CapV Naxosu uživamo v pravem kikladskem mestecu, kjer pristni otoški življenjski utrip turizem še ni pokvaril. Naxos je namreč prvenstveno trgovsko in prometno središče Kikladov, mestece z ribiško tradicijo in dolgo zgodovino. Na malem rtu pred mestom so že 530 let pred našim štetjem postavili tempelj, za katerega si zgodovinarji niso enotni ali je bil to tempelj boga vina, Bacchusa, ali tempelj lepega Apolona, saj se rt imenuje Nisis Apollon Vakkhos. Nam, današnjim obiskovalcem je jasno, da je na polotočku še vedno markanten lok antičnega templja, in da povsod točijo domače vino z otoka. Naxos ima precej zasajene trte različnih, nam neznanih starih sort. Zanimivo je, da vina niso premočna, ampak tam v razredu 11,5% – 13%, kar je še sprejemljivo za pitje v vročih dneh. Tudi v tavernah točijo vino iz soda in moram priznati, da je prav pitno. Očitno so napredovali tudi v higienski pripravi sodov. Pred leti sem se izogibal vsakega točenega vina, ker so pretiravali z žveplanjem sodov, tokrat spijeva z Matjažem dva vrča roseja in rdečega vina ob odličnem kosilu s taramasalato (namaz na osnovi polenovke) in na žaru pečenimi sardelami. Odlično! Tudi Hojkin tzatziki (jogurtov namaz s kumarami) in pečena hobotnica so slastni.
Predvsem pa navduši sprehod v jedro starega dela mesta. Sredi vročega popoldneva prav prija sprehod po senčnih in prepihnih ulicah. Na grič nad mandračem je postavljena nekakšna mestna beneška trdnjava, v kateri je labirint izredno ozkih uličic in tunelčkov, vsa vrata pa odprte trgovinice, ateljeji, barčki in taverne. Škljocamo levo in desno in se izogibamo mimoidočim, kajti širine so tu le po en meter. Presenetljivo mnogo je rimokatoliških cerkva. Baje je tu obiskoval šolo grški pisatelj Nikos Kazantzakis preden se je vrnil na svojo rodno Kreto. Če ga ne poznate, pa ste gotovo slišali za njegov roman Grk Zorba, po katerem je Mikis Theodorakis napisal znano skladbo, Zorba the Greek, Anthony Queen pa ga je uprizoril na filmskem platnu. V mestni knjigarni si namestno leposlovja nakupim slikovito grško kuharico s 300 tradicionalnimi grškimi jedmi. Seveda ne, da jih bomo kuhali, ampak da bomo v naslednjih tednih znali naročati po grških tavernah…
Če boste sidrali v varnih mandračih grških mest, vam odsvetujem zgodnje povratke v posteljo. V podpalubju barke je namreč v brezvetrju med betonom mesta zatohlo in vroče, zunaj pa ropot z ulice in glasba z barov moti nočni mir. Zato se je najbolje malo dlje podružiti z mestnim ritmom…
V petek zjutraj Matjaž in Hojka kot čebelici nosita na krov nove zaloge sveže hrane in pijače. Barka je spet polno založena in tanki z vodo so polni. Do 10 dni smo lahko samozadostni. Na pomolu je naš vis-a-vis barka Urekeke s slovensko zastavo. Spoznamo zakonski par, ki je tako zaljubljen v Egej, da vsako leto pripluje v to morje iz Verude pri Puli. Prišla sta skozi Korintski prekop in obiskala Dodekaneze vse do Rodosa in Kosa. Žal letos v nekaj dnevih končujeta svoje dopustovanje in bosta na Parosu barko predala prijateljem, da jo pripeljejo nazaj v domači privez. Slovence res srečujemo povsod. Ob 13h pripelje tudi redni trajekt iz Pireja in vkrcamo še Tatjano. Zdaj smo kompletni in v opoldanskem severniku 4-6 Bf ostro zaorcamo na severni del sosednjega otoka Parosa. V dobrih dveh urah prejadramo nekaj več kot 10 milj do idiličnega sidrišča Ay Ioannou v severnem zalivu Naousis na Parosu. Sidro sputim v zeleno modri peščeni laguni na globino 4 metrov. Kljub vetrovnim sunkom smo varno zasidrani in uživamo v kopanju. Precej sosednjih bark do večera zapusti sidrišče.
V soboto imamo pravzaprav najbolj tipičen Egej z valovi do dveh metrov in krepkim severnikom 4-6 Bf. Z Matjažem cel dan prilagajava velikost jader moči vetra in uspe nam v slabih 8 urah prečiti 40 milj na zahod do otoka Serifosa. Ves čas jadramo s hitrostjo 6-8 vozlov. To je bilo pravo moško jadranje in spet se je izkazala močna švedska gradnja naše barke, ki je gladko rezala visoke valove in zadržala posadko suho v svojem visokem kokpitu. Na jugu otoka najdemo zavetje v zalivu Koutala s peščeno plažo in globino 4 metrov. Tokrat na sidru zablesti naš kuharski par Hojke in Matjaža, ki spečeta pravo grško musako. Ob takih večerih si ne morem kaj, da si ne rečem, »Življenje je res sladko, če imaš takšno srečo..« – »Pa ća nam fali !«
Naša nedeljska etapa je usmerjena na sever. Do otoka Kithnosa je sicer le 28 milj, a cel dan moramo žagati ostro v veter in naberemo kar 34 milj. Danes se Eol malo poigra z nami. Do vrha preliva med otokoma imamo severozahodnik in že se odločim za jadranje ob vzhodni obali Kithnosa, da bi imeli mirnejše morje in zavetje v nam že znani vasici Loutra na vzhodni obali, ko nam naenkrat veter obrne v še močnejši severovzhodnik. Ne bo šlo. Obrnemo nazaj na južni rt otoka in ob zahodni obali Kithnosa. Zadnji dve milji si pomagamo tudi z motorjem, saj je popoldanski veter v nos že premočan.
Sidro vržemo v nekakšni »polinezijski laguni«. Zabeležite si zalivček Fikiadha na Kithnosu. Res je enkraten. Miljo dolg otoček s Kithnosom povezuje dobrih 100 m dolg in 20 m širok nasip bele mivke. Seveda je na obeh straneh sipine zasidranih precej jaht in jadrnic. Večinoma so kopalci, ki se s hitrimi gliserji zvečer vrnejo v luke. Veter uro po sončnem zahodu ugasne in imamo mirno noč.
V ponedeljek sem planiral etapo do otoka Kea, ki je najsevernejši Kiklad pred Atiko, a zunaj zaliva dobimo severni veter in točno v smeri vetra pa res ne bomo zmogli celega dneva. Zato spremenimo našo smer plovbe v severozahodno smer, točno na skrajni rt Atike, Sounion. Do tja imamo 25 milj. Ob Kithnosu še dvakrat križamo v veter, nato pa na desnih uzdah v premi črti prejadramo še zadnji del Egeja in ob 15.uri vržemo sidro v zalivu pod Pozejdonovim templjem na rtu Sounion. Zaliv je povsem odprt na jug, zato se zavlečem maksimalno na sever, pod plažo pri kapelici. Veter piha v zaliv v močnih sunkih, celo krepkeje kot na odprtem morju, a če dobro zakoplješ sidro in spustiš dovolj verige, si na varnem. Imamo čudovit večer s sončnim zahodom med stebri antičnega svetišča, pivom v taverni na plaži pod njim in klepetom ob vinu in siru na krovu barke.
Od turške obale smo se poslovili v Bodrumu pred 9 dnevi in prečili Egej s postanki na otokih Leros, Pathmos, Levitha, Naxos, Paros, Serifos, Kithnos. Po 270 miljah smo dosegli skrajni rt Atike. Na Egeju smo imeli srečo z vremenom. Pravočasno smo se pomikali na zahod in bežali pred res močnim vetrom in morjem: dva dni za nami se je na vzhodni polovici Egeja med Pathmosom in Naxosom razvilo 6-7 Bf severozahodnika in 2-3 metrski valovi. Mi smo bili zadovoljni le s predhodnico 3-4 Bf. Razen prečenja med Levitho in Naxosom smo večino poti prejadrali. Resda večinoma v veter, zaradi česar je naša paluba močno nasoljena, a bilo je športno in užitkarsko. Razen na Pathmosu in Naxosu smo vedno spali na sidru v idiličnem naravnem okolju in uživali kristalno čisto vodo.
Zdaj je pred nami še slab teden raziskovanja Saronskega zaliva, severne obale Peloponeza, otočkov Porosa, Aegine vse do zaključka v bližini Aten v soboto, ko naju zapustita Matjaž in Hojka. O tem pa več naslednjič, po finalu svetovnega nogometnega prvenstva.
