Malo vstran, a v seeno: povzemam članek iz dnevnika DNEVNIK ta teden o moji hčeri:

Letos najhitrejša slovenska šprinterka: Tina Murn je pridrvela iz ozadja

Letos najhitrejša slovenska šprinterka je škofjeloška atletinja, ki živi, trenira in hodi v službo v Kranju, kjer na sodišču dela kot pripravnica

torek, 21.07.2009 Tekst: Uroš Šemrov

Alenka Bikar je bila dolga leta sinonim ženskega šprinta v Sloveniji. Vrhničanka se je sicer na športni poti osredotočala bolj na tek na 200 metrov. Ko je v 21. stoletju slovensko državljanstvo dobila Merlene Ottey, po novem slovenska rekorderka na 100 (11,09) in 200 m (22,72), so bile ženske tekme na domačih tleh v šprintu zelo zanimive. V zadnjih letih je kazalo, da bo slovensko šprintersko zastavo naprej nosila Pia Tajnikar. A je iz ozadja pridrvela Tina Murn, ki je v tej sezoni postala najhitrejša Slovenka.

Štart je šprinterska prvina, pri kateri ima Tina Murn, najhitrejša Slovenka v tej sezoni, največ rezerve. (Foto: Bojan Velikonja)

O talentu pri 26 letih je težko govoriti, a rezultati pri Škofjeločanki, ki živi, trenira in hodi v službo v Kranju, gredo strmo navzgor. Najboljši dosežek v tej sezoni je dosegla na sredozemskih igrah v Pescari (11,48), ko je le za osem stotink zaostala za normo B za nastop na svetovnem prvenstvu v Berlinu. Nazadnje je Tina Murn tekmovala v Beogradu, kjer je na univerzijadi kot v Pescari zasedla peto mesto. Obe tekmi sta imeli še nekaj skupnega. Do bronaste kolajne so jo ločile le tri stotinke sekunde.

Šest let ni trenirala

“Rada usklajujem več stvari hkrati. Tako najbolje funkcioniram,” nam je na dopoldanskem soncu ob Ljubljanici nasmejana pripovedovala Tina Murn. Bela kava je imela med srebanjem nekaj grenkega priokusa le, ko je razlagala o “prekletih” treh stotinkah. “Občutek ni bil najboljši. V Pescari sem sicer tekla odlično in si nisem ničesar očitala. V Beogradu, kjer je bilo na Marakani teči nekaj posebnega, pa sem bila jezna. Do zadnjih desetih metrov sem bila ves čas druga, nato pa so me prehitele še tri tekačice. Preveč na moč sem se želela vreči v cilj. Ni mi bilo vseeno.”

Zanimiva je športna pot diplomirane pravnice. Takole se je spominja: “Začela sem trenirati v šestem ali sedmem razredu osnovne šole pod vodstvom Boštjana Šinka. Kasneje je bil moj trener sedaj žal pokojni Dobrivoje Vučkovič. Kot četrta na olimpijskih dnevih mladih sem nekoč veljala za obetavno šprinterko. Kasneje sem hitro vrgla puško v koruzo. Ko ni bilo več rezultatskega napredka, sem se leta 2000 odločila, da imam vsega dovolj. Šest let nisem vadila, pa čeprav sem bila veliko na škofjeloškem štadionu, kjer sem trenirala skupino atletov. Leta 2006 sem se odločila, da poskusim znova, a še nisem vedela, ali se bom atletike lotila rekreativno ali resneje. Ko so bili rezultati boljši, je bila odločitev lažja.”

O znani sosedi vse najboljše

Gorenjka je dobra prijateljica noseče Brigite Langerholc in njenega soproga Uroša Žagerja, ki mu je s pravnimi nasveti nekoliko pomagala tudi pri registraciji menedžerske agencije. “Brigita je res nekaj posebnega. Vedno je bila dostopna vsakomur, vedno lahko pomaga z nasveti in poznanstvi. Vedno sva tudi živeli blizu. Tako v Škofji Loki kot v Kranju,” govori o sosedi vse najboljše Tina Murn, ki ima v tej sezoni še eno veliko željo. “Rada bi dosegla normo za svetovno prvenstvo. Zato bom ta mesec precej tekmovala. Zanesljivo na mitingih v Novem mestu in Mariboru, kjer bo tudi državno prvenstvo. Morda še kje v tujini. Osem stotink res ni najmanj, a jih je mogoče doseči že z nekaj sreče z vetrom. Tudi če cilja ne bom izpolnila, bom s sezono zelo zadovoljna. Naredila sem velik rezultatski napredek, saj sem letos osebni rekord izboljšala za 21 stotink. Prihodnje leto bo v Barceloni evropsko prvenstvo, kjer bom imela novo veliko priložnost, da izkusim slast velikega članskega tekmovanja.”

Poškodbe ji niso tuje

Tina Murn je v tej sezoni okusila tudi grenkobo poškodbe, zaradi katere je izpustila nastop na evropskem ekipnem prvenstvu v Bergnu. “Sredi bazičnega treninga me je začelo močno boleti koleno. Nisem mogla teči in minilo je kar precej časa, da smo našli ‘okvaro’. Šlo naj bi za obrabo sklepnega hrustanca. A kot je hitro poškodba prišla, je tudi izginila. Sedaj je vse v najlepšem redu in upam, da bo tako tudi ostalo. Pred nastopom v Bergnu pa sem si lažje poškodovala stegensko mišico, zato sem se odločila, da izpustim nastop na Norveškem ter se pripravim na sredozemske igre.”

Jadralka po duši

Hitra Slovenka ima vsaj še eno veliko strast. Imenuje se jadranje. “Rada potujem. Vsako leto si želim na kakšno daljšo pot. Fant ima avtodom, s katerim se večkrat kam odpraviva. Tudi lepote Norveške sem že videla. Jadranje pa je nekaj posebnega, sama pa imam tudi izpit za vožnjo. Posebej oče je zaljubljen v ta šport. Že kot majhna sem večino dopusta preživela na jadrnici. Pred petimi leti je oče kupil svojo jadrnico. Najprej smo prerešetali Hrvaško, nato smo se odpravili na ionske grške otoke. Jadrali smo tudi v Italiji, kjer sem se družini pridružila na delu poti med Sicilijo, Sardinijo in Korziko. Zadnji dve leti pa jadramo v Turčiji,” z nasmeškom pripoveduje vsestranska Tina Murn, ki se ne odpove tudi enotedenskemu zimskemu smučanju. “Vem, da ni preveč dobro mešati športov. A sem ugotovila, da je zame bolje, da si uresničim željo, saj potem lažje spet treniram. Smučat grem tudi, če sem sredi zimske sezone.”

Doping ostro obsoja

Velika želja šprinterke je, da bi enkrat tekmovala na olimpijskih igrah, kar je njen cilj za London 2012, do koder tudi sežejo njeni športni cilji. Kot pravi, pa si boljših rezultatov nikoli ne bi “kupila” z dopingom. “Tega pa ne maram. Zavedam se sicer, da me lahko vedno prehitijo atletinje, ki goljufajo. A se zato ne počutim prikrajšane. Doping ostro obsojam in trdim, da so kazni še prenizke.”

In največja rezerva? “Štart. Tu moram delati še veliko. Moja najboljša lastnost pa je pospešek po štartu. Ne tečem na silo, temveč sproščeno. Tudi vadba poteka manj na moči, kar se mi navsezadnje tudi pozna, saj nisem ravno najmočnejša atletinja.”

Osebna izkaznica Tine Murn

Starost: 26 let, po horoskopu je dvojčica.

Poklic: novembra 2008 diplomirala na pravni fakulteti. Povprečje ocen 8,75. Od marca dela kot pripravnica na sodišču v Kranju pred pravosodnim izpitom.

Osebni rekordi: 100 m (11,48 – julij 2009), 200 m (23,82 – 2008), 60 m (7,48 – februar 2009).

Trener: Boštjan Šinko, sicer pa je vsak dan na štadionu skupaj z Jurijem Demšarjem, ki je tudi njen najboljši atletski prijatelj.

Vzornik: ga nima, a je na športni poti najbolj občudovala Brigito Langerholc, od katere se je tudi veliko naučila. Hobiji: jadranje, tenis, smučanje in hoja v hribe.

11. – 22. julij 2009

Finike-Kekova Roads-Kaş-Kastellorizo/Megisti-Kalkan-Fethiye-Yassica Adalari-Wall Bay-Küçük kuyruk-Ekinçik-Marmaris (190 Nm)

Posadka: Tatjana, Boris in Irena

Na tole poročilo ste morali počakati kar do torka, ker smo tokrat etapo malo podaljšali. Običajno napišem poročilo v četrtek po kosilu, v petek pripravim še nekaj fotografij in v petek zvečer ali soboto zjutraj objavim. No, tokrat pišem poročilo šele v nedeljo popoldne. Tinga Tinga se mirno ziblje na valovih, ki jih iz odprtega morja prinese v naš zaliv Küçük kuyruk. Pa veste, kje je to? Stavim, da brez GPS koordinat ne bi našli tega zalivčka s smaragdno zeleno vodo in prodnato plažico na dnu.  Kje smo torej? Nekje v Turčiji, na tistem koncu, kjer je največ lepih zalivov, kjer je vedno udogen veter in sorazmerno malo valov. Posadka se je tiho porazgubila v različne senčne kotičke barke. Punce se delajo, da berejo, fantje pa so si ravno malo privezali dušo po opoldanski malici. Irena mi je prinesla rdečo bevando in zdaj pričnem:

sobota, 11.julija 2009:  marina in izlet z avtom do Božička

Ponoči sta se nam pridružila Boris in Irena, ki sta se iz Antalye pripeljala z rent a carom. Jutri zjutraj se bo z njim predhodna posadka odpeljala nazaj na letališče. Danes izkoristijo avto in obe posadki se odpeljeta do antičnega mesteca Myra in Demre, kjer stoji bazilika, v kateri je škofoval Sv.Nikolaj, Noel Baba po turško ali Santa Claus/Božiček po ameriško.

Sam urejam papirje in barko.

Najprej skušam na internetu objaviti zadnje zapiske. WiFi signal je sicer zelo dober, a do mreže ne pridem. Na recepciji nihče ne zna pomagati. Predlagam, da pokličemo njihov računalniški support. Pravijo, da je to v Istanbulu. Nič hudega, pokličimo. Receptorka kliče, kliče, končno nekaj odčeblja po turško in mi pove, da je sistemec ravno na nekem sestanku. Mhm, v soboto ob 11.uri sestankuje, mhm?! Ponudi mi njihov desktop, kjer internet dela. Preko Google chata se mi javi Luka in skupaj skušava najti napako v moji nastavitvi mreže na mojem notesniku. Ne odkrijeva drugega, kot da je propustnost mreže prenizka. Med tem se v recepciji naberejo že štiri starejše gospe, ki bi tudi rade do emaila. Tudi njim na barkah ne dela mreža…

Naslednja naloga je sprememba Crew liste v mojem Tranzit logu (plovno dovoljenje za plovbo po turških vodah). Receptorka mi je že včeraj naročila, naj pridem malo po 11.uri, ko običajno v soboto pridejo uradniki v urade, ki so tik ob izhodu iz marine. Finike so namreč uraden »port of entry«, kar pomeni mednarodna luka, kjer lahko vstopaš/izstopaš iz države. Zato morajo uradi načeloma delati neprekinjeno.

Načeloma: Na recepciji izpolnim novo kopijo Crew liste, receptorka vse sfotokopira in me prepusti boyu, ki nas je nabral s treh bark. Zakonski par Izraelcev je priplul ponoči iz Izraela, direktno. Pravita, da običajno vozita do sem 56 ur, a tokrat sta imela zelo ugodne razmere, brez valov in šibke vetrove. Zato sta celo pot prejadrala v štirih dneh. Drug je »kot metuzalem« star Francoz, ki že malo slabo sliši in je prijadral iz Cipra. In jaz. Boy vzame vse naše dokumente in fotokopije ter nas povabi, da mu sledimo.

Najprej gremo na policijo. Uradnik že sedi za mizo in začne s pregledovanjem potnih listov in žigosanji. Skušam pojasniti boyu, da jaz rabim samo žig pristaniškega kapitana, a me pomiri, naj sedem in počakam. Čakam, da policist uredi vstop obeh posadk iz Izraela in Cipra.

Zdaj nas boy odvede v sosednjo pisarno carine. Spet mu skušam povedati, da jaz tam nimam kaj početi, pa mi spet pokaže stol, naj sedem. Carinik celo pomeša mene in barko iz Cipra, ker ga Francoz ne sliši. Sploh pa noben od uradnikov ne zna tujih jezikov in vse prevaja boy. Tudi carinik uredi vse postopke in še enkrat vpraša boya, kaj naj naredi z mano. Boy mu v turščini nekaj pojasni. Vsi obtičimo v tišini. Carinik se skuša delati zasedenega s tem, da obrača liste svojega velikega katastra (registracijska knjiga, kamor še vse barke ročno vpisujejo), boy stalno skače na cesto in gleda po ulici, francoski starec meditira, židovski par lista nek katalog. Nakar Žid vpraša carinika »What is a problem?«. »No problem, wait for harbour master!«. Aha, boy stalno gleda, kdaj se bo prikazal pristaniški kapitan. Zdaj mi je jasno, zakaj sem moral tudi sam z njimi. Očitno so vsi trije uradniki zmenjeni, da pridejo ob 11,30 v pisarno, recepcija marine takrat zbere vse potnike in v pol ure opravijo svojo sobotno izmeno.

Ampak danes zamuja glavni šef, harbour master. Končno se pripelje na mopedu v spodnji majici brez rokavov. Flegma odklene svojo pisarno in nas povabi naprej. To še nisem doživel, saj so pristaniški uradniki vedno v uniformah in moraš tudi sam priti primerno oblečen. Ta je že stari maček. Seveda se najprej loti Izraelcev in Francoza. Vsakemu vzame 10 turških lir (5€), kot je njegova taksa in se prijazno poslovi od njih. Nakar vzame moj, še ročno izpolnjeni Tranzit log (za podrobnosti preberite tisti majski prispevek »Adrenalinska birokracija«). Tipka v svoj računalnik, a ni zadovoljen. Boyu naroči naj me povpraša, če bom čaj. »Prosim.« In boy skoči čez cesto po dva čaja, za kapitana in zame. Kapitan mi ponudi cigareto. »Thank you, I do not smoke.« Kapitan zavrti telefon in se pogovarja s centralo. Dojamem, da Tinga Tinga ni v bazi podatkov. Očitno je v Marmarisu, tistega dramatičnega 4.maja, ko so v turške lučke kapetanije uvedli nov računalniški sistem, nihče ni vnesel. Tako zdaj moj kapitan prične z odpiranjem novega obrazca za Tingo Tingo. Ob vsakem drugem podatku obrača fotokopijo mojih dokumentov in pomagam mu s pravim odgovorom. Počasi izpolniva že četrtino obrazca, pokadiva njegov cigaret in spijeva najina čaja. Nakar se kapitanu posveti. Vse moje dokumente ima fotokopirane, zato bo lahko vnos podatkov opravil tudi brez mene. Prijazno mi udari tisti žig, kar je edino, kar sem danes želel dobiti, iztrga si svoji dve kopiji obrazca in me prijazno odslovi. Brezplačno.

Porabil sem skoraj dve uri, užival izredno prijazne in popolnoma neučinkovite uradnike, še vedno pa nisem prepričan, ali je Tinga Tinga v celoti vnešena v bazo podatkov.

Ampak sem dojel naslednje:

Policija ima zaradi razvitega turizma in številnih letališč že leta urejeno bazo podatkov in enostaven proces izdaje turističnih viz. Pri njih so postopki zelo hitri.

Carina deluje še v ročnem sistemu. Veselo prepišejo podatke o plovilu v svojo ogromno knjigo registra. To traja malo več časa, a je tudi učinkovito.

Lučke kapetanije pa so še v tranzicijskem obdobju, ko računalniški sistem registra še ni povsem uveden, kapitani še iščejo črke po tipkovnici in je baza podatkov zelo neurejena. Hkrati nas je še kar nekaj tistih, ki imamo ročno izpolnjena plovna dovoljenja in nas morajo še vnesti v bazo.

Zaključek: letos bom skušal biti prijazen turist in ne bom več gnjavil uradnih oblasti s svojimi spremembami dokumentov. Pika.

Povzpnem se še na jambor podmazati vetrnico merilca za veter (windex), ki se je zatikala. Kupim karnister bencina in pripravim mešanico za motor gumenjaka. Zamenjam in kupim novo bombo s plinom in nekajkrat skočim pod tuš, da preživim vročino v marini.

Dan je hitro naokrog in obe posadki se vrneta polni vtisov.

Presenečenje pripravi Staš, ki od nekod prinese lepo okroglo čokoladno torto za Tatjano in njen rojstni dan (ki bo sicer šele čez en teden, a torto pojemo že danes!). Če je že tako, potem pa kapitan na račun svoje žene povabi celo druščino na pijačo v lokal na obali, kjer imajo živo glasbo. Ansambel igra pravo turško plesno glasbo, mi pa pijemo hladno turško vino ali pivo. Za sosednjo mizo sedi prometni policaj, ki je na dolžnosti in kar od mize med svojo večerjo vsake toliko zapiska s piščalko, ko ustavlja promet po cesti mimo lokala. Zabavno in vroče. Decibeli naraščajo, naše oči pa ugašajo. Večino nas pobere še pred polnočjo, le Staš je ostal na dežurstvu in poslušal glasbo do konca.

nedelja, 12.julija 2009: izplutje iz Finik in spet v Kekovo

Prejšnja posadka nas že zgodaj zjutraj zapusti. Ostali si natočimo še polne tanke vode, kupimo svež kruh in pozajtrkujemo. Nato izplujemo.

Kmalu dobimo ugoden veter in orcamo vse do Kekove.

To je klasičen postanek na tej trasi in tu sem že četrtič v zadnjih treh tednih. Dan je miren in kot se za nedeljo spodobi tudi počivalen. Le da je danes res vetrovno, saj imamo v sicer mirnem zalivu Uçagiz zadaj za Kekovo kar 25 vozlov vetra vse do sončnega zahoda. Sidro dobro drži, le kapitan je popolnoma moker, ko se po izkrcanju posadke sam z gumenjakom vrača proti vetru in valovom nazaj na barko.

ponedeljek, 13.julija 2009: spet v Kaş

Naša naslednja postaja je Kaş. Iz Kekove do sem priplujemo že ob 12h, večinoma na motor, saj se veter še ni prebudil. Na obali nas pričaka »my friend, Ismail«. Tu se res počutim že domače. Takoj za nami nam ob bok pristane še Pierre s soprogo. Starejši pariški par ruskega porekla ima barko Bavario z imenom »Pitjušek« in ob kozarcu rakija veselo pokramljamo po rusko.

V mestu gremo na lahko kosilce s kebapom in ayranom, pa skok v klimatizirani Cyber Cafe, pa prijava v agenciji Dolce Vita za jutrišnji celodnevni izlet v sotesko Saklikent. Nakar moram še popraviti zamenjati zlomljeno vzmet v ključavnice v toaleti.

Ravno zaključim delo, ko se na nasprotni strani pristana zasidra potniška ladja za Kastellorizo. Naša sidrna veriga zarožlja, kar je očiten znak, da je ladja vrgla sidro preko naše verige. Kaş ima sorazmerno ozek pristan s privezi na dveh vzporednih obalah, zato si plovila na vis a vis večkrat križajo sidra. A tole je mala potniška ladja s sidrom preko 100kg, ki bo šla jutri zjutraj ob 10h spet na svojo vožnjo do grškega otočka, ravno ko nas ne bo na barki, ker gremo na izlet. Ob tem bo dvignila moje sidro in ga vrgla v morje, naša barka pa bo začela s krmnim zrcalom tolči ob beton na obali. To moram preprečiti. Najprej stopim okoli pristanišča in ravno še ujamem kapitana, ki odhaja z mopedom domov. Pojasnim mu situacijo. »No, problem, I will take care«, Nič hudega, bom pazil, mi odvrne in se odpelje. To ni v redu!

Z Borisom vzameva potapljaški maski in se spraviva na ogled sider. Globina je 7-8 metrov, voda pa hladna zaradi sladkovodnih podvodnih vrelcev, zaradi katerih je tudi vidljivost slaba. Odkrijeva, da je moje sidro pokrito z njegovo debelo verigo. Nekako Borisu uspe moje sidro čim bolj osvoboditi sosedovega sidra. Izplujem, prestavim sidro in se ponovno vežem na obalo. Potapljač Boris poroča, da sta zdaj sidri 2 metra narazen. Torej zdaj bo OK, ladja bo izplula, brez da bi mi naredila škodo, le ob jutrišnjem povratku bi morala ta ladja spet vreči sidro bolj v desno.

Uf, smo imeli spet popoldansko akcijo, zato zdaj s pivom zalijemo manever.

Nocoj večerjamo pri »my friendu« Ismailu, v restavraciji Smiley. Streže nam njegova soproga, Bolgarka. Potrudi se in res imamo izboren menu: sveže pečeni sač kruh s česnom, mešane meze hladne predjedi, na grilu popečeni ribji fileji gruperja in za Borisa otoman special kaserola. Na koncu nam na račun hiše ponudijo še hladno lubenico in melono. Prijetni večerji sledi še nakupovanje na bazarju (moške srajce in kopalne hlače).

torek, 14.julij 2009: trekking izlet z Dolce Vito

Zjutraj za vsak slučaj še stopim do potniške ladje za Kastelorizzo in poprosim kapitana, če na povratku lahko sidra malo bolj v desno. Obljubi.

Mi se naložimo na odprt Jeep skupaj z mladim švicarskim samcem in enim turškim frajerjem, ki ima še dve prijateljici. To je naš del posadke. Drugi, večji Jeep vkrca še 15 mlajših turških gostov. Peljemo se najprej po cesti proti Kalkanu in naredimo postanek na plaži Kaputaş. Zajeda med skalami z belo mivko in smaragdno zelena voda spominja na Ship wreck bay na Zakinthosu, ki je nekakšen zaščitni znak Jonskih otokov. Le da je tu še lepše. Imamo polurno kopanje, preden se vzpnemo v gorati del, kjer v vasi Akbel naredimo še postanek za čaj v idiličnem počitniškem resortu Wooden Villas z bazenom, palmami, vinogradom in malimi lesenimi apartmani.

Pred odhodom dalje nam vodiča pobereta vse aparate v vodotesne vreče, kajti pred nami je zaseda z vodnim napadom. Vsak od nas dobi plastenko z vodo, eden celo puško na vodo in peljemo se skozi vas, kjer nas čaka zaseda otrok, ki nas bo napadla s curki vode. Ne damo se kar tako, tudi mi jim vrnemo, a smo vsi precej mokri. Sploh Tatjana, ki jo je zadel pravi gasilec s cevjo za špricanje vode. A v tej vročini nam ta mokrota kar paše.

Točno opoldne dosežemo sotesko Saklikent, ki je največja soteska v Turčiji. Dolga je kar 16 km in le prvih 2-5 km je možno prehoditi v turistični varianti. Za več je potrebna že polna plezalna oprema. Na koncu soteske, kjer parkiramo naše džipe, je turistično naselje večih restavracij, ki so vse narejene na lesenih terasah nad hladno, hitro tekočo reko. A tu sonce še žge. Šele ko gremo v sotesko, nas hlad osveži. Vsi prejmemo modre čelade. Pa ne tiste od OZN, ampak take, simpatične gradbinske, da se še Boris počuti bolj domače. Že na vstopu v sotesko moramo prebroditi deročo reko. Voda je hladna in globoka do pasu. Nato hodimo, lezemo, plezamo tistih nekaj kilometrov. Ves čas po strugi, ki ima povprečno pol metra vode, a v tolmunih se zmočimo tudi celi. Splezamo do zadnjega balvana, od koder je res le še plezalno nadaljevanje. Pot nazaj je še bolj zabavna, saj smo že bolj pogumni. Vsi veseli se vrnemo do izhoda, kjer nas namestijo v eno od restavracij in v hladu pojemo dobro turško kosilo, popijemo pivo in kavo.

Naslednja postaja je blatna mlakuža ob reki. Sledi valjanje po blatu, mazanje z blatom po celem telesu in na koncu kopanje v bistri reki.

Jeep nas pelje naprej proti antičnemu mestu Xanthos, ki je bilo glavno mesto likijcev. V svoji zgodovini je doživelo dva posebno krvava dogodka. Ob prvem perzijskem obleganju mesta so branilcem pojenjale moči in zaloge hrane. Zato so najprej sredi mesta zbrali vse otroke in žene, da so jih zažgali, borci pa so si sami vzeli življenje. Tako ni nihče od meščanov padel v suženjstvo Perzijcem. Po odhodu Perzijcev se je v mesto vrnilo kakih 60 družin, ki so pred napadom uspele zbežati v notranjost. S finančno pomočjo ostalih likijskih mest v federaciji so mesto obnovili. A po dobrih sto letih se je zgodba ponovila. Spet so bili oblegani, tokrat od Rimljanov. In spet se je obleganje zaključilo z množičnim samomorom vseh prebivalcev Xanthosa.

Dan zaključimo v Patari, ki je bila nekoč pristanišče Xanthosa, danes pa ima poleg številnih antičnih ostankov eno najlepših peščenih plaž, kjer tudi mediteranske želve carreta carreta ležejo jajca.

Za nami je pester in doživet izletniški dan. V tej poletni vročini je bil osvežilni trekking v soteski Saklikent res čudovito doživetje.

Ob povratku v luko najprej preverim, kako je sidrana nasproti potniška ladja. Kapitan je držal besedo in je sidral celo tri priveze vstran.

Noč je napeta in kratka. Malo po polnoči že potegne krepak severnik, ki nato opleta od severozahoda do severovzhoda s sunki preko 20 vozlov. Barke na privezih živahno poskakujejo, lastniki preverjajo in zategujejo sidra, nekateri morajo na krmo celo dodajati bokobrane, da preprečijo butanje ob betonsko obalo. S sosedom Pierrom izmenjava nekaj besed. On bedi celo noč, saj ga veter zelo tišči v obalo. Čas si krajša z igranjem pasijanse na notesniku. Enkrat me zbudi, ko vrže v naš kokpit naša obuvala, ki smo jih pustili na obali. Mlad potepuški pes si je izbral Borisov natikač in ga pošteno nagrizel, preden mu ga je Pierre uspel iztrgati iz gobca in nam rešiti preostale.

sreda, 15.julij 2009: skok v Grčijo

Pred izplutjem me »my friend« Ismail in sosednji francoski jadralec opozorijo, da so napovedani zelo močni vetrovi in naj bom previden. Hvala, bom upošteval.

Iz Kaşa je le dobre 4 milje do najbolj vzhodnega grškega otočka Kastellorizo ali Megisti ali Meyisti ali Meiss. Z motorjem smo tam v tričetrt ure. Kot kaže so oblasti na obeh tsraneh meje zelo tolerantne, saj praktično ni obiskovalca Kaşa, ki ne bi skočil spotoma še do sem. Otoček ima eno samo vasico s precej zgodovinskimi stavbami, saj je bila zgodovina osvajanj tu zelo pestra. Bob ob boku so tu džamija, pravoslavna cerkev, bizantinsko obzidje in španska trdnjava. Žal pa danes na otoku živi le še 250 starejših ljudi, saj so vsi mladi zbežali bolj v jedro Grčije. Srečamo kar nekaj čudaških domačinov, ki me na nek način spominjajo na prebivalce Suska na Jadranu.

Iz Grčije izplujemo že na jadra in v prav športnem jadranju s križanji v orco prevozimo naslednjih deset milj do Kalkana. Tam vržemo sidro v zalivu pred mestom.

četrtek, 16.julij 2009: v viharnem dnevu naredimo največjo razdaljo

Izplujemo že pred šesto zjutraj, saj so za danes številna opozorila o viharnih vetrovih 7 boforov v našem sektorju. Skupaj s številnimi guleti se prebijamo na sever proti Ölü Denizu. Danes je pred nami 40 milj prečenja malega turškega Biskaja okoli rta sedmih glav. Vsi bežimo pred vse močnejšim vetrom in predvsem vedno bolj razpenjenim morjem. Jutranji veter okoli 20 vozlov nam je najprej čisto v nos, nato pa s sunki do 35 vozlov celo menja smeri. Težko je ujeti ravno pravo velikost jader. Prvi del poti vsaj ni prevelikih valov, saj veter piha z obale, a v zalivu Ölü Deniza pod mogočno goro Dagi Baba dobimo ob vetru precej preko 30 vozlov tudi lomeče se valove, ki nas pošteno opluskajo. Z žensko podporo spremenim odločitev, da tu ne bomo niti poskušali izvesti načrtovanega sidranja in bežimo raje direktno naprej v Fethiye. S tem smo se pravočasno izognili napovedanim popoldanskim sedmim boforom in ob 12 uri že jadramo v sorazmerno mirnem morju v globino zaliva Göçek-Fethiye.

Popoldne se kopamo na sidru pred vhodom v mestni zaliv in šele pred večerom zaplujemo v varen zaliv mesta Fethiy. Tam najdem varno in mirno sidrišče in mirno prespimo noč, ko veter tudi tu v zavetju dosega preko 20 vozlov.

petek-nedelja, 17.-19.julij 2009: jadralno kopalni raj

Naslednje tri dni uživamo v nekajurnih lepih jadralnih etapah med različnimi zalivčki v Fethiye Körfezi. Zaliv meri nekako 12 x 15 milj in je poln lepih zalivov, lagun in otočkov. Močan meltemi z globino zaliva izgubi svojo moč na zmernih 15 vozlov, predvsem pa je morje sorazmerno mirno (kot smo ga vajeni na Jadranu). Tako z Borisom uživava v trimanju jader in mirnih orcah ali bokih. Sidramo v najlepših kotičkih in se kopamo v topli vodi. Obiskali smo prelive v arhipelagu Yassica Adalari, sidrali v čudovitem zalivu Wall Bay, obiskali kleopatrinino plažo in sidrali v Küçük kuyruku. Seveda nismo nikjer sami, kajti v tem delu je gostota plovil največja v Turčiji. A to nam je običajno samo popestrilo sedenje v zasenčenem kokpitu z opazovanjem dogajanja v okolici. Kopanje, pitje hladne pijače v vročini (če imaš posadko Vodopivcev, piješ seveda vodo), kratke jadralne etape, sidranje, to je res pravi dopust.

Seveda moram omeniti tudi praznovanje rojstnega dne Tatjane, ki se je po celodnevnem eSeMeSanju končalo v starem delu mesta Fethiy. Tu sredi karavansaraya najprej pri ribičih v ribarnici nakupiš sveže ribe, ki ti jih v lokalčkih na trgu pripravijo seveda z obveznimi hladnimi predjedmi in prilogami. Ob tem smo odkrili posebno dober turški roze, vino Lal iz vinarne Kavaklidere. Priporočamo!

Vreme se je stabiliziralo. Zjutraj imamo nekaj burina iz vzhodnih smeri, okoli 11.ure prične jugozahodnik, zunaj na odprtem morju zahodnik, ki z deset vozlov do večera pojača na 15-20 vozlov in s sončnim zahodom ugasne v mirno brezvetrno noč.

ponedeljek, 20.julij 2009: spet na sever

Naš današnji cilj je Ekinçik, 24 milj severneje. Zapustimo prijazen zaliv Fethiye körfezi in se okoli rta podamo na razburkano odprto morje. V ranem jutru srečamo številne gulete, ki plujejo proti jugu. Boris pravi, da rojijo, toliko jih je. Tudi jugozahodnik je že tu, zato kmalu razpnemo jadra in križamo proti vetru vztrajno proti severu. Krmari Tatjana, midva z Borisom pa izvajava manevre obratov.

Naš cilj je zaliv, kjer smo še vedno srečali želve, kako se pasejo na morskem dnu in dvigajo svoje glave okrog zasidranih bark. Sidro vržemo na mojem stalnem mestu sidranja tik pred privezi vaških čolnov za obiske delte reke Dalyan. To je namreč najzahodnejši del zaliva, kjer je največ zavetja za morsko valovanje, ki prihaja z odprtega. Do večera se nas na sidrišču zbere 10 jadrnic. Najbolj nas s sosedi vznemiri starejši francoski par, ki kljub velikemu sidrišču sidra ravno med naša tri sosednja plovila tako na tesno, da moramo celo noč kontrolirati stanje bark. Veter namreč obrne iz jugozahodnika v severovzhodnik in s sončnim svitom v severozahodnik. Tako se ob 5,30 zjutraj znajdeva s Francozom le na 5 metrov, kar mi res ni všeč. Skrajšam svojo verigo, nakar čez eno uro Francoza le dvigneta svoje sidro in odplujeta… po francosko…

torek, 21.julij 2009: v domači pristan Marmarisa

Posadka se ob krajšanju verige prebudi. Tako sledi že zgodnje jutranje kopanje in zajtrk, nato pa še mi dvignemo sidro in odmotoriramo proti Marmarisu. Danes nam celo pot kljubuje zahodnik točno v naš kljun. Vso pot opravimo na motor.

V Marmarisu najprej napolnimo rezervoar z gorivom, nato pa se Tinga Tinga vrne v svojo matično marino Yacht Marine Marmaris.  Na privezu je vroče. Zadevo rešuje le južni veter, ki nam piha po krmi točno v kokpit. Tako se v senci še nekako da zdržati. A kaj ko je danes zadnji dan dosedanje posadke in sledi pranje palube. Opravimo ga v slabi uri, a v najhujši vročini. Barka je razsoljena in obrisana. Zdaj jo mahnemo na bazen. Tam se da preživeti nekaj prijetnih uric v senci, pod tušem in s plavanjem v bazenu. Še pivo si privoščimo na ležalnikih.

Večer preživimo v mestu. Tokrat je Marmaris v polnem turističnem vrvežu. Sprehajajočih turistov in domačinov so polne ulice, polni so lokali, polna je obala privezanih guletov in pred marino je zasidrana velikanska potniška križarka Aida.

Moj »stari prijatelj« nas ujame na ulici in povabi v svoj lokal Marmaris Corner na večerjo. Tu smo bili že z Vojko in Frančkom, pa z Gašperjem, Sašo in Maherjem in kot pravi, smo edini slovenski gostje. Danes smo vsi hudo pregreti od vročine in zapaše nam hladno efes pivo. Večerja je lahka in dobra, čeprav hude lakote ni. Boris po gorenjsko izpelje situacijo, da kapitan sam počasti poslovilno večerjo, nakar se dobre volje vrnemo na krov. Barka je pregreta in noč je topla. Popijemo še zadnje zaloge vode. Ta etapa je bila res vodopivska, še sam sem po vzgledu Irene začel lokati vodo v velikih količinah.

Šele proti jutru se ohladi. Takrat pa že pride taksi, ki ob pol sedmih odpelje Ireno in Borisa na letališče Dalaman. V času kosila bosta že v Sloveniji. Midva s Tatjano pa ostajava v vroči Turčiji.

Tinga Tinga bo zdaj teden dni mirovala v svoji marini. S Tatjano se bova priključila svojim turškim gostiteljem slovenskih rotarijcev v Çeşmah pri Izmiru. Zato bo naše naslednje javljanje šele v prvem tednu avgusta, ko bomo z Darjo osvajali grške otoke Rodos, Simi in turški Bozburun. Prav možno je, da nam bo družbo delala tudi žirovska »Severina«, saj Rok napoveduje njihov prihod v Marmaris za 30.julija.

Album s slikami

4. julij – 11. julij 2009

Antalya-Kemer-Uçagiz Limani/Kekova-Kaş-Kekova-Finike (137 Nm)

Posadka: Tatjana in družina Staš, Jana in Maj

V petek v marini Çelebi Antalya Marina sledijo redna tedenska opravila čiščenja barke in priprave na prihod novih gostov. Prijeten večer preživimo še v stari sestavi kar v marini in končno ob 23h dočakamo novo posadko. Imeli so precejšnjo zamudo že pri odhodu letala Turkish Airlines z Brnika in nato ujeli naslednje letalo iz Istanbula za Antalyo. S taksijem se pripeljejo skoraj do našega pomola. Nocoj in jutri bomo v marini, zato se moramo na barki kar najbolje organizirati. Sedem ljudi namreč lahko hitro povzroči gnečo, ki ni vzdržna. A s skupnim trudom nam uspe preživeti dan in dve nočitvi brez težav. Priznam pa, da je za kapitana to tudi maximalna doba tolikšne posadke.

sobota, 4.julija 2009:  kopenski ogled stare Antalye

Po zajtrku se naša četica poda na avtobus za 10 km oddaljen center Antalye. Gremo v »down-town« Kaleçi. V zraku je že zjutraj sparina zaradi visoke vlage (preko 80%) in vročine. Nebo je oblačno. Postopamo po ulicah Kaleçija, se spustimo v mandrač stare marine, kjer domujejo samo domačini in ogledujemo pročelja stare turške arhitekture. Kaleçi ima pristen pridih davnih časov, strmih uličic rokodelcev in lokalčkov. Tu obiskovalec lahko začuti dušo starega mesta.

Poleg znamenitega minareta Yivli Minare iz 13.stoletja pokukamo tudi v mošejo Tekeli Mehmet Paše, kjer končno naštudiram letošnji urnik muslimanskih molitev. Le-te pravoverni muslimani opravljajo petkrat na dan, in sicer v tem poletnem času ob: 5.35, 13.08, 16.57, 20.29, 22.06, nočna molitev pa je še ob 03.50.  Ob teh časih tudi z minaretov po zvočnikih donijo molitve muezinov.

Za kosilo so nas veseli v pravi turški kebap restavraciji, kjer nam ponudijo kebape v velikostih od 50gr do 300gr (korak je 50gr). Fantje si privoščimo 300gr porcije in res so zelo obilne. Vsi jih ne zmorejo… Zanimivo je, da v Kaleçiju večino dönner kebapov pečejo z ognjem na drva. Prav tako v pravih muslimanskih lokalih ob mošeji ne točijo alkohola, zato nam pivo nadomesti ayran. Pošteno se podpremo, preden poiščemo še slaščičarno in nakupimo raznovrstne baklave na kilo. Cena za kg je 12YTL (6€).

Kljub mojemu navijanju za kulturo, obe posadki preslišita predloge za Antalijski muzej ali obisk mestnega parka, saj jih je vročina in sopara povsem dotolkla. Mudi se jim v vodo. Avtobus nas pripelje do marine, kjer nas oplazi celo rahla deževna ploha (le nekaj minut rahlega dežka). Nato vsi hitijo na plažo marine in v vodo. Kapitan mora kar sam na pivo. No, po kopanju se mi vseeno pridružijo.

nedelja, 5.julija 2009: izplutje

Po zajtrku se prejšnja posadka poslovi. Ivo in Nataša se odpeljeta v Kaleçi, kjer imata rezervirano sobico še za eno noč. Letalo imata namreč šele v ponedeljek. Nedeljsko popoldne bosta preživela na antalijskem bazarju in v lokalčkih starega dela mesta. Želimo jima srečen povratek domov.

Mi napolnimo tanke s pitno vodo, se odjavimo in izplujemo iz marine. Nebo je oblačno in v zraku je toliko sparine, da je dihanje kar težko. Motoriramo iz marine, mimo številnih tovornih ladij zasidranih pred trgovsko luko in obrnemo naš premec proti jugozahodu.

Tinga Tinga je dosegla najbolj vzhodno točko letošnje plovbe – Antalyo. Zdaj se bomo vračali proti Marmarisu. Ta del obale od Kaşa do Antalye se imenuje »Zahodni Mediteran«, znotraj katerega je od Finik do Antalye to sektor »Taurus«, ker mu vreme kroji visoko gorovje Taurusa. Na tem delu obale se že od lani spomnim največje vročine, najbolj tople morske vode (nad 30°C) in blagih vetrov (dopoldne severovzhodnik s kopnega, popoldne jugozahodnik z morja). Tudi letos imamo tu identične karakteristike vremena. Razlika je le ta, da imamo ciklon, ki se pomika preko tega dela na Ciper in dalje proti Iranu in nam v dneh od 4.-7.julija postreže z nizkim pritiskom, še manj vetra, oblačnostjo nad gorami, kjer je pogosto slišati zamolklo grmenje in v treh dneh imamo tudi trikrat rahel dežek, vedno le po nekaj minut. Če sem lani vsem hvalil turško vreme, ko od konca junija pa vse do začetka septembra sploh nisem videl oblačka na ves čas kristalno jasnem nebu, sem letos v tej etapi podrl vse rekorde. Skoraj vsak dan smo imeli oblačno jutro, opoldansko zvedritev in popoldanske plohe nad goratim kopnim. Najhujša pa je bila visoka vlažnost.

Staš je prav zadovoljen, ko že po dveh miljah iz marine Antalye razvijemo jadra in nato križamo v veter dobre 3 ure, da dosežemo Kemer. Zadnjo miljo pred mestom nas prestreže čoln Obalne straže, ki nas usmeri v loku okoli zaprtega območja za morsko dirko čolnov formule ena. Pripluli smo ravno ob štartu dirke, ob 13.uri. Med plovbo z razdalje opazujemo dirkače, kako si nabirajo prednost na krožni progi pred mestno rivo Kemerja.

Sidro vržemo v zalivu pred mestom, kjer smo bili že pred dnevi s prejšnjo posadko. Zaliv je varen in sidrišče dobro, le precej prometno ali bolje, živahno je v času od 9. do 19.ure. Tu so namreč gliserji za vleko padalcev, pa smučarji na vodi, vleka banan in splavov, prihajajo in odhajajo guleti, ves čas se nekaj dogaja. Po 22.uri pa zadonijo še zvočniki diskotek na obali in postrežejo zasidranim barkam z glasbo do 4.ure zjutraj. A mi uživamo v kopanju, v skoku na obalo po baklave, v pitju kozarčka ohlajenega vinca na palubi.

ponedeljek, 6.julija 2009: plaža, antika in ognjena zemlja

Zjutraj Staš odvesla z Majem do gliserjev, kjer si Maj privošči smučanje na vodi. Zimskosmučarski športnik zna tudi smučati po vodi. Nato izplujemo na motor naprej mimo dolgih večkilometrskih plaž z novozgrajenimi hotelskimi kompleksi dalje proti jugu. Tekirovo z antičnim Phaselisom samo pasiramo in plujemo naprej proti našemu današnjemu cilju, plaži Çirali. Tik pred njo se skoraj zaletim v bleščečo bojo na mirni gladini morja. Ugotovimo, da je velika mediteranska želva carreta carreta – žal mrtva. Prav žalostno pluta na vodi.

Zasidramo se tik ob plaži. Med kosilom imamo kratko ploho. Nato se družina  odpravi raziskovat antične ostanke mesta Olympos v soteski ob hladni reki, ki se na koncu plaže izliva v morje. Medtem se midva s Tatjano podava na kar 10 kilometrski marš do ognjene zemlje Chimaere (Yanartaş po turško) in nazaj. Opraviva v dveh urah, seveda pošteno preznojena in žejna. Pot je speljana po prašnem makadamu mimo vasice v zaledju plaže, nato pa v hrib, kakih 200m nad morjem. Gre za res posebnost, ki jo je vulkanska narava ustvarila sredi skalnatega pobočja. Iz posameznih razpok (lukenj) uhaja zmes plinov, ki se v stiku z zrakom samovžge in zemlja na več mestih gori. Ponoči je to nasploh očarljivo in v antiki so ta pojav pripisovali božjim pošastim. Danes na teh ognjih po domače domačini pečejo klobase in jih prodajajo turistom.

Spet smo vsi vkrcani in hitimo od obale, saj so se za nami nabrali črni oblaki in ognje Chimaere že gasi dež. Mi odplujemo le do dveh milj oddaljenega zaliva Çineviz Limani, ki je eden najlepših na tem delu obale. V temno zeleni vodi zaliva, obdanega s skalnimi pečinami vržemo sidro. Nebo se počasi vedri in do noči se pokaže jasno nebo.  Ob nas je še nekaj jaht in predvsem flotiljica domačinskih čolnov ribičev.

Kopanje, večerja, vince in mesečina. Romantika in užitki, ki jih ne moreš kupiti. To moraš doživeti.

torek, 7.julij 2009: najdaljša etapa okoli rta do Kekove

Sidro dvignemo že malo pred šesto, saj nas čaka prek 40 milj do Kekove. Motoriramo prvih 30 milj, ko nam v drugi polovici odprtega morja nasproti potegne ravno pravšnja sapa zahodnika in uspemo odjadrati zadnjih deset milj v lepi orci vse do kanala Kekova Roads.

V defileju ob obali pogledamo ostanke potopljenega mesta Kekove in se nato zasidramo v Uçagiz zalivu tik pod trdnjavo Kale Köyu, kjer so ostanki Simene. Posadka se povzpnejo tja, saj je to v programu klasične ture po teh krajih. Midva s Tatjano medtem obiščeva vasico Uçagiz in si tam privoščiva pivo na terasi enega od tipičnih turških lokalčkov (to pomeni, da je nad na kolih stoječo kolibo zbitih še nekaj desk, na katerih so turški divani in mizice za večerjo).

Spet sledi večer ob polni Luni in kopanju nagcev pred spanjem…

Nasploh je bil to en poseben večer, kar povprašajte Staša za podrobnosti…

sreda, 8.julij 2009: v mesto Kaş

V čisti bonaci izplujemo z motorjem med prelivi otočkov Kekove. Obplujemo tudi rt pred mestom Kaş, kjer se šele pojavijo prve sapice. Žal prepozno, smo že v mestu. Vržemo sidro in se s krmo privežemo na pomol. Pričaka nas sam lastnik restavracije Smiley, Ismail, my friend.

Hitro se me spomni od lani in od prejšnjega tedna in cel dan me na daleč kliče »Marko, my friend«. Ismail ima namreč nadzor nad vsem dogajanjem v luki in njegovi straži na dnu pomola ne uide nihče.

Spet je vroče in v luki tudi brez vetra. Posadka zleze preko valobrana in skoči v vodo. Skočimo v mesto na krajše turško kosili (kebape z ayranom), nakar pobegnemo v senco barke in njenega podpalubja. Na potep se lahko odpravimo šele ob 20h: antični teater, likijski hišni grob, sarkofagi. Moramo skozi uličice s trgovinicami in dekleti se zagledata v srebrne prstane, kar podraži tale večer. No, večerja pri Nazarju je prav dobra. Večerno promenado skušava s Tatjano mirno zaključiti z vrnitvijo na barko, a naju budno oko Ismaila najde v temi na pomolu. Njegov nasmejani obraz s klicem, »O, Marko, my friend« naju zaveže, da zavijeva še v njegovo restavracijo na kozarček vina. To je bolj elitni ribji lokal, kjer strežba izkazuje visoko profesionalnost.

Ismail pije bevando. Pristopi in poklepetamo. Zadovoljen je z letošnjo sezono. Doslej je imel v svoji restavraciji predvsem turške goste, s sredino julija pa pričakuje predvsem tujce iz zahodne Evrope. Zadovoljen je s svojo družino, ženo Bolgarko, hčerkama, ki že končujeta šolanji, ena za anestezista v Antalyi, druga za računovodjo v Izmiru. Zadovoljen je, ker je zdrav in bo kmalu dočakal penzijo. Všeč mi je kot veder človek in uspešen poslovnež. Tudi tu v marini se znajde in pravilno oceni vsakega gosta luke. Tako mu med našim klepetom ne uidejo mimoidoči sosedi naše barke. Starejša nemška para vljudno pozdravi z »Bis nachsten mal!«, ekipo samovšečnih Židov, ki so pripluli iz Izraela preko Cipra oblaja »Yes, I know, you are very special people«.

Pozno se posloviva od Ismaila. In zjutraj nas spet preseneti: ob 7,30 nam v kokpit barke položi dva sveža kruha. Ko hočem kasneje v njegovi restavraciji plačati kruh, me strežnik odločno zavrne, »to je na račun naše hiše!«.

četrtek, 9.julij 2009: vračamo se do Kekove

Zjutraj gremo še v nakup mesa, sadja in zelenjave. Bolj pozno izplujemo, saj si želimo zahodnika, ki običajno potegne šele po dvanajsti uri. Najprej razvijemo jadra in zaplujemo direktno proti 4 milje oddaljenemu grškemu otočku Kastellorizo (Meyisti), a nam tik pred otokom zmanjka vetra. Spet moramo na motor in to skoraj do kanala Kekova Roads. Tam le najdemo nekaj sapice in pojadramo po kanalu proti vzhodu. Danes gremo v prelive med otočki na severovzhodu Kekove, kjer so izredno lepa sidrišča. Seveda so zato tudi oblegana. Najdemo več guletov in jadrnic. Zasidramo si v lepem zalivu, ki ima na koncu celo majhen bar. Kopanje nam osveži hladnejša voda. Tu okoli je več izlivov hladne sladke vode, ki ohladi le morsko vodo na površini na »bohinjski nivo«, kakih 10 cm pod gladino pa je morje toplo (preko 28°C). Malo pred sončnim zahodom nas obišče gliser z mladenko, ki nam pojasni, da nam odsvetuje ostati na tem mestu tik pred barom, ker bodo celo noč navijali bučno glasbo. Zahvalim se ji in takoj dvignemo sidro,da se prestavimo v sosednji zaliv.

petek, 10.julij 2009: še zaključna etapa v Finike

Bolj pozno izplujemo. Iščemo veter. Razvijemo celo genaker, da prehitimo neko chartersko jadrnico in se dobri dve uri trudimo s komaj 2 vozli, ko nas vročina končno prisili, da spet vžgemo motor.

V Setur marini Finike vse po starem: umazana voda, zelo ustrežljivi mornarji z joker gumenjaki, ki ti skačejo po palubi, da bi ti čimprej privezali mooring in pretirano hladna recepcija, kjer pretiravajo s klimo.

Večerja pa v tipični turški restavraciji Deniz, kjer si privoščimo pestro ponudbo kar z obiskom loncev in ponev, da se lažje odločimo. Za 37€ se nas pet pošteno naje od hladnih in toplih predjedi, kebapov do turških pic »pide«, vključno s pijačo.

Naslednja posadka se nam ravno med večerjo javi, da bo poletela iz Istanbula proti Antalyi. Pričakujemo ju okoli polnoči.

Za nami je vroč teden z malo vetra, vse noči so bile bonace, morje je bilo mirno…

Tinga Tinga nocoj dobi nova gosta, ki bosta z nama ostala deset dni, vse do povratka v Marmaris.

Album s slikami

Nekaj malega o najbolj pogostem turškem spominku, ki ima veliko tradicijo v turških družinah in domovih, najdete pa jih tudi na vseh bazarskih stojnicah:

Nazar Boncuk is the Little Magic Stone that protects one from the *Evil Eye* (pronounced “bon-dschuk”)

But what is behind this superstition? Once upon a time (yes, it starts like in a fairy tale) there was a rock by the sea that, even with the force of a hundred men and a lot of dynamite, couldn’t be moved or cracked. There was also a man in this town by the sea, who was known to carry the evil eye (Nazar). After much effort and endeavor, the town people brought the man to the rock, and the man, upon looking at the rock said, “My! What a big rock this is.” The instant he said this, there was a rip and roar and crack and instantly the immense and impossible rock was found to be cracked in two.(or Nazar) is a widely accepted and feared random element in Turkish daily life. The word *Nazar* denotes seeing or looking. It is often used in literally translated phrases such as “Nazar touched her,” in reference to a young woman, for example, who mysteriously goes blind.

The force of the evil eye

Another typical scenario. A woman gives birth to a healthy child with pink cheeks, all the neighbors come and see the baby. They shower the baby with compliments, commentating especially on how healthy and chubby the baby is. After getting so much attention weeks later the baby is found dead in his crib. No explanation can be found for the death. It is ascribed to Nazar. Compliments made to a specific body part can result in Nazar. That’s why nearly every Turkish mother fixes with a safety pin a small Boncuk on the child’s clothes. Once a Boncuk is found cracked, it means it has done his job and immediately a new one has to replace it.

So the idea is to protect yourself, your house, your office or the beloved ones.The Nazar amulet can be seen dangling from the bumpers of taxi cabs, pinned to the clothes of babies, built into the foundation of modern office buildings, guarding the doorways of kebap houses and in websites. If you want to use it in your house you should hang it in the entrance of the house, so any visitor will see it. If you want to wear, the most common one is a small amulet that can be hanged on your cloth, or your bag. Also you will find bracelet, earring or necklaces in different forms and shapes to be used.

Turkish people believe that with the evil eye amulet you will be protected and all the bad energy will be directed to the amulet and it will brake. No bad energy will reach you since you are protected with the amulet of nazar boncuk. Have you just had a new child? Bought a new car? Built a new office building? Worried that your “friends” and others are filled with envy about your good fortune? The protection of the Nazar is used for anything new or likely to attract praise. The belief is that even well-intentioned compliments include a conscious or unconscious dose of envy and resentment. The bead reflects the evil intent back to the onlooker. It somewhat resembles an eye and it is said the typical blue color is a factor in protecting the user.

It is common in the Turkish culture to give a gift of a Blue Glass Nazar Boncugu (Nazar boncuk) or The Evil Eye Bead as it is more widely known. People keep several small evil eye beads or charms on hand to give to guests, hang an evil eye near their door in the home or office.

Throughout the whole human history, in every culture and religion, the eye figure has been considered as a powerful talisman to defy evil forces. Blue evil eye beads of Turkey – Nazar Boncuk say ” Mash allah ” – “ God has willed it “. Belief in the evil eyes is strongest in the Middle East, South Asia and Europe, especially the Mediterranean region; it has also spread to other areas, including northern Europe, particularly in the Celtic regions, and the Americas, where it was brought by European colonists and Middle East immigrants

The blue evil eye beads of Anatolia are known in most languages : In english as “bad eye”, “evil eye”, “evil look”- in French “Mauvais Oeil“ – in German “böse Blick“ – in Arabic “ayin hasad” (eye of envy) – in Armenian “pasternak” – Yiddish “aynore or ahore” from Hebrew “ayin harac” – Hungarian “szemmel verés” (”beating with eyes”) – Polish “oko proroka” (” the eye of the prophet “) – Sicilian “jettatura” (”casting”). Brazilian Portuguese has “olho gordo” (”fat eye”) or “quebranto” (”breaker”) – in Spanish “mal de ojo“ (the eye’s curse)- in Irish “droch-shuil” – in Greek “matiasma” or “mati“.

The evil eye bead gives protection and brings luck to all.
With its warm blue, the shine it has derived from the fire and the smiling face that’s typical for the Anatolian people,

it gives happiness to the friends and the beloved ones.

24. junij – 3. julij 2009

Marmaris-Ekinçik-Ölü Deniz-Kaş-Kekova Roads-Çavus-Tekitova-Kemer-Antaly (200 Nm)

Posadka: Ivo in Nataša

Za nami je še en vroč, poletni dan. Imeli smo jutranjo bonaco, pa krepak opoldanski jugozahodnik, zdaj se veter spet umirja. Smo na sidru. Morje nas komaj ohladi, saj ima že 28°C. To je pač južna Turčija, antalijska obala. Posadka je ravno odveslala na 50m oddaljeno plažo Çirali, ki jo Slovencem predvsem priporoča Oscar. Za njo se skrivajo počitniške hišice na drevesih in preprosti kampi, ob potoku pa se nizajo ruševine antičnega Olymposa. Slabe 3 km vstran pa je ognjena zemlja Chimaera. Ob sončnem zahodu je ravno pravšnji čas, da napišem nekaj vrstic o naših dogodivščinah v zadnjem tednu:

sreda, 24. junij 2009: bežim iz aprilskega vremena

Slovenija dočaka prvi poletni dan v dežju in z ohladitvami. In takšno vreme se vleče še vse do srede. Zbudim se, ko po strešnem oknu v spalnici prijetno škreblja dež. Pogled na uro – 9.10, dobro sem spal. Saj takšno vreme ni za nič drugega. Sam sem doma. Tatjana ima še obveznosti z maturo, Luka pa je šel na fakulteto vpisat še en izpit. Privoščim si zajtrk z jutranjim branjem časopisa, nato sledi pokanje. Pravzaprav imam vso obleko že na barki, zdaj pobiram le nekaj tehnike, papirja in opremo za barko. Kupil sem preventer ali boom-brake Walder, pa nanolak za aluminij itd. Ko imam vse na kupu, je potovalka še vedno več kot pol prazna. Jeseni bo drugače, saj bom na povratku nosil domov več opreme za Atlantik. Še skok na gmail in urejanje zadnje elektronske pošte od doma. Ob enih se družina zbere v jedilnici in imamo družinsko kosilce, kar je pri nas že redkost, sploh pa ga zdaj do septembra ne bo več. Tatjana me odpelje na Brnik. Brr, tako hladno je, da imam dolge rokave in še brezrokavnik. Spet dežuje.

Na Brniku srečam svojega bivšega sodelavca Maxa Muellerja in ob pivu me informira o vseh zadnjih novostih v Iskratelu. Žal moram naprej, njegov let je kasneje. Do Istanbula že uživamo sonce, sicer na višini 10.000 metrov, a vseeno mi svetloba dvigne razpoloženje. V Istanbulu imam kar 5 ur prekladanja na domačem terminalu, nakar pa še dobro uro zamude na polnočnem letu za Dalaman. Tako ob 02.15 nimam več avtobusne povezave z Marmarisom. Ostane mi le taksi, ki me ob 4.uri zjutraj zloži pred mojim privezom v Yacht Marine Marmaris.

Tinga Tinga me tiho čaka v topli noči, ko temno nebo razsvetljuje tisočero zvezd in prvi krajec Lune. Ni kaj, prav vesela sva, da sva spet skupaj. Nazdravim ji s kozarčkom konjaka, nato pa spat, preden bo dan.

četrtek, 25.junij 2009: delovno

Vedno se pritožujem, da imam v tej marini lastnikov jaht samo starejše. V maju sem le redko videl kako gospo, ki bi bila mlajša od mene. Večina jih ima preko šestdeset. Danes zjutraj pa me zbudi mamica, ki se pogovarja s svojim malčkom. Fantiček še ne govori, a poln jutranje energije, ki jo premorejo le malčki, brboče z mamico tik ob mojem oknu. Na sosednji barki je res mlajša družinica Nemcev. Tako se ne morem naspati, Spal sem le 3 ure. Saj veste, otroci se zbujajo zgodaj…

Sonce že greje, jasno je, brez vetra in toplo. Paluba barke je hudo zamazana od rdečega saharskega peska in kapljic dežja. V napovedi je bilo, da so danes in jutri možne padavine. Tokrat ne bom naredil napake, kot takrat po prvem maju, ko sem barko celo opral in zloščil, naslednji dan pa jo je dež popackal. Bom raje počakal do jutri.

Operem le kokpit, napolnim tanke z vodo, polnim akumulatorje in vse možne baterije, prezračim podpalubje in spodaj vse spravim v red. Popoldne skočim v mesto rezervirat karte za avtobus v Izmir. Spotoma na pošti, kjer je običajno najboljši menjalni tečaj, menjam prvi kontingent eurov v turške lire. Na koncu zavijem še k brivcu, ki me obrije, ostriže, namazili in zmasira. To se mi že od mladosti zdi tako imenitno in turški brivci so sploh showmeni, da stranka uživa v vseh smislih. Na ulico stopim »ka novi čovik« in si takoj privoščim še enega dönnerčka z efesom (dönner kebap in pivo). Ob 18h ujamem barko iz naše marine in ji skočim na krov, da me odpelje domov.

Zvečer se prijetno ohladi in zdaj imam čas še za nakup hrane in pijače. Ivo in Nataša sta mi poslala zelo podrobno razdelan spisek. V marketu marine sem kar poldrugo uro, da naberem vse zahtevano. Njihov boy mi s triciklom dostavi vso robo do barke. Sledi še vkrcavanje in zlaganje zalog v podpalubje, da končno ob kozarčku hladnega belega vinca zaključim delovni dan. V Sloveniji je bil danes državni praznik…

petek, 26.junij 2009: ležerno

Danes sem sosedovega malčka preslišal in ko vstanem, sosedov ni več na krovu. Spet je sončno, o dežju ne sluha ne duha. Torej se lotim pranja palube, pa loščenja kovine in urejanja vse robe, ki sem jo v odsotnosti umaknil v kleti. Ob 12h je barka urejena in pripravljena za izplutje. Sam pa sem skoraj podlegel sončarici. Skočim v kantino na kosilo za delavce. Prijetno hladno je pod klimo in kozarec z efesom je povsem orošen. Danes je nekakšna golaž juha s krompirjem in mesom, riž s tistimi rjavimi vlakenci, za katere še vedno ne vem imena, pa solata in v sladki vodi plavajoči keksi. Tu je hrana preprosta, a vedno okusna in nemastna.

Popoldne bolj ali manj lenarim in se malo priključim na internet. Dan mi kar hitro mine in že grem na večerjo v restavracijo marine. Tokrat mi postrežejo na vrtu, kjer je prav prijetno. V pričakovanju nočnega prihoda posadke se odpravim v posteljo ob zmerni 23. uri.

A posadke ni in ni. Prispeta šele malo pred peto uro zjutraj. Letalo iz Istanbula za Dalaman je imelo precej zamude. Imela pa sta srečo, da sta na letalu srečala še Lahove, naše prijatelje iz jadralnega kluba Odisej, ki jim je charter agencija iz Marmarisa poslala na letališče svojega šoferja. Tako se vsi štirje lepo pripeljejo vsak do svoje marine: Lahovi v Netsel marino Marmaris, naši v Marmaris Yacht marine. Po kratkem welcome drinku rakija vsi poležemo k spancu.

sobota, 27.junij 2009: izplujemo Marmaris-Ekinçik

Zjutraj potihem vstanem in zapustim barko, da bi se posadka še malo naspala. Na recepciji marine uredim odjavo in rezerviram vez za svoj naslednji prihod čez slabe 4 tedne. V marketu kupim svež kruh in turške »croissančke«. Na barki sta Ivo in Nataša že vstala, zložila vso svojo prtljago in gresta že pod tuš. Ko skupaj pozajtrkujemo, nas obiščeta Matjaž in Breda. Matjaž je organizator letošnjega turškega jadranja JK Odisej in bo ta teden jadral skupaj z Lahovimi. V Turčiji sta že en teden, da sta si po kopnem ogledala antične zanimivosti vse od Pamukkal, Kuşadasija do Marmarisa. Veselo poklepečemo pred odhodom. Oni nameravajo danes najprej izpluti za Rodos, da se tam oskrbijo s hrano, nato pa proti Fethiyam, mi bomo hitrejši, ker imamo do Antalye dobrih 200 milj.

Malo pred enajsto izplujemo. Veterc nas že ob izhodu iz marine lepo poboža, a vse do vrat iz marmariškega zaliva motoriramo. V ožini že dvignemo jadra, a ob prihodu na odprto veter pade. Zato z Ivom dvigneva genaker in voziva lepo sedmico (7 vozlov). Imava veter in val v krmo, le po treh urah veter naraste na 26 vozlov, zato pospraviva genaker in voziva le glavno jadro s pol genove. Pred pričakovanji prijadramo do zaliva Ekinçik, kjer v severozahodnem dnu zaliva vržemo sidro pred želvjo plažo. Res ne mine par minut, ko zagledamo prvo želvo, ki plava mimo. Tu so korvete, tipične sredozemske želve in do večera jih opazimo še nekaj, kako mirno plavajo okoli nas.

Po kosilu posadka plava na kopno in Ivo me preseneti, ko priplava nazaj s kornetom: prinesel mi je sladoled. Hvala, res mi prija!

Večer in noč je mirna, skoraj brez vetra, le val z odprtega morja nas občasno malo zarola.

nedelja, 28.junij 2009: na »naj« plažo Ekinçik-Ölü Deniz

Vstanemo v čisti bonaci in kar takoj dvignemo sidro. Pred nami je kar dolga pasaža do znane turške plaže »Modra laguna«, ki bi jo lahko primerjali z Zlatnim ratom v Bolu na Braču. Najprej motoriramo, a ob 10.uri že razvijemo genovo in jadramo tri ure vse do južnega roba zaliva Fethiy. Šele na rtu predno zavijemo v Ölü Deniz pobereva jadra in odmotoriramo do te plaže. To je res lep bel jezik drobnega okroglega peska plaže pod strmim pobočjem gore Dagi Baba, s katere se vsuvajo jadralni padalci. Plaža je zelo natrpana. Voda je umazana in razburkana od stalnega prometa guletov. Varnega sidrišča tu ni, odkar so zaprli dostop v notranjo laguno. A videti smo jo morali, saj jo hvali skoraj vsaka turistična brošura.

Mi odplujemo dobro miljo vstran v mali zalivček, kjer vržemo sidro in se s krmnim vezom privežemo še na skalnato obalo med dve barki angleških čarteristov. Kmalu smo tarča čolnov domačinov, ki ponujajo jahtašem sadje, kruh, turške palačinke gözleme, sladoled ali vožnjo na napihnjenih blazinah.

ponedeljek, 29.junija 2009: mimo turškega Biskaja v Kaş

Odrinemo že ob 6.uri zjutraj, saj je pred nami dobrih 40 milj do turškega mesteca Kaş, vmes pa pasiramo Yediburun, rt sedmih glav, ki je znan kot turški mali Biskaj. Morsko dno se zelo hitro dvigne iz globine 2 km do obale, morje je tu povsem odprto na zahod, od koder piha običajno veter, ki tu dvigne precejšnje valove. A danes je mirno in vetra ves čas za manj kot 6 vozlov. Tako mirno poje motor, a barko vseeno občasno pošteno zamaje kak bočni val.

Malo po drugi uri že zavijemo v mestni madrač Kaşa. Tu sem bil lani že dvakrat in mi je bilo všeč tako mestece, kot tudi varna luka. Le nekaj se je spremenilo, a to spoznam šele pozneje.

Z navezanimi bokobrani in mornarjem Ivom na kljunu z dvema priveznima vrvema sledim šefu obale, ki mi pokaže na prost vez med guletom in čartersko jadrnico. Lepo pripeljem barko s kljunom do pomola. Ivo poda možaku vrvi in me privežeta na obeh straneh kljuna.

Nakar možaku zakličem, naj mi dvigne mooring.

»Ni mooringov! Ali niste vrgli sidra?« mi zaklliže nazaj.

Seveda ne, saj sem bil lani tu, ko so bili še mooringi.

»Ivo, odvežita nas, bomo obrnili barko in vrgli sidro!«

Tako obrnemo in gladko opravimo manever sidranja s sidrom spredaj in krmnim vezom na obalo.

Šef obale mi takoj ponudi vodo, elektriko in seveda zaračuna privez. Lepo so se od lani podražili, saj je vez že 40 YTL. Mooringe pa so sneli, ker so jim jih lani sekala sidra guletov, ki so tu stalni gostje. Mandrač je res bolj tesen z vezi na obeh straneh, zaradi česar se pogosto križajo sidra nasproti vezanih bark.

No, mi še pred odhodom v mesto uživamo bolj zanimivo križanje dveh prijateljskih bark Francozov, ki se vežeta ob naš bok. Vsaka zase elegantno v dolgem loku položi svoje sidro, a tako da sta na koncu njuni verigi oblikovali zanimivo črko X. Kot prijatelji so se tesno zvezali skupaj in ostali kljub opozorilu šefa obale po francosko cool.

Vroče je, posadka skoči na drugi strani mestnega valobrana najprej še v vodo, nato se odpravimo na potep po mestu. Kaş ima tipično turško arhitekturo, prijetno mestno jedro z lokalčki, trgovinicami in bazarjem, na obrobju pa so raztrešeni sarkofagi in v skalne stene vrezane likijske grobnice. Na polotočku pred mestom je tudi dobro ohranjeno antično gledališče. Seveda vse oberemo in pofotografiramo.

Za večerjo pristanemo pri »Türkmenu«, kot nam je svetoval šef obale. To je tipična turška gostilna, sicer brez alkoholnih pijač, a z okusno domačo kuhinjo. Poskusimo meze, gözleme, casserole in kebap, zalijemo pa z ayranom. Po turško pač. Vse je okusno.

torek, 30.junija 2009: spet antika Myra, Demre, Simena, Kekova

Ob 8h zjutraj nas pred barko pobere taksi. Dogovoril sem se, da nas za 100 YTL zapelje do 45km oddaljenega likijskega mesteca Myra in nato še v znano cerkev sv.Nikolaja, pravega »Miklavža« oziroma »Božička«. Po dobri cesti smo že pred 9.uro prvi današnji obiskovalci antičnega najdišča. Tu je lepo ohranjen teater in polno likijskih grobnic v skalnatih stenah. Sami smo in hitro opravimo nujno fotografiranje kamnov.

Taksist nas po dolini, ki je v celoti pokrita v cvetličnjakih, odpelje še v center Demre, kjer je ruski car1860.leta lepo obnovil baziliko sv.Nikolaja. Noel Baba po turško ali Santa Claus po angleško, Miklavž ali Božiček, je bil tu v Demrah kakih 400 let po Kristusu škof, ki je zaslovel po svoji dobroti. Baje je trem deklicam brez staršev skozi dimnik vrgel cekinov, da bi jih rešil prostitucije za preživetje (tako pravi ena od turških legend). Cekini so padli v nogavice, ki so jih dekleta sušila pri ognjišču. Od tod božičkova nogavica… Predvsem je danes res lepa bazilika, ki izvira še iz časa bizanca, z ohranjenimi freskami in Nikolajevim sarkofagom. Večino njegovih kosti so namreč odnesli v Bari italijanski arheologi že pred stoletji.

Ob 11.uri smo že nazaj na barki in izplujemo naprej proti jugu. Naš današnji cilj je potopljeno mesto Simena in Kekova Roads. Veterc dobimo šele ob vstopu v Zahodno pasažo in mirno objadramo trdnjavo Kale s Simeno ter Kekovo, nato pa vržemo sidro v zalivu Uçagiz.

Danes nama dežurna kuharica Nataša že drugič pripravi za kosilo pravi kraški »toč«. To so koščki pršuta popraženi na olivnem olju in zaliti s teranom. Ne morete si predstavljati, kako je to slastno, mhm! Nasploh če svež kruh tunkaš v omakico terana in olja.

Posadka se s čolnom odpravi na kopenski ogled sarkofagov. Šele v drugem poskusu in na drugem delu zaliva jima uspe najti pot, da zlezeta na trdnjavo in se na drugi strani spustita do potopljenega mesta. Sam uživam na krovu barke, saj sem tu že tretjič in sem si vse že ogledal. Morje ima 28°C in te osveži šele, ko zlezeš na krov, da te posuši veter.

Sledi spet mirna noč na sidru.

sreda, 1. julij 2009: obplujemo jugozahodni rt Turčije in pričnemo plovbo proti severu

Posadka je res marljiva. Danes se kopa že malo po šesti uri zjutraj. Sidro dvignemo še v čisti bonaci in motor prede vse do rta Besadalar, ko ob pol dvanajstih potegne južni veter in kmalu doseže 20 vozlov. Lepo jadramo z vetrom v krmo direktno proti našemu novemu cilju, plaži Çirali.

Sama plaža je res lepa, 3km mivke in prodnatega peska. Predvsem pa je tu pohvalno veliko mladih. Več kot 90% obiskovalcev nima še 30 let. To je za nas starce prav dobrodošla poživitev..

Obala vse do Antalye je pod stalnim vplivom termike gorovja Taurus. Zato imate tu zjutraj in dopoldan severne vetrove, popoldne pa južne.

Heinklov pilot posebej poudarja, da je plaža Çirali preveč odprta na sever in vzhod. Predvsem jutranji burin s severnih smeri lahko naredi privez nevzdržen s hkratnimi valovi iz juga ali vzhoda. Toda imamo res stabilno vreme z zelo šibkimi vetrovi, zato tvegam, da bomo prespali kar tu. To je namreč najboljše izhodišče za ogled antičnega Olymposa, prvega glavnega mesta Likijcev, predvsem pa gorečega pobočja Chimaere. V antiki so o teh gorečih ognjih, ki gorijo stalno iz lukenj v skalnem pobočju, spletli pripovedke o strašni pošasti, ki so se je bali vsi mornarji, ki so pluli tod mimo. Res je to kar obsežen del pobočja, kjer iz lukenj ali razpok uhaja plin in se s samovžigom na zraku vname. Najlepše je ta del obiskati v mraku ali ponoči.

Z Ivom najprej obiščeva Olympos, ki je stisnjen v sotesko rečice in dveh potokov. Prijetno sveže med zaraščeno potjo ob rečici. Šele ob pol sedmih zvečer pa se naša posadka odpravi do Chimaere, da doživi res zanimivo izkušnjo. Je pa od obale do teh ognjev kar dobre 3 km hoje navkreber. Na srečo te turisti z avtom radi poberejo in zapeljejo prvi del poti.

Zvečer ostanemo edini zasidrani pred plažo in poslušamo glasbo hipijev, ki muzicirajo na plaži pozno v jutranje ure. Morje je dokaj mirno, a valovi nas vseeno rolajo. Ko sredi noči potegne severozahodnik, nam krmo obrne ravno v valove. A preživimo oziroma prespimo, saj smo izpolnili plan: Olympos in Chimarea sta padla.

četrtek, 2.julij 2009

Še od lani imam v spominu ta del vzhodne mediteranske obale Turčije kot najbolj vroči del poti in enako je letos. Ponoči se sicer toliko ohladi, da spimo pokriti, a že ob 9.uri je preko 30°C in se do 16.ure samo še ogreva, morje pa je mlakuža. Ločnica je prav rt Besadalar na samem jugozahodnem delu turške obale. Kak teden bomo zdaj v teh vročih vodah Antalye.

Z motorjem obplujemo kratko etapo do 8 milj oddaljene Tekirove, kjer je novo antično najdišče Phaselis. Moji gosti postajajo že zasičeni z antičnimi kamni. Zato ima prednost kopanje v toplem morju. Vendar na sidrišču nismo sami, prek 20 guletov je okoli nas. Vsi imajo enake namene, kopanje in kosilo. Nato bodo odbrzeli nazaj proti Kemerju. Večina gostov je Rusov. Teh se spomnim že od lani, ko je bilo v Kemerju vse v ruščini.

Po malici in kopanju odrinemo naprej proti severju. Do Kemerja imamo slabih dest milj. Upamo na vsaj malo vetra. In res ga je malo: 5-6 vozlov, tako da prav lepo po tihem drsimo še zadnjih 5 milj. Šele na rtiču pred mestecem potegne močnejši jugovzhodnik. Sidro vržemo v dokaj zaprtem zalivu mestne plaže južno od polotočka z marino. Pravzaprav ga vržemo dvakrat. Prvič se veriga sname s kolesa vinče in drvi v morje, dokler jo z roko ne ujamem in ustavim, drugič naredimo klasični manever sidranja in smo s strani Nataše nagrajeni z rakijem s hladno vodo. Še en zelo vroč dan se nagiba v pozno popoldne.

Nocojšnji menu:

popečeni melancani in paradižniki s feto sirom,

široki rezanci aldente s tartufi

çoban solata z balzamičnim kisom

hladno belo vino Senfoni

manjka le sladko.

Zato se z gumenjakom podamo na obalo in v ruskem Kemerju najdemo slaščičarno »Kemer Pasticerie«, kjer si privoščimo baklav in kremnih rezin. Mhm.

Na obali še kozarec pijače in nazaj na barko.

Sledi noč z bučno glasbo iz obalnih nočnih klubov. Nataša ugotovi, da ne znamo definirati kakšen tip glasbe je to. Predvsem je glasno, udarno in le ritem ritem, bum, bum in to vse od 23h do 04h…

Vroča noč brez vetrčka, visoka vlaga…

petek, 3. julij 2009

Zjutraj umirjeno jutro. Na plaži že umirjena glasba. Prvi plavalki, mama s hčerko, plavata ples na vodi. A voda je tako umazana, da se posadka odloči za kasnejše kopanje. Po kavici in čaju dvignemo sidro in z motorjem kot po olju ravnem morju v smeri sever, proti Antalyi.

Vmes alarm za plitvino. Sonar ne more loviti globine, ker je pod nami nad 1000m morja, a je kot kaže voda tako umazana, da dobi odboj že pri 2,4m. Moram izključiti alarm. Smo sredi tovorne trase tankerjev, ki vozijo v Antalyo!

Ujamemo jugovzhodnik in jadramo do Kalaçi marine (star mestni mandrač v centru down-towna) v starem delu Antalya. A ni prostora. Zato jadramo nazaj na jug mesta (5 milj, pazi to je veliko mesto!) v Celebi marino, pravo marino. Tam ima Tinga Tinga email in telefonsko rezervacijo.

Pred marino je črpalka. A na črpalkarja moramo počakati kar eno uro. Šele nato zaplujemo na vez. Vroče, Ne vroče, peklensko vroče. Morje ima danes preko 31°C, da o zraku raje ne govorimo. Ima pa marina tuše pod Air conditionom in to te res osveži!

Ja, prvi teden turškega poletja je tako mimo, več pa v nadaljevanju..

Tinga Tinga bo ostala še kak dan v Antalyi, saj si želim ogledati to zelo lepo staro mesto. Nato bomo odrinili nazaj proti jugu in zahodu. Ker bomo zdaj pluli proti stalnim vetrovom, sem razdaljo te etape od Marmarisa do Antalye za nazaj grede razrezal v dva in pol tedna, da nam bo lažje orcati.

Pozdravljam vse, ki me spremljate preko bloga in vas opozarjam tudi na novo rubriko o počitnikovanju prijateljev, kjer zveste več o odpravah drugih.

Album s slikami