12. Etapa – “zakonska”

15. – 21. avgust 2009

Bodrum-Nisiros-Simi-Kizil Adaşi/Bozburun-Dirsek-Kuruça bükü-Keçü bükü/ISKELE Motel (100 Nm)

Posadka: Marko in Tatjana

Zadnji teden Tatjaninega dopusta sva sama. Res uživava. Imava ugodne vetrove, da lahko precej jadrava. Iz živahnega Bodruma odplujeva mimo Kosa do vulkanskega grškega otoka NISIROS, na SIMIju opraviva uradno odjavo iz Grčije, nakar raziskujeva romantična sidrišča v YESILOVA KÖRFEZI in HISARÖNU KÖRFEZI. Zaključiva blizu Marmarisa, vendar na severni strani v zalivu KEÇI BÜKÜ.

Sobota, 15.avgust 2009 je delovni dan. Tamara in Toni pospravita svojo prtljago in se preselita v Moevenpick hotel Bodruma, midva neseva umazane cunje v pralnico, podelam zaostanek na internetu, Tatjana stopi po nakupih v mesto, sam uživam v ogledovanju mega-jadrnic v marini. Zvečer se dobimo spet vsi skupaj: Tamara in Toni, Zeki in Güllar (moj turški rotarijski prijatelj) ter midva. Kupili smo si vstopnice za plesno-glasbeni spektakel FIRES of ANATOLI (»Ognji Anatolije«), ki je v starem antičnem amfiteatru nad mesto. Do tja imamo le 15 minut hoje v hrib. Že sam ambient je fantastičen. Na od sonca pregretih kamnitih klopeh se nas zbere preko 2500 obiskovalcev. Nakar na odru ob hitrih turških ritmih uživamo v veličastnem prikazu tipične turške folklore. Zeki jih primerja z irskimi »River dancei«, a so resnično precej boljši. Ansambel 40 nastopajočih vrhunskih plesalcev nam prikaže slike od Kurdistana, Kavkaza, Kapadokije, pastirjev Anatolije, Črnomorske obale, Egejskega melosa do orientalskih plesov. Moderna scenografija je zlila balet, klasično glasbo in folkloro v veličastno predstavo. Čeprav sem videl že precej turških plesnih predstav, je to res najbolj vrhunska. Kljub pozni uri si privoščimo še polnočno pijačo (jasno »raki«) na terasi bazena marine. Midva se posloviva od Zekija in Güllar in ob tem svečano izmenjamo darila ter zastavice naših rotary klubov. Tamara in Toni se bosta z njima srečala še med tednom.

nedelja, 16.avgust 2009 v marini je še mirno nedeljsko jutro, ko že natočiva polne tanke vode, na recepciji poravnam račun za vodo in elektriko in že odplujeva. Takoj zunaj mestnega mandrača dobiva zahodnik, da takoj dvigneva jadra. Prej kot v pol ure jih že krajšava, saj proti sredini kanala med Bodrumom in Kosom že prihajajo sunki vetra do 26 vozlov. Z drugo krajšavo lepo uravnava barko in letiva s hitrostjo preko 7 vozlov vse do spodnje polovice Kosa, ko veter ugasne za kakih 4 milje, nakar se nama pojavi jugozahodnik in imava spet lepo orco. Rekordno hitro prejadrava 27 milj do vulkanskega otoka NISIROS, kjer smo s Smiljanom in Svetki pomladi odkrili varno vaško lučico PALI (Palos, Palon). Tam sidrava s krmnim vezom na obalo. Privez je brezplačen, plačaš le priključek za elektriko in vodo, če jo seveda vzameš. Midva tu preživiva dva dni brez stroškov. Vleče pa po severni obali Nisirosa jugozahodnik, ki ga v mandraču dobiš na bok, a ker je globina 3m in muljnato dno, sidro dobro drži. Posebne gužve ni, nekaj je domačih grških bark, ki so tu zasidrane po cel teden, nekaj Italijanov, Nemcev in Francozov. Prvo noč dokončno zapolnijo mandrač še 3 večje motorne jahte, ki pridejo že v mraku, drugi večer je tretjina vezov prazna.

Večji problem je z najemom avtomobilov. Tudi v Grčiji je 15.avgust (veliki šmaren) velik verski praznik. Na Nisiros se ob tem času vrne večina izseljencev, ki uživajo praznike s svojimi sorodniki. Ti pokupijo vse rent a care, tako da jih je za danes naš Michael v Eagel Nest že vse oddal. Naslednji dan mi skombinira 2 avtomobila: večji van za 7 oseb dopoldne in manjši hiundai avtomatik za popoldne.

ponedeljek, 17.avgust 2009 si vzameva za kopensko raziskovanje notranjosti otoka. Nisiros je lep vulkanski otok, ravno pravšen za enodnevno turo. Spomladi smo uspeli na hitro zjutraj pripluti, si ogledati otok in naslednji dan že odpluti dalje. Tokrat imava cel dan za oglede.

Najprej prehodiva vulkanske kraterje STEFANOS s še nekaterimi aktivnimi sulfatarami.

Nato se vzpneva v gorsko vasico NIKEIA, kjer so res le stari domačini in njihovi izseljeniški obiskovalci. Vasica je zelo slikovita in ji pravijo tudi orlovsko gnezdo, saj je kar 500m nad morjem. Ima prijetno klimo, ker ves čas rahlo pihlja in lajša prestajanje poletne vročine. Michael Zahariades (Rent a car Eagle Nest) se pripelje za nama s svojim motorjem chopperjem in nama ne more prehvaliti vasice, kjer se je rodil in ima še vedno hišo staršev.

Spustiva se po strmi in ozki cesti do morja, pristana AVLAKI, ki ima divjo plažo iz črne vulkanske kamenine. Zelo samotno je tu.

Na poti nazaj obiščeva še vasico EMPOREIOS s sauna votlino, ki pa tudi v tem času bolj sameva.

Po kosilu in menjavi avtomobila nama ostane le še glavno mestece MANDRAKI. Najprej naskočiva čudovito prodnato plažo črnih vulkanskih prodnikov CHOCHLAKI, kjer precej valovito Egejsko morje z mogočnimi valovi ustvarja zanimivo šklopotanje med prodniki. Nato pohajkujeva po ozkih uličicah mesteca, obiščeva pomemben romarski samostan M.PANAGIAS SPILIANIS in se vzpneva na gigantske zidove antičnega PALEOKASTRO.

V mestecu si privoščim obilno ledeno kavo, ki je tako močna, da nato celo noč ne morem zaspati. To je šola za nekafetarja, ki poleti nekaj eksperimentira…

torek, 18.avgust 2009  začneva pred sončnim vzhodom. Pred nama je daljše prečenje do Simija. Zato odveževa že ob 6.uri in dočakava sonce iznad polotoka Datçe že na odprtem morju. Občasno imava 8-10 vozlov zahodnika in uspeva jadrati. Če nama veter uplahne, uporabiva motor, sicer je na valovitem morju rolanje prehudo. Skozi lep preliv med otokom SIMI in otočkom NIMOS, kjer je le 4 m globine, si skrajšava pot v mesto SIMI. Sidrava in priveževa krmo le nekaj metrov vstran kot smo bili vezani pred dvema tednoma z Darjo. V mestu je zatohlo in vroče. Podam se na uradno odjavo iz Grčije in v rekordnih 25 minutah obiščem policijo, carino in lučko kapetanijo, da pridobim vse žige. Zdaj uradno za letos zapuščava Grčijo in se seliva v Turčijo. Plovno dovoljenje DEKPA mi seveda še velja za naslednje leto do zapolnitve 100 žigov. Tako prijaznih uradnikov še ne, zato bom verjetno pomladi spet tu urejal prijavo ob vstopu v Grčijo. Tatjana je med tem pripravila kosilo, se pošteno preznojila v kuhinji in zdaj nama obema v tej sparini niti ne tekne hrana. Ura še ni 15, zato se odločiva, da zbeživa iz mestne vročine, nočnega vrveža in si zagotoviva možnost kopanja. Natankava še poln tank cenejšega grškega dizla in že prečiva mejo direktno proti Kizil Adaşi sidrišču pred Bozburunom. Ob 17h sva zasidrana, na sidrišču prijetno pihlja in okrog naju je kristalno čista voda za kopanje. V zalivu je mir in čaka naju prijeten romantičen večer z zvezdami ob mlaju. Le kapitana kmalu premaga spanec po preplutih 46 miljah in neprespani noči.

sreda, 19.avgust 2009 zadnje skupne poletne dni s Tatjano res uživava. Zajtrkujeva brez naglice, Tatjana koristi jutranje in večerno kopanje na sidru, saj imava le kratke razdalje in plujeva v zalivu Yesilova in Hisarönu, kjer ni ne meltemija ne visokih valov. Najprej skočiva še v Bozburun za kako urico: Tatjana pošilja razglednice, kapitan pa se postriže in obrije. Tu sem namreč našel enega najboljših turških brivcev, ki dela odlično, hitro in zelo poceni. Tako se vrnem gladko spoliran, nadišavljen in namaziljen. Z motorjem kljubujeva vetru do konca zaliva Yesilova, nakar v lepi orci Tatjana prejadra Hisarönu Körfezi in vrže sidro pred plažo Kuruça bükü. Na sidrišču nas je danes prek 20 jadrnic, a prostora je dovolj in krepkega vetra ni.

Imava še en romantičen večer v kafiču na plaži, kjer ob hladnem efesu opazujeva sončni zahod in deskarje na surfih ter poslušava latinskoameriške ritme glasbe…

četrtek, 20.avgust 2009 plujeva do dna zaliva Hisarönu, v zadnji žep Keçi bükü, kjer je Marti marina, kjer je obsežno sidrišče za malim otočkom, kjer je dolga peščena plitvina po dolžini zaliva in kjer so na koncu številni leseni T-jet pomolčki posameznih družinskih gostišč. Že pred dvema tednoma sva si izbrala ISKELE Motel, za katere nam je starejša Nemška jadralka povedala, da so zelo prijazni. Priveževa s kljunom na njihov pomol, čeprav me malo skrbi ali bo njihova sorazmerno šibka vrv mooring zdržala mojo barko. A v tem zalivu običajno ni močnejšega vetra in ponoči je povsem mirno.

Tu imava brezplačen privez, vodo, elektriko, wi-fi internet, WC in tuše, bazen. Resda vse bolj po domače, a prijetno. Seveda se oddolživa z nekajkratnim obiskom njihovega gostišča. Ponudijo nama tudi organizacijo taksi prevozov, ki so cenejši od naših dosedanjih ponudb iz Marti marine. Nasploh bom tu v 2 dneh prihranil že drag privez v marini, ostalo ponudbo imam.

Tatjana popoldne še dokončno pospravi podpalubje, obriše oprano palubo in si spakira svojo prtljago. Sledi še en romantičen večer ob mizici le nekaj metrov vstran od barke. Mladi turški natakar nama prižge svečo. Veter se je umiril. Morje je kot zrcalo. V vodi pod pomolčkom skakljajo ribe. Med mizami se plazijo mačke. Mirno, skoraj idealno, če se ne bi z nočjo na sredo pomola privezal večji gulet, ki se je oskrbel z vodo, zdaj pa z motornimi generatorji polni baterije. Na srečo pred polnočjo izpluje dalje..

petek, 21. avgust 2009 zvoni budilka ob pol šestih. Tatjana se obleče, znosiva na kopno potovalke in kar hišni »baba« (oče) jo s fordom odpelje na avtobusno postajo Marmaris, odkoder ima avtobus na letališče Dakaman. Ob 14,30 bo že na Brniku.

Sam ostajam v Turčiji še dva tedna.

Nocoj ponoči pride nova posadka, najin podmladek: Tina z Milošem in Luka. Skupaj bomo odpluli do Marmarisa, se skušali en dan potapljati in še kaj.

Album s slikami

Etapa – “službena”

8. – 15. avgust 2009

Keçü bükü/Marti marina-Bençik-Selimiye-Kürüça bükü-Datça-Kalaboshi/Mesudiye-Knidos-Kos-Bodrum (88 Nm)

Posadka: Tatjana, Tamara in Toni

Ta teden smo se imeli povsem dopustniško: nismo hiteli, nismo delali daljših plovov in sploh smo bolj uživali. Pravzaprav smo se skrivali v globokem Hisarönu Körfezi, skriti za Cape Krio pred močnim meltemijem, ki je ta teden kar trikrat presegel 7Bf. Mi smo se z njim začeli spogledovati šele med Knidosom in Kosom, medtem ko smo imeli v zalivu raje premalo vetra kot preveč. A naša dva novinca v jadranju, Toni in Tamara sta vseeno lahko okusila prijetne urice na jadra in spoznala razliko od motornih jaht, ki sta jih že okusila.

Pravzaprav bo tudi tole poročilce malce bolj dopustniško in ne povsem v klasičnem stilu.

Sobota, 8.avgust 2009 je bila prav lep jadralni dan. Najprej smo si ogledali naš zaliv. Imeli smo lepo jadranje v veter preko zaliva v fjord Bençik na sidro za kopanje in malico. Pozno popoldne pa spet jadranje preko zaliva v zame nov zaliv Selimiye. To je velik zaliv, ki je precej globok (20-50m), tako da sem komaj našel mesto z globino 12 metrov. Jahte večinoma vežejo na T-jetty lesenih pomolčkih v vasi. Teh je več in nudijo tudi vse priključke. Mi smo se s sidra zapeljali z gumenjakom na slastno večerjo v restavracijo AURORA, kjer švedinja Susan in turek Hüsein nudita 100 različnih mez, vsak dan vsaj 20 od njih. Privoščili smo si tudi ribe v vinski omaki izpod peke. Nocoj namreč slavimo rojstni dan Tonija! Šerefe, Toni! (Na zdravje!)

nedelja, 9.avgust 2009 je prava nedelja: dan za lenuharjenje. Z motorjem se potegnemo spet preko zaliva v nam že dobro znani Kürüça bükü, kjer po dveh urah plovbe sidramo pred dolgo plažo. Tu vedno spimo mirno in brez guganja. Tudi danes je tako, saj je vetra bore malo.

Poleg kopanja, počivanja in sprehoda po obali z nekaj priboljški, nimamo poročati nič drugega.

ponedeljek, 10.avgust 2009 veselo križamo, ko jadramo v veter proti Datçi. Krmari Toni, ki je hitro dobil občutek za vožnjo v veter pod sunki vetra. Točno opoldne vežemo našo krmo v mestni luki Datçe in se odločimo kar tu prenočiti. Tako lahko čez dan dobro raziščemo mestece in si privoščimo skupaj z meščani okusne jedi na žlico v mestni Çorbalaşi. Vroče popoldne nam popestri večja flota angleških čarteristov, ko nam s svojim nerodnim pristajanjem zapolnijo dobri dve uri.

torek, 11.avgust 2009 ima dežurno krmarjenje Tamara. Iz Datçe do južnega rta imamo kar krepak veter v krmo in uspemo jadrati, a z obratom okoli rta na zahod nam veter pade, da nas reši le motor. Danes sidramo v zalivu Kalaboshi (tako sem ga imenoval doslej po viru Roda Heinkella), ali pred vasico Mesudiye, Turki pa imenujejo ta zaliv Hayit bükü. Tu je res lepa plaža, zalivček skrit za visoko skalnato pečino (seveda s turško zastavo na vrhu) in malim t-jetty pomolom vaške skupnosti. Položimo precej verige in vežemo krmo na pomol, saj je napoved za krepke vetrove. A nič od tega. Vetra je največ 12 vozlov. Le rolanje v zalivu je dokaj neprijetno. Spomnim se ga že s prejšnjih obiskov, a sem upal, da je na pomolu bolje. Žal ne, tudi tu nas čez noč pošteno ziblje.

Pri bratih ORTAM se popoldne ob pivu zabavamo z igranjem backgammona,  zvečer pa si za večerjo naročimo hišne specialitete: v vinu kuhano hobotnico in na žaru pečene kalamare, polnjene z rakci. Hobotnica je odlična, kalamari pa razočarajo.

sreda, 12.avgust 2009 sredi dopoldneva odrinemo do Knidosa. Vetra najprej ni, nato pa vrtinči kar močno v naš kljun. Spet poje motor. Na pristanu v Knidosu že pošteno vleče in s Tatjano res dobro zakopljeva sidro. Spusti 10 globin verige. Ob sunkih vetra, ki nas pojajo na sidru celo noč z močjo preko 25 vozlov, se tudi veriga večkrat popolnoma nategne. Knidos je res lepo sidrišče sredi antičnih izkopanin. Žal je le dokaj vetrovno. A imamo lep dan, privoščimo si ogled antičnega mesta in še planinski izlet do svetilnika na vrhu rta Krio.

četrtek, 13.avgust 2009 po celonočnem pojanju na sidru nas zjutraj preseneti vremensko opozorilo za viharni veter na našem sektorju jugovzhodnega Egeja. Polovica jaht nas takoj po zajtrku beži z vetrovnega sidrišča ven na odprto morje. Pred nami sta dva nevarna rta (rt Krio ob Knidosu in rt na sevrovzhodu otoka Kos), kjer ima veter običajno večjo moč, predvsem pa dvigne visoke valove. Res okoli prvega rt pošteno poskakujemo na že kar krepkih valovih. Proti sredini preliva na vzhidni strani Kosa jadramo, dokler nam otok Kos ne vzame vetra. Po severni strani otoka že močno vleče v naš kljun in hitimo z motorjem v marino. Tu je kar čakalna vrsta jaht, ki vse tiščijo v marino. Dečko na gumenjaku ima dve uri polne roke dela, da nas vse pripelje na priveze in priveže.  V marini vleče vse popoldne 5 boforov, saj je dokaj odprta na severozahod. Tako si mora Tamara celo obleči pulover, da je ne zebe.

V večernih urah naša posadka naskoči staro mestno jedro tega nekdaj Hipokratovega mesta.

petek, 14. avgust 2009 prečimo iz Grčije v Turčijo v Milto marino Bodrum. Res lepo jadranje z vetrom v bok brez valov. Uživamo. Moji turški rotarijski prijatelji so mi ponovno uspeli zagotoviti rezervacijo veza v tej čudoviti, a prenatrpani marini sredi križarskega mesta. Bodrum je bil v antiki Halikarnas in od tu izvira tudi izraz »mavzolej«.

Bodrumska marina je carska! Uživamo na bazenu in terasi ob vhodu v mestni mandrač!

Prvi večer gremo na večerjo z našim turškim prijateljem Zekijem (njegova prva pot v tujino je bila 1981 v Iskro Telematiko, kjer se je v 3 letih šolal na SI2000 kot Turktelekomov serviser) in njegovo čerkesko soprogo Güllar  Peljeta nas na mestno tržnico, kjer si kupiš ribo, nato pa ti jo gostilničar ustrezno pripravi. Jemo odlične meze in doslej najboljšo hobotnico v življenju! Ob rakiju in rose vinu Lal iz Kavaklidere se debata zavleče v jutro…

sobota, 15.avgust 2009 je naporna! Tamara in Toni spakirata svojo množico potovalk in se s taksijem odpeljeta v Mövenpieck hotel, midva pospraviva barko, nabaviva novo zalogo hrane za naslednji teden in urejava zadeve na internetu, vrtiva telefone domov itd.

Zvečer gremo na veličasten koncert Anadolu Ateşi Evolution, ki bo v antičnem amfiteatru nad mestom Bodrum.

Danes je Veliki šmarn, 15.8., ko ima moja tašča rojstni dan, pa je doma samo Luka, ki bo jutri častno zastopal našo družino na svečanem kosilu ob 86.letnici…

Rok se mi javi s Porosa, kjer je po dveh dneh rodea ubežal iz meltemija. Zdaj jim je na Severini spet vroče.

S Tatjano sva pripravljena, da jutri odveževa in odrineva na jug. Najprej 35Nm do grškega vulkanskega otočka Nisiros, nato naprej na Simi, tam odjava iz Grčije in smer v dno Hisarönu zaliva, moj Keçi bükü, kjer bom ženo zamenjal za otroke.

Album s slikami

Etapa – »lucky man«

1. – 7. avgust 2009

Marmaris-Rodos-Panormitis-Simi-Bozburun-Keçü bükü/Marti marina (95 Nm)

Posadka: Tatjana, Darja

Najprej opravičilo, če v prvih dveh tednih avgusta moja stran ni povsem ažurna. Moj glavni sistemec, Luka, si je namreč privoščil študentsko popotovanje na Škotsko in zato malo zaostaja objava fotografij in mojih pozicij, a bo sredi avgusta spet ažurno!

sobota, 1.avgust 2009:  končno spet plujemo: Marmaris-Rodos

Ponoči, ali še bolje v ranih jutranjih urah (03.40) se nama je pridružila Darja. Takoj po zajtrku odvežemo, se poslovimo od soseda Stevena iz Seattla, ki se z njegovo HR-36 odpravlja naslednje leto na Hrvaško in Tinga Tinga spet reže morsko gladino. Tokrat cel dan na motor, saj je vetra za manj kot 2 Bf.

Do druge ure že premagamo 25 milj do Rodosa in se privežemo v mestnem mandraču. Posrednik Kasi (Kassed) nam je uredil vez v samem kotičku, na vezu njegovega prijatelja. Uredi nam tudi dokumente in spet »pošteno« zaračuna. A tokrat smo ga potrebovali, kajti videli smo veliko bark, ki so se morale obrniti, ker ni bilo prostora zanje.

Kasi me ob vrnitvi povpraša, če smo res trije. Povem mu, da imam le ti dve dekleti za mornarja. »Lucky man«, ko  imaš dve, mi odvrne, jaz pa njemu »sometimes yes, sometimes no..«

Zvečer se sprehajamo po tem res lepem in bogatem mestu križarjev, obiščemo palačo Glavnega poveljnika ter si privoščimo pivo na trgu s fontano, kjer se natakarji borijo, kdo bo pridobil več gostov. Tudi dobremu rodoškemu sladoledu se ne odrečemo in zaključimo v kokpitu z opazovanjem mimoidoče množice.

nedelja, 2.avgust 2009: z avtom po Rodosu

Najeli smo rent a car, ta malega Nissana in se zapeljemo po otoku. Najprej po vzhodni obali mimo lepih plaž do LINDOSa. To je turistični biser otoka z največjo ohranjeno akropolo in vasico, stisnjeno pod skalnato steno, ki je danes en sam bazar. Znojimo se sredi množice vseh avtobusnih obiskovalcev in številnih jezikov okoli nas.

Naslednja postaja je Sedem izvirov (Epta figes) sredi gozda in sence. Seveda je vode sredi poletja malo in sta edini dve rečici malo skromnejši, a še vedno sveži in deroči. Po grško so naredili turistično atrakcijo iz kanala, ki povezuje dve reki. To je kakih 200m dolg predor brez luči, samo beton dva krat pol metra, kjer teče še kakih 10 cm bistrega potočka. Vsi turisti se gnetemo notri, ženske cvilijo, tema, malo klavstrofobije in prilezemo na drugi strani ven…

Sledi še obisk doline metuljev (Petaloudes). Tako kot v bližini Fethiy v Turčiji, je tudi tu še del gostega starega gozda velikih dreves, kjer na trohnečih deblih počiva na stotine metuljev. Zdajle je prav lepo in zanimivo, strašno mora biti v fazi metuljevih gosenic, ki žrejo vse zelene liste. Mi smo prišli v pravem času, da je prav lepo videti te množične roje rdečih oziroma skalnato sivih metuljev.

Vroč dan zaključimo s poznim kosilom v taverni: musaka in giros, pivo mythos in na koncu hiša časti še z ouzomj, po grško. Zvečer pa spet po ulicah vitezov, križarjev, turški četrti in med množico od sonca opečenih turistov.

ponedeljek, 3.avgust 2009: v samostan Panormitis na grškem otoku Simiju

Naš vez ob glavni cesti nam nudi sicer zelo udoben, kratek sprehod v staro mestno jedro, a po drugi strani je tu trušč skoraj noč in dan. Večerni promet in promenade se končajo ob 03h, jutranje košenje trave in pobiranje smeti pa se prične ob 06h. Tako smo kmalu budni in ob 8h v krepkem zahodniku že razvijemo jadra. S prvo krajšavo uspemo voziti prav lepo orco proti severozahodu v smeri otoka Simi. V dobrih treh urah se že približamo obali otoka, ki je povsem znotraj klasičnih teritorialnih voda Turčije, a je bil s strani Churchila dodeljen Grkom. Zavijemo okrog južnega rta v njegov zaliv na zahodni obali, PANORMITES. Tu je romarska pot in še delujoč samostan sv.Mihaela. Nautikom je poznan, ker je zelo zaščiteno sidrišče in ker je v samostanu pekarna, ki peče zelo dober domači kruh.

Med potjo smo dobili VHF zvezo z jadrnico Severino, našimi prijateljji iz Žirov. Plujejo za nami in vržejo sidro tik ob nas. Popoldne se kopamo, čvekamo in kupimo samostanski kruh. Zvečer jih povabimo na malo fešto – z razlogom, saj je naša Tina v soboto zmagala na državnem prvenstvu v Mariboru na 100m in v štafeti 4×100. Ponosni ata odpre nekaj ohlajenih buteljk odličnih vin.

torek, 4.avgust 2009: mesto Simi

Rok s Severine se mora vrniti v Marmaris, da bo zamenjal stari motorni sidrni winch. Ta mu je v zadnjih zdihljajih skoraj povzročil požar. Brez sidra pa v Grčiji ne moreš! Tako se razidemo. Oni plujejo nazaj, mi pa le okoli otoka Simi v mesto Simi.

Otok Simi je najbolj romantičen med Dodekanezi, bil je otok spužvarjev, ohranil je tipično grški karakter malega pristaniškega gnezdeca in vse bolj ga osvaja navtični turizem.

Sidramo v mestni luki pred drugo uro, ko je še nekaj prostora, po 16.uri ni več prostega veza na obalo in številna plovila se morajo žal obrniti drugam.

Mi uživamo lep dan v pravem grškem utripu. Zvečer še vzpon na vrh mesta, pogled na sosednji zaliv in številne mline na veter, nato obisk Festivala Simi (folklorne skupine in šolski nastopi) in posedanjem v kafiču na ulici. Spet imamo to »srečo«, da je naša krma privezana točno pred lokalom, ki je »in«. Namreč čez dan je bil to kafič, ki je imel 4 mizice, ob 21h pa nanosijo stolov in miz po ulici še vstran in celo blazine na naš del obale in tu se zbere večina ponočnjakov, ki ob glasni glasbi uživajo do 03h/04h. Darja brez spanca uživa malo manj.

sreda, 5.avgust 2009: nazaj v Turčijo, Bozburun

Danes se zapeljemo iz Simija direktno v Bozburun, ki je le 10 milj vzhodno. Spet smo v Turčiji, spet smo v mestecu, kjer imaš na 50×50 m vse: market, banko, pošto, muzej, mesarja, pekarno, čevljarja, ki prodaja tudi mandeljne, pa brivca z ISO certifikatom in seveda restavracije in dober kebab. Pa še poceni je tu. Precej ceneje kot v EU Grčiji. Nakupimo si sadja, najemo se kebapa, potem pa zbežimo iz vročega mestnega mandrača v preliv za otočkom Kizil Adaşi.

Na sidru nam prijetno piha, krog nas je smaragdno zelena voda, pa bizantinske razvaline in seveda promet s čolni, jahtami in guleti. To je mesto za nas. Dekleti uživata v plavanju, po večerji pa celo ob mesečini polne lune veslata po prelivu in vozita kapitana naokrog. »Lucky man!«

četrtek, 6.avgust 2009: iz zaliva v zaliv

Danes zaplujemo iz zaliva Yesilova körfezi v Hisarönu körfezi. Že na rtu ugasnemo motor in v krepkem zahodniku samo z genovo plujemo mirno do dna velikega zaliva s številnimi varnimi zalivčki, do Keçi bükü ob vasici Orhaniye. Sidramo ob plitvini Bibassusa, se kopamo in se popoldne prestavimo v Marti marino.

Pranje barke, kopanje na plaži marine in pivo v med borovce skriti restavraciji Mistral. Pa poslovilna večerja na sami barki.

petek, 7. avgust 2009: Marti marina

Ob 6.uri taksi odpelje Darjo v Marmaris, midva s Tatjano pa malo poleživa. Danes sva sama, saj šele zvečer pričakujeva obisk Tonija in Tamare, s katerima sva namenjena v Halikarnas (ali veste, kako se to mesto imenuje danes? V pomoč: od tam izvira izraz »mavzolej«. Več pa prihodnji teden)

Album s slikami

Etape – »kopenski obisk turških prijateljev«

24. – 29. julij 2009

Marmaris-Izmir-Çeşme/Iliça/Alaçati

Sva sama s Tatjano

Po odhodu Borisa in Irene sva s Tatjano še dva dni sama v domači marini Marmaris Yacht Marine. Seveda to pomeni delovno-dopustniški tempo. Na barki je vedno potrebno kakšno popravilo ali izboljšava, zato ta dva dneva izkoristim v ta namen:

• - z Johnom se pri moji stalni delavnici Demir dogovorim za potrebne servise konec avgusta.
• - puščati mi je začel gumenjak. Zajema vodo in izpušča zrak. Lanski “ugoden” nakup kitajske robe pač! Tako mi Demir priskrbi vulkanizerja iz Marmarisa, ki vzame čoln v generalno popravilo in ga vrne šele naslednji petek. Puščali so vsi šivi in zlimki v krmnih kotih deske za pomožni motor. Popravilo ni ravno poceni in tudi napoveduje mi le še eno sezono za ta material. Naslednjo pomlad grem v resno investicijo novega gumenjaka. Vedno bolj ugotasvljam, kako dober je bil moj prejšnji Wiking!
• - uspem polakirati aluminijaste okvirje z nanolakom, popravim nastavek za nogo pri mizici v kokpitu in podobne drobnarije.

V marini je zelo vroče in rešuje naju le voda: ali plavava kar med vezi (voda tu je namreč kristalno čista) ali pa hodiva na bazen. Enkrat skočiva po opravkih v mesto Marmaris, drugič se zapeljeva do Lighthousea, kjer si privoščiva romantično večerjo na plaži pri Orange.

Z avtobusom v Izmir

Po nasvetu prijatelja Mazharja sva si rezervirala vozovnice pri avtobusni agenciji Pamukkale za relacijo Marmaris-Izmir. 300 km pomeni 4 ure vožnje za 30YTL po osebi (15€). Tu imajo res najnovejše luksuzne avtobuse (Starliner) z zatemnjeni stekli, klimo, udobnimi letalskimi sedeži z mizicami, stewardom, ki nam vsako uro postreže pijačo po izbiri (brezalkoholno, da ne bo pomote), dobimo sladoled in piškote, pa wireless internetom in televizijo s satelitske antene. Čitava knjigo in že sva na cilju. Res udobno. Izjema je bil le štart ob 16h v Marmarisu, kjer sva skoraj zgorela pri 44°v senci!

Zvečer nas v Izmiru počaka Mazhar z minibusom in poleg naju na avtobusni postaji, pričaka na letališču še tri slovenske pare, ki so prileteli iz Ljubljane. Skupaj nas odpelje v 90km oddaljene Çeşme, kjer nas namesti po počitniških domovih turških prijateljev. Vsak par od nas je v gosteh enega od turških parov. Izmir je namreč tretje največje turško mesto (3,5 mio prebivalcev), kjer je poleti zelo vroče. Večina premožnejših izmirčanov ima tako svoje poletne rezidence na koncu zahodnega polotoka v okolici Çeşem, kjer poleti stalno piha meltemi. To so bolj ali manj razkošne hišice ali vile med zelenjem. Vsi naši gostitelji pa izredno prijazni in gostoljubni.

Çeşme

Imamo štiri dni prijetnih klepetov, pogostitev – domačih in v restavracijah, kopanj, izlet z guletom na otočke, pa ogled Izmira in uradnih srečanj v rotarijskih klubih. Najina gostitelja Askin in Gül se trudita z nama od jutra do večera. Spoznava turški jezik, turško kuhinjo, njihove navade in kulturo. Mazhar kot glavni turški organizator skrbi za vso logistiko, sam kot organizator z naše slovenske strani, nimam nobenega dela- Vsi smo zadovoljni. Spoznamo prijatelje rotarijce iz klubov Çeşme in Karşiyaka Izmir. Z mnogimi navežem pristen kontakt in veselimo se naših naslednjih srečanj. Naslednjo pomlad jim bom namreč organiziral njihov obisk v Sloveniji. Mnogi so predvsem navdušeni, ko izvejo, kako nama je všeč v Turčiji, in da preživiva na barki celo poletje pri njih. Posebej me presenetita Haluk in Fatma, ki sta iz Ankare. Njim sem aprila organiziral obisk skupine 30 ljubiteljev vina 5-dnevni program v Sloveniji in bil osebno njihov gostitelj v Vinskih kleteh Slovenije na GR v Ljubljani pri svojem sommelierskem sošolcu Mihi Femcu. Čutita se tako hvaležna, da se mi prideta zahvalit v Çeşme in preživita 2 dni z nami. Haluk me zdaj vabi, naj se oglasiva še pri njiju v Bodrumu, kjer imata svoj vikend. Mogoče se res srečamo čez 3 tedne tam.

Marmaris

Naši slovenski pari v torek od naju odpotujejo še v Burso in Istanbul, kjer so se srečali še s tamkajšnjimi goostitelji. Midva namreč ostaneva še en dan v gosteh pri Mazharju in Nükhet, nakar se iz Izmira vrneva v Marmaris. Iz Burse ali Istanbula bi morala namreč že leteti na jug. Slovo od tako srčnih prijateljev je težko, a obljubita, da se mi bosta skušala pridružiti še en vikend v Bodrumu. Res bi bilo lepo, da jima uspe.

Avtobus naju v sredo spet pripelje nazaj v Marmaris, kjer sva spet na svoji barki. Tu se počutiva kot doma. Je že lepo biti na obisku, a zaradi skrbi naših gostiteljev je bilo tudi kar malo naporno. Doma je le doma. Tako si v četrtek privoščiva le obisk tržnice kmetijskih pridelkov v Marmarisu, nakar uživava na bazenu do večera, ko naju obišče žirovska družinica Rok, Lidija in Žan. Prileteli so iz Ljubljane na Rodos in s trajektom v Marmaris. Ugodno, vzelo jim je le 7 ur in že so pri svoji jadrnici Severini, ki je bila tu v marini že drugo leto. Veselo poklepetamo in popijemo hladen efes. V petek gremo skupaj na večerjo, da proslavimo Rokov zaključeni prvi letnik zobozdravstva, saj se je pri 40-tih vpisal na redni študij na Reki.

Album s slikami