CapADRENALINSKA BIROKRACIJA
ali
Kako sem 4. maja 2009 podaljšal turško plovno dovoljenje zadnjič po stari, ročni metodi
V Turčiji morajo plovila pod tujo zastavo ob prestopu meje urediti vrsto formalnosti: obrazce dobiš na Chamber of Shipping, z izpolnjeni obrazci greš na Health Office po prvi žig, nato na mejno Policijo po vizo in vstopne žige v potne liste vseh članov posadke, nato na Carino po njihov žig in na koncu na Luško kapetanijo po končni žig. S tem imaš veljaven TRANZIT LOG ali Plovno dovoljenje, ki velja 12 mesecev oziroma do prvega izhoda iz Turčije. Na njem so podatki o barki, lastniku in Crew lista. Lastnika ali Crew listo lahko spreminjaš na Luški kapetaniji v okviru istega dokumenta največ trikrat, nakar moraš ponoviti celoten postopek novega Tranzit loga.
Cena posameznega Tranzit loga je bila lani 40€, letos pa že 93YTL ali 46€.
Uradi so v nekaterih mestih precej raztreseni vsak sebi in jih moraš seveda znati najti. Četudi ti kdo pomaga z nasveti, kje boš našel koga, se lahko zgodi, da se je pisarna preselila (kot boste brali, se mi je to zgodilo danes).
Uradi imajo svoje uradne ure običajno samo ob delavnikih med 9. in 12. ter 14. in 17.uro. Pogosto pa tudi v uradnih urah uradnika ni na njegovem mestu. Tako sem lani v Kuşadasiju obupal nad spremembo Crew liste, ker v treh obiskih nisem našel Luškega kapitana v pisarni. Že vnaprej izpolnjeno Crew listo iz Kuşadasija sem takrat lahko potrdil šele v Turgutreisu, v končni luki tiste posadke.
Vsi uradniki govorijo samo turško in običajno le kaka mlajša administratorka zna nekaj angleških besed.
Če vse dobro obvladaš, ti vse skupaj še vedno vzame kar nekaj ur časa.
Zato dobro služijo agenti in marine, ki ti lahko urejajo te dokumente v tvojem imenu, a običajno zaračunajo kar 100% maržo. Ob lanskem vstopu v Turčijo sem se poslužil te variante. V vstopni luki sem zapeljal v marino in jih na recepciji zaprosil za storitev. Svojo storitev so mi zaračunali 40€ in vse stroške dokumentov. A postopek sem končal pri njih v desetih minutah, plačal in jim dal vse potrebne dokumente barke in potne liste. V vročem dnevu sem odšel plavat na bazen in v senci srebal pivo v kokpitu, ko mi je uslužbenec marine pozno popoldne na barko prinesel vse izpolnjene dokumente in vrnil potne liste z vizo in vstopnim žigom.
V marini v Marmarisu, kjer sem pustil barko prezimovati, so me konec lanskega poletja podučili še o dodatnem predpisu: če tujec zapusti Turčijo za več kot 3 mesece, tam pa pusti svoje plovilo, mora to plovilo predati pod carinski nadzor. Za to je poseben carinski agent, ki mu podpišeš Izjavo, plačaš 25€ in mu izročiš svoj Tranzit log. Ko se vrneš v Turčijo, greš k istemu carinskemu agentu, mu plačaš spet 25€ in mu predaš svoj potni list, s katerim ti v drugi polovici dneva prinese nazaj tvoj Tranzit log in barko vzame iz carinskega nadzora. V naši marini je to obvezno, čeprav se je eden od mojih slovenskih prijateljčkov uspel lani potuhniti in verjame, da bo čez teden dni odšel iz Turčije brez stroška 50€. Bomo videli, ali mu uspe…
Seveda sem že prvi dan mojega letošnjega prihoda v marino, 25.aprila, takoj obiskal tega carinskega agenta, mu plačal in prejel nazaj moj Tranzit log, ki mi je veljal do 24.maja 2009. Toda agent me je podučil, da bodo letos uvedli nov računalniški sistem nadzora plovil, ki bo bolj zapleten in natančnejši. Tako naj bi uvedli še popis vse opreme in inventarja na barki, ki bi ga moral ob prihodu in odhodu opravičiti. Nemški skiperji so mi v baru takoj razvili teorijo možnih zapletov:
- - če imaš prijavljen notesnik, pa ga nosiš na barko, kadar priletiš z letalom,
- - če se ti pokvari instrument, ki ga zamenjaš,
- - če ti ukradejo gumenjaka in kupiš novega
To bo v nemški pretirani natančnosti in strogi poštenosti res problematično. Na recepciji marine so se že pojavili ti novi obrazci inventarja z oznakami tipov izdelkov in njihovimi serijskimi številkami. Brrr. Zato sem že takoj pri agentu preveril, kdaj bodo uvedli nov sistem in izvedel, da 5.maja. On sam je bil tiste dni »strašno zaseden« in bi mi za ceno 25€ sicer lahko uredil nov Tranzit log, a šele v 3-4 dneh. Meni pa se je mudilo z barko v vodo in želel sem prvo posadko čimprej zapeljati proti Fethiyam, Göçeku in nazaj. Zato sem se odločil, da bom šel po novi Tranzit log sam, 4.maja, ko bom sam v marini in bom imel čas za obisk vseh uradov. To je zadnji dan, ko naj bi veljal še stari sistem obrazcev, ki jih izpolniš ročno in požigosaš po že ustaljenem vrstnem redu. Vsi so me prepričali, da bo po tem nekaj časa kaos in boš težko uredil formalnosti.
Danes je prišel ta – zadnji dan dobrih starih Tranzit logov, ponedeljek 4.maja 2009 !
Že včeraj mi je starejši angleški jadralec dal podrobne inštrukcije, kje so vsi uradi v Marmarisu, kako naj grem tja z jutranjim brezplačnim taksi čolnom iz marine, v kakšnem vrstnem redu naj zastavim postopek, koliko me bo vse stalo in če bo šlo vse gladko, naj bi bil v dobrih 2 urah gotov. On to dela sam že nekaj zadnjih let, kar je v tej marini, brez kakršnihkoli težav. Torej si pripravim vse papirje in dokumente ter zaspim v dobri veri, kako bom to z lahkoto izpeljal po Angleževih inštrukcijah. A obrne se drugače:
DEŽ
Zjutraj me ob 6.uri zbudi dež, ki se ulije na barko. Zunaj je vse zabasano z oblaki in dež je zastavil tisti počasen, droben tempo, s katerim zmore tudi maratonska trajanja. Tole bo deževalo kar cel dan. Preverim hitro preko interneta in tudi tam vremenska napoved obljublja dež vse do sredine tedna.
Hm, lani nisem imel v Turčiji niti oblačka. Ponoči sem pozabil razpeti moj skandinavski šotor, ki bi mi ohranil kokpit suh. Barko moči že po stopnicah v podpalubje. Ugotovim, da sploh nimam dežnika. Za zajtrk skočim v trgovino po sveži burek in spotoma še kupim zložljiv dežnik za 3€. Oprtam si nahrbtnik z vsemi dokumenti in denarjem in grem na mesto, kjer vsak dan ob 8.45 taksi čoln marine brezplačno odpelje goste marine preko zaliva v mesto Marmaris.
ČOLN ZAMUJA
V dežju se nas nabere kakih 20 čakajočih. Pozna se, da je v naši marini precej stalnih gostov, ki kar živijo na svojih plovilih in jim je ta taksi prevoz normalen skok v mesto na tržnico ali po drugih opravkih. A danes čolna ni od nikoder. Ura je že 8.50.
Nekateri se odločijo, da gredo k izhodu iz marine na prvi dolmuš bus za mesto, nekateri zabrundajo, da itak dežuje in bo bolje, če gredo v mesto drug dan. Sam v glavi hitro premlevam, kaj naj storim. Imam namreč en majhen problem. Še nikoli nisem šel s tem čolnom v mesto, po Angleževih inštrukcijah pa znam začeti pot po uradih samo iz točke, kjer pristane ta čoln v Marmarisu. Kje je to, ne vem. Če čolna ne bo, bom sicer v pol ure že ujel dolmuš bus za v mesto, a problem bom imel najti urad Chamber of Shipping in še časovna zamuda bo pomenila, da postopka ne bom uspel končati do konca dopoldanskih uradnih ur.
Uf, ob 8.55 čoln pripelje in preostanek naše četice čakajočih se vkrca v notranjo kabino. Vozi starejši, suhljat kapitan tipičnega, od kajenja izsušenega, turškega obraza. Med vožnjo stopi najprej na palubo z brisalcem očistiti stekla. Nato sede na nekak barski stolček pri krmilnem kolesu. Z desnico krmari, z levico pa si v mali džezvici na plinskem gorilniku skuha kavo. Umirjeno si v skodelico nadeva štiri kocke sladkorja in jih zalije s črnim poživilom, da po vsej kajuti opojno zadiši po pravi turški kavici. Že priplujemo do pristana v samem centru Marmarisa. Ura je 9.15.
URAD LADJARSKE ZBORNICE RUŠIJO
Zapodim se preko ulice, v bazar, prva ulica levo in po 50 metrih bi moral najti urad »Chamber of Shipping«, kjer najprej kupiš obrazce. Ne najdem. Prehodim že 200m vse do policijske postaje, a ga ne najdem. Povprašam policaja, a me ne razume. Ponovim pregled ulice in vse, kar najdem med trgovinicami, je le stavba, kjer zidarji rušijo stene. Povprašam delavce, če je bil to mogoče moj urad. Seveda ne razumejo angleško. Vodijo me preko gradbišča do svojega šefa. Vodja gradbišča mi daje vtis, da zna par besed angleško, saj na moje vprašanje za »ofis« takoj pokima in me pelje v prvo nadstropje. Tam selijo še ostanke pohištva in res vidim papir z neko vsebino »Shipping..«. Sprašujem po angleško, nemško in »pantonimsko«, kam so se preselili, a odkimava, da ne ve. Obupam.
Vrnem se na obalo, kjer sem prej opazil Luško kapetanijo. Vstopim v čakalnico, kjer je precej čakajočih ribičev in tudi jahtašev. Povprašam jahtaše, če vedo, kam se je preselila Ladjarska zbornica, a žal ne vedo. Končno najdem prijazno, mlado administratorko, ki razume angleško. Pojasnim ji, da bi rad obnovil svoj Tranzit log, pa nisem našel urada, kjer prodajajo obrazce. Pove mi, da so se preselili v mednarodno trajektno luko, ki je povsem na koncu mesta. Tam bom našel tudi ostale urade, na koncu pa naj se vrnem k njim.
No, to mi je odleglo. V dežju je toplo ozračje zelo soparno in kaj hitro se preznojim, ko ubiram tisti kilometer in pol poti skozi Netsel marino do samega konca mesta. Na mednarodni terminal za trajekte te čuvaj spusti šele, ko te popiše in ti izda dovolilnico obiskovalca. Pove, da so vsi uradi v stavbi pod turško zastavo.
URADI SO VSI NA KUPU, A JIH JE PREVEČ
Zapodim se v glavno stavbo, kjer vidim tablo za carino in policijo. Na hodniku sprašujem za Chamber of Shipping, a spet naletim na turške uradnike brez znanja angleščine. Končno se nekomu utrne, da bi rad kupil dokument Tranzit loga in me napoti v stavbo čez cesto. Tudi tam je turška zastava in res – Chamber of Shipping.
ZA ZAČETEK POSTOPKA PLAČAM 93 TURŠKIH LIR (46€)
Kupim zajeten blok obrazcev Tranzit loga, ki mi ga takoj zaračunajo in izdajo potrdilo o vplačilu. Problem je samo zamenjati moj bankovec, ker sem prva današnja stranka. Na pomoč priskočita dve sodelavki, ki blagajničarki posodita svoj denar.
Sedem in na kolenih izpolnjujem obrazec. Z njim me napotijo v Health Office v drugi stavbi.
ČAKAM URADNIKA – IZKAŽE SE ZA NEPOTREBNO
Najdem tablo urada in vstopim v hodnik, kjer je spet več pisarn s turškimi napisi. Povprašam, kje je oficir za zdravstvo, da bi mi požigosal Tranzit log. Prijazen mladenič mi pokaže naslednja vrata. Potrkam, a vrata so zaklenjena. Vrnem se k mladeniču z vprašanjem, kaj naj naredim. Pojasni mi, da je na vratih napisana telefonska številka, naj jo pokličem in uradnik mi bo lahko povedal, kdaj se vrne. »Ali lahko vi pokličete?«, ga poprosim, saj ne morejo zahtevati, da hodiš po uradih z mobilnim telefonom. Mladenič stopi v eno od pisarn in se vrne z informacijo, da je uradnik odšel na ladjo v luki in se mora hitro vrniti. Ponudi mi stol pri njegovi mizi, kjer lahko počakam.
Sedem in čakam kakih deset minut, ko se uradnik res vrne. Stopim do njega s svojim Tranzit logom, a najprej od mene zahteva fotokopijo. Aha, in kje naj jo naredim? Pošlje me k mojemu prijaznemu mladeniču, kjer sem čakal. Ta mi seveda ustreže. Stopi do fotokopirca, skopira tisto eno stran in mi zaračuna 25 centov.
Pridem nazaj do oficirja za zdravstvo, ki me najprej povpraša: »Od kod ste pripluli?«
»Saj sploh nisem priplul. Jaz bi rad samo obnovil pretečeni Tranzit log.«
»Ja, kje pa imate barko?«
»V Marmaris Yat Marin.«
»Aha, potem mi pokažite stari Tranzit log. Ja, saj ste v Turčiji šele eno leto. Do pet let vam ni potrebno mojega pregleda, po tem pa le pridite!« – in me prijazno odslovi, naj stopim kar na carino. Hm, dobro sem zapravil zadnje pol ure.
VSAJ EN KORAK POSTOPKA STEČE GLADKO
Mimo varnostnika stopim skozi policijsko kontrolo potnih listov do carine. V mali pisarnici 2×2 m na vis-a-vis za mizo sedita dva carinika. Miza je polna debelih registrov. Prijazna možaka takoj ugotovita, kaj bi rad. A pozabil sem v starem Tranzit logu izpolniti odjavo, kot da zapuščam državo.
Zato levi carinik, očitno mlajši po činu, počisti svoj del mize, mi tam odpre na pravih straneh stari in novi obrazec ter pokaže, naj sedem na njegov stol in izpolnim manjkajoči del. Veselo se lotim pisanja, medtem ko kuharica prinese pladenj s turškimi čaji. Carinik mi ponudi čaj in hvaležno vzamem ponujeno skodelico. Pokaže mi pločevinasto škatlo za mojim hrbtom. Tu so ostanki sladkorja. Iz svoje skodelice vzame žličko in mi jo poda, da lahko vmešam sladkor. Zanj ga ostane še bore malo.
Ko vidi, da pričnem prepisovati lansko zadnjo Crew listo, me ustavi, vzame lanski dokument, ga zaključi, potrga potrebne liste, ki ostanejo njim in mi požigosa nove obrazce. Seveda me še vpiše pod naslednjo prosto zaporedno številko v svoj debeli register plovil. Narejeno! Samo jaz nisem še niti poskusil vrelega čaja..
Tako mu obvisim za mizo s svojo skodelico čaja in hitim srebati. Ne zna angleško, a mi po turško pojasnjuje svoje pomembne postopke: moje iztrgane lanske obrazce mora poslati v Kuşadasi, kjer sem vstopil v državo. Tako imajo evidenco, da sem zaključil njihovo plovno dovoljenje v Marmarisu. Novi obrazci gredo na Carino in na Ministrstvo za turizem. Stari Tranzit log lahko vržem stran, novega pa moram zdaj nesti na Luško kapetanijo v centru mesta. Prijazen možakar in seveda sila pomemben uradnik, ki je ponosen, da opravlja tako pomembne državne postopke. Končno mi uspe izprazniti čajno skodelico, lepo se zahvalim in odidem.
KONČNA POSTAJA IN KONČNI UDAREC
Spet se znojim, ko v stilu hitre hoje hitim preko celega mesta do luške kapetanije – moje zadnje postaje, kjer ti samo še fotokopirajo registracijo barke in udarijo najpomembnejši žig. Pogled na uro mi daje upanje, da bom že malo čez enajsto zaključil. Hudo se motim…
Vstopim v polno čakalnico in takoj (po Angleževih navodilih seveda) pritisnem na avtomatu za listke z zaporedno številko čakajočih na gumb »Tranzit log«. Tu je namreč šest pisalnih miz in očitno vsak od uradnikov vodi drug postopek. Moj listek kaže številko 011, medtem ko so vse ostale že precej višje. Za menoj še en mladenič potegne 012. Iščem mizo, kjer naj bi prišel na vrsto. Povprašam mimoidočo administratorko in pokaže mi kapitana na skrajni levi. Ima dva Turka za mizo, mimo pa prihajajo drugi obiskovalci, ki se z njim rokujejo. Sila je zaposlen. Končno odslovi oba Turka, nakar si da opraviti s spenjanjem nekaj šopov dokumentov in na koncu mimo mene stopi na drugo stran sobe. Sumljiv mi je že njegov semafor, ki ves čas kaže 000, medtem ko se pri drugih mizah vrtijo številke ob zamenjavi vsakega obiskovalca.
V sobo vstopi možak v civilu, a sila domač z vsemi uradniki. Sede za mizo »mojega kapitana«, izvleče cel šop Tranzit logov in se začne ukvarjati z računalnikom. Kot kaže, želi kar sam urediti vnos v terminal, a mu ne gre. Po turško se meni z drugimi, nekaj preklinja in išče po meniju Nemčijo in Hamburg (samo toliko razumem). »Moj kapitan« se enkrat še oglasi pri njem, nekaj pokomentira in odkimava, nakar gre na telefon na drug konec sobe.
Vtem pride zelo zgovoren angleško govoreči starejši jahtaš s številko 013 in začne ogovarjati mene in mojega naslednika, zakaj vrsta ne gre nikamor. Sam mu ne znam pojasniti, medtem ko je moj naslednik očitno Turek in pove, da imajo težave z računalnikom. Pa takoj pobara civilista za računalnikom, če lahko kaj pomagamo. Ta zdaj spregovori gladko angleško in nam pojasni, da so ravno danes (!) uvedli nov sistem računalniškega vodenja Tranzit logov, ki ga nihče še ne obvlada. On ima charter in mora danes rešiti pet bark, ker bodo gosti izpluli. Vsem nam predlaga, naj raje pridemo jutri ali kak drug dan, ko se bodo naučili novega postopka. Zdaj pravi, da je živi kaos in nihče ne ve, kaj je potrebno narediti.
Angleško govoreči jahtaš res odide, ker ima čas do konca tedna. Moj naslednik se vrne s pojasnilom, da so ga napotili na agenta in naj preko njega štarta postopek. Sam predlagam »charteristu«, da bi prepričal kapitane, da nam naše »ročne« Tranzit loge požigosajo še po starem. Pravi, da nočejo. Sam se še skoraj pol ure trudi prebiti se skozi nov računalniški program, a na koncu obupa. Izgine in se vrne nazaj, vpričo mene tiho iz predala vzame kapitanov žig, si požigosa svoje obrazce, iztrga ustrezne strani in jih razvrsti po mizi, svoje pa pospravi.
Povprašam ga, kaj se je dogovoril. Kratko odvrne: »Popravil sem datum na včerajšnjega« in odide. Lahko njemu, ki je tu domač z vsemi, kaj pa naj naredim jaz, ki sem najprej plačal stari, zdaj očitno že pretečeni obrazec, opravil dolgotrajen postopek do zadnje točke in zdaj naj vržem puško v koruzo. A to pa ne!
Stopim do »mojega kapitana«. Govori po telefonu, končno odloži in po angleško mu začnem razlagati. Usmeri me na starejšega kapitana dve mizi vstran. Ta ima v delu dve stranki, a stopim odločno do njegove mize in čakam v očitni pozi, da sem bil poslan k njemu. Ko zaključi s strankama, mu še nekako zastavim pot umika od mize in ne more drugače, kot da mi potegne moj šop papirjev iz rok, izmenja nekaj besed z ostalimi, nato pa stopi do tiste ključne mize na skrajni levi, ki se je vsi izogibajo. Kratko mi pokaže s prstom, naj izpolnim še podatek moje rute, kam bom plul in govori o agentu. Končno se mi posveti, da me je opozoril, da je to zadnjič, naslednjič naj uporabim agenta. Jezen mi udari potrebne žige, iztrga svoje kopije obrazcev in mi porine nazaj moj novi Tranzit log.
»Ali je zdaj OK?«
Samo pokima in mi pokaže z roko vrata. Pozabil si je fotokopirati dokument registracije Tinge Tinge, a mene kar odnese iz pisarne ven na ulico. »Yes! Uspelo mi je!«
Ura je točno opoldne in le deset korakov vstran je najbolj prestižen kafič Marmarisa s fotelji obrnjenimi na ulico. Sedem in si naročim eno točeno efes pivo. Pa še recite, če to ni bil adrenalinski dan z birokrati…
