš na Chamber of Shipping, z izpolnjeni obrazci greš na Health Office po prvi žig, nato na mejno Policijo po vizo in vstopne žige v potne liste vseh članov posadke, nato na Carino po njihov žig in na koncu na Luško kapetanijo po končni žig. S tem imaš veljaven TRANZIT LOG ali Plovno dovoljenje, ki velja 12 mesecev oziroma do prvega izhoda iz Turčije. Na njem so podatki o barki, lastniku in Crew lista. Lastnika ali Crew listo lahko spreminjaš na Luški kapetaniji v okviru istega dokumenta največ trikrat, nakar moraš ponoviti celoten postopek novega Tranzit loga.

Cena posameznega Tranzit loga je bila lani 40€, letos pa že 93YTL ali 46€.

Uradi so v nekaterih mestih precej raztreseni vsak sebi in jih moraš seveda znati najti. Četudi ti kdo pomaga z nasveti, kje boš našel koga, se lahko zgodi, da se je pisarna preselila (kot boste brali, se mi je to zgodilo danes).

Uradi imajo svoje uradne ure običajno samo ob delavnikih med 9. in 12.  ter 14. in 17.uro. Pogosto pa tudi v uradnih urah uradnika ni na njegovem mestu. Tako sem lani v Kuşadasiju obupal nad spremembo Crew liste, ker v treh obiskih nisem našel Luškega kapitana v pisarni. Že vnaprej izpolnjeno Crew listo iz Kuşadasija sem takrat lahko potrdil šele v Turgutreisu, v končni luki tiste posadke.

Vsi uradniki govorijo samo turško in običajno le kaka mlajša administratorka zna nekaj angleških besed.

Če vse dobro obvladaš, ti vse skupaj še vedno vzame kar nekaj ur časa.

Zato dobro služijo agenti in marine, ki ti lahko urejajo te dokumente v tvojem imenu, a običajno zaračunajo kar 100% maržo. Ob lanskem vstopu v Turčijo sem se poslužil te variante. V vstopni luki sem zapeljal v marino in jih na recepciji zaprosil za storitev. Svojo storitev so mi zaračunali 40€ in vse stroške dokumentov. A postopek sem končal pri njih v desetih minutah, plačal in jim dal vse potrebne dokumente barke in potne liste. V vročem dnevu sem odšel plavat na bazen in v senci srebal pivo v kokpitu, ko mi je uslužbenec marine pozno popoldne na barko prinesel vse izpolnjene dokumente in vrnil potne liste z vizo in vstopnim žigom.

V marini v Marmarisu, kjer sem pustil barko prezimovati, so me konec lanskega poletja podučili še o dodatnem predpisu: če tujec zapusti Turčijo za več kot 3 mesece, tam pa pusti svoje plovilo, mora to plovilo predati pod carinski nadzor. Za to je poseben carinski agent, ki mu podpišeš Izjavo, plačaš 25€ in mu izročiš svoj Tranzit log. Ko se vrneš v Turčijo, greš k istemu carinskemu agentu, mu plačaš spet 25€ in mu predaš svoj potni list, s katerim ti v drugi polovici dneva prinese nazaj tvoj Tranzit log in barko vzame iz carinskega nadzora. V naši marini je to obvezno, čeprav se je eden od mojih slovenskih prijateljčkov uspel lani potuhniti in verjame, da bo čez teden dni odšel iz Turčije brez stroška 50€. Bomo videli, ali mu uspe…

Seveda sem že prvi dan mojega letošnjega prihoda v marino, 25.aprila, takoj obiskal tega carinskega agenta, mu plačal in prejel nazaj moj Tranzit log, ki mi je veljal do 24.maja 2009. Toda agent me je podučil, da bodo letos uvedli nov računalniški sistem nadzora plovil, ki bo bolj zapleten in natančnejši. Tako naj bi uvedli še popis vse opreme in inventarja na barki, ki bi ga moral ob prihodu in odhodu opravičiti. Nemški skiperji so mi v baru takoj razvili teorijo možnih zapletov:

• - če imaš prijavljen notesnik, pa ga nosiš na barko, kadar priletiš z letalom,
• - če se ti pokvari instrument, ki ga zamenjaš,
• - če ti ukradejo gumenjaka in kupiš novega

To bo v nemški pretirani natančnosti in strogi poštenosti res problematično. Na recepciji marine so se že pojavili ti novi obrazci inventarja z oznakami tipov izdelkov in njihovimi serijskimi številkami. Brrr. Zato sem že takoj pri agentu preveril, kdaj bodo uvedli nov sistem in izvedel, da 5.maja. On sam je bil tiste dni »strašno zaseden« in bi mi za ceno 25€ sicer lahko uredil nov Tranzit log, a šele v 3-4 dneh. Meni pa se je mudilo z barko v vodo in želel sem prvo posadko čimprej zapeljati proti Fethiyam, Göçeku in nazaj. Zato sem se odločil, da bom šel po novi Tranzit log sam, 4.maja, ko bom sam v marini in bom imel čas za obisk vseh uradov. To je zadnji dan, ko naj bi veljal še stari sistem obrazcev, ki jih izpolniš ročno in požigosaš po že ustaljenem vrstnem redu. Vsi so me prepričali, da bo po tem nekaj časa kaos in boš težko uredil formalnosti.

Danes je prišel ta – zadnji dan dobrih starih Tranzit logov, ponedeljek 4.maja 2009 !

 Že včeraj mi je starejši angleški jadralec dal podrobne inštrukcije, kje so vsi uradi v Marmarisu, kako naj grem tja z jutranjim brezplačnim taksi čolnom iz marine, v kakšnem vrstnem redu naj zastavim postopek, koliko me bo vse stalo in če bo šlo vse gladko, naj bi bil v dobrih 2 urah gotov. On to dela sam že nekaj zadnjih let, kar je v tej marini, brez kakršnihkoli težav. Torej si pripravim vse papirje in dokumente ter zaspim v dobri veri, kako bom to z lahkoto izpeljal po Angleževih inštrukcijah. A obrne se drugače:

 DEŽ

Zjutraj me ob 6.uri zbudi dež, ki se ulije na barko. Zunaj je vse zabasano z oblaki in dež je zastavil tisti počasen, droben tempo, s katerim zmore tudi maratonska trajanja. Tole bo deževalo kar cel dan. Preverim hitro preko interneta in tudi tam vremenska napoved obljublja dež vse do sredine tedna.

Hm, lani nisem imel v Turčiji niti oblačka. Ponoči sem pozabil razpeti moj skandinavski šotor, ki bi mi ohranil kokpit suh. Barko moči že po stopnicah v podpalubje. Ugotovim, da sploh nimam dežnika. Za zajtrk skočim v trgovino po sveži burek in spotoma še kupim zložljiv dežnik za 3€. Oprtam si nahrbtnik z vsemi dokumenti in denarjem in grem na mesto, kjer vsak dan ob 8.45 taksi čoln marine brezplačno odpelje goste marine preko zaliva v mesto Marmaris.

ČOLN ZAMUJA

V dežju se nas nabere kakih 20 čakajočih. Pozna se, da je v naši marini precej stalnih gostov, ki kar živijo na svojih plovilih in jim je ta taksi prevoz normalen skok v mesto na tržnico ali po drugih opravkih. A danes čolna ni od nikoder. Ura je že 8.50.

Nekateri se odločijo, da gredo k izhodu iz marine na prvi dolmuš bus za mesto, nekateri zabrundajo, da itak dežuje in bo bolje, če gredo v mesto drug dan. Sam v glavi hitro premlevam, kaj naj storim. Imam namreč en majhen problem. Še nikoli nisem šel s tem čolnom v mesto, po Angleževih inštrukcijah pa znam začeti pot po uradih samo iz točke, kjer pristane ta čoln v Marmarisu. Kje je to, ne vem. Če čolna ne bo, bom sicer v pol ure že ujel dolmuš bus za v mesto, a problem bom imel najti urad Chamber of Shipping in še časovna zamuda bo pomenila, da postopka ne bom uspel končati do konca dopoldanskih uradnih ur.

Uf, ob 8.55 čoln pripelje in preostanek naše četice čakajočih se vkrca v notranjo kabino. Vozi starejši, suhljat kapitan tipičnega, od kajenja izsušenega, turškega obraza. Med vožnjo stopi najprej na palubo z brisalcem očistiti stekla. Nato sede na nekak barski stolček pri krmilnem kolesu. Z desnico krmari, z levico pa si v mali džezvici na plinskem gorilniku skuha kavo. Umirjeno si v skodelico nadeva štiri kocke sladkorja in jih zalije s črnim poživilom, da po vsej kajuti opojno zadiši po pravi turški kavici. Že priplujemo do pristana v samem centru Marmarisa. Ura je 9.15.

URAD LADJARSKE ZBORNICE RUŠIJO

Zapodim se preko ulice, v bazar, prva ulica levo in po 50 metrih bi moral najti urad »Chamber of Shipping«, kjer najprej kupiš obrazce. Ne najdem. Prehodim že 200m vse do policijske postaje, a ga ne najdem. Povprašam policaja, a me ne razume. Ponovim pregled ulice in vse, kar najdem med trgovinicami, je le stavba, kjer zidarji rušijo stene. Povprašam delavce, če je bil to mogoče moj urad. Seveda ne razumejo angleško. Vodijo me preko gradbišča do svojega šefa. Vodja gradbišča mi daje vtis, da zna par besed angleško, saj na moje vprašanje za »ofis« takoj pokima in me pelje v prvo nadstropje. Tam selijo še ostanke pohištva in res vidim papir z neko vsebino »Shipping..«.  Sprašujem po angleško, nemško in »pantonimsko«, kam so se preselili, a odkimava, da ne ve. Obupam.

Vrnem se na obalo, kjer sem prej opazil Luško kapetanijo. Vstopim v čakalnico, kjer je precej čakajočih ribičev in tudi jahtašev. Povprašam jahtaše, če vedo, kam se je preselila Ladjarska zbornica, a žal ne vedo. Končno najdem prijazno, mlado administratorko, ki razume angleško. Pojasnim ji, da bi rad obnovil svoj Tranzit log, pa nisem našel urada, kjer prodajajo obrazce. Pove mi, da so se preselili v mednarodno trajektno luko, ki je povsem na koncu mesta. Tam bom našel tudi ostale urade, na koncu pa naj se vrnem k njim.

No, to mi je odleglo. V dežju je toplo ozračje zelo soparno in kaj hitro se preznojim, ko ubiram tisti kilometer in pol poti skozi Netsel marino do samega konca mesta. Na mednarodni terminal za trajekte te čuvaj spusti šele, ko te popiše in ti izda dovolilnico obiskovalca. Pove, da so vsi uradi v stavbi pod turško zastavo.

URADI SO VSI NA KUPU, A JIH JE PREVEČ

 Zapodim se v glavno stavbo, kjer vidim tablo za carino in policijo. Na hodniku sprašujem za Chamber of Shipping, a spet naletim na turške uradnike brez znanja angleščine. Končno se nekomu utrne, da bi rad kupil dokument Tranzit loga in me napoti v stavbo čez cesto. Tudi tam je turška zastava in res – Chamber of Shipping.

ZA ZAČETEK POSTOPKA PLAČAM 93 TURŠKIH LIR (46€)

 Kupim zajeten blok obrazcev Tranzit loga, ki mi ga takoj zaračunajo in izdajo potrdilo o vplačilu. Problem je samo zamenjati moj bankovec, ker sem prva današnja stranka. Na pomoč priskočita dve sodelavki, ki blagajničarki posodita svoj denar.

Sedem in na kolenih izpolnjujem obrazec. Z njim me napotijo v Health Office v drugi stavbi.

ČAKAM URADNIKA – IZKAŽE SE ZA NEPOTREBNO

 Najdem tablo urada in vstopim v hodnik, kjer je spet več pisarn s turškimi napisi. Povprašam, kje je oficir za zdravstvo, da bi mi požigosal Tranzit log. Prijazen mladenič mi pokaže naslednja vrata. Potrkam, a vrata so zaklenjena. Vrnem se k mladeniču z vprašanjem, kaj naj naredim. Pojasni mi, da je na vratih napisana telefonska številka, naj jo pokličem in uradnik mi bo lahko povedal, kdaj se vrne. »Ali lahko vi pokličete?«, ga poprosim, saj ne morejo zahtevati, da hodiš po uradih z mobilnim telefonom. Mladenič stopi v eno od pisarn in se vrne z informacijo, da je uradnik odšel na ladjo v luki in se mora hitro vrniti. Ponudi mi stol pri njegovi mizi, kjer lahko počakam.

Sedem in čakam kakih deset minut, ko se uradnik res vrne. Stopim do njega s svojim Tranzit logom, a najprej od mene zahteva fotokopijo. Aha, in kje naj jo naredim? Pošlje me k mojemu prijaznemu mladeniču, kjer sem čakal. Ta mi seveda ustreže. Stopi do fotokopirca, skopira tisto eno stran in mi zaračuna 25 centov.

Pridem nazaj do oficirja za zdravstvo, ki me najprej povpraša: »Od kod ste pripluli?«

»Saj sploh nisem priplul. Jaz bi rad samo obnovil pretečeni Tranzit log.«

»Ja, kje pa imate barko?«

»V Marmaris Yat Marin.«

»Aha, potem mi pokažite stari Tranzit log. Ja, saj ste v Turčiji šele eno leto. Do pet let vam ni potrebno mojega pregleda, po tem pa le pridite!« – in me prijazno odslovi, naj stopim kar na carino. Hm, dobro sem zapravil zadnje pol ure.

VSAJ EN KORAK POSTOPKA STEČE GLADKO

 Mimo varnostnika stopim skozi policijsko kontrolo potnih listov do carine. V mali pisarnici 2×2 m na vis-a-vis za mizo sedita dva carinika. Miza je polna debelih registrov. Prijazna možaka takoj ugotovita, kaj bi rad. A pozabil sem v starem Tranzit logu izpolniti odjavo, kot da zapuščam državo.

Zato levi carinik, očitno mlajši po činu, počisti svoj del mize, mi tam odpre na pravih straneh stari in novi obrazec ter pokaže, naj sedem na njegov stol in izpolnim manjkajoči del. Veselo se lotim pisanja, medtem ko kuharica prinese pladenj s turškimi čaji. Carinik mi ponudi čaj in hvaležno vzamem ponujeno skodelico. Pokaže mi pločevinasto škatlo za mojim hrbtom. Tu so ostanki sladkorja. Iz svoje skodelice vzame žličko in mi jo poda, da lahko vmešam sladkor. Zanj ga ostane še bore malo.

Ko vidi, da pričnem prepisovati lansko zadnjo Crew listo, me ustavi, vzame lanski dokument, ga zaključi, potrga potrebne liste, ki ostanejo njim in mi požigosa nove obrazce. Seveda me še vpiše pod naslednjo prosto zaporedno številko v svoj debeli register plovil. Narejeno! Samo jaz nisem še niti poskusil vrelega čaja..

Tako mu obvisim za mizo s svojo skodelico čaja in hitim srebati. Ne zna angleško, a mi po turško pojasnjuje svoje pomembne postopke: moje iztrgane lanske obrazce mora poslati v Kuşadasi, kjer sem vstopil v državo. Tako imajo evidenco, da sem zaključil njihovo plovno dovoljenje v Marmarisu. Novi obrazci gredo na Carino in na Ministrstvo za turizem. Stari Tranzit log lahko vržem stran, novega pa moram zdaj nesti na Luško kapetanijo v centru mesta. Prijazen možakar in seveda sila pomemben uradnik, ki je ponosen, da opravlja tako pomembne državne postopke. Končno mi uspe izprazniti čajno skodelico, lepo se zahvalim in odidem.

KONČNA POSTAJA IN KONČNI UDAREC

 Spet se znojim, ko v stilu hitre hoje hitim preko celega mesta do luške kapetanije – moje zadnje postaje, kjer ti samo še fotokopirajo registracijo barke in udarijo najpomembnejši žig. Pogled na uro mi daje upanje, da bom že malo čez enajsto zaključil. Hudo se motim…

Vstopim v polno čakalnico in takoj (po Angleževih navodilih seveda) pritisnem na avtomatu za listke z zaporedno številko čakajočih na gumb »Tranzit log«. Tu je namreč šest pisalnih miz in očitno vsak od uradnikov vodi drug postopek. Moj listek kaže številko 011, medtem ko so vse ostale že precej višje. Za menoj še en mladenič potegne 012. Iščem mizo, kjer naj bi prišel na vrsto. Povprašam mimoidočo administratorko in pokaže mi kapitana na skrajni levi. Ima dva Turka za mizo, mimo pa prihajajo drugi obiskovalci, ki se z njim rokujejo. Sila je zaposlen. Končno odslovi oba Turka, nakar si da opraviti s spenjanjem nekaj šopov dokumentov in na koncu mimo mene stopi na drugo stran sobe. Sumljiv mi je že njegov semafor, ki ves čas kaže 000, medtem ko se pri drugih mizah vrtijo številke ob zamenjavi vsakega obiskovalca.

V sobo vstopi možak v civilu, a sila domač z vsemi uradniki. Sede za mizo »mojega kapitana«, izvleče cel šop Tranzit logov in se začne ukvarjati z računalnikom. Kot kaže, želi kar sam urediti vnos v terminal, a mu ne gre. Po turško se meni z drugimi, nekaj preklinja in išče po meniju Nemčijo in Hamburg (samo toliko razumem). »Moj kapitan« se enkrat še oglasi pri njem, nekaj pokomentira in odkimava, nakar gre na telefon na drug konec sobe.

Vtem pride zelo zgovoren angleško govoreči starejši jahtaš s številko 013 in začne ogovarjati mene in mojega naslednika, zakaj vrsta ne gre nikamor. Sam mu ne znam pojasniti, medtem ko je moj naslednik očitno Turek in pove, da imajo težave z računalnikom. Pa takoj pobara civilista za računalnikom, če lahko kaj pomagamo. Ta zdaj spregovori gladko angleško in nam pojasni, da so ravno danes (!) uvedli nov sistem računalniškega vodenja Tranzit logov, ki ga nihče še ne obvlada. On ima charter in mora danes rešiti pet bark, ker bodo gosti izpluli. Vsem nam predlaga, naj raje pridemo jutri ali kak drug dan, ko se bodo naučili novega postopka. Zdaj pravi, da je živi kaos in nihče ne ve, kaj je potrebno narediti.

Angleško govoreči jahtaš res odide, ker ima čas do konca tedna. Moj naslednik se vrne s pojasnilom, da so ga napotili na agenta in naj preko njega štarta postopek. Sam predlagam »charteristu«, da bi prepričal kapitane, da nam naše »ročne« Tranzit loge požigosajo še po starem. Pravi, da nočejo. Sam se še skoraj pol ure trudi prebiti se skozi nov računalniški program, a na koncu obupa. Izgine in se vrne nazaj, vpričo mene tiho iz predala vzame kapitanov žig, si požigosa svoje obrazce, iztrga ustrezne strani in jih razvrsti po mizi, svoje pa pospravi.

Povprašam ga, kaj se je dogovoril. Kratko odvrne: »Popravil sem datum na včerajšnjega« in odide. Lahko njemu, ki je tu domač z vsemi, kaj pa naj naredim jaz, ki sem najprej plačal stari, zdaj očitno že pretečeni obrazec, opravil dolgotrajen postopek do zadnje točke in zdaj naj vržem puško v koruzo. A to pa ne!

Stopim do »mojega kapitana«. Govori po telefonu, končno odloži in po angleško mu začnem razlagati. Usmeri me na starejšega kapitana dve mizi vstran. Ta ima v delu dve stranki, a stopim odločno do njegove mize in čakam v očitni pozi, da sem bil poslan k njemu. Ko zaključi s strankama, mu še nekako zastavim pot umika od mize in ne more drugače, kot da mi potegne moj šop papirjev iz rok, izmenja nekaj besed z ostalimi, nato pa stopi do tiste ključne mize na skrajni levi, ki se je vsi izogibajo. Kratko mi pokaže s prstom, naj izpolnim še podatek moje rute, kam bom plul in govori o agentu. Končno se mi posveti, da me je opozoril, da je to zadnjič, naslednjič naj uporabim agenta. Jezen mi udari potrebne žige, iztrga svoje kopije obrazcev in mi porine nazaj moj novi Tranzit log.

»Ali je zdaj OK?«

Samo pokima in mi pokaže z roko vrata. Pozabil si je fotokopirati dokument registracije Tinge Tinge, a mene kar odnese iz pisarne ven na ulico. »Yes! Uspelo mi je!«

Ura je točno opoldne in le deset korakov vstran je najbolj prestižen kafič Marmarisa s fotelji obrnjenimi na ulico. Sedem in si naročim eno točeno efes pivo. Pa še recite, če to ni bil adrenalinski dan z birokrati…

Prvo letošnje javljanje:

 1. Etapa

24. april – 3. maj 2009

»žlahtna« ali »najdražja« ?

Marmaris Yacht Marine (pomladanska predsezonska dela na barki) – sidro Ekinçik, s čolnom v Dalyan river in Kaunas – sidro Fethiye – Port Göçek marina – sidro Kizilkuyruk Köyü – Marmaris Yacht Marine

Posadka: Tatjana, Franček in Vojka

3 dni v marini, nato 130 milj v 5 dneh

 

sreda, 22.april 2009: »Vsi na krov« party

V sredo zvečer povabim vse člane posadk s partnerji v našo vinsko klet. Zbere se nas samo petnajst, saj jih je nekaj službeno odsotnih, Darja pa celo poškodovana. Pozna se tudi, da letos ne plujem na dolge rute. Splaniral sem bolj dopustniško jadranje ob turški obali, na katerem sva si s Tatjano vzela precej časa tudi zase. V naši vinski kleti je še hladno, a nas dobra vinska kapljica in vroča debata o poletnem jadranju z osnovnimi informacijami za popotnike v Turčijo kmalu ogreje. Vsak ima svoja pričakovanja. Nekateri gredo prvič z menoj, drugi se z barko in kapitanom že poznajo. Beseda največ teče o transportu, potrebni opremi, vremenskih pogojih v Turčiji, cenah, dokumentih. Razpoloženje je odlično. Prvi se mi bodo pridružili že v naslednjih tednih, večina pa julija in augusta. Kaj hitro bo prišel čas odhoda. Sam odrinem v Turčijo že čez dva dneva !

 

petek, 24.april 2009: pot v Marmaris

Pričnemo prvo, »žlahtno etapo«, ker imava s Tatjano v gosteh bratranca in TMS (ta mrzlo sestrično). V petek imamo v Sloveniji pust, hladen in deževen dan. Franček in Vojka naju pobereta ob 10.uri in odpeljemo se z avtom na zagrebško letališče PLESO, od koder imamo let za Turčijo. Vožnja v sivem dnevu poteka mirno, na letališču smo pravočasno, da se med prvimi uvrstimo na check-in Turkish Airlines za let TK1450 Zagreb-Istanbul. Poletimo 14.45, pristanemo v Istanbulu 17.45, kupimo si turistično vizo za 90 dni (15€), skozi kontrolo potnih listov in carino po hodnikih iz mednarodnega na domači terminal in tam spet skozi security check do vkrcanja ob 19.30 za domači let TK220 iz Istanbula v Dalaman, kjer pristanemo ob 20.50. Povsod smo imeli čakalne vrste, a je šlo vse gladko in brez zamud. V Istanbulu smo menjali prve Eure v turške lire (YTL) po ugodnem tečaju, a vzamejo toliko provizije, da je rezultat podoben kot pri menjavi v Marmarisu brez provizije. S prtljago se vkrcamo na avtobus HAVAS za Marmaris, ki nas v uri in pol dostavi do avtobusne postaje MARMARIS OTOGAR. Tam vzamemo taksi do YACHT MARINE. To je tudi najugodnejša varianta za nas 4. Ob polnoči v marini najdem svojo barko na coklih na kopnem na istem mestu, kjer sva jo z Alešem pustila pred 8 meseci. Yacht servis DEMIR MARINE mi je s palube že snel zimsko pokrivalo, popravil prasko na kobilici, zbrusil že delno načet podvodni premaz, nanesel nov primer in antifouling ter spoliral plastiko. Seveda se pozna, da sva jo konec lanskega poletja z bratom dobro očistila, zaščitila ter skrbno pospravila vso opremo in jadrovje. Barka je tako rekoč že pripravljena za v vodo. Čaka nas le še nekaj malenkosti, pa predvsem birokracije in plačil (zato je ta aprilska etapa tudi »najdražja«: zavarovanje, popravila, obnove in servisi, carina, plovno dovoljenje in na koncu še marina).

Najprej pa odpremo vsa okna na barki in si nazdravimo s kozarčkom konjaka.

Pot je trajala 12 ur in nas je že samo prekladanje kar utrudilo. Prišli smo v milejšo klimo, a krepak nočni severozahodnik (NW) nas kar ohladi in kmalu zlezemo pod tople odeje. Le kapitan si še ureja misli v glavi, kaj vse mora jutri urediti. Moj cilj je, da bi me čim prej dali v vodo, in da bi s posadko čim prej izplul.

Yacht Marine v Marmarisu je ena največjih sredozemskih marin za zimski dvig bark na kopno in ena najcenejših. Tako lahko na GoogleEarth vidite njen tloris kot ogromno parkirišče bark, ki so pozimi zložene ena ob drugi (dobesedno na centimetre skupaj) – preko 1000 plovil. Opremljeni so z velikimi dvigali (do 330 ton), zato je tudi precej velikih bark. Predvsem pa imajo precej mojstrov, ki vam lahko ponudijo vsa potrebna popravila, servise ali rezervne dele. Konec aprila do začetka maja je najbolj udaren termin priprave bark in spuščanja v morje. Tako na dan spustijo v morje preko 30 plovil. Mornarji delajo od 8.30 pa včasih celo do 23h. Ko se v marino vrnemo konec naslednjega tedna, je že skoraj tretjina parkirišča izpraznjena, preostale barke pa lepo urejene. Dobro jim gre od rok.

 

sobota, 25.april 2009: delovna sobota na barki na kopnem

Moja gosta, Franček in Vojka si najameta rent-a-car Fiat Punto limuzino, čisto novo, za 45€ na dan. Soboto izkoristita za izlet v EPHESUS, KUŞADASI in DYDIME. Vrneta se šele ob 22h zvečer, kar dobro utrujena, a zadovoljna. Imela sta lep izlet in predvsem primerne temperature (sam ne bom pozabil lanskih poletnih obiskov antičnih najdišč, ko se med 12. in 16.uro od vročine nad 40°C opotekaš med kamni…).

S Tatjano delava na barki. Medtem ko ona čisti pod in na palubi, sam urejam tehniko in letam okoli.

Na recepciji marine uredim spust v vodo v ponedeljek (za danes sem bil prepozen, jutri – v nedeljo, pa dvigalo ne dela).

Dvakrat moram do carinika, da mi odmrzne zimsko plombo carine in vrne plovno dovoljenje (Tranzit log).

Obiščem servis DEMIR MARINE, da mi pošljejo mojstre:

1.električarja: Izmeri mi vse baterije, ker ob prihodu ni bilo niti kapljice elektrike,  kljub sončni celici. Šele preko kabelskega polnilca preko noči sem napolnil akumulatorje. A crknil mi je štartni akumulator (točno 5 let star), ki mi ga zamenja z novim.

2.malarja: da mi zaključi antifouling še na točkah podpornih hlodov. Hkrati mi pove, da bo prišel še k dvigalu, da takrat obdela še spodnji del kobilice. In res me v ponedeljek preseneti. Pojavi se sam od sebe in to ravno pravi čas, da zaključi delo.

3.preddelavca Johna (novozelandec), da pregledava vsa opravljena dela in predvsem zaradi vse močnejše korozije načete aluminijaste okvire steklenega valobranskega zaslona kokpita. Naslednji teden se bom lotil čiščenja vse soli v špranjah in jih prosil za novo kitanje s sikaflexom.

4.jadrarja, ki mi je naredil nov sprayhood. Res pride točno ob dogovorjeni uri in prinese svoj izdelek, ki je boljši od švedskega originala, pa še polovico cenejši. Predvsem pa te presenečajo vsi ti pridni Turki, ki so pretirano prijazni, marljivi in kar izžarevajo ponos na svoje delo. Takih mojstrov, ki bi te tako z užitkom stregli, na Jadranu skoraj ne srečaš več …

5.rezerviram serviserja za Yanmar motor v ponedeljek, takoj ko bom v vodi.

Zamenjam še vse anode. Očistim in namažem sklopljivo eliso…

V marini se najdemo še z dvema slovenskima posadkama: Mišo in Mojca pripravljata svojo barko SHIMSHAN, Samo in Vojka pa PANTA REI. Vsi smo polni delovnega elana in vsem nam se mudi spraviti barko z umazanega delovišča v vodo, kamor sodi (To verjetno razumejo le lastniki plovil…). Tako se zvečer najdemo v Marmarisu na pravem turškem döner kebapu in tečejo tehnični pogovori o delih na barkah in o planih plovbe v naslednjih tednih. Mišo se odpravlja na sever ob turški obali in vzhodnih Sporadih vse do Halkidike in nato ob Evbeji do Atike ter skozi Korint v Prevezo. To je moja lanska ruta v obratni smeri, zato me prosi, da mu enkrat razložim, kje so dobra sidrišča in točke vredne obiska. Samo bo prečil Egej od Rodosa do Iosa in Peloponeza, kjer namerava prezimiti. Mogoče bomo prvo etapo do Rodosa celo pluli skupaj…

 

nedelja, 26.april 2009: kopenski izlet v PAMUKKALE

Vstanemo kar zgodaj in po zajtrku odrinemo vsi štirje z avtom na izlet v PAMUKKALE. To je skoraj 200 kilometrov vožnje po hriboviti notranjosti mimo MUGLA, KALE, DENIZLI. Imamo lep, sončen dan, dobro razpoloženega šoferja Frančka in skrbno gospodinjo Vojko, ki je vsakemu pripravila sendviče. Na cilj prispemo malo po 12.uri. Vstopimo v nekropolo antičnega mesta HIERAPOLIS in se mimo izkopanin sprehodimo do najbolj priljubljene turške turistične atrakcije, spektakularnih, belih terasastih skledic sige, preko katere teče voda termalnih vrelcev. Nekdanje hotele, ki so tu skoraj izsušili vrelce vode in predvsem uničevali naravni biser iz krhkega apnenca, so porušili. Namesto njih so uredili čudovit cvetoči park, ki se kot razgledna terasa pne nad terasami beline. Povsod je polno čuvajev s piščalkami, ki pazijo, da turisti spoštujejo red: lahko se namreč bos sprehodiš po delu teras. Uživamo v soncu in škljocanju fotoaparatov od vsepovsod. Na koncu se odpravimo še do antičnega termalnega kopališča (baje se je tudi tu kopala Kleopatra, sicer pa so pod termalno vodo ostanki Apolonovega templja), kjer je v vodi polno Rusov. Mi se zadovoljimo s pivom efes. Na poti iz vasice se ustavimo v obcestni turški gostilnici in si v turški pozi ležanja/posedanja na blazinah privoščimo prave mesne palačinke gözleme z ayranom. Na poti domov v že kar hladnem nedeljskem večeru naredimo še postanek v supermarketu Tansas v Mugli. Punce nakupijo vso hrano za ta teden, kapitan pa dobi kar lepo število nalepk zvestobe, ki jih bo lahko zbiral preko poletje še z drugimi posadkami in si zaslužil nagradno skledo za solato; tako me podučita izkušeni gospodinji, ki redno kupujeta na Merkator Piko. Večer zaključimo za šankom v baru v marini, kjer se res prileže pivo. Pa še eno…

 

ponedeljek, 27.april 2009: spust barke v morje

Delovni dan začnem poln elana. Posadka pozajtrkuje in ob 8.30 že iščem šefa dvigala, da me uvrsti v vrsto za spust v vodo. Obljubi mi spust po kosilu – in tako se tudi zgodi. Vmes Franček nadzira dela na dvigalih, sam po odženem dva serviserja, ki sta mi že prišla delat servis na motorju. Dogovorimo se, da ju pokličem takoj, ko bom v vodi. Barko mi tik pred kosilom odpeljejo do bazena za spust, po kosilu pa nas dajo v vodo. Vmes si cela posadka privošči okusno kosilo v menzi marine. To je res menza, a hrana je bila še vedno okusna in predvsem je poceni (kompleten obrok je 7 YTL). Klientela pa so vsi zaposleni marine in stotine lastnikov bark, ki si v delovnih oblekah tako najhitreje napolnijo želodce. Na privezu me obišče še serviser, da opraviva letni servis motorja. Ker piha spet krepak NW, kapitan odpove zadnjo pomembno nalogo – montažo jader in povabi posadko (z dolmuš-om) v Marmaris. Doživimo malo bazarja in malo prave turške pojedine s kaserolami (v glini pečeni koščki mesa in zelenjave, tokrat kar pikantni) in sač-em (poseben kruh).

 

torek, 28.april 2009:  MARMARIS-EKINÇIK

V jutranji bonaci s Tatjano že pred 8.uro dvigneva obe jadri, na jambor potegneva dvižnice z zastavami in pripraviva barko za izplutje. Še skok na recepcijo, da mi napišejo »odpustnico« (dovoljenje za izplutje) in kar malo daljši postanek na Shimshanu, da dam Mišotu vse svoje napotke glede plovbe na sever. Tako zamudim zajtrk posadke, a ob 10.uri končno Tinga Tinga izpluje. Po VHF se odjavim, pomaham varnostniku na joker čolnu on izhodu iz marine ter usmerim naš kljun proti zahodu, kjer je izhod iz velikega zaliva Marmaris. Ta je krog in krog obdan z visokimi gorskimi vrhovi in dvema otočkoma proti jugu. Od včerajšnjega krepkega severozahodnika ostane bore malo, a vseeno nam uspe dobri dve uri jadrati. Ko veter pade pod 6 vozlov, vključimo motor, da ob 14.30 vržemo sidro v zahodnem kraku zaliva vasice EKINÇIK, kjer je baza motornih čolnov za obisk porečja reke Dalyan. Pokličemo enega od njih in posadko odpelje na 4 urni izlet mimo dolge plaže v delti reke do antičnega mesta KAUNAS, kjer Tatjana s Frančkom opravi celo zahteven vzpon po labirintu kozjih stezic na vrh hriba nad antičnim najdiščem. Ogledajo si tudi likijske grobnice v skalnatih stenah nad reko in se premraženi vrnejo s prvim mrakom na barko. Vleče namreč 16-18 vozlov SW, ki jih na dolgi vožnji v odprtem čolnu močno prepiha. Kapitan je med tem opravil še razna drobna dela na barki in kalibriral večino instrumentov. Zvečer na sidrišču veter ugasne in imamo povsem mirno noč, celo brez valovanja z dokaj odprtega juga.

 

sreda, 29.april 2009: EKINCIK-FETHIYE

Zbudimo se v hladnem, oblačnem jutru brez vetra. Pred nami je v smeri na jug skoraj 30 milj odprtega morja vse do Afrike in slaba napoved z jugom. Zato pohitimo z motorjem naprej. Ob 10h se že dvigne veter SSW, ki s sunki do 20 vozlov kmalu dvigne morje na 4-5. Vse seveda točno v naš kljun, tako da ob rahlo načeti posadki edino motor pridno melje proti današnjemu cilju. Šele ko dosežemo rt KURTOGLU BU, lahko začnem zavijati v zaliv FETHIYE KÖRFEZI in z vetrom v bok dvigniti jadra. Sledi 2 uri odličnega jadranja. Barčica dosega z lahkoto 7 vozlov SOG. Po kakih 5 miljah tudi morje uplahne in zadovoljni ob 16h dosežemo dokaj polno sidrišče pred marino mesta FETHIYE. Nebo je še vedno oblačno in vetrovi preganjajo črne gmote oblakov okoli visokih gorskih vetrov. Predvsem markanten je skoraj 2000 metrov visok BABA DAGI. Z njega se poleti v jatah spuščajo jadralni padalci na znano plažo ÖLÜ DENIZ. Sidro položim tik pred marino, da nam z gumenjakom res ni daleč. Sledi ogled mesta. Medtem ko dekleta nakupujejo na bazarju, si kapitan privošči užitke pri turškem brivcu s polno obdelavo brade, nosu, ušes, vratu in masažo zgornjega dela telesa. Tako smo vsi pripravljeni za večerjo, ki je tu v Fethiyah še posebno doživetje. V klasičnem starem delu karavansaraya je tržnica z zelenjavo, mesom in ribami. Kupiš si hrano, ki ti jo vsi lokalčki okoli tržnice pripravijo in postrežejo za 5YTL. Tako si nakupimo ribe pri ribičih in jo damo speči gostilničarju. Seveda nam postreže najprej s hladnimi predjedmi (meze) in turškim vinom. Le ozračje je dokaj hladno in še grozi nam dež. Tako pohitimo z večerjo in se odpravimo nazaj proti barki. A prav pred vkrcanjem v gumenjak se ulije in preden dosežemo varno streho Tinge Tinge, nas pošteno opere. Kot v posmeh dež takoj za tem preneha in nebo se začne vedriti. Namesto, da zdaj iščemo prostor za sušenje vseh naših mokrih cunj, bi lahko v miru popili še turško kavo ali čaj v kakem lokalčku v mestu in se malo kasneje suhi vrnili na krov. A tudi nekaj kozarčkov dobrega konjaka nas ogreje pred spancem.

 

četrtek, 30.april 2009: FETHIYE-GÖÇEK

Po dežju je posijalo sonce. Zbudimo se v krasnem jutru z rahlo sapico do 8 vozlov. Vlečemo z zajtrkom in poležavanjem ob branju knjig vse do 11.ure. Nato v ugodnih razmerah dvignemo jadra in plujemo najprej počasi okoli otočka FETHIYE ADA pred mestom, nakar pa v krepkem zahodniku v lepi orci vse do marine PORT GÖÇEK.

Jadranje v velikem zalivu FETHIYE KÖRFEZI (cca 15 x 12 milj) je res užitek. Tu so številni zalivčki in obilica otočkov, sam zaliv pa je sorazmerno zaščiten od direktnega udara juga ali zahodnika (meltemija), ki sta tu najpogostejša vetrova in v zalivu ne dvigneta visokega morja. Zato je tu tudi precej charteristov in guletov. Tudi danes je morje polno belih jader.

Sam imam na Göçek grenak spomin zaradi lanske izgube gumenjaka na podirajočem pomolčku pred mestom, zato tokrat namesto sidranja preverim priporočila prijateljev iz JK Odisej, ki so pred leti bili nadvse zadovoljni v marini. Marina je lepa in presenetljivo polna motornih jaht, ki jih v Turčiji res ni kaj dosti. Vsa priporočila prijateljev so izpolnjena, preseneti le cena – 51 Euro za eno noč. Receptorka me vsa navdušena pomiri: »Veste, mi smo poznani kot najdražja turška marina!«. Hitro jo povprašam, kaj posebnega mi nudijo, če so že najdražji. »To pa ne vem, sem namreč čisto nova. Najbolje bo, če povprašate šefa.« Seveda s šefom odkrijeva le klasični seznam storitev marine. Res pa je poudarek na ekologiji, lepo urejeni okolici in prav prijetni sprehajalni potki v le 10 minut oddaljen center mesteca. Nocoj bo malo dražje, a saj je »kresna noč«.

 

petek, 1.maj 2009: GÖÇEK-KIZILKUYRUK KÖYÜ

Tingo Tingo pretresajo koračnice ansambla Slovenske vojske (CD darilo mojega lanskega mornarja Branka), ki naznanijo praznik dela. V Turčiji tega praznika ne poznajo, saj niso bili člani »Internacionale«. Praznično vzdušje dvigne še okusen sveži sirov burek, ki ga Rebca prineseta iz mesta.

Nato izplujemo na oglede niza otočkov in zalivčkov, ki nudijo res bogate možnosti različnih sidrišč. Pokukamo na otočke Göçek Adaşi, Yassica Adalari, Tersane Ada, Domuz Ada in v zalive Wall Bay in Ruin Bay/Kleopatra Bay, Fathome Cove in Kapi Creek. Za naš cilj izberemo povsem zadnji zaliv pred odprtim morjem, kajti želimo si skrajšati jutrišnjo pasažo vse do Marmarisa. To je torej KIZILKUYRUK KÖYÜ. V samem dnu zaliva vržemo sidro na slabih 5 metrov globine ob manjši jadrnici s švicarsko zastavo in se s krmnima vezoma na obalo upremo bočnemu vetru. Tatjana se opogumi in zaplava v vodi. Kljub svojemu mirnemu plavanju in navdušenjem ob vrnitvi na prepriča nikogar od ostalih – morje ima namreč šele 18°C. Popoldne veter še ojača in sorazmerno kratka veriga s sidrom popusti. Ponovno položimo sidro, tokrat s precej rezerve.

Zvečer se ozračje ohladi in spet se pooblači. Posadka že v mraku naskoči sedlo nad zalivom, kjer so ostanki iz antike in bizanca, sreča idiličen čobanski par in se v trdi temi navdušena prebije nazaj na barko. Veter s soncem čisto ugasne, a celo noč imamo kar moteče valovanje na bok zaradi valov, ki prihajajo s povsem odprtega vzhoda.

 

sobota, 2.maj 2009: KIZILKUYRUK KÖYÜ-MARMARIS

Budilka me zbudi ob 6.uri, da že tako zgodaj s pomočjo Tatjane odveževa krmne veze in dvigneva sidro. Pred nami je namreč 40 milj pasaže do Marmarisa po odprtem morju in dokaj nestabilna vremenska napoved. Zato hitim zjutraj, ko je veter šibkejši. Motor lepo prede in tudi na odprtem imam še morje 1. Zato hitro napredujemo. Danes vozimo 5-6 vozlov, medtem ko smo pred dnevi proti valovom večkrat padli na hitrost pod 2 vozla. Izkaže se, da smo ujeli ravno pravi čas, saj nad Dalamanom in tudi že za nami opazujem črne oblake, ki stresajo plohe. Nas le rahlo oplazi nekaj kapljic dežja. Posadka mirno prespi prve tri ure vožnje, ko se mi pridruži v kokpitu. Vsi hitijo zaključevati z branjem načetih knjig. Našo marino v Marmarisu dosežemo rekordno hitro in ob pol enih smo že na privezu. Šele čez kaki dve uri se dvigne krepak jugo…

Po kosilu se s Frančkom malo izogneva pospravljanju barke in narediva daljši sprehod s podrobnim pregledom razmer na kopnem in na vezih. Res je očiten napredek predvsem na kopnem, kjer marina počasi izgublja vtis parkirišča bark in delovišča. Dvigala delajo s polno paro, viličarji pa preostanek bark na kopnem dnevno sortirajo in povečujejo prehodna cestišča in poti v marini.

Po tuširanju se posadka pražnje obleče in se z dolmušom odpravi v Marmaris. Medtem ko se gosta podata na še zadnji obisk bazarja, s Tatjano v tipični turški čajnici odigrava nekaj partij backagmona. Tokrat je kocka bolj naklonjena njej kot njemu. Nato zaradi kar hladnega vetrca z morja skupaj poiščemo lokalček v notranjih ulicah mesta. Natakar seveda takoj povpraša, od kod smo – nakar se čudi, da Slovencev pa še ni videl v živo. Zato se posebej trudi okoli nas. Pravzaprav sodeluje cela družina. Tekom večera nas za mizo obišče vsaj pet različnih natakarjev ali kuharjev. Pa še skozi okno spremljamo, kako po naših naročilih prinašajo preko ulice iz raznih koncev lavaš (napihnjeno štruco neshajanega kruha), zelenjavne meze, turško kavo. Ostale meze, iskender kebap z jogurtom, yeni raki in efes pivo je v hiši.

Seveda mi na koncu obljubi še poseben popust 10%, če pridemo še kdaj. Mogoče res. Nocoj pa še do slaščičarne na baklave, kjer si Tatjana naloži še dve škatli za darilo naši mladini v Sloveniji. Večer se konča spet s pivom za šankom bara v marini, žal zadnjič v tej sestavi. Zjutraj ob 6.30 smo namreč že naročili taksi, ki bo vse tri člane posadke odpeljal na letališče Dalaman.

Kapitan bo ostal sam do petka, ko se mu pridruži Smiljan. Do takrat pa imam še toliko opravil…. Se nadaljuje.

Album s slikami