JUŽNI PELOPONEZ,  Kalamata – 24.07.2010

Za prejšnje poročilo se moram malo opravičiti, ker je bilo polno tipkarskih napak. V izgovor lahko le navedem, da je bilo napisano v naglici med zelo adrenalinskim vikendom. Najprej sem imel zablokiran notesnik, kjer se je naselil trdovraten virus in sem preko telefona in interneta s sinom Lukom dve uri razkuževal okužen računalnik. Zvečer v petek je delal spet kot strela! Nato sva imela tisto grozno noč, ko nam je barko skoraj zdrobil ogromen katamaran. Spet smo imeli srečo v nesreči in jo še kar dobro odnesli. Potrebno je bilo obnoviti ladijske zaloge, torej po nakupih. Predvsem pa je imela Tatjana rojstni dan, ki so nama ga holandski čarteristi dobro pokvarili. In nekje vmes sem spisal in objavil tisto zadnje poročilce. A popoldan sva bila spet v svoji formi in začela uživati tako Monemvasio kot proslavljati jubilej.

Najprej naj vam vsem priporočim obisk Monemvasie. To je res mestece, ki je vredno obiska. Imenujejo ga tudi grški Gibraltar, saj je staro mesto kot utrjen grad vklesano v strm skalnati otoček, ki ga s kopnim povezuje le ozek nasip. Mesto ima spodnji in zgornji del. Spodnji je živ noč in dan, saj je prava turistična meka za obisk trgovinic s spominki, lokalčkov, ateljejev, tavern. Stare bizantinske hiše so obnovili in dali mestu pravo dušo. Vzpon v zgornji del mesta, ki je bil še dodatno utrjen, pa je ogled antičnih ruševin in ostankov cerkvic iz 12.stoletja.

Monemvasia bi pomenilo »en sam vhod«, kar je tudi povsem jasno vidno ob sprehodu v mesto. Vendar pa to ime povezujejo tudi z imenom sorte grozdja in vina, to je Malvazijo. Monemvasia je bila v zgodovini namreč pomembna luka, od koder so trgovske ladje tovorile mediteransko vino v zahodno Evropo. V veliki večini so na obalah Mediterana nasajene trte iz družine malvazij, zato vinska literatura navaja da vino malvazija izvira iz Monemvasie…

Nasploh je Peloponez v tem delu precej zasajen z vinogradi in prav peloponeška vina so v zadnjih letih uspeli dvigniti na zelo solidno raven suhih vin z zmernimi alkoholnimi stopnjami (12-13%). Že od Kikladov dalje poskušam tudi odprta vina, ki jih točijo v tavernah na kilo (v grščini »ena kilo« pomeni »en liter«). Ta vina še pomnim iz prejšnjih obiskov pred leti, ko si takoj začutil nečistočo soda, preveč žvepla in včasih celo cik. Grki so te napake takrat prekrivali z dodajanjem smole (zlorabljena retsina). Zdaj vam povem, da sem le dvakrat imel smolo z odprtim vinom. Večina vin je svežih, suhih in prijetnega sadnega okusa, ki je značilen za malvazije – prav pitnih. Niso krepkega telesa, a v vročih dneh tega pri vinu običajno niti ne iščeš. Cene odprtih vin so zmerne, medtem ko pa je cena piva in vrhunskega vina v Grčiji že presegla Turčijo! Skoraj povsod je pivo po 3€, vinske buteljke kakovostnih vin so v trgovini nad 8€ in v taverni nad 25€.

Vse kavarne v mestu imajo WiFi, tako da tudi z internetom ni težav. Nasploh so letos do nas tujcev Grki še posebej pozorni. Povsod opažava ogromne proste kapacitete tavern, barov, kavarn, ki so največ četrtinsko zasedene in še to pretežno z domačimi gosti. Letos res povsod kriza kaže zobe. Mogoče so jo še najmanj občutili Grki sami. V Evropi so naredili preplah, šli na ulice, a živijo na veliki nogi. Včasih pomislim, kako mora biti nemški turist, ki je celo leto varčeval za dopust v Grčiji, ob tem da mu je vlada še dvignila davek za mašenje evrske luknje, razočaran, ko vidi vse lokale polne le Grkov, ki veselo kramljajo in pijejo. Pri delu pa so vse prej kot učinkoviti. Povsod jih je več, kot je potrebno in povsod delajo zelo počasi.

Naj se vrnem še k navtiki. Vse od Aten do Kalamate sva s Tatjano obiskala vse pomembne turistične točke, pa še kukala v tiste bolj zakotne konce Peloponeza, ki jih turizem še ni osvojil. In povsod je pomorska infrastruktura namenjena predvsem domačim ribičem. Večkrat vidiš table o financiranju iz virov evropskih strukturnih skladov, a očitno so denar porabili za projekt marine, za izgradnjo valobrana in mogoče še kakega pomolčka, nato pa so vse zasedli domačini. Po internetu sem uspel izbrskati kar 48 grških marin v gradnji. Sploh nimajo še uporabnega dovoljenja, kot mi je razložil kapitan tiste službene reševalne ladje SAR na pomolu pred nami. Tistega dopoldneva po nesreči s katamaranom, smo bili namreč obiskani s strani lučke kapetanije in s strani policijskega inšpektorja, da so ugotavljali škodo in se predvsem zadovoljni distancirali od odgovornosti. Prave marine v Grčiji so le na Samosu, Kosu, okoli Aten, Kalamata, Levkada in Gouvia na Krfu in ena na Halkidiki. Vse ostalo so ali lučice ali »marine v gradnji«. Je pa res, kot je potrdil Nemec Otti, ki križari po teh obalah že nekaj let, da je zato Grčija poceni. Privezov ne plačuješ. Plačaš le elektriko in vodo, če ju uporabiš. In res midva v 14 dneh od Aten do Kalamate nisva niti enkrat plačala priveza, sidra ipd.

Iz Monemvasie naju je pot vodila okrog prvega palca Peloponeza, zloglasnega rta Malea, ki ga skupaj z naslednjim rtom Tainaro imenujejo tudi grška rta Horn. Oba rta sta namreč podaljška visokih gora Peloponeza in okoli njiju je stalno visoko morje, pa tudi veter precej močnejši. Nasploh je povsem običajno, da jadralci na plovbi iz zahoda na vzhod tudi po nekaj dni na jugu Peloponeza čakajo na padec vetra, predno lahko obplujejo rt Maleo. Midva sva imela srečo. Iz Monemvasie sva imela še lepe 4 Bf severovzhodnika, ki naju je prignal do rta. Tam pa sva preventivno pospravila jadra in sam rt obmotorirala. Na rtu so bili sunki vetra res precej čez 25 vozlov, predvsem pa iz zelo različnih smeri. In nato sva našla »Polinezijo«, ki nama jo je pred leti opisoval Jože Mušič. Sidro sva vrgla v južnem zalivu Frangos otočka Elafonisos.  Dva polmesečna zaliva z belo mivko in vsak po vsaj kilometer čudovite plaže, sta ločena z dvajset metrov širokim jezikom. Dno je sama mivka, kjer na globini 3-5m vržeš sidro v kristalno čisto smaragdno zeleno vodo. Vleče krepak zahodnik, ki naredi vroč dan na palubi zasidrane barke prav prijeten. Vmes skačeva v vodo in se podava na čudovite sprehode po mokri mivki na plaži. Vsa plaža je opremljena z ličnimi senčniki in ležalniki. Mladina igra tisti beach volley (odbojko na mivki) ali beach tenis. Vse brezplačno! Zadaj za plažo pa je onstran sipine skrito parkirišče in velika taverna. Tam najdeva tudi kar nekaj avtodomov, ki so nasploh na Peloponezu zelo pogosti. Predvsem so to italijanski in grški turisti. Po sončnem zahodu se plaža izprazni in ostane nas le nekaj jadrnic na sidru. Elafonisos je res prava Polinezija v Mediteranu.

Po Saronskem zalivu smo prepluli prvi peloponeški zaliv Argolikos, zdaj pa je pred nama Lakonikos. Tega vzameva diagonalno od otočka Elafonisos na jugovzhodu do ribiškega mesteca Githion (Yithion) na severozahodu. Tatjana dežura na krmilu in že takoj ujame lep severozahodnik. Nastaviva obe jadri in celih 28 milj prejadra moja mornarka v lepi, mirni orci na eni sami uzdi. Prijadrava direktno do valobrana Gidjiona. A znotraj luke je ves pomol zaseden z zelo neracionalno privezanimi domačimi barkami in za obiskovalce ni prostora. Zato vrževa sidro v zalivu med polotokom s trdnjavo in mestno obalo. S čolničkom imam le 50 m do obale z vrsto kavarn in tavern. Popoldne nama sicer malo začini črno nebo in močne nevihta, ki se izdivja nad visokimi gorami za mestom. Večina obale na jugu Peloponeza ima gore od 800 – 1400m višine, ki se strmo dvigajo iz morja. Do nas prinese le nekaj kapelj dežja in močnejši vetrni piš. Zvečer se spet povsem zvedri in sprehod po mestecu je prav prijeten.

V torek plujeva spet na jug ob zahodni obali zaliva Lakonikos vse do zadnjega zaliva pred južnim rtom, do globoko med hrbe skritega Porto Kayio. To je spet čudovito odkritje igre narave, visokih vršacev nad temno modrim globokim morjem, grebeni pa posejani z maniotsko arhitekturo. Mani so bili zelo divji prebivalci Peloponeza (baje njih in Špartancev niso nikoli uspeli podjarmiti ne Rimljani, ne Turki). Hiše so kot iz arabskega sveta. Kamnite fasade iz sivega ali rjavega kamna prekinjajo le manjša okenca, strehe pa so ravne ali celo nazobčane v stilu trdnjav. Precej je tudi stražnih stolpov. In v zadnjih letih razcveta so Grki pričeli graditi tudi nova apartmajska naselja in hotele v identičnem stilu. Tako misliš, da je pred tabo starodavna vasica z dobro obnovljenimi hiškami, pa je vse sodobno naselje.  Na obali je seveda spet pestra izbira domačih tavernic s svežimi ribami in hobotnicami. Spet imava en lep večer.

Tokrat že s sončnim svitom dvigneva sidro in iz Porto Kayio še na motor obplujeva najjužnejši rt Peloponeza, Ak Tainaro. Le Cape Tarifa pri Gibraltarju je še 14 milj južneje od tega drugega najjužnejšega rta Evrope. V antiki so ga imenovali Tenaron in po mitoloških legendah naj bi bil to vhod v podzemeljski svet Hada. Tudi ta rt je znan po muhastem vremenu, a to jutro je dokaj mirno in imava le vetrovne sunke do kakih 10 vozlov. Okoli rta spet obrneva na sever, tokrat v zaliv Messiniakos. Najprej ob vzhodni obali kakih 30 milj na sever, kjer vrževa sidro pred enimi najlepših kraških jam v Evropi. To je jama Vlychada, Diros, Mani. Z gumenjakom odveslava na kopno na ogled. Vhod je kot v kopenske kraške jame, a spustimo se do jezera, kjer nas z malim čolničkom vodič vozi dobre pol ure po tunelih čudovitih kraških pojavov. Letošnjo pomlad sem bil s prijatelji iz Turčije po dolgih letih spet v Postojnski jami, a priznati moram, da ta grška jama preseneti s še bolj bogatimi kapniki, stebri, zavesami, špageti in drugimi tvorbami. Na koncu nas čaka še kakih 15 minut hoje do izhoda iz jame. Pravo presenečenje! Sredo zaključiva na sidru v le dobre 3 milje oddaljenem zalivu Port Limeni med okusno zastavljenimi a nedokončanimi novimi gradnjami v maniotskem stilu.

Sledi spet diagonalno prečenje zaliva do mesteca Pethalidion (Petalidi) na severozahodu. Žal sva skoraj pol poti brez vetra. Šele okoli 11.ure dobiva krepkejši jugozahodnik in prejadrava še drugo polovico. Sidro pred valobranom lučice Petalidi je sicer varno vkpano na 3m globine, a sem razočaran. Precej naju guglje popoldne in pozno v noč zaradi popoldanskega vzhodnika, ki potegne kar 20 vozlov iz nebesne črnine nad Kalamti in dvigne kar precejšnje valove. To sidrišče pa je na vzhod popolnoma odprto. Samo mestece pa tudi ni nič posebnega – kot bi se ustavil čas v tistih naših socialističnih 70-tih letih. Le veliko obale in pomolov jim je morje med tem polomilo, pa se ne sekirajo. Vsa zgodovina je še na ogled.

Danes, v petek pa sva imela zjutraj lep »burin« (veter s kopnega), ki naju je v res lepem boku pognal vse do Kalamate, kjer sva Tingo Tingo privezala v tukajšnji marini. Z en teden bo barka tu. Tu je pa zelo vroče!!!

VZHODNI PELOPONEZ,  Monemvasia – 18.07.2010

Prejšnjo nedeljo sva s Tatjano ostala sama za naslednja dva tedna. Kot preizkušena pomorca uživava v jadranju. Tatjana kot skrbna gospodinja in odličen mornar skrbi za prehrano, podpalubje, dežuranje ob avtopilotu na daljših pasažah, privezovanje in dviganje sidra, sam imam vse ostalo, kot kapitan in soprog, seveda.

Iz Zee marine pri Pireju sva jo ubrala na jug ob vzodni obali Peloponeza. Prvi teden sva imela ugodne vetrove v smeri najine plovbe in že dolgo ne pomnim toliko jadranja »z vetrom«, saj je običajno veter vedno »v nos«.

Prvi dan prečiva Saronski zaliv in se po dobrih 30 miljah zasidrava v prelivu Porosa. Tu sva po šestih dneh že drugič, le da tokrat na prostem sidru pred kopenskim delom Galatos, tako da je pred nama tista najlepša veduta mesteca Poros z morske strani. Predvsem je bolj mirno kot tisti vez na obalo v mestu, kjer te vsaka pasaža trajekta pošteno zaguga. Veter tu običajno po 15.uri obrne v severovzhodnik in piha do noči, noči so brez vetra, le morski tok po kanalu te ponoči obrne v smeri JV na SZ.  Mesto je danes prav okupirano s turističnimi jadrnicami in pobarvano pretežno oranžno (holandski navijači). Nocoj je namreč finale SP v nogometu, Holandija : Španija. Kar ne da se nama v mesto, zato z daljnogledom spremljam tekmo na velikem platnu najbližjega bara na obali Galatasa. Prav zanimivo doživetje. Ne slišiš sicer komentarjev in ne vidiš napisov o rezultatu ali podatkih igralca, a igro lahko spremljaš. Le roke te zaradi teže daljnogleda začno boleti. Takrat malo odložiš daljnogled in si naliješ kozarček. Tako brez hudega stresa doživim evropski finale z žal le enim golom. Bravo Španija! Ni bilo pet minut po koncu tekme, ko sem že dobil SMS od Matjaža, da je prav napovedal izid – se vidi, da se spozna na nogomet…

Naslednji dan je vroč in del poti do otočka Idhra ali Hydra premotorirava. Mestece Idhra je grški St.Tropez in ko pokukava v mandrač, je res kaj videti. Lepe hiše, obzidje, simpatična obala z lokalčki in obzidano potko, po kateri vodijo konje za prenos turistov. Žal je mandrač nabito poln in v počasnem ritmu kakih 3 vozlov odjadrava naprej proti Ermioniju, kjer v dokaj varnem zalivu Kapari sidrava. Imava romantičen večer, le zjutraj je v zalivu voda s precej nesnage in celo malo zaudarja.

Sledi lepo jadranje samo z razvito genovo in vetrom v krmo do otočka Spetsai, kjer tudi pokukava v mandrač vasice. Po Hydri je kar malo razočaranja, saj je lušten, a tako hudo pa spet ne. Od otočka Spetsai imava že krepak veter v bok in kar odnese naju do enega najvarnejših sidrišč Porto Kheli. To je okrogel zaliv, dobro zaščiten za vse obrate vetra, ki se jih na Peloponezu moraš navaditi in globok kake 4 metre z mastnim blatom na dnu, kjer sidro prime kot hudir. Prostora je vsaj za 200 jadrnic in vsaj pol toliko jih tam tudi najdeva. Del zaliva so kar fiksni mooringi na corpo morte, saj je tu znano prezimovanje za barke. Veter prijetno vleče celo popoldne in šele zvečer s z gumenjakom odpraviva na obalo na sprehod in manjše nakupe.

Naslednji dan odjadrava le do bližnje Koiladhie – še enga zelo varnega zalivčka skritega za malim otočkom, ki zaliv polno zapira proti odprtemu morju. Otoček je v privatni lasti nekega bogatega grškega ladjarja in seveda ni dovoljeno izkrcavanje. Nad zalivom so v steni jame, kjer so baje našli kar nekaj ostankov človeških bivališl iz kamene dobe. Na južni strani zalivčka pa je ribiška vasica s prijetnimi lokalčki in polna domačinov. Ob vasici je privatna ladjedelnica, ki se že več leti ukvarja s prezimovanjem jadrnic in pošteno raste. Na coklih na kopnem je nekaj sto jadrnic, tudi slovenska Panta Rei od prijateljev Samota in Vojke. V vasici opravim tudi svoj reden priklop na internet, da pokukam na stran Poseidona za vremensko napoved. Kar stabilna je in napoveduje tudi v prihodnjih dneh krepke severozahodne vetrove, ki ponoči ugašajo. Odlično za najino smer.

Zdaj prečiva namreč zaliv Korpos ARGOLIKOS in prihajava pod visoke gore Peloponeza, kjer včasih vreme mešajo tudi katabični vetrovi z morja in kopnega, ki malo bolj zakompliciraajo sidranje. Pristaneva v vasici Leonidhion, kjer v notranjem mandraču za valobranom položiš sidro sicer na globino 16 metrov, da se s krmo vežeš na obalo. A je dobro skrito pred valovanjem z morja in barka kljub močnim popoldanskim sunkom vetra miruje. Le sto metrov vstran je lepa prodnata vaška plaža s senčniki in bari. Tako si najprej privoščiva taksi za ogled 20 kilometrov oddaljenega pravoslavnega samotana v notranjaosti goratega Peloponeza. Najdeva prav ljubek samostan kot kako orlovo gnezgo v skalnih pečinah na višini kakih 700 metov nad morjem. A vročina je huda – 40°C in takoj po povratku se morava vreči v morje. Celo poldne poležujeva pod senčnikom na vaški plaži. Užitek. Zvečer najdeva okoli mandrača polno domačih tavernic in presenečena sva nad nizkimi cenami. S hladnim ouzom in vodo se ohladiva pred spanjem.

Z jutranjim svitom že plujeva napraj ob obali proti jugu. Današnji cilj je Monemvasia. Imava že od 9-tih dalje 5-6 Bf severovzhodnika in z obema jadroma kar preglisirava 35 milj. Ja, prijetno je pluti z vetrom in valovi, če imaš rav prav krepke vetrove. Imava pa malo težav pospraviti vsa ta jadra pod grškim Gibraltarjem.   Namreč staro mesto Monemvasia je zgrajeno v skalnati hrib, ki se kot gibraltarska skala mogočno bohoti v morje. Nekdanji otoček je povezan s kopnim z nasipom in cesto, a za njim dela veter močne sunke. Pri 30 vozlih vetra pospraviva in pristajava v nedodokončani marini za valobranom. Najdeva varen bočni vez takoj za službeno reševalno ladjo SAR. Vesela sva, da sva dobila mesto za privez, saj želiva tu ostati še en dan. Toda noč je prava mora! Na sosednjem pomolu je bil s premcem v veter zasidran največji katamaran Lagoon-50. Holandski čarteristi, ki so slabo položili sidro. Ponoči jim je sidro popustilo. Vlekel je severozahodnik 25+ vozlov. S paniko na krovu so dvignili sidro in ugotovili, da jim en motor (katamaran namreč upravljaš lajhko le z dvema motorjema), ne dela. Nato so v tako močnem vetru naredili hudo napako in se usmerili v mandrač. Eno vrv so uspeli zatakniti na SAR službeno ladjo, z vetrom v bok in paničnim gasom skiperja pa se s polno brzino bočno zaleteli v najino privezano barko. Ob 4h zjutraj je hreščala plastika in vsi smo grabili bokobrane, da bi zmanjašali škodo. Po dobri uri smo ogromno kravo katamaran umirili. Oba sva dobro razburjena, saj sem pričakoval tudi precejšnjo škodo. Na srečo je Malö res trdno grajena barka. Zjutraj ugotovim le prasko na bočni letvi in odkrušek na tikovi leseni obrobi. Hreščala pa je plastika na katamaranu. Izgubili so propeler ob paničnem begu s pomola. Najdejo mehanika in pritdijo novega. Midva morava ves čas dežurati, saj ta 40 tonska zverina stiska mojo barko v beton obale in jo 8 bokobranov komaj drži v varni distanci, hkrati mi skačejo ob levem boku s svojo skoraj meter višjo palubo. Takoj ko so spet manevrsko sposobni, jih prepričam naj se odmaknejo, da osvobodimo nas. Čarteristi malo čez poldne res odidejo, spet imam zaplet, da skoraj na koncu s krmo še enkrat ne butnejo vam, in sva končno varna. Liževa rane in umirjava adrenalin. Škoda je res minimalna. Lahko bi počila paluba ali bok. Lahko bi bilo precej polomljenega! Dobra naša Tinga Tinga je prestala še eno preizkušnjo !

Z rta Sounion skušamo z vetrom v krmo prečiti diagonalno Saronski Zaliv, a nam veter po slabi uri ugasne in zadevo reši motor. Saronski zaliv je preko 40 milj globok in 25 milj širok zaliv med Atiko na severu, Peloponezom na jugu in Korintskim prekopom na zahodu. Glavni otoki so tu Salamina, Aegina, Angistri in Poros.

Naš prvi cilj je otok Poros, ki se skoraj drži severovzhodnega dela Peloponeza. Relief je tu zelo razgiban s prav goratim Peloponezom v ozadju in mirno morsko gladino v zalivih in prelivu velike lagune med otokom in kopnim. Možnosti za sidranje je veliko. Mi se tokrat privežemo s krmo na mestno obalo mesteca Poros in tik za našo krmo v kafiču-baru rezerviramo mizo za večerno nogometno tekmo Holandija:Urugvaj. Na privezu nas zelo zaguga vsaka pasaža trajekta, ki tu vozi vsake pol ure na kopno in nazaj, zato se moraš res dobro zasidrati in vezati dovolj daleč od betonskega pomola. Zaračunajo ti le vodo in elektriko, kar je tu zneslo 13€ (na ostalih komunalnih vezih je to 4-8 €).

Na vezu ugotovimo, da poleg nas plapola slovenska zastava na jadrnici Čarovna-40 (Jeanneau 40). Spoznamo Janoša in Denis, ki se po štirih letih vračata iz Samosa v slovensko morje. Zvečer imamo ob nogometu in kozarčku vina prav živahno debato o svojih življenjskih izkušnjah, znancih in prijateljih. Spet ugotavljamo, kako je Slovenija majhna in vsak pozna koga. Naslednji dan onadva odrineta že pred nami proti Korintskemu prekopu in dalje na sever.

Poros je prav prijetno mestece s številnimi lokalčki, dobro založenimi trgovinicami in prometom po kopnem in morju. Uživamo prijetno popoldne, večer in dopoldne.

Naslednji dan odjadramo mimo markantnega polotoka Methanon do otoka Angistri. Sami Methani, znani po žveplu in žveplovodiku, se izognemo, ker zelo smrdi po gnilih jajcih. Navtični vodič celo poudari, da barke tam ne upajo sidrati z verigo, ker v žvepleni vodi zelo hitro rjavi, ampak raje uporabljajo sidrne vrvi. V lahnem vetrcu z nekaj križanji (seveda v smislu, da vsak manever križanja nagradi posadko z »manever-šljukom«) priorcamo do preliva med otokm Angistri in otočkom Dhoroussa. V laguni s smaragdno zeleno vodo se zasidramo in z dolgo krmno vrvjo vežemo na pomolček tukajšnje taverne v upanju, da bomo zvečer tam lahko gledali nogomet. Žal šele popoldan ugotovimo, da nimajo TVja, a vseeno ostanemo čez noč. Kot kaže je taverna poznana po ribah in školjkah, zato je precej obiskana s kopenske strani in tudi z morja. Popoldne se na zahodu nebo pooblači in daleč v daljavi celo dežuje. Pred večerom se nebo že vedri. Noč na sidru je mirna, le veter ves čas vrtinči.

Zjutraj imamo viharne napovedi vremena na Egeju (wind force 7 and 8 Bf and high sea), za Saronski zaliv pa le 5-6 Bf. V ravni črti zelo hitro prejadramo dobrih 10 milj do Aegine, najbolj dominantnega otoka v zalivu, ki je predvsem obiskan s strani Pirejčanov in Atenčanov. Že pred otokom imamo 20 vozlov severovzhodnika in dokaj nemirno morje. Tokrat se ne odločim za sidranje v mestnem mandraču, saj imam še v spominu zadnji obisk pred leti, ko sem moral nekajkrat položiti sidro, da je prijelo na skalnati podlagi. Raje se zasidramo v mivki na 4 m globine pred dolgo mestno plažo tik pod valobranom. Tu je odlično zavetje za meltemi in severne vetrove. Odprto je le na zahod, od koder pa tu običajno ne piha. Z dovolj dolgo sidrno verigo smo varni tudi pred močnimi sunki vetra, ki poplesujeo z našo barko vse popoldne in celo noč. Popoldne se nebo povsem potemni, deležni smo nekaj kapljic dežja, a ozračje se kar ohladi. Egina je poznana po nasadih pistacij. V mestecu jih prodajajo na vsakem koraku. Ne vem, če so ravno poceni (12€ za kg), a imajo dogovorjeno ceno. Premami pa me branjevka, ki na čolnu prodaja sadje in zelenjavo z res debelimi in sladkimi češnjami. Češnje so moja slabost in kupim jih kljub njeni ceni 6€. Večerjo si privoščimo v taverni, kjer posedajo sami domačini. Streže nas star, enooki očak s sinom. Pripravi nam dobre zelenjavne predjedi in sveže sardele na žaru. Zalijemo jih z odprtim domačim belim vinom. Priznati moram, da so Grki dvignili nivo domačih vin. Ne ponujajo več tujcem težko prebavljive retsine . Točijo dovolj prečiščeno vino, da človek v kozarcu ne prepozna več nekdaj slabe higiene sodov ali žveplanja le-teh. Hladni večer nas kmalu prepodi na barko.

Ponoči se zvedri, le veter še ni popustil. Na Egeju je še vedno viharno, mi pa imamo ravno pravšnjo moč 6 Bf, da lahko zelo hitro na enih samih uzdah brez obratov prejadramo dobrih 20 milj do Pireja.

Plujemo mimo otoka Salamine. Otok je poznan po pomorski bitki pred 2500 leti, v kateri je ladjevje združenih ladij grških mestnih državic dokončno porazilo močno ladjevje 380 ladij Perzijcev. Celotno floto so zvabili v ozek preliv med otokom in kopnim z manevrom, kot da bežijo pred njimi, tam pa so jim zaprli pot za hrbtom in jih v tesnih prelivih dokončali. Danes je ta del otoka zaprt s strani NATO baze, poleg tega pa je obala Salamine zelo industrijska. Zato že drugič le plujemo mimo. Paziti pa moramo na gost promet trgovskih in potniških ladij iz Pireja in na številne zasidrane ladje, ki so razpotegnjene 10 milj na parkirišču pred Pirejem.

Ob 13.uri zapeljemo za valobran Zea marine, ki je sredi Pireja. Pravzaprav so se Atene, Pirej in obalne vasice proti jugu Atike že vse zlili v eno samo strnjeno naselje z gostim prometom, precej nesnage in brez kakega arhitekturnega okusa. V marini sem imel srečo, da sem dobil vez. Ob prejšnjih obiskih me niso sprejeli in smo iskali prostor bolj južno v Kalamakiju (marina Alimnos). Tokrat so me sprejeli, ker me imajo v svoji bazi kot stalnega gosta. Lastniki so namreč isti kot v Gouvii na Krfu, kjer sem bil že večkrat, in kot v Kalamati, kjer imam rezervacijo za zadnji teden julija. Privežejo nas na privaten vez za večje motornjače. Zea marina ima namreč prostor za plovila dolžine do 80 m in kar lepo število maxi plovil ali bolje ladij je tu privezanih. Na recepciji so zelo prijazni in hitro uredijo tudi problemček priključka na našem vezu. Za elektriko in vodo moraš imeti čip kartico, ki je nepovratna in stane 7€. Nanjo naložiš depozit, ki ga trošiš s porabo elektrike in vode. Naš priključek je lastnik že naložil z 10€ in s ključavnico-žabico zaklenil pipo z vodo. Receptorka enostavno pokliče tehnika, da z močnimi kleščami ščipalkami preščipne žabico lastnika veza. Meni z nasmehom pojasni, da mi ni treba kupiti kartice, ker je na priključku že naloženih 10€, moja poraba pa bo verjetno pod 4€. Hkrati mi posodi električni adapter za moj kabel in še čip kartico za toalete. Cena marine sicer ni nizka (43€), a precej odtehta prijaznost osebja. Ne vem le, kako bodo zadevo uničene žabice in porabljenega depozita uredili z lastnikom veza…

Zea marina je sredi Pireja, z dokaj neugledno okolico in precej oddaljenimi trgovinami. Zvečer se kar nahodimo najprej okoli in okoli naše marine v obliki mešička, nato pa še preko hriba do starega mandrača Pireja, Mikrolimani, kjer danes domuje Grški jahtni klub in predvsem vso obalo zasedajo lokali z dobro hrano. Izberemo si pristno grško taverno, kjer naročimo za predjed popečeno zelenjavo, za glavne jedi pa grške čevapčiče z jogurtom, svinjino v čili omaki in pečena jetrca v ovčji kožici. Ob tem pijemo prav pitno odprto vino. Na koncu nas hiša počasti najprej z domačo čokoladno torto, nato z melono in lubenico in še z likerjem mastiksa. Odlično, predvsem pa preveč in to samo za 14€ po osebi. Kakšna 2 kilometra sprehoda nazaj do barke sta kar zdrava za naše polne trebuhe.

V Naxosu uživamo v pravem kikladskem mestecu, kjer pristni otoški življenjski utrip turizem še ni pokvaril. Naxos je namreč prvenstveno trgovsko in prometno središče Kikladov, mestece z ribiško tradicijo in dolgo zgodovino. Na malem rtu pred mestom so že 530 let pred našim štetjem postavili tempelj, za katerega si zgodovinarji niso enotni ali je bil to tempelj boga vina, Bacchusa, ali tempelj lepega Apolona, saj se rt imenuje Nisis Apollon Vakkhos. Nam, današnjim obiskovalcem je jasno, da je na polotočku še vedno markanten lok antičnega templja, in da povsod točijo domače vino z otoka. Naxos ima precej zasajene trte različnih, nam neznanih starih sort. Zanimivo je, da vina niso premočna, ampak tam v razredu 11,5% – 13%, kar je še sprejemljivo za pitje v vročih dneh. Tudi v tavernah točijo vino iz soda in moram priznati, da je prav pitno. Očitno so napredovali tudi v higienski pripravi sodov. Pred leti sem se izogibal vsakega točenega vina, ker so pretiravali z žveplanjem sodov, tokrat spijeva z Matjažem dva vrča roseja in rdečega vina ob odličnem kosilu s taramasalato (namaz na osnovi polenovke) in na žaru pečenimi sardelami. Odlično! Tudi Hojkin tzatziki (jogurtov namaz s kumarami) in pečena hobotnica so slastni.

Predvsem pa navduši sprehod v jedro starega dela mesta. Sredi vročega popoldneva prav prija sprehod po senčnih in prepihnih ulicah. Na grič nad mandračem je postavljena nekakšna mestna beneška trdnjava, v kateri je labirint izredno ozkih uličic in tunelčkov, vsa vrata pa odprte trgovinice, ateljeji, barčki in taverne. Škljocamo levo in desno in se izogibamo mimoidočim, kajti širine so tu le po en meter. Presenetljivo mnogo je rimokatoliških cerkva. Baje je tu obiskoval šolo grški pisatelj Nikos Kazantzakis preden se je vrnil na svojo rodno Kreto. Če ga ne poznate, pa ste gotovo slišali za njegov roman Grk Zorba, po katerem je Mikis Theodorakis napisal znano skladbo, Zorba the Greek, Anthony Queen pa ga je uprizoril na filmskem platnu. V mestni knjigarni si namestno leposlovja nakupim slikovito grško kuharico s 300 tradicionalnimi grškimi jedmi. Seveda ne, da jih bomo kuhali, ampak da bomo v naslednjih tednih znali naročati po grških tavernah…

Če boste sidrali v varnih mandračih grških mest, vam odsvetujem zgodnje povratke v posteljo. V podpalubju barke je namreč v brezvetrju med betonom mesta zatohlo in vroče, zunaj pa ropot z ulice in glasba z barov moti nočni mir. Zato se je najbolje malo dlje podružiti z mestnim ritmom…

V petek zjutraj Matjaž in Hojka kot čebelici nosita na krov nove zaloge sveže hrane in pijače. Barka je spet polno založena in tanki z vodo so polni. Do 10 dni smo lahko samozadostni. Na pomolu je naš vis-a-vis barka Urekeke s slovensko zastavo. Spoznamo zakonski par, ki je tako zaljubljen v Egej, da vsako leto pripluje v to morje iz Verude pri Puli. Prišla sta skozi Korintski prekop in obiskala Dodekaneze vse do Rodosa in Kosa. Žal letos v nekaj dnevih končujeta svoje dopustovanje in bosta na Parosu barko predala prijateljem, da jo pripeljejo nazaj v domači privez. Slovence res srečujemo povsod. Ob 13h pripelje tudi redni trajekt iz Pireja in vkrcamo še Tatjano. Zdaj smo kompletni in v opoldanskem severniku 4-6 Bf ostro zaorcamo na severni del sosednjega otoka Parosa. V dobrih dveh urah prejadramo nekaj več kot 10 milj do idiličnega sidrišča Ay Ioannou v severnem zalivu Naousis na Parosu. Sidro sputim v zeleno modri peščeni laguni na globino 4 metrov. Kljub vetrovnim sunkom smo varno zasidrani in uživamo v kopanju. Precej sosednjih bark do večera zapusti sidrišče.

V soboto imamo pravzaprav najbolj tipičen Egej z valovi do dveh metrov in krepkim severnikom 4-6 Bf. Z Matjažem cel dan prilagajava velikost jader moči vetra in uspe nam v slabih 8 urah prečiti 40 milj na zahod do otoka Serifosa. Ves čas jadramo s hitrostjo 6-8 vozlov. To je bilo pravo moško jadranje in spet se je izkazala močna švedska gradnja naše barke, ki je gladko rezala visoke valove in zadržala posadko suho v svojem visokem kokpitu. Na jugu otoka najdemo zavetje v zalivu Koutala s peščeno plažo in globino 4 metrov. Tokrat na sidru zablesti naš kuharski par Hojke in Matjaža, ki spečeta pravo grško musako. Ob takih večerih si ne morem kaj, da si ne rečem, »Življenje je res sladko, če imaš takšno srečo..« – »Pa ća nam fali !«

Naša nedeljska etapa je usmerjena na sever. Do otoka Kithnosa je sicer le 28 milj, a cel dan moramo žagati ostro v veter in naberemo kar 34 milj. Danes se Eol malo poigra z nami. Do vrha preliva med otokoma  imamo severozahodnik in že se odločim za jadranje ob vzhodni obali Kithnosa, da bi imeli mirnejše morje in zavetje v nam že znani vasici Loutra na vzhodni obali, ko nam naenkrat veter obrne v še močnejši severovzhodnik. Ne bo šlo. Obrnemo nazaj na južni rt otoka in ob zahodni obali Kithnosa. Zadnji dve milji si pomagamo tudi z motorjem, saj je popoldanski veter v nos že premočan.

Sidro vržemo v nekakšni »polinezijski laguni«. Zabeležite si zalivček Fikiadha na Kithnosu. Res je enkraten. Miljo dolg otoček s Kithnosom povezuje dobrih 100 m dolg in 20 m širok nasip bele mivke. Seveda je na obeh straneh sipine zasidranih precej jaht in jadrnic. Večinoma so kopalci, ki se s hitrimi gliserji zvečer vrnejo v luke. Veter uro po sončnem zahodu ugasne in imamo mirno noč.

V ponedeljek sem planiral etapo do otoka Kea, ki je najsevernejši Kiklad pred Atiko, a zunaj zaliva dobimo severni veter in točno v smeri vetra pa res ne bomo zmogli celega dneva. Zato spremenimo našo smer plovbe v severozahodno smer, točno na skrajni rt Atike, Sounion. Do tja imamo 25 milj. Ob Kithnosu še dvakrat križamo v veter, nato pa na desnih uzdah v premi črti prejadramo še zadnji del Egeja in ob 15.uri vržemo sidro v zalivu pod Pozejdonovim templjem na rtu Sounion. Zaliv je povsem odprt na jug, zato se zavlečem maksimalno na sever, pod plažo pri kapelici. Veter piha v zaliv v močnih sunkih, celo krepkeje kot na odprtem morju, a če dobro zakoplješ sidro in spustiš dovolj verige, si na varnem. Imamo čudovit večer s sončnim zahodom med stebri antičnega svetišča, pivom v taverni na plaži pod njim in klepetom ob vinu in siru na krovu barke.

Od turške obale smo se poslovili v Bodrumu pred 9 dnevi in prečili Egej s postanki na otokih Leros, Pathmos, Levitha, Naxos, Paros, Serifos, Kithnos. Po 270 miljah smo dosegli skrajni rt Atike. Na Egeju smo imeli srečo z vremenom. Pravočasno smo se pomikali na zahod in bežali pred res močnim vetrom in morjem: dva dni za nami se je na vzhodni polovici Egeja med Pathmosom in Naxosom razvilo 6-7 Bf severozahodnika in 2-3 metrski valovi. Mi smo bili zadovoljni le s predhodnico 3-4 Bf. Razen prečenja med Levitho in Naxosom smo večino poti prejadrali. Resda večinoma v veter, zaradi česar je naša paluba močno nasoljena, a bilo je športno in užitkarsko. Razen na Pathmosu in Naxosu smo vedno spali na sidru v idiličnem naravnem okolju in uživali kristalno čisto vodo.

Zdaj je pred nami še slab teden raziskovanja Saronskega zaliva, severne obale Peloponeza, otočkov  Porosa, Aegine vse do zaključka v bližini Aten v soboto, ko naju zapustita Matjaž in Hojka. O tem pa več naslednjič, po finalu svetovnega nogometnega prvenstva.

5.7. Tinga Tinga prejadrala Egej. 270 nm od Bodruma do rta Atike Sounion. Od sredine, Naxosa samo na jadra pri 4-5 Bf.

PRVA POLOVICA EGEJA, Naxos  - 01.07.2010

Z novo posadko, Matjažem in Hojko, bomo prečili Egej vse do Peloponeza.  Na sredini se nam bo na Naxosu pridružila še Tatjana, ki se mi prej ni mogla pridružiti zaradi službenih obveznosti v šoli.

Kalimera Grčija, mi prihajamo ! Najprej zaplujemo po severnih Dodekanezih. V nedeljo popoldan skušamo najti prostor na pomolu čudovite ribiške vasice Pandeli na otoku Lerosu. A ni prostora, večino pomola zasedajo ribiške barke, edini prosti del pomola pa ima tudi nek napis v grščini. Imamo zelo lep dan in  vremenska napoved obeta mirno noč, zato vržemo sidro v mivko pred dolgo plažo pod vasico. Pogled na vasico – »choro« belih hišic zgrajenih v hrib nad pristanom, na okrogle stolpiče nekdanjih mlinov na veter na grebenu in trdnjavo z obzidjem na vrhu hriba je res enkraten. Spodaj pa mirno morje in dovolj topla voda (26°C), da se celotna posadka okopa. Pred nami je idiličen in miren večer.

V ponedeljek v jutranjem burinu prejadramo večino poti do 22 milj oddaljenega svetega otoka pravoslavcev, najsevernejšega Dodekaneza – Patmosa. Patmos je bil v daljni zgodovini sicer otok piratov, a v grškem boju za osamosvojitev otokov so tu v 16. stoletju postavili mogočen samostan, ki je danes največji center za izobraževanje pravoslavnih duhovnov. Dviga se kot mogočen utrjen grad nad vasico Choro sredi otoka. Pristanemo v glavni luki Skala, od koder nas avtobus zapelje v Choro. Prispemo ravno še pravi čas pred opoldanskim oddihom duhovnov, ko je samostan za turiste 3 ure zaprt. Na ogled je nekaj vzorcev bogatih pergamentnih knjig iz 15.-17.stoletja in precej ikon, svetih insignij pravoslavne cerkve. Zbirka ni primerljiva z zbirkami v Moskvi ali Sankt Peterburgu, a v opravičilo morda to, da so najbolj dragocene najdbe odnesli Angleži, ki so kot je znano povsod ropali in nosili v London. Opoldansko vročino preživimo sredi labirinta te gorske vasice in si privoščimo tsatsiki in musako v gostišču Stoa. V luki moram na Lučki kapetaniji plačati pristojbino 4€ za privez sidro-krmni vez na obalo. Nato se z Matjažem posvetiva nogometu in v taverni blizu našega priveza pogledava tekmi Holandija:Slovaška in Argentina:Čile. Praktično je vsak lokal opremljen s TV ekranom in povsod vabijo goste tudi z reklamo za nogomet.

Zjutraj najprej rešujemo sidro izpod križane verige, nato zapplujemo na jug. Ob otoku je veter še nestanoviten. Takoj na odprtem dobimo 3 Bf severozahodnika v polkrmo in pol razdalje do naslednjega otočka Levitha vozimo polkrmo le z genovo. Zanimivo pa ob 11.uri veter upade za 10 minut, nakar potegne jugozahodnik iz 90°spremenjene smeri. Takoj dvignemo obe jadri in barka veselo zaorca v veter. S 5-6 vozli prijadramo do otoka Levitha, kjer pod otokm nastajajo tako močni sunki vetra, da moramo pospraviti jadra. Z motorjem vplujemo v zelo dobro skrit in zaščiten zaliv, kjer sredi smaragdno zelene vode najdemo močne boje za vezanje jaht obiskovalcev. Veter sicer piha z vso močjo, a morje je mirno. Zvečer se umiri.

Otoček ima le 4 prebivalce družine, ki že 130 let nadaljuje tradicijo in vztraja. Možje lovijo ribo, v zatišju imajo nekaj lepo obdelanih polj, predvsem pa imajo 600 glav drobnice (ovac in koz). Od EU strukturnih skladov so celo dobili 44.000€ za elektrarno na sončne celice in vetrnice. Vodo zase dobivajo iz vodnjaka, za polje pa jim jo dovažajo z ladjo. Svoj dom su res lepo uredili in odprli prijetno domačo taverno. Možakar nam sicer v zalivu pobere 7€ za vez na njegovo bojo, a tu v taverni ima normalne cene za res domačo hrano. Hojka si privošči kuhane in naoljene kumare ter odlično pečenega kozlička. Fanta zmoreva le pivo mythos, kajti kosilo je bilo preobilno. Matjaž je skuhal res slastno piščančjo obaro z bamijo in smetano, ki jo je poimenoval »begova čorba«. Pojedla sva jo vsak po dva polna krožnika in nama je tako teknila, da sva morala po njej še malo podremati.   

V sredo je pred nami daljša, 50 miljska etapa prečenja morja nad Amorgosem proti Naxosu. Zato odrinemo na pot že ob pol šestih zjutraj, kaj kmalu za lokalnimi ribiči. Žal vetra ni več kot 1-2 Bf v kljun, morje pa je skoraj olje. Zadevo rešuje motor, za barko pa veselo vlečemo panulo. Upam, da bomo vsaj na Egeju ujeli kako ribo. Vabe moram na novo učiti plavati, saj v Turčiji nismo nič ujeli in jih lani sploh nisem uporabljal. Ob Amorgosu z Matjažem že misliva, da sva naletela na jato rib, a je samo ogromna jata ptičev viharnikov, ki počivajo na morski gladini. Naxos dosežemo sredi popoldneva  na njegovem južnem rtu, kjer vržemo sidro v zalivu Kalando. Zaliv je sicer povsem odprt na jug, a dobro zavetje za prevladujoče vetrove iz severnega sektorja. Tudi ponoči nas nič ne rola in prav mirno prespimo. Edino življenje je na obali stalno preseljevanje čred drobnice, ki jih pastirji vodijo nazaj k vodi in nato spet nazaj v planine v hrib.

Smo nekako na sredi Egeja. Do Peloponeza je še kakih 100 milj. Po že skoraj dveh tednih nestabilnega vremena, se zdaj proti vzhodu iz Italije pomika stabilnejši anticiklon, ki naj bi prinesel lepo vreme. Na Egeju to pomeni močan severnik, meltemi. Le-ta piha predvsem od junija do septembra s Črnega morja. Meltemi  dvigne visoke valove, predvsem pa piha lahko po več dni in noči skupaj z močjo 6-8 Bf in takrat plovba po Egeju ni hec. Meltemi zadrži mnoge jadrnice za več dni v varne zalive in jim onemogoči napredovanje. Upam, da mu mi še uspemo uiti. To je tudi razlog, da na Egeju skoraj ne srečaš motornih jaht, vsaj ne tistih pod 30 metrov. Jadralci pa so le tisti z več izkušnjami…

V četrtek, 1.julija pristanem v ribiškem mandraču mesta Naxos. Grčija je res še Grčija. V pilotu Roda Heinkla piše, da so četa 2004 privatizirali marino z mooringi. Danes je tu nekaj pomolov z elektriko in vodo, a za pristanek se moraš znajti sam in seveda položiti sidro, čeprav je po dnu polno verig, sider in nekdanjih mooringov. Ko se privežemo ni četrt ure in pride šef, ki preveri, kdaj bomo odšli, da se bo prej še oglasil za račun elektrike in vode. Obljubi, da nam prinese tudi vremensko napoved. Sosed je profesionalni skipper iz Levkade in mi razloži, da prave marine so le 3 okoli Aten, pa Gouvia na Krfu, Levkada in Kalamata na jugu Peloponeza. Ostalo je vse po domače! Ja Turčija nas je razvadila..

Tu bomo počakali na Tatjano, ki se pripelje jutri s trajektom iz Pireja, nato pa odjadramo naprej na zahod proti Peloponezu in Saronskemu zalivu. Lp do takrat…

SLOVO OD TURČIJE, Bodrum  - 27.06.2010

Kje smo že zadnjič ostali? V zalivu Çökertme. Zadnji postanek pred Bodrumom.

Slovenija je izgubila tekmo z Anglijo in zaključila svojo udeležbo na Svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki kljub naši gromki podpori na terasi gostišča Rose Mary Pirate Restaurant. Našemu omizju namreč pomagajo tudi Švicarski jadralci pri sosednji mizi. Na srečo med gosti ni Angležev, da ne bi bilo preveč konfliktno. Med tekmo nas opere kar poštena ploha, po kateri pa se nebo že vedri. Spat gremo v rahlem vetru, le valovanje z odprtega morja nas še vedno ziblje in napenja vrvi.

Sredi noč, tam okoli tretje ure, me zbudijo turški kriki, ki očitno nekoga kličejo. Na krovu ugotovim, da smo tri barke s strganimi vezmi na ponton. Mene so pustili ob strani, budili so le mojo turško sosedo, Bavario 54, kjer posadka zdaj panično in predvsem nerodno zapleta vrvi in išče nove variante. Vezali smo se namreč na obroč domačinove vrvi okoli gole železne traverze, ki obroblja ponton. Traverza je ob ponavljajočih sunkih zategajočih vrvi preglodala obročno vrv in naše vrvi so bile sproščene. Pri meni na srečo le leva premčna vez. Zato vzamem svojo starejšo privezno vrv, ki jo zdaj direktno povežem okoli traverze, na železu pa zaščitim s koncem plastične vodovodna cevi, ki jo imam na barki za rezervo. V petih minutah spet ležim v postelji, medtem ko razburjena turška ekipa na sosednji barki telovadi in klepeče vsaj še eno uro. S sončnim vzhodom že odvežejo in odplujejo s priveza..

V mirnem jutru odmotoriramo do Bodruma, kjer že pred poldnevom privežemo v marini. To je zame še vedno najlepša marina v Turčiji. Leži znotraj varnega starodavnega mandrača, kot stražarnica na levi strani kanala, po katerem se vpluje v mandrač. Na nasprotni vzhodni strani se iz marine ponujajo čudoviti razgledi na križarsko trdnjavo sv.Johna in na stari del Bodruma. Halikarnasus (antični Bodrum) je poznan po vladarju Mavzoleju, ki si je tu postavil prvo »mavzolejno« grobnico in po križarjih, ki so si tu v tretji etapi umikanja iz Jeruzalema, po Cipru in Rodosu, postavili še zadnjo trdnjavo. V njihovi trdnjavi je danes najbogatejši arheološki muzej Mediterana z zakladi iz potopljenih antičnih ladij. Pod trdnjavo je živahen labirint pokritih uličic bazarja, na vzhodni strani pa lepo sidrišče v polmesečevem zalivu. Tisto sidrišče sem uporabljal v letu 2008, a je žal uporabno le podnevi, saj ponoči na tej obali ožive vsi bari in diskoteke, ki zasidranim barkam kot v areno pošiljajo težke decibele gromke glasbe.

V marini me pričaka sam manager marine, Metin Gür, moj rotarijski prijatelj. Kasneje tekom dneva me obišče še Sehval iz Yalikawaka. Sehval je bila pri nas v Sloveniji pred nekaj meseci, tokrat pa mi je naredila uslugo. V Marmarisovi marini sem namreč pozabil rezervne ključe od barke. Prosil sem recepcijo, da so jih poslali Sehval in ona mi jih je prinesla v marino. S posadko si privoščimo še kopel v bazenu marine in opazujemo 40 metrsko jahto, kaj jahto – ladjo, ki pristane v marini.

V petek si Darja in Jure privoščita avtobusni izlet v Pamukkale in se vrneta šele zvečer. Nova posadka, Matjaž in Hojka se mi pridružita opoldne, ko pristaneta z barko s Kosa, kamor sta priletela preko Trsta-Rima-Aten. Prava popotnika… Obišče nas tudi Zeki, naš dobri turški prijatelj in zvečer gremo vsi skupaj na slastno morsko večerjo v tipično gostišče na ulici. Poznamo ga že od lani, ko smo tu uživali v pestrih mezah in najslastnejši hobotnici s Tamaro in Tonijem. Gostilnice so nasproti ribarnic, kjer lahko kupiš svežo ribo, gostinec pa ti jo pripravi. Tokrat si privoščimo skoraj štirikilogramskega brancina, ki nas po vsaj sedmih predjedeh dokončno zasiti. Vse dobro zalijemo s turškim rosejem Lal in noč se hitro prevesi v drugo polovico.

Darja in Jure v soboto dopoldne odletita iz Bodruma za Munchen, Matjaž in Hojka nabavita nove zaloge hrane in pijače, kapitan pa ureja administrativno zelo kompleksen postopek uradnega izplutja iz Turčije. Najprej sprehod do Lučke kapetanije, kjer me le turško govoreči uradnik usmeri na agenta. Agenti so povezani v centralno bazo plovil, potujočih po turških ozemeljskih vodah, in lahko v bazi izvedejo spremembo Crew liste ter izpolnijo obrazec odhoda. Tega od lani v Turčiji ne moreš več početi ročno – vse mora biti vnešeno v računalnniško bazo in izprintano pred odobritvijo. Agent me za  10 minut dela obere za 30€. Ponudi mi tudi urejanje ostalih žigov, a bi za to zaračunal še dodatnih 60€. No, direktno mu povem, da tako neumen pa spet nisem, da bi se mu dal pri živem telesu odreti.  Vzamem obrazce in uberem pot sam – v 2 urah zaslužim 60€: na Lučki kapetaniji v 10 minutah dobim izhodne žige za plovilo, sprehodim se nazaj na barko, pokličem Zekija, ki nas skupaj s posadko z avtom odpelje v 4 km oddaljeno komercialno pristanišče, kjer v 15 minutah uredimo še carino in žigosanje potnih listov z izhodnim žigom na obmejni policiji. Vmes mi uspe spiti še eno pivo.

Uradno smo že iz Turčije, a odpluli bomo šele jutri zjutraj. Danes še malo uživamo v marini, v mestnem vrvežu Bodruma. V zadnjem kebapu. V zadnjem ajranu. V zadnjih baklavah. V  zadnjem rakiju in slanih posušenih mandeljnih.  Ko mestni muhezin še zadnjič odmoli z minareta (to je eno uro po sončnem zahodu), smo spet na barki. Zeki se pride poslovit skupaj s svojim sinom Ege-jom, zvedavim 11-letnim fantičem. V klepetu ob hladnem rakiju z vodo nama hitro mine čas. Zeki namreč že 9 mesecev temeljito prenavlja rabljenega 40,5 čeveljskega Jeanneau-ja in ga zanima mnogo podrobnosti o barkah. Zaželim mu, da vsaj do avgusta uspe sploviti svojo novo ljubico, oba pa upava, da se kmalu spet vidimo. Mogoče že v začetku novembra na regati Bodrum Sailing Week ?

V nedeljo zjutraj, v popolni bonaci tiho izplujemo iz marine, obrnemo krmo obzidju Bodruma in zaplujemo proti zahodu na Egejsko morje. Le sam vem, kako težko se s Tingo Tingo poslavljava od turške obale, kjer sva preživela tri čudovite sezone. Bilo je vroče, bilo je vetrovno, bilo je sončno in povsod so nas pričakali prijazni in gostoljubni ljudje. Tatjana, moj najzvestejši mornar, vedno pove, da ji v Turčiji nikjer ni bilo potrebno skakati s kljuna na obalo privezovati barko. Vedno nas je nekdo pričakal. Le daleč je bil Marmaris. Skočiti za vikend na krajše dvodnevno jadranje ni bilo mogoče. Zato se tokrat vračava bliže domu, v marino Punat na Krku. Dizelski motorček  Tinge Tinge veselo prede, ko kljun reže rahle valove pod zahodnim rtom bodrumskega polotoka in nam v kljun zapiha zahodnik. Naš cilj so severni Dodekanezi: grški otoki Kalimnos, Leros in Patmos.