CapPrvo letošnje javljanje:
1. Etapa
24. april – 3. maj 2009
»žlahtna« ali »najdražja« ?
Marmaris Yacht Marine (pomladanska predsezonska dela na barki) – sidro Ekinçik, s čolnom v Dalyan river in Kaunas – sidro Fethiye – Port Göçek marina – sidro Kizilkuyruk Köyü – Marmaris Yacht Marine
Posadka: Tatjana, Franček in Vojka
3 dni v marini, nato 130 milj v 5 dneh
sreda, 22.april 2009: »Vsi na krov« party
V sredo zvečer povabim vse člane posadk s partnerji v našo vinsko klet. Zbere se nas samo petnajst, saj jih je nekaj službeno odsotnih, Darja pa celo poškodovana. Pozna se tudi, da letos ne plujem na dolge rute. Splaniral sem bolj dopustniško jadranje ob turški obali, na katerem sva si s Tatjano vzela precej časa tudi zase. V naši vinski kleti je še hladno, a nas dobra vinska kapljica in vroča debata o poletnem jadranju z osnovnimi informacijami za popotnike v Turčijo kmalu ogreje. Vsak ima svoja pričakovanja. Nekateri gredo prvič z menoj, drugi se z barko in kapitanom že poznajo. Beseda največ teče o transportu, potrebni opremi, vremenskih pogojih v Turčiji, cenah, dokumentih. Razpoloženje je odlično. Prvi se mi bodo pridružili že v naslednjih tednih, večina pa julija in augusta. Kaj hitro bo prišel čas odhoda. Sam odrinem v Turčijo že čez dva dneva !
petek, 24.april 2009: pot v Marmaris
Pričnemo prvo, »žlahtno etapo«, ker imava s Tatjano v gosteh bratranca in TMS (ta mrzlo sestrično). V petek imamo v Sloveniji pust, hladen in deževen dan. Franček in Vojka naju pobereta ob 10.uri in odpeljemo se z avtom na zagrebško letališče PLESO, od koder imamo let za Turčijo. Vožnja v sivem dnevu poteka mirno, na letališču smo pravočasno, da se med prvimi uvrstimo na check-in Turkish Airlines za let TK1450 Zagreb-Istanbul. Poletimo 14.45, pristanemo v Istanbulu 17.45, kupimo si turistično vizo za 90 dni (15€), skozi kontrolo potnih listov in carino po hodnikih iz mednarodnega na domači terminal in tam spet skozi security check do vkrcanja ob 19.30 za domači let TK220 iz Istanbula v Dalaman, kjer pristanemo ob 20.50. Povsod smo imeli čakalne vrste, a je šlo vse gladko in brez zamud. V Istanbulu smo menjali prve Eure v turške lire (YTL) po ugodnem tečaju, a vzamejo toliko provizije, da je rezultat podoben kot pri menjavi v Marmarisu brez provizije. S prtljago se vkrcamo na avtobus HAVAS za Marmaris, ki nas v uri in pol dostavi do avtobusne postaje MARMARIS OTOGAR. Tam vzamemo taksi do YACHT MARINE. To je tudi najugodnejša varianta za nas 4. Ob polnoči v marini najdem svojo barko na coklih na kopnem na istem mestu, kjer sva jo z Alešem pustila pred 8 meseci. Yacht servis DEMIR MARINE mi je s palube že snel zimsko pokrivalo, popravil prasko na kobilici, zbrusil že delno načet podvodni premaz, nanesel nov primer in antifouling ter spoliral plastiko. Seveda se pozna, da sva jo konec lanskega poletja z bratom dobro očistila, zaščitila ter skrbno pospravila vso opremo in jadrovje. Barka je tako rekoč že pripravljena za v vodo. Čaka nas le še nekaj malenkosti, pa predvsem birokracije in plačil (zato je ta aprilska etapa tudi »najdražja«: zavarovanje, popravila, obnove in servisi, carina, plovno dovoljenje in na koncu še marina).
Najprej pa odpremo vsa okna na barki in si nazdravimo s kozarčkom konjaka.
Pot je trajala 12 ur in nas je že samo prekladanje kar utrudilo. Prišli smo v milejšo klimo, a krepak nočni severozahodnik (NW) nas kar ohladi in kmalu zlezemo pod tople odeje. Le kapitan si še ureja misli v glavi, kaj vse mora jutri urediti. Moj cilj je, da bi me čim prej dali v vodo, in da bi s posadko čim prej izplul.
Yacht Marine v Marmarisu je ena največjih sredozemskih marin za zimski dvig bark na kopno in ena najcenejših. Tako lahko na GoogleEarth vidite njen tloris kot ogromno parkirišče bark, ki so pozimi zložene ena ob drugi (dobesedno na centimetre skupaj) – preko 1000 plovil. Opremljeni so z velikimi dvigali (do 330 ton), zato je tudi precej velikih bark. Predvsem pa imajo precej mojstrov, ki vam lahko ponudijo vsa potrebna popravila, servise ali rezervne dele. Konec aprila do začetka maja je najbolj udaren termin priprave bark in spuščanja v morje. Tako na dan spustijo v morje preko 30 plovil. Mornarji delajo od 8.30 pa včasih celo do 23h. Ko se v marino vrnemo konec naslednjega tedna, je že skoraj tretjina parkirišča izpraznjena, preostale barke pa lepo urejene. Dobro jim gre od rok.
sobota, 25.april 2009: delovna sobota na barki na kopnem
Moja gosta, Franček in Vojka si najameta rent-a-car Fiat Punto limuzino, čisto novo, za 45€ na dan. Soboto izkoristita za izlet v EPHESUS, KUŞADASI in DYDIME. Vrneta se šele ob 22h zvečer, kar dobro utrujena, a zadovoljna. Imela sta lep izlet in predvsem primerne temperature (sam ne bom pozabil lanskih poletnih obiskov antičnih najdišč, ko se med 12. in 16.uro od vročine nad 40°C opotekaš med kamni…).
S Tatjano delava na barki. Medtem ko ona čisti pod in na palubi, sam urejam tehniko in letam okoli.
Na recepciji marine uredim spust v vodo v ponedeljek (za danes sem bil prepozen, jutri – v nedeljo, pa dvigalo ne dela).
Dvakrat moram do carinika, da mi odmrzne zimsko plombo carine in vrne plovno dovoljenje (Tranzit log).
Obiščem servis DEMIR MARINE, da mi pošljejo mojstre:
1.električarja: Izmeri mi vse baterije, ker ob prihodu ni bilo niti kapljice elektrike, kljub sončni celici. Šele preko kabelskega polnilca preko noči sem napolnil akumulatorje. A crknil mi je štartni akumulator (točno 5 let star), ki mi ga zamenja z novim.
2.malarja: da mi zaključi antifouling še na točkah podpornih hlodov. Hkrati mi pove, da bo prišel še k dvigalu, da takrat obdela še spodnji del kobilice. In res me v ponedeljek preseneti. Pojavi se sam od sebe in to ravno pravi čas, da zaključi delo.
3.preddelavca Johna (novozelandec), da pregledava vsa opravljena dela in predvsem zaradi vse močnejše korozije načete aluminijaste okvire steklenega valobranskega zaslona kokpita. Naslednji teden se bom lotil čiščenja vse soli v špranjah in jih prosil za novo kitanje s sikaflexom.
4.jadrarja, ki mi je naredil nov sprayhood. Res pride točno ob dogovorjeni uri in prinese svoj izdelek, ki je boljši od švedskega originala, pa še polovico cenejši. Predvsem pa te presenečajo vsi ti pridni Turki, ki so pretirano prijazni, marljivi in kar izžarevajo ponos na svoje delo. Takih mojstrov, ki bi te tako z užitkom stregli, na Jadranu skoraj ne srečaš več …
5.rezerviram serviserja za Yanmar motor v ponedeljek, takoj ko bom v vodi.
Zamenjam še vse anode. Očistim in namažem sklopljivo eliso…
V marini se najdemo še z dvema slovenskima posadkama: Mišo in Mojca pripravljata svojo barko SHIMSHAN, Samo in Vojka pa PANTA REI. Vsi smo polni delovnega elana in vsem nam se mudi spraviti barko z umazanega delovišča v vodo, kamor sodi (To verjetno razumejo le lastniki plovil…). Tako se zvečer najdemo v Marmarisu na pravem turškem döner kebapu in tečejo tehnični pogovori o delih na barkah in o planih plovbe v naslednjih tednih. Mišo se odpravlja na sever ob turški obali in vzhodnih Sporadih vse do Halkidike in nato ob Evbeji do Atike ter skozi Korint v Prevezo. To je moja lanska ruta v obratni smeri, zato me prosi, da mu enkrat razložim, kje so dobra sidrišča in točke vredne obiska. Samo bo prečil Egej od Rodosa do Iosa in Peloponeza, kjer namerava prezimiti. Mogoče bomo prvo etapo do Rodosa celo pluli skupaj…
nedelja, 26.april 2009: kopenski izlet v PAMUKKALE
Vstanemo kar zgodaj in po zajtrku odrinemo vsi štirje z avtom na izlet v PAMUKKALE. To je skoraj 200 kilometrov vožnje po hriboviti notranjosti mimo MUGLA, KALE, DENIZLI. Imamo lep, sončen dan, dobro razpoloženega šoferja Frančka in skrbno gospodinjo Vojko, ki je vsakemu pripravila sendviče. Na cilj prispemo malo po 12.uri. Vstopimo v nekropolo antičnega mesta HIERAPOLIS in se mimo izkopanin sprehodimo do najbolj priljubljene turške turistične atrakcije, spektakularnih, belih terasastih skledic sige, preko katere teče voda termalnih vrelcev. Nekdanje hotele, ki so tu skoraj izsušili vrelce vode in predvsem uničevali naravni biser iz krhkega apnenca, so porušili. Namesto njih so uredili čudovit cvetoči park, ki se kot razgledna terasa pne nad terasami beline. Povsod je polno čuvajev s piščalkami, ki pazijo, da turisti spoštujejo red: lahko se namreč bos sprehodiš po delu teras. Uživamo v soncu in škljocanju fotoaparatov od vsepovsod. Na koncu se odpravimo še do antičnega termalnega kopališča (baje se je tudi tu kopala Kleopatra, sicer pa so pod termalno vodo ostanki Apolonovega templja), kjer je v vodi polno Rusov. Mi se zadovoljimo s pivom efes. Na poti iz vasice se ustavimo v obcestni turški gostilnici in si v turški pozi ležanja/posedanja na blazinah privoščimo prave mesne palačinke gözleme z ayranom. Na poti domov v že kar hladnem nedeljskem večeru naredimo še postanek v supermarketu Tansas v Mugli. Punce nakupijo vso hrano za ta teden, kapitan pa dobi kar lepo število nalepk zvestobe, ki jih bo lahko zbiral preko poletje še z drugimi posadkami in si zaslužil nagradno skledo za solato; tako me podučita izkušeni gospodinji, ki redno kupujeta na Merkator Piko. Večer zaključimo za šankom v baru v marini, kjer se res prileže pivo. Pa še eno…
ponedeljek, 27.april 2009: spust barke v morje
Delovni dan začnem poln elana. Posadka pozajtrkuje in ob 8.30 že iščem šefa dvigala, da me uvrsti v vrsto za spust v vodo. Obljubi mi spust po kosilu – in tako se tudi zgodi. Vmes Franček nadzira dela na dvigalih, sam po odženem dva serviserja, ki sta mi že prišla delat servis na motorju. Dogovorimo se, da ju pokličem takoj, ko bom v vodi. Barko mi tik pred kosilom odpeljejo do bazena za spust, po kosilu pa nas dajo v vodo. Vmes si cela posadka privošči okusno kosilo v menzi marine. To je res menza, a hrana je bila še vedno okusna in predvsem je poceni (kompleten obrok je 7 YTL). Klientela pa so vsi zaposleni marine in stotine lastnikov bark, ki si v delovnih oblekah tako najhitreje napolnijo želodce. Na privezu me obišče še serviser, da opraviva letni servis motorja. Ker piha spet krepak NW, kapitan odpove zadnjo pomembno nalogo – montažo jader in povabi posadko (z dolmuš-om) v Marmaris. Doživimo malo bazarja in malo prave turške pojedine s kaserolami (v glini pečeni koščki mesa in zelenjave, tokrat kar pikantni) in sač-em (poseben kruh).
torek, 28.april 2009: MARMARIS-EKINÇIK
V jutranji bonaci s Tatjano že pred 8.uro dvigneva obe jadri, na jambor potegneva dvižnice z zastavami in pripraviva barko za izplutje. Še skok na recepcijo, da mi napišejo »odpustnico« (dovoljenje za izplutje) in kar malo daljši postanek na Shimshanu, da dam Mišotu vse svoje napotke glede plovbe na sever. Tako zamudim zajtrk posadke, a ob 10.uri končno Tinga Tinga izpluje. Po VHF se odjavim, pomaham varnostniku na joker čolnu on izhodu iz marine ter usmerim naš kljun proti zahodu, kjer je izhod iz velikega zaliva Marmaris. Ta je krog in krog obdan z visokimi gorskimi vrhovi in dvema otočkoma proti jugu. Od včerajšnjega krepkega severozahodnika ostane bore malo, a vseeno nam uspe dobri dve uri jadrati. Ko veter pade pod 6 vozlov, vključimo motor, da ob 14.30 vržemo sidro v zahodnem kraku zaliva vasice EKINÇIK, kjer je baza motornih čolnov za obisk porečja reke Dalyan. Pokličemo enega od njih in posadko odpelje na 4 urni izlet mimo dolge plaže v delti reke do antičnega mesta KAUNAS, kjer Tatjana s Frančkom opravi celo zahteven vzpon po labirintu kozjih stezic na vrh hriba nad antičnim najdiščem. Ogledajo si tudi likijske grobnice v skalnatih stenah nad reko in se premraženi vrnejo s prvim mrakom na barko. Vleče namreč 16-18 vozlov SW, ki jih na dolgi vožnji v odprtem čolnu močno prepiha. Kapitan je med tem opravil še razna drobna dela na barki in kalibriral večino instrumentov. Zvečer na sidrišču veter ugasne in imamo povsem mirno noč, celo brez valovanja z dokaj odprtega juga.
sreda, 29.april 2009: EKINCIK-FETHIYE
Zbudimo se v hladnem, oblačnem jutru brez vetra. Pred nami je v smeri na jug skoraj 30 milj odprtega morja vse do Afrike in slaba napoved z jugom. Zato pohitimo z motorjem naprej. Ob 10h se že dvigne veter SSW, ki s sunki do 20 vozlov kmalu dvigne morje na 4-5. Vse seveda točno v naš kljun, tako da ob rahlo načeti posadki edino motor pridno melje proti današnjemu cilju. Šele ko dosežemo rt KURTOGLU BU, lahko začnem zavijati v zaliv FETHIYE KÖRFEZI in z vetrom v bok dvigniti jadra. Sledi 2 uri odličnega jadranja. Barčica dosega z lahkoto 7 vozlov SOG. Po kakih 5 miljah tudi morje uplahne in zadovoljni ob 16h dosežemo dokaj polno sidrišče pred marino mesta FETHIYE. Nebo je še vedno oblačno in vetrovi preganjajo črne gmote oblakov okoli visokih gorskih vetrov. Predvsem markanten je skoraj 2000 metrov visok BABA DAGI. Z njega se poleti v jatah spuščajo jadralni padalci na znano plažo ÖLÜ DENIZ. Sidro položim tik pred marino, da nam z gumenjakom res ni daleč. Sledi ogled mesta. Medtem ko dekleta nakupujejo na bazarju, si kapitan privošči užitke pri turškem brivcu s polno obdelavo brade, nosu, ušes, vratu in masažo zgornjega dela telesa. Tako smo vsi pripravljeni za večerjo, ki je tu v Fethiyah še posebno doživetje. V klasičnem starem delu karavansaraya je tržnica z zelenjavo, mesom in ribami. Kupiš si hrano, ki ti jo vsi lokalčki okoli tržnice pripravijo in postrežejo za 5YTL. Tako si nakupimo ribe pri ribičih in jo damo speči gostilničarju. Seveda nam postreže najprej s hladnimi predjedmi (meze) in turškim vinom. Le ozračje je dokaj hladno in še grozi nam dež. Tako pohitimo z večerjo in se odpravimo nazaj proti barki. A prav pred vkrcanjem v gumenjak se ulije in preden dosežemo varno streho Tinge Tinge, nas pošteno opere. Kot v posmeh dež takoj za tem preneha in nebo se začne vedriti. Namesto, da zdaj iščemo prostor za sušenje vseh naših mokrih cunj, bi lahko v miru popili še turško kavo ali čaj v kakem lokalčku v mestu in se malo kasneje suhi vrnili na krov. A tudi nekaj kozarčkov dobrega konjaka nas ogreje pred spancem.
četrtek, 30.april 2009: FETHIYE-GÖÇEK
Po dežju je posijalo sonce. Zbudimo se v krasnem jutru z rahlo sapico do 8 vozlov. Vlečemo z zajtrkom in poležavanjem ob branju knjig vse do 11.ure. Nato v ugodnih razmerah dvignemo jadra in plujemo najprej počasi okoli otočka FETHIYE ADA pred mestom, nakar pa v krepkem zahodniku v lepi orci vse do marine PORT GÖÇEK.
Jadranje v velikem zalivu FETHIYE KÖRFEZI (cca 15 x 12 milj) je res užitek. Tu so številni zalivčki in obilica otočkov, sam zaliv pa je sorazmerno zaščiten od direktnega udara juga ali zahodnika (meltemija), ki sta tu najpogostejša vetrova in v zalivu ne dvigneta visokega morja. Zato je tu tudi precej charteristov in guletov. Tudi danes je morje polno belih jader.
Sam imam na Göçek grenak spomin zaradi lanske izgube gumenjaka na podirajočem pomolčku pred mestom, zato tokrat namesto sidranja preverim priporočila prijateljev iz JK Odisej, ki so pred leti bili nadvse zadovoljni v marini. Marina je lepa in presenetljivo polna motornih jaht, ki jih v Turčiji res ni kaj dosti. Vsa priporočila prijateljev so izpolnjena, preseneti le cena – 51 Euro za eno noč. Receptorka me vsa navdušena pomiri: »Veste, mi smo poznani kot najdražja turška marina!«. Hitro jo povprašam, kaj posebnega mi nudijo, če so že najdražji. »To pa ne vem, sem namreč čisto nova. Najbolje bo, če povprašate šefa.« Seveda s šefom odkrijeva le klasični seznam storitev marine. Res pa je poudarek na ekologiji, lepo urejeni okolici in prav prijetni sprehajalni potki v le 10 minut oddaljen center mesteca. Nocoj bo malo dražje, a saj je »kresna noč«.
petek, 1.maj 2009: GÖÇEK-KIZILKUYRUK KÖYÜ
Tingo Tingo pretresajo koračnice ansambla Slovenske vojske (CD darilo mojega lanskega mornarja Branka), ki naznanijo praznik dela. V Turčiji tega praznika ne poznajo, saj niso bili člani »Internacionale«. Praznično vzdušje dvigne še okusen sveži sirov burek, ki ga Rebca prineseta iz mesta.
Nato izplujemo na oglede niza otočkov in zalivčkov, ki nudijo res bogate možnosti različnih sidrišč. Pokukamo na otočke Göçek Adaşi, Yassica Adalari, Tersane Ada, Domuz Ada in v zalive Wall Bay in Ruin Bay/Kleopatra Bay, Fathome Cove in Kapi Creek. Za naš cilj izberemo povsem zadnji zaliv pred odprtim morjem, kajti želimo si skrajšati jutrišnjo pasažo vse do Marmarisa. To je torej KIZILKUYRUK KÖYÜ. V samem dnu zaliva vržemo sidro na slabih 5 metrov globine ob manjši jadrnici s švicarsko zastavo in se s krmnima vezoma na obalo upremo bočnemu vetru. Tatjana se opogumi in zaplava v vodi. Kljub svojemu mirnemu plavanju in navdušenjem ob vrnitvi na prepriča nikogar od ostalih – morje ima namreč šele 18°C. Popoldne veter še ojača in sorazmerno kratka veriga s sidrom popusti. Ponovno položimo sidro, tokrat s precej rezerve.
Zvečer se ozračje ohladi in spet se pooblači. Posadka že v mraku naskoči sedlo nad zalivom, kjer so ostanki iz antike in bizanca, sreča idiličen čobanski par in se v trdi temi navdušena prebije nazaj na barko. Veter s soncem čisto ugasne, a celo noč imamo kar moteče valovanje na bok zaradi valov, ki prihajajo s povsem odprtega vzhoda.
sobota, 2.maj 2009: KIZILKUYRUK KÖYÜ-MARMARIS
Budilka me zbudi ob 6.uri, da že tako zgodaj s pomočjo Tatjane odveževa krmne veze in dvigneva sidro. Pred nami je namreč 40 milj pasaže do Marmarisa po odprtem morju in dokaj nestabilna vremenska napoved. Zato hitim zjutraj, ko je veter šibkejši. Motor lepo prede in tudi na odprtem imam še morje 1. Zato hitro napredujemo. Danes vozimo 5-6 vozlov, medtem ko smo pred dnevi proti valovom večkrat padli na hitrost pod 2 vozla. Izkaže se, da smo ujeli ravno pravi čas, saj nad Dalamanom in tudi že za nami opazujem črne oblake, ki stresajo plohe. Nas le rahlo oplazi nekaj kapljic dežja. Posadka mirno prespi prve tri ure vožnje, ko se mi pridruži v kokpitu. Vsi hitijo zaključevati z branjem načetih knjig. Našo marino v Marmarisu dosežemo rekordno hitro in ob pol enih smo že na privezu. Šele čez kaki dve uri se dvigne krepak jugo…
Po kosilu se s Frančkom malo izogneva pospravljanju barke in narediva daljši sprehod s podrobnim pregledom razmer na kopnem in na vezih. Res je očiten napredek predvsem na kopnem, kjer marina počasi izgublja vtis parkirišča bark in delovišča. Dvigala delajo s polno paro, viličarji pa preostanek bark na kopnem dnevno sortirajo in povečujejo prehodna cestišča in poti v marini.
Po tuširanju se posadka pražnje obleče in se z dolmušom odpravi v Marmaris. Medtem ko se gosta podata na še zadnji obisk bazarja, s Tatjano v tipični turški čajnici odigrava nekaj partij backagmona. Tokrat je kocka bolj naklonjena njej kot njemu. Nato zaradi kar hladnega vetrca z morja skupaj poiščemo lokalček v notranjih ulicah mesta. Natakar seveda takoj povpraša, od kod smo – nakar se čudi, da Slovencev pa še ni videl v živo. Zato se posebej trudi okoli nas. Pravzaprav sodeluje cela družina. Tekom večera nas za mizo obišče vsaj pet različnih natakarjev ali kuharjev. Pa še skozi okno spremljamo, kako po naših naročilih prinašajo preko ulice iz raznih koncev lavaš (napihnjeno štruco neshajanega kruha), zelenjavne meze, turško kavo. Ostale meze, iskender kebap z jogurtom, yeni raki in efes pivo je v hiši.
Seveda mi na koncu obljubi še poseben popust 10%, če pridemo še kdaj. Mogoče res. Nocoj pa še do slaščičarne na baklave, kjer si Tatjana naloži še dve škatli za darilo naši mladini v Sloveniji. Večer se konča spet s pivom za šankom bara v marini, žal zadnjič v tej sestavi. Zjutraj ob 6.30 smo namreč že naročili taksi, ki bo vse tri člane posadke odpeljal na letališče Dalaman.
Kapitan bo ostal sam do petka, ko se mu pridruži Smiljan. Do takrat pa imam še toliko opravil…. Se nadaljuje.
