FOTKE PRVE ETAPE z Blue voyage po Turčiji so danes že tu. Ujele so le nekaj trenutkov s tega zadnjega nostalgičnega potepanja ob Turčiji…

Klikni sem za fotke.

V Datçi je do noči Alah poskrbel za elektriko (»in şalah«). Dobili smo jo ravno ob prvem somraku malo po osmi uri zvečer. Tako sem se še isti večer uspel tudi povezati na eno od tridesetih wireless mrež, ki jih tu v luki brezplačno nudi vsaka hiša, le za geslo moraš povprašati. In sem vam že tisti večer objavil svoj prejšnji prispevek.

Noči so v mestnih lukah običajno bučne in tako je bilo tudi tu. Glasba in ropoti komunalcev motijo spanec praktično celo noč.

Naslednje jutro smo izpluli med prvimi, pa smo morali reševati križanje sider. Kar drugi sosed od nas levo je vrgel svoje sidro tako daleč v desni diagonali, da nas je križal kar 3 barke. Pomaga kljuka za dvig gornje križane verige in po nekaj minutah se uspemo osvoboditi. Jadramo ob južni obali polotoka Datçe vse do njenega skrajnega zahodnega rta, kjer leži znano antično najdišče nekdanjega močnega pristanišča Knidos. Na tej etapi 23 milj nekajkrat poskusimo jadrati, a je vetra kar premalo in še to ga imamo povsem v hrbet. Tako več kot pol poti premotoriramo. V mandraču Knidosa je precej polno. Sidrišče, ki ima slabo skalnato podlago, ni ravno varno, sploh še danes, ko imam tu prvič veter z jugovzhoda. Zasidram barko s krmo čim bližje pomolu, da gre posadka lahko lažje na ogled najdišča na kopno. Po kosilu in kratkem kopanju v sveži vodi (tu ima le 23°C, mi pa smo malo razvajeni od tople Turčije) dvignemo sidro in nadaljujemo okoli zloglasnega rta Cape Krio na severno stran polotoka.

Po 10 miljah najdemo za južne vetrove dokaj varen zaliv Mersinçik, kjer sidramo v globini 4 metrov. Nabere se nekaj guletov, pa katamaran in nekaj jadrnic, a zaliv je velik in nismo na tesnem. Veter s soncem ugasne in noč do jutra je v popolnem brezvetrju. Le sosed na katamaranu in gulet celo noč polnita baterije z generatorji, da ni miru.

Zdaj plujemo proti vzhodu, ob severni obali 100 kilometrov dolgega polotoka Datçe po res lepem zalivu Gökova Körfezi. Bolj globoko gremo v zaliv, bolj veter zgublja moč, le valovi malo rastejo. A ta del obale ima nešteto zalivčkov, skupine otočkov, podobne našim Kornatom (recimo skupina sedmih otočkov Yedi Adalari) in je raj za gulete in jadralce. V rahlem severozahodniku 8 vozlov lepo jadramo samo z genakerjem vse do našega današnjega cilja, zalivčka Büyük Çati. Res lep z borovci obraščen in povsem zaprt zaliv se skriva za otočkom Two Tree Islet (Otok dveh dreves). Ime bi morali zamenjati, saj danes na tem otočku stoji le še eno drevo. Sidro vržemo med turški katamaran Lagoon-380 in italijansko daljšo leseno jadrnico ter se z dolgo vrvjo vežemo še na drevo na obali. Veter se umiri in pred nami je vroče popoldne in miren večer, povsem tiha noč. To je idila, v kateri uživamo samo s klepetom na palubi do luninega zenita na zvezdnem nebu. Potem nas seveda pobere spanec.

Po napovedi prihaja tudi k nam južni rep fronte, ki je v Sloveniji skoraj teden dni bliskala in deževala. Občutimo jo danes najprej preko dneva z ojačanim vetrom in večerno oblačnostjo, ki preko naslednje noči vrže nekaj mehkih ploh dežja in še naslednje jutro v črne oblake zavite hribe okoli nas.  Takoj iz zaliva že dvignemo obe jadri. Začnemo z vetrom 12 vozlov, ki do srede dneva naraste na 20 vozlov. Z nekaj zamude rastejo tudi valovi, a ker se giamo v smeri vetra in valov, nimamo težav. Plujemo res hitro. Najprej naredimo nekaj obratov v veter, da zlezemo okoli rta s plitvinami bolj na sredo zaliva, nato nadaljujemo proti vzhodu z bokom in polkrmo, krmo ves čas hitreje od 6 vozlov.

Pred slabo napovedjo in vetrom se umaknemo v meni že znani fjord Güzlemek ali Kargibilük. V spominu imam idiličen ozek zaliv, ki se konča z ozkim z ločjem poraslim močvirjem. Kot da bi bil sredi bohinjskih hribov ob izlivu manjše rečice. Pred leti smo imeli tu res lep vroč dan brez vetra. A tokrat je drugače. Močan jugozahodnik z odprtega južnega Egeja se v globok zaliv Gökove kanalizira kot zahodnik, ki v ta fjord piha v sunkih iz zahoda točno v bok. Zaradi globine in ozkosti zaliva lahko sidramo namreč le s sidrom na jug in dolgim krmnim vezom na drevesa na severni obali. Sunki 10-15 vozlov vetra pa iz zahoda.  Darja se žrtvuje za plavanje na obalo in veze na borovce, kapitan pa mora dvakrat položiti sidro, da dobro zakoplje in nato drži barko v tem bočnem vetru celo popoldne in del noči. Voda v zalivu je presenetljjivo topla (28°C) le veter nas hladi in daje občutek mraza.

S čolničkom preveslamo vse do konca zaliva, kjer smo pred leti z Robertom in Marijo uživali v taborniški gostilnici Turka Alija. Ta del je zapustil in tam najdemo le tri ribiške čolne z ribiškimi družinami, ki se poleti kot ciganski nomadi selijo in lovijo. Usmerijo nas v gostišče ob plitvini na nasprotni obali. Tam je večja ribiška barka Panta Rei (kot Najad prijateljev Samota in Vojke iz Velenja). To je nova rezidenca Alija, ki pa je še bolj  primitivna od tiste od prej. Možak spi na otomanskih blazinah, sprejme pa nas angležinja I.I.von Kaphengst (njena mama je bila pruske modre krvi). Gospa v kakih šestdesetih letih je živa podoba Galke iz stripa o Asterixu: tričetrtinske oprijete hlače, prekratka majica brez rokavov, vmes se blešči njem popek na sodčkastem trebuhu, pšenične štrene las ima spletene v dve kitki, rahlo namazane oči, zvezdica na desni nosnici in živahna, rahlo komična hoja z drobencanjem. Prav tako živahno čvekanje človeka, ki mu manjka družbe za klepet. Le v usta je ne smeš gledati, kajti tam je gnila razvalina nekdanjih zob. Pove nam, da je umetnica iz Anglije, ki se je že tam poročila s Turkom. Zdaj pa že šest let hodi k Aliju za poletje in del jeseni. Pozimi zbeži domov, ker je tu zelo dolgočasno. Ves čas kritizira turške moške, kako so leni. Njen Ali baje celo zimo samo poseda in pije čaj s prijatelji, če se kdo oglasi. Nimata niti elektrike in stalnega TV. Zdaj poleti ima zaradi gostov agregat in TV za nogometno prvenstvo, pozimi pa sta brez tega. No, končno le dobimo pivo v pločevinkah – Tuborg. Efeza nimata, tuborg pa prodajata kot suho zlato, kar po 7 lir ali 3,5 €. Malo sta razočarana, ker smo mi že povečerjali na barki, sicer bi nam onadva pripravila večerjo. Vprašanje, koliko bi šele potem zapravili. Nasploh pa nam ni prijetno, ker piha krepak veter in nas kar malo zebe. Von Kaphengstova nas pospremi s svojima dvema psicama do našega gumenjaka na pomolčku in maha za nami. Kot bi bili v stripu Asterixa..

Noč ni več tako vetrovna, le plohe nam večkrat poškrebljajo po palubi. Smo se vsaj malo razsolili, saj je bilo na palubi že vse res slano. Tudi jutro je še oblačno. Po zajtrku odrinemo na severozahod, proti Bodrumu z današnjim postankom na severni obali zaliva. Kmalu dobimo v nos zahodnik za 12 vozlov. Že ob dviganju jader delamo krajšave, ki jih čez čas še povečamo, saj vleče hitro med 20 in 25 vozlov. Orcamo. Pri stranicah proti sredini zaliva dobimo tudi kar precej morja, saj močan veter lepo dviga valove, a barka jih mirno brez poskakovanja reže. Tik pred zalivom pospravimo jadra in se z motorjem v 5 Bf vetra mučimo zlesti v zaliv Çökertme. Tudi v zalivu veselo valovi in vleče jugozahodnik ravno v naš bok. Pristanek na plavajočem jettyju (pomolčku) pred gostiščem, Rose Mary Pirate Restaurant, je prav poskočen. Na valovih skače ponton, barka ravno v nasprotnem ritmu, veter nas tišči v bok sosednje barke in turški sprejemni odbor nam skuša pomagati z vrvmi. Uspemo in si prislužimo »manever-šljuk«. Na vezu ječijo vrvi in nadaljuje se zibanje, a barka miruje, če bodo vrvi zdržale.

Danes je poseben dan: predzadnjič smo na morju s to posadko, ki jutri prispe v svojo končno luko Bodrum. Danes igra Slovenija proti Angliji odločilno nogometno tekmo v skupini na SP v Južni Afriki. In predvsem danes Jure časti večerjo v čast odobrenih finačnih sredstev za njegov novi smučarski patent. Upamo, da se še vreme izboljša…

BLUE VOYAGE, Datça – 19.06.2010

V Keçi Bükü zalivu smo uživali kopanje v res toplem morju in mirno sapico vetra, ki nam je olajšala spanec na res spokojnem sidrišču.

V petek zjutraj najprej z gumenjakom odveslamo do otočka z bizantinsko trdnjavo, da naša dva mornarja naskočita vrh in ujameta kakega divjega zajca, ki jih je otoček poln. Žal se vrneta brez zajca, le z nekaj več posnetki v videokameri. Izplujemo v vetrcu, ki obeta lep jadralni dan. In res že pred Marti marino pred izhodom iz zaliva z Juretom dvigneva obe jadri. Močno jih napneva, sploščiva, da bomo čim bolj ostro zajadrali v veter. Piha običajen zahodnik, ki prične pri 12 vozlih in počasi proti popoldnevu narašča. Tinga Tinga lepo zdrsi vetru nasproti. Rahel nagib in šumenje vode za krmo nam sporoča hitrost, ki jo dosegamo po skoraj povsem mirnem morju v globokem zalivu Hisarönu Körfezi. Kar nekajkrat prečimo, da v dveh urah zaplujemo v ozek fjord Bençik, kjer je velik polotok Datçe preščipnjen skoraj do konca. V sam fjord zaplujemo z motorjem, saj veter meša in niha v moči. Opazim, da je letos na desnem bregu že precej obale zagrajene s plavajočimi bojami, ki omogočajo varno kopanje kopalcev in omejujejo sidranje jaht preblizu obale. Sredi zaliva pa tu tudi ne gre, saj so globine med 20 in 30 metri. To je le kratek turističen ogled lepega zaliva, nas pa pot vodi naprej proti zahodu ob severni obali zaliva. Zunaj nas čaka že 20 vozlov vetra, ki narašča do 25 vozlov. Z drugo krajšavo obeh jader nam uspe jadrnico balansirati moči vetra in lepo jadramo ostro v veter še dobri dve uri. Le pri daljših stranicah plovvbe proti odprtemu morju nam morje hitreje narašča in se visokim valovom umikamo v hitrejših stranicah proti obali. To je res užitek v jadranju, ko se kljub že kar oštrim vremenskim pogojem, moja trdno grajena barka za visoko morje šele prav izkaže. Kljub temu moram priznati, da sem ob petih popoldne, ko spustimo jadra in se zasidramo v zalivu Kuruca Bükü, prav pošteno utrujen, malo do vetra, malo od sonca, malo tudi od samega jadranja. Sidrišče je ob dolgem polmesečnem zalivu plaže turškega kampa, ki se na koncu preko ozkega polotoka prevesi v še en zaliv z lepimi apartmajskimi hiškami bogatejših domačinov.

Darja si privošči tuš na plaži za pranje las, midva z Juretom pa pivo v gostišču na plaži, kjer si ogledava drugi polčas nogometne tekme Slovenije z ZDA na SP v Južni Afriki. Žal dobimo gol in pri rezultatu 2:2 zaključimo le z eno točko, pa tako blizu smo bili zmagi…

Po sprehodu skozi naselje v sončnem zahodu odveslamo nazaj na zasidrano barko. Sidro smo položili v 5 m globine in kljub močnim sunkom vetra (tudi 20 vozlov) dobro drži. Po slastni večerji, ki jo Darja kar malo preveč po turško začini, vržemo karte. V taroku naju fanta z lahkoto zmaguje punca, ki ves čas sprašuje, kako in kaj, a ima tako dobre karte, da ji še zdaleč nisva kos.

Napoved za naslednje dni sploh ne odgovarja tipičnemu vremenu v tem poletnem času. Sicer pa vreme tudi v Sloveniji letos konec junija ni prav nič tipično. Jutri je napovedan na našem delu obale res krepak severozahodnik do 6Bf, na severnem Egeju pa celo viharni veter 8-9 Bf. Nato bo v nedeljo pojemal in bo zapihal jugo do jugozahodnik 3-5 Bf, ki naj nas bi spremljal vse do Bodruma. Bomo videli..

V Kuruca Bükü prespimo mirno, kot smo tu že doslej vedno. Jutro je mirno, a glede na napoved malo pospešim vsa jutranja opravila, da malo pred pol deseto le izplujemo. V zalivu imamo le 2-3 vozle jugovzhodnika, zunaj veter popusti in v slabe četrt ure dobimo v nos severozahodnik, kar takoj 12 vozlov, ki v pol ure narastejo na 25-27 vozlov. Hitro se dvignejo tudi valovi in palubo nam pošteno zaliva. Z yanmarjem uspešno premagujemo naravne sile vetra in morja, da v dobrih dveh urah dosežemo mestno luko v Datçi. Še 200 m pred obalo nas tresejo sunki vetra 25 vozlov, ob obali pa imamo le še 10-12 vozlov. Položimo prednje sidro in se s krmo vežemo na obalo. V hipu nam je spet vroče. Na srečo je tu Darjin »manever šluk« in efez pivo poteši žejo. Z Juretom najprej natankava skoraj 400 litrov vode v prazne tanke, nato gre odprava celotne posadke v mesto po nakupih. To je naša zadnja oskrba za naslednjih 6 dni pred Bodrumom.

Datça je še pravo turško mestece z manjšim vplivom turizma. Je glavno mesto polotoka, ki se vleče dobrih 60 km na zahod proti grškemu otoku Kosu. Razen manjših vasiv na polotoku poleg Datçe ni drugih mest. Tu imamo dobro ponudbo za vse vrste nakupov. A najprej ustežemo lastni lakoti in zavijemo v poulično restavracijo Çorbalaşi, kjer si privoščimo pravo turško kosilce v samopostrežni z bogatim izborom raznih enolončnic, kuhane zelenjave, mesnih jedi in solat. Vsak krožniček je po 5 YTL (2,5 €). Vse je oksuno in z ayranom prav paše v tem vročem delu dneva. Potem se malo razdvojjimo: posadka gre po nakupih, kapitan pa na internet. Čez uro se dobimo na krovu Tinge Tinge. Darja je v novi letni oblekici, Jure utovori novo zalogo pijače in delikates, kapitan pa prinese izjave, ki jih moram s fotokopijo potnega lista poslati svojemu odvetniku v neki zadevi.

Tako stopim na Pošto, da bi poslali faks z mojo podpisano izjavo. Od dveh uradnikov nihče ne govori nič angleško. Za tolmača se javi eden od čakajočih možakov. Prevede mi, da faksov v tujino ne morejo poslati, ker enostavno nimajo cenika za takšno uslugo. Prav tako naj grem kopije narediti v kiosk čez cesto. Lahko pa pošljem pošto, če grem najprej v trafiko kupit kuverto in potem tu na šalterju Pošte plačam še znamko. Pošta bo prispela v 4-5 dneh. A moram pohiteti, ker čez 15 minut zaprejo (v soboto ob 16.uri). Kar sam gospod prevajalec me odpelje do trafike. Tam izveva, da je prišlo do izpada elektrike v vsem mestu in mi trenutno ne more narediti ne fotokopije, ne poslati faksa. Kdaj bo prišla elektrika, vprašam trafikanta. »In šalah« (Bog ve kdaj), mi odvrne. Moj prevajalec mi kupi kuverto, da se vrnem na Pošto. Tam z rokami pojasnim uradniku, da nisem uspel narediti fotokopij, ker ni elektrike. Tako mi vzame papirje in se loti sam fotokopiranja. Po 15 minutah njegovega trdega dela (najprej je liste narobe obrnil v fotokopirni stroj, nato ni bil zadovoljen z jakostjo črnila) mi vrne po 2 fotokopiji vsakega lista in dokumenta. Hočem mu plačati, a pokaže, da je to naredil kar tako za uslugo. Dam mu 2 liri na pult, a mi jih užaljen prinese okoli pulta in mi jih porine v roke. Bilo je zastonj! Zdaj lahko plačam znamko, jo nalepim, napišem naslov, napolnim kuverto in že mi jo požigosajo, da bo pismo hitreje prišlo na naslov.  No, pismo mi je že uspelo odposlati. Za faks bom potreboval elektriko.

Tudi na obali nam kabel ne dovaja nobene elektrike. Očitno je električen mrk v vsem mestu. Pošta je bila izjema, saj je v upravni stavbi skupaj s Policijo. Nihče ne ve, kdaj bo prišla. Bomo videli. In šalah!

BLUE VOYAGE, Keçi Bükü – 17.06.2010

»Blue voyage« je popularna turška marketinška krilatica za vabilo turistom na tedensko križarjenje z luksuznimi lesenimi jadrnicami – guleti. Pred mano je zadnjih štirinajst dni jadralnega križarjenja ob najlepšem delu turške obale, med Marmarisom in Bodrumom, zato sem za Darjo in Jureta pripravil ruto, ki je top ruta vseh mojih dosedanjih potepanj ob tem delu obale. Prevozil sem jo v zadnjih dveh letih že šestkrat in raziskoval najlepše zalive. Upam, da jima bo všeč. Pod kontrolo imam vse razen vremena…

V nedeljo pravzaprav premotoriramo prvih 20 milj do zaliva Serçe. Na poti smo imeli veter točno v nos in pred samim zalivom celo dobrih 20 vozlov s sunki do 25. Barko nam je slani pršec takoj pobelil s soljo. V ozkem zalivu nas je pričakal brat Hasana, ki je gazda kmetije »Kaptan Nemo’s Farm«. S čolničkom na vesla cel dan prežijo pred svojimi bojami, da te privežejo in seveda nesejo tudi vrv za vez na obalo. Vse kar s prijaznim nasmehom ponujajo, je vabilo, da se zvečer oglasimo pri njih v gostišču. Vmes nas obišče še Mehmet, ki Darji uspešno proda kamnito figurico želvice – pod ugodno: »Only for you, who are my first customer today!«. Seveda smo zvečer pri Hasanu in njegovih bratih. Gostišče sicer napolnijo predvsem ženske pisane mednarodne posadke treh jadrnic »Women Sailing School«, a tudi mi dobimo svoj efez in se lotimo tu popularne igre backgammon.

Pred odhodom iz moje Marmaris Yacht Marine se zjutraj v nedeljo še oglasim na recepciji in poravnam vse odprte račune. Ker sem zgoden, pridem ob 8,30, ko se vse receptorke šele zbirajo za svojimi mizami. Naenkrat jih šefica pokliče k sebi in vse strmijo v njen ekran računalnika. Nekatere pričenejo jokati. Čez nekaj minut prisedem k svoji referentki, Mine Varol, ki ima vse solzne oči. Povprašam jo, kaj se je zgodilo. Med hlipanjem mi pojasni, da so bile po emailu ravnokar obveščene, da so neznanci na ulici v soboto (včeraj) ustrelili njihovega direktorja marine, gospoda Merkelija. Pa saj sem ga lani dobro spoznal, ko mi je celo naredil izjemo, da sem izplul brez poravnave računa za vodo in elektriko, ker je bila na recepciji prevelika gužva… Tinga Tinga je preživela zimo na coklih tik pred vhodom v njegovo hišo v marini. Uf, tudi Turčija ni več to, kar sem verjel. Tako varnega se počutim tukaj, zdaj pa tole…

Ponedeljek jadramo okoli rta in zavijemo na sever ob grškem otoku spužvarjev, Simiju. Sidro vržemo v lučici mesta Simi točno opoldne. Komunalec na pomolu me pohvali »Excelent done, skipper«, ko po njegovi direktivi vržem sidro in zlezem v vez med dve že privezani barki brez problemov. Očitno ima izkušnje z bolj nerodnimi obiskovalci. Takoj ko privežemo, nas zakuha vročina. Tu zrak stoji, ni nobenega vetra, le sonce nažiga in žari od asfalta in fasad mestnih hiš ob obali. Takoj vzamem pot pod noge, da uredim letošnjo plovbo Tinge Tinge po grških vodah. Najprej do lučkega kapitana, ki mi le izpolni crew listo in me pošlje na policijo, za vstopno kontrolo potnih listov. Pošteno sem se namreč prijavil, da prihajam iz Marmarisa (lahko bi rekel iz Rodosa, pa bi bilo enostavneje). A to pošiljanje od vrat do vrat v Simiju pomeni 1 kilometer! Namreč mestece je ob ozkem zalivu v obliki črke U. Na eni strani zaliva je Port Authority – lučki kapetan, na čisto drugem skrajnem koncu mesteca pa je Police, policaji. Torej grem naokoli. Tam mi skopirajo crew listo in pretipajo vsako osebno izkaznico posebej ter me prijazno pošljejo nazaj na lučko kapetanijo. No, vsaj carinika so letos izpustili. Le-ta je na sredi zaliva in že lani ni vedel, kaj bi z mano, ko sem se oglasil pri njemu. Spet sem pri lučkem kapitanu, ki zdaj vpiše vse podatke Tinge Tinge v svojo debelo knjigo, dnevnik, izpolni vse obrazce za plačila taks in v moje plovno dovoljenje – Dekpa udari vstopni žig. Zdaj se znajdem in mu pojasnim, da gremo še danes naprej za samostan Panormitis in jutri dalje za otok Kos, zato mi udari še odhodni žig. Sicer bi moral zjutraj spet k njemu po ta žig. V dobri uri, sredi največje vročine, uredim vse papirje, plačam pristojbine v znesku 19,28€ (grško plovno).  Poleg tistih 55€ za turško dovoljenje, sem zdaj s Tingo Tingo za letos uradno v obeh državah…

Večer in noč v Simiju je dobesedno peklenska. Vetra ni za sapico, vroče je kot v peklu, cel dan se dušimo v lastnem znoju, po 22.uri pa z ulice udarijo še ritmi barske glasbe. Bare zapirajo šele ob 04h, ob 06h nas zbudi alarm nekega avtomobila in za tem začne že ulični vrvež smetarjev, dostave ipd. Tako nas po zajtrku kar odnese preko zaliva nazaj v Turčijo.

Pristanemo v meni tako ljubem Bozburunu, kjer imaš na 100 metrih vse, kar potrebuješ: džamijo, pošto, supermarket, banke, gostilnice, slaščičarja, kebap in brivca. Najprej nabavimo sveže baklave, v hladu družinskega lokala Ilhan Salonu se najemo piščančjega kebapa s kruhom in ayranom (dönner tavuk kebap, ekmek), nato pa z Juretom pristaneva pri vaškem brivcu Bayram Barber. Mene obdela sin, Jureta pa oče. Oba delo opravita zelo temeljjito: striženje las, pranje las, britje, požiganje ušesnih dlačic, striženje nosnih dlačic, krajšanje obrvi, mazanje in masaža čela, senc, vratu, hrbta in rok… V dobri uri sva spet pomlajena in lažja za 10€. Ampak sva res mladca, ki še Darjo navdušita..

Darja je mislila na kapitana in je v supermarketu poleg dobrega kmečkega kruha nakupila tudi debelih in sladkih češenj, ki nam posladkajo dan in jutro. Prestavimo se na sidro v plitvino pri otočku Kizil Adaşi. Tam vleče po 15-20 vozlov krepkega toplega vetra vse do sončnega zahoda. Z občasnim kopanjem tako lahko preživimo vroč dan.

V četrtek se veselimo močnega zahodnika, da bi nas odnesel v globok Hisarönü Körfezi, a kaj ko vetra ni od nikoder. Odrinemo šele po 11.uri, čakamo na rtu na prve sapice, plutamo dobro uro, predno le prične vleči zahodnik. Darja pripravi že kosilo, ko jadra končno napne 12 vozlov vetra in barka z živahnim šumenjem vode za krmo zdrsi proti vzhodu. Mirno jadramo dve uri z vetrom do našega današnjega cilja, mojega najljubšega sidrišča, Keçi Bükü. Prostora je dovolj, sidro vržemo tik pod otočkom divjih zajcev in bizantinske trdnjave. Poskačemo v toplo vodo – za vaš občutek: zrak ima tu 35-40°C, morje pa le 29°C. Kar težko zlezemo iz vode. Z novim gumenjakom (Tinga Tinga ima letos novega Zodiaca-240) zapeljem posadko do peščine ujete princese. Sprehodila se bosta tudi do vasice Orhaniye, sam pa medtem privežem čolnič pri družini Işkele, na dnu zaliva, kjer sem bil lani kar dva dni na njihovem pomolu. Tu je zastonj wireless internet, mooring, voda, elektrika, tuši, bazen, le za večerjo radi vidijo, da si pri njih.

Tako v senci čakam na posadko, pijem efez in pišem tele vrstice… Jutri gremo do lepega sidrišča Kuruça Bükü, ki ga poznajo tudi ostale posadke, pa mimo Datçe in Knidosa v severni zaliv Gökove.. Do takrat pa en vroč pozdrav v Slovenijo, kjer imate napoved za 7°C v soboto. Saj vam kar malo zavidam..

Končno v vodi, Marmaris – 13.06.2010

V soboto sem na vrsti za spust v vodo. Vodja dvigala me obišče že ob 8,30, a moram spust odložiti za 2 uri, ker še čakam na električarja, da prinese nazaj napolnjen štartni akumulator. V 9 mesecih moje odsotnosti se je pač izpraznil. Prinese ga šele ob 11h, a ko se javim mornarjem na dvigalu, imajo ravno projekt dvigovanje 30 meterske motorne jahte in stvar se zavleče. Šele ob 14,30 pridem na vrsto.

Vmes še pospravim vse za v vodo in preverim mlinček za log. Izza hrbta me nekdo z gromko gorenjščino ogovori: »A bo reklamacija!« Obrnem se in vidim Matjaža. Z ženo se vračata na njunem Benetteau-47 iz Izraela preko Cipra in naj bi bila čez 14 dni na Siciliji. Pa sta zavila v Marmaris, da me pozdravita. Takoj rečeva moško debato o »kapitanskih tehničnih izzivih«. Matjažu zamaka krovno okno na palubi in priporočim mu Johna, Avstralca, ki vodi delavnico Demir. Res se pogovori z njim in dobi moder nasvet, kako rešiti zadevo.

Midva s Tingo-Tingo sva ob 15h končno v vodi. Ko jo peljem na privez preverim vse naprave in glej ga zlomka: bow truster ne reagira. Priveževa se in spet letim po električarja. Dobro uro se trudi okrog stikala, da zadeva spet deluje.

Hitro še pod tuš in skočim do slovenskih prijateljev. Skupaj nas barka marine zapelje v Marmaris. Že na poti nas pozdravijo grom in strele. Ulije se kot iz škafa. Na srečo je od pomola do pokritega bazarja v mestu le dvajset korakov. Tako gremo najprej na alma čaj v čajnico, da prevedrimo naliv. Čez uro se že vedri, le ulice so lepo oprane in seveda polne luž. Mitka nakupi meso za na pot, sam si privoščim moje najljubše sadje – sladke češnje, samo 2€ za kg. Na večerjo stopimo k mojemu prijatelju v Marmaris Corner. Takoj me prepozna in nas povabi za najboljšo mizo. Počasi se ob nas zvrsti še cela družina do samega šefa. Dobimo dobro večerjo z mezami, kasterolami in kebapi, pa še sadje in vse zalivamo s suhim belim vinom Trio. Res ta me presenetila: prvič smo se srečali pred mesecem dni Pri Danilu v Retečah, da sem jim malo povedal o ARCu, kamor gresta letos jeseni in spet smo skupaj. Imamo si precej povedati in čas beži tako hitro, da komaj ujamemo zadnji dolmuš. Pred tem Matjaža opremim še s paketom svežih baklav, ki jih tu prodajajo na kilo. Večer se konča ob kozarču žganega na krovu… Zjutraj se »Mima« odveže in zvečer dobim le še SMS iz Datçe. Hitra sta..

Sobota je plačilni dan. Žal sem plačilni kar sam in ladijsko blagajno izpraznim do polovice. Poravnam račune pri Demiru, obišče me jadrar, s katerim namestiva jadra in dobim novo genovo, prinesejo mi še nov gumenjak Zodiak. Tale Turčija me je najbolj udarila z gumenjaki. Pred dvema letoma sem svoj odlični Wiking prerešetal na vijakih starega pomolčka, kamor so reveža nabijali valovi. Takrat sem moral na hitro v Göçeku rešiti zadevo. Novi gumenjaki so bili vsi čez 1000€ in tako sem se odločil za špar varianto – rabljeni WaveLine, ki je bil samo 400€. A že ravno dno brez gredlja in slaba izdelava sta me kmalu hudo razočarala. Tisto sezono je zdržal, lani pomladi pa je spustil in sem ga dal v popravilo. Skoraj 300€ stroška, a konec sezone se je kar razlepil v prafaktorje. Serviser me je opozoril, da je zelo slaba kitajska roba in spet sem bil brez čolna. Tako sem se odločil za »brand«, pa čeprav je tudi čez tisočaka. In zdaj mi obljubljao 15-20 let uporabe, če bom pazil nanj. Bomo videli..

Ob 18h prideta Jure in Darja, moja posadka za prva dva tedna. Priletela sta iz Münchna do Bodruma, potem pa z avtobusi priromala do mene. Od celodnevne poti sta izsušena in zadevo rešimo s pivom efes, v marini pa se kapitan izprsi s truško večerjo.

Nedelja je še nekaj malenkosti urejevanja na barki, prva nogometna tekma Slovenija : Alžirija, nabava ladijskih zalog hrane in pijače ter opoldanska siesta. Darja korajžno skoči v morje – voda ima samo 24°C. Zvečer gremo še na potep v mesto, jutri pa odrinemo na morje. Vreme se čisti. Kaže, da je konec vlažne fronte in samo upam, da ne bomo imeli prehudega vetra v kljun. Napoved je že 4-5 Bf zahodnika.

Namenjeni smo do zaliva Serçe h Kapetanu Memo in nato na grški otok Simi… Mogoče se iz Bozburuna že kaj javimo.

Kot so nas učili pred dolgimi leti Američani pri Hewlett Packardu: »Edina stalnica v našem poslu bo sprememba«, velja zdaj tudi že tu, v Turčiji, ki je bila še do lani ZAKON!

Spremenjeno je lastništvo v Marmaris Yacht Marine in dvignili so cene – prvič po 9 letih.  Za celih 10%, kar pomeni, da bo zdaj tu samo še 2,5 krat ceneje kot v Punatu. Prej je bilo skoraj 3x ceneje.

V pisarni recepcije so podvojili osebje, da nam ni potrebno več čakati kot lani, ko sem obiskal Samota na Panta Rei, pa mi je jezna Vojka ob 21,30 ponujala moževo večerjo, ker ga še ni bilo z recepcije marine.

Moja stalna uslužbenka Damla se je poročila, zanosila in se preselila v Antalyo, zdaj me streže Mine, še mlajša, še bolj simpatična, še neporočena, …

Carinik Selim ima letos dovolj časa, da mi bo uredil dvig carinskega bonda (če tujec zapusti turško državo, a tam pusti svoje premoženje, ga mora izročiti v varstvo države) in mojega poteklega turškega plovnega dovoljenja ter mi odprl novega – seveda mi bo to tudi mastno zaračunal. Hoče 130€, a ko se mu argumentiramo uprem, ceno zniža na 105€. Več se tudi v Turčiji ne da zbarantati s predstavnikom države.

V kantini so ukinili vse alkoholne pijače – tudi orošeni, hladni efez, ki mi je med delom tako dobro legel ob kosilu. Okusno in res poceni kosilo je žal izgubilo eno dimenzijo…

Ko sem lani s Tatjano pripravljal barko za izplutje, sem prinesel iz podpalubja spray za impregnacijo platna, pa me je žena modro podučila: to pa res ni potrebno, saj še nisva imela dežja v Turčiji. No, tele vrstice pišem preznojen od celodnevnega dela, sedeč  v kokpitu z notesnikom na kolenih in uživam v škrebljanju debelih deževnih kapelj po šotoru in palubi, metem ko tam pod verigo gora za mestom Marmaris grmi in se bliska. Vremenska napoved obljublja še vse dni do nedelje dež…

Vidite, tako se vse menja, le CD v radiju je še od lani, kot mi ga je prinesel Ivo: Bosa Nova me umirja po kar živahnem dnevu.

Priletel sem iz Ljubljane preko Istanbula do Dalamana. V Istanbulu se srečava z Danilom, starim soborcem iz Hermes Plusa, ki gre za tri tedne uživat v Južno Afriko. Vem, da je strasten nogometaš, a tokrat se bo ob tekmah slovenskih nogometašev na svetovnem prvenstvu še malo potepal po afriški lepotici. Žal se morava hitro ločiti. Danilo se seli v tranzitni del za pozni večerni let, meni pa se mudi v eni uri urediti vizo, prestopiti mejo in se sprehoditi do domačega letališča za let na jug. Vse gre tekoče in že sem v Dalamanu. Tokrat smo le trije tujci, ki prevzemamo prtljago  na mednarodnem terminalu in izstopimo na cesto precej pred prihodom avtobusa Havaş za Marmaris. Spoznam 75 let starega Švicarja, ki je že 18 let s svojo barko v Turčiji. Prej je bil v Lignanu in med poldrugo vožnjo z avtobusom mi pove marsikatero o Dalmatincih.  Prvo noč vedno prespi v hotelu, šele jutri bo šel do naše marine in začel urejati barko za spust v vodo. Pove mi precej izkušenj o Turčiji, a najbolj se mi vtisnejo v spomin njegove zadnje besede: »Zadnji dve leti Turčijo komaj še poznam, tako se hitro menja.  Tudi Turki se menjajo. Ne zaupam jim več…«

S taksistom malo pred polnočjo najdem mojo barko še vedno tam, kjer sem jo zapustil lanskega septembra. Na coklih sredi ogromnega makadamskega parkirišča bark se nikoli nisem počutil dobro. A upam, da bova s Tingo Tingo tu le še eno samo noč. Odprem vsa okna, da se prezrači zatohla notranjost. Kot kaže sva s sinom Luko pred odhodom dodobra opravila higienski poseg, za katerim so ostala le še trupelca poginulih ščurkov.  Kmalu poležem, a žal imam precej neljubih obiskovalcev, ki mi še dolgo v noč brenčijo okoli ušes – to ni noč vampirjev, ampak komarjev…

Zjutraj je prijetno sveže. Ob 8h sem že v trgovini, da si privoščim okusen turški zajtrk s sirovimi kolački in jogurtom. Ob 9h me že obiščejo Demirjevi mojstri. Pred mojim prihodom so že zbrusili podvodje barke in nanesli novo antivegetativno zaščito (antifouling po jadralsko). Tako letos ne bom moder od barve.. Tudi vsa bela plastika na bokih in na palubi je spolirana. Le zimsko tendo so mi sneli in v ogromni bali vrglli v premčno kabino. Tako se nismo zmenili: moral se bom sam potruditi na čistem pomolu, da ogromen šotor zložim v čim manjši paket.. Zdaj je prišel električar, da mi zamenja vse servisne akumulatorje. Z akumulatorji res nimam sreče. Že prvo leto mi je crknil štartni akumulator ravno v trenutku, ko smo s fantovsko ekipo odvezali barko iz Punata za transfer na Krf. To je bilo 2004. Predlani mi je na Krfu zasmrdelo na barki po amonijaku in šla je serija treh servisnih akumulatorjev. Grški mojster me je pošteno odrl za tri nove, Deltine, ki pa so že lani sredi poletja začeli crckovati, en za drugim. Letos mi Turki svetujejo Trojanove, ki so baje najboljši. Pa še odločim se, da iz treh povečam svojo kapaciteto s štirimi. Tako je še delo za mizarja, da steše še eno škatlo. A ob preverjanju ugotovim, da mi je crknil še štartni akumulator, ki je star šele 13 mesecev (seveda en mesec po izteku garancije) in so mi ga isti Demirjevi mojstri vgradili lani..  Hkrati ugotovim, da se je lani prav na zadnji dan stopil napajalni kabel Mastervoltovega polnilca akumulatorjev. Še sreča, da z Lukom nisva v barki zagorela.. No, sezona se začenja s kar nekaj nepredvidenimi stroški.

Najhuje je prve dni, ko je barka še na suhem, vsa umazana in otrdela od lanske sezone. Obrišem in očistim podpalubje in pričnem s poliranje kroma po palubi. Neverjetno, koliko poganjkov ima rja preko zime.. Očistim in podmažem sklopljiv propeler, zamenjam anode ter poskrbim, da mornarji marine prestavijo podporne stebričke za malarski zaključek antofoulinga. Če bosta mizar in električar res jutri takoj zjutraj zaključila delo z akumulatorji, bom do kosila mogoče že v vodi.. Potem si sredi vode, kamor barka sodi, in kjer ni več prahu, kjer se bolje počutim, če je vroče, pa skočim v vodo..

Danes je bilo vroče in soparno. Ali si predstavljate celodnevno delo pri 40°C, ko si ves čas moker, ko ti dejansko curlja od nosa in ti ob vsakem požirku vode znoj s čela zalije oči. No tako je bilo danes..

Dež je ponehal, nebo se vedri in ob hladnem efezu, zdaj že iz mojega hladilnika, je večer kar nekam lepši…

Letos se s Tingo Tingo vračava iz Turčije,

preko Egejskega morja, ob obalah Peloponeza,

mimo Jonskih otokov v domači Jadran

Sam se bom zelo težko poslovil od Turčije! Slovo od gostoljubnih domačinov, številnih iskrenih prijateljev, lepe narave, dobre hrane in odličnih vremenskih razmer bo težko. A odločitev je padla, da se vrnemo za kako leto ali dve bližje domu, v domačo marino Punat na Krku. Tisti, ki ste poslušali moje predavanje o prečenju Atlantika, že veste zakaj !

Prvi dve etapi boste morali biti malo bolj fleksibilni, saj bo poleg jadranja še nekaj kopenskih opravil in predvsem mojega poslavljanja od Turčije in turških prijateljev. Ampak imeli boste priložnost pobliže doživeti Turčijo. Najraje bi videl, če kdo uspe priti kar za 10 ali 14 dni in tako ostane z menoj do Bodruma ali Kosa.

Tretji teden bomo z grškega otoka Kos, kjer je dobro urejena marina, pričeli prečenje Egejskega morja. Za prečenje sem namenil dva tedna, da bomo po eni strani lahko našo plovbo prilagodili vremenu in da bomo obiskali tiste kikladske otoke, ki so malo vztran od glavnih turističnih tokov. Na Egeju je strah in trepet močan severni veter „meltemi“, ki lahko krepko vleče po več dni. Če nas bo ujel sredi Egeja, bomo skušali kak dan počakati na varnem vezu. Če se bo del posadke menjal, bomo to načrtovali na Naxosu, čeprav je pravzaprav vsak otok na naši ruti povezan z Atenami/Pirejem z rednimi vsakodnevnimi ladijskimi linijami.

Peti in šesti teden bomo raziskali otoke in vzhodno, južno obalo Peloponeza od Porosa do Argolide, Navplionskega zaliva, Elafonisosa in Kalamate. Nasploh je moj cilj letos podrobneje raziskati obale Peloponeza. Toplo mi jih je priporočil Jože Mušič, ki že več let zapored preživlja poletne mesece na jugu tega polotoka. Po njegovi oceni je ta del eden najlepših v Sredozemlju. Bele plaže, zelene plitvine, lepa sidrišča in malo prometa, …

V marini v Kalamati bo Tinga Tinga sama teden dni, ko bova s Tatjano odletela v Barcelono na Evropsko atletsko prvenstvo gledat nastop naše Tine na 100m.

Osmi teden nas čaka zahodna obala Peloponeza z Navaronsko bitko pri Pilosu in obiskom antične Olympie iz Kataklona ter prečenjem do otoka želv, Zakinthosa.

Deveti teden je teden Jonskih otokov. Zakinthos ima na severni obali mali Capri s špiljami, Kefalonija z navtično meko Fiskardom, pa razčlenjeni Meganisi z nešteto zalivčkov in sidrišč, bohinjsko mirni Vlithi, skozi preliv Levkade do Paxosa in marine Gouvia na Krfu. Na Krfu bomo spet obiskali fenomenalno grško gostijo v gostilni Tripas! Tega večera ne pozabi noben obiskovalec!

Deseti teden je teden za pomorce, za ribiče, za prečenje na sever. Načrtujem plovbo direktno s Krfa do Dubrovnika, na varni razdalji zahodno od albanske obale. Na tej plovbi običajno primejo tune ali palamide. Če bo vreme nagajalo, bo pot malo daljša čez Otranto in nato nazaj na vzhodno stran Jadrana.

Enajsti teden je plovba po dalmatinskih otokih od Dubrovnika do Krka. To je pravzaprav najdaljša letošnja etapa in povsem možno je, da bi izkoristili še kak dan več kot 7 dni. Torej  „Lipa naša“ in zaključna fešta na Krku.