CapZ rta Sounion skušamo z vetrom v krmo prečiti diagonalno Saronski Zaliv, a nam veter po slabi uri ugasne in zadevo reši motor. Saronski zaliv je preko 40 milj globok in 25 milj širok zaliv med Atiko na severu, Peloponezom na jugu in Korintskim prekopom na zahodu. Glavni otoki so tu Salamina, Aegina, Angistri in Poros.
Naš prvi cilj je otok Poros, ki se skoraj drži severovzhodnega dela Peloponeza. Relief je tu zelo razgiban s prav goratim Peloponezom v ozadju in mirno morsko gladino v zalivih in prelivu velike lagune med otokom in kopnim. Možnosti za sidranje je veliko. Mi se tokrat privežemo s krmo na mestno obalo mesteca Poros in tik za našo krmo v kafiču-baru rezerviramo mizo za večerno nogometno tekmo Holandija:Urugvaj. Na privezu nas zelo zaguga vsaka pasaža trajekta, ki tu vozi vsake pol ure na kopno in nazaj, zato se moraš res dobro zasidrati in vezati dovolj daleč od betonskega pomola. Zaračunajo ti le vodo in elektriko, kar je tu zneslo 13€ (na ostalih komunalnih vezih je to 4-8 €).
Na vezu ugotovimo, da poleg nas plapola slovenska zastava na jadrnici Čarovna-40 (Jeanneau 40). Spoznamo Janoša in Denis, ki se po štirih letih vračata iz Samosa v slovensko morje. Zvečer imamo ob nogometu in kozarčku vina prav živahno debato o svojih življenjskih izkušnjah, znancih in prijateljih. Spet ugotavljamo, kako je Slovenija majhna in vsak pozna koga. Naslednji dan onadva odrineta že pred nami proti Korintskemu prekopu in dalje na sever.
Poros je prav prijetno mestece s številnimi lokalčki, dobro založenimi trgovinicami in prometom po kopnem in morju. Uživamo prijetno popoldne, večer in dopoldne.
Naslednji dan odjadramo mimo markantnega polotoka Methanon do otoka Angistri. Sami Methani, znani po žveplu in žveplovodiku, se izognemo, ker zelo smrdi po gnilih jajcih. Navtični vodič celo poudari, da barke tam ne upajo sidrati z verigo, ker v žvepleni vodi zelo hitro rjavi, ampak raje uporabljajo sidrne vrvi. V lahnem vetrcu z nekaj križanji (seveda v smislu, da vsak manever križanja nagradi posadko z »manever-šljukom«) priorcamo do preliva med otokm Angistri in otočkom Dhoroussa. V laguni s smaragdno zeleno vodo se zasidramo in z dolgo krmno vrvjo vežemo na pomolček tukajšnje taverne v upanju, da bomo zvečer tam lahko gledali nogomet. Žal šele popoldan ugotovimo, da nimajo TVja, a vseeno ostanemo čez noč. Kot kaže je taverna poznana po ribah in školjkah, zato je precej obiskana s kopenske strani in tudi z morja. Popoldne se na zahodu nebo pooblači in daleč v daljavi celo dežuje. Pred večerom se nebo že vedri. Noč na sidru je mirna, le veter ves čas vrtinči.
Zjutraj imamo viharne napovedi vremena na Egeju (wind force 7 and 8 Bf and high sea), za Saronski zaliv pa le 5-6 Bf. V ravni črti zelo hitro prejadramo dobrih 10 milj do Aegine, najbolj dominantnega otoka v zalivu, ki je predvsem obiskan s strani Pirejčanov in Atenčanov. Že pred otokom imamo 20 vozlov severovzhodnika in dokaj nemirno morje. Tokrat se ne odločim za sidranje v mestnem mandraču, saj imam še v spominu zadnji obisk pred leti, ko sem moral nekajkrat položiti sidro, da je prijelo na skalnati podlagi. Raje se zasidramo v mivki na 4 m globine pred dolgo mestno plažo tik pod valobranom. Tu je odlično zavetje za meltemi in severne vetrove. Odprto je le na zahod, od koder pa tu običajno ne piha. Z dovolj dolgo sidrno verigo smo varni tudi pred močnimi sunki vetra, ki poplesujeo z našo barko vse popoldne in celo noč. Popoldne se nebo povsem potemni, deležni smo nekaj kapljic dežja, a ozračje se kar ohladi. Egina je poznana po nasadih pistacij. V mestecu jih prodajajo na vsakem koraku. Ne vem, če so ravno poceni (12€ za kg), a imajo dogovorjeno ceno. Premami pa me branjevka, ki na čolnu prodaja sadje in zelenjavo z res debelimi in sladkimi češnjami. Češnje so moja slabost in kupim jih kljub njeni ceni 6€. Večerjo si privoščimo v taverni, kjer posedajo sami domačini. Streže nas star, enooki očak s sinom. Pripravi nam dobre zelenjavne predjedi in sveže sardele na žaru. Zalijemo jih z odprtim domačim belim vinom. Priznati moram, da so Grki dvignili nivo domačih vin. Ne ponujajo več tujcem težko prebavljive retsine . Točijo dovolj prečiščeno vino, da človek v kozarcu ne prepozna več nekdaj slabe higiene sodov ali žveplanja le-teh. Hladni večer nas kmalu prepodi na barko.
Ponoči se zvedri, le veter še ni popustil. Na Egeju je še vedno viharno, mi pa imamo ravno pravšnjo moč 6 Bf, da lahko zelo hitro na enih samih uzdah brez obratov prejadramo dobrih 20 milj do Pireja.
Plujemo mimo otoka Salamine. Otok je poznan po pomorski bitki pred 2500 leti, v kateri je ladjevje združenih ladij grških mestnih državic dokončno porazilo močno ladjevje 380 ladij Perzijcev. Celotno floto so zvabili v ozek preliv med otokom in kopnim z manevrom, kot da bežijo pred njimi, tam pa so jim zaprli pot za hrbtom in jih v tesnih prelivih dokončali. Danes je ta del otoka zaprt s strani NATO baze, poleg tega pa je obala Salamine zelo industrijska. Zato že drugič le plujemo mimo. Paziti pa moramo na gost promet trgovskih in potniških ladij iz Pireja in na številne zasidrane ladje, ki so razpotegnjene 10 milj na parkirišču pred Pirejem.
Ob 13.uri zapeljemo za valobran Zea marine, ki je sredi Pireja. Pravzaprav so se Atene, Pirej in obalne vasice proti jugu Atike že vse zlili v eno samo strnjeno naselje z gostim prometom, precej nesnage in brez kakega arhitekturnega okusa. V marini sem imel srečo, da sem dobil vez. Ob prejšnjih obiskih me niso sprejeli in smo iskali prostor bolj južno v Kalamakiju (marina Alimnos). Tokrat so me sprejeli, ker me imajo v svoji bazi kot stalnega gosta. Lastniki so namreč isti kot v Gouvii na Krfu, kjer sem bil že večkrat, in kot v Kalamati, kjer imam rezervacijo za zadnji teden julija. Privežejo nas na privaten vez za večje motornjače. Zea marina ima namreč prostor za plovila dolžine do 80 m in kar lepo število maxi plovil ali bolje ladij je tu privezanih. Na recepciji so zelo prijazni in hitro uredijo tudi problemček priključka na našem vezu. Za elektriko in vodo moraš imeti čip kartico, ki je nepovratna in stane 7€. Nanjo naložiš depozit, ki ga trošiš s porabo elektrike in vode. Naš priključek je lastnik že naložil z 10€ in s ključavnico-žabico zaklenil pipo z vodo. Receptorka enostavno pokliče tehnika, da z močnimi kleščami ščipalkami preščipne žabico lastnika veza. Meni z nasmehom pojasni, da mi ni treba kupiti kartice, ker je na priključku že naloženih 10€, moja poraba pa bo verjetno pod 4€. Hkrati mi posodi električni adapter za moj kabel in še čip kartico za toalete. Cena marine sicer ni nizka (43€), a precej odtehta prijaznost osebja. Ne vem le, kako bodo zadevo uničene žabice in porabljenega depozita uredili z lastnikom veza…
Zea marina je sredi Pireja, z dokaj neugledno okolico in precej oddaljenimi trgovinami. Zvečer se kar nahodimo najprej okoli in okoli naše marine v obliki mešička, nato pa še preko hriba do starega mandrača Pireja, Mikrolimani, kjer danes domuje Grški jahtni klub in predvsem vso obalo zasedajo lokali z dobro hrano. Izberemo si pristno grško taverno, kjer naročimo za predjed popečeno zelenjavo, za glavne jedi pa grške čevapčiče z jogurtom, svinjino v čili omaki in pečena jetrca v ovčji kožici. Ob tem pijemo prav pitno odprto vino. Na koncu nas hiša počasti najprej z domačo čokoladno torto, nato z melono in lubenico in še z likerjem mastiksa. Odlično, predvsem pa preveč in to samo za 14€ po osebi. Kakšna 2 kilometra sprehoda nazaj do barke sta kar zdrava za naše polne trebuhe.
