CapVZHODNI PELOPONEZ, Monemvasia – 18.07.2010
Prejšnjo nedeljo sva s Tatjano ostala sama za naslednja dva tedna. Kot preizkušena pomorca uživava v jadranju. Tatjana kot skrbna gospodinja in odličen mornar skrbi za prehrano, podpalubje, dežuranje ob avtopilotu na daljših pasažah, privezovanje in dviganje sidra, sam imam vse ostalo, kot kapitan in soprog, seveda.
Iz Zee marine pri Pireju sva jo ubrala na jug ob vzodni obali Peloponeza. Prvi teden sva imela ugodne vetrove v smeri najine plovbe in že dolgo ne pomnim toliko jadranja »z vetrom«, saj je običajno veter vedno »v nos«.
Prvi dan prečiva Saronski zaliv in se po dobrih 30 miljah zasidrava v prelivu Porosa. Tu sva po šestih dneh že drugič, le da tokrat na prostem sidru pred kopenskim delom Galatos, tako da je pred nama tista najlepša veduta mesteca Poros z morske strani. Predvsem je bolj mirno kot tisti vez na obalo v mestu, kjer te vsaka pasaža trajekta pošteno zaguga. Veter tu običajno po 15.uri obrne v severovzhodnik in piha do noči, noči so brez vetra, le morski tok po kanalu te ponoči obrne v smeri JV na SZ. Mesto je danes prav okupirano s turističnimi jadrnicami in pobarvano pretežno oranžno (holandski navijači). Nocoj je namreč finale SP v nogometu, Holandija : Španija. Kar ne da se nama v mesto, zato z daljnogledom spremljam tekmo na velikem platnu najbližjega bara na obali Galatasa. Prav zanimivo doživetje. Ne slišiš sicer komentarjev in ne vidiš napisov o rezultatu ali podatkih igralca, a igro lahko spremljaš. Le roke te zaradi teže daljnogleda začno boleti. Takrat malo odložiš daljnogled in si naliješ kozarček. Tako brez hudega stresa doživim evropski finale z žal le enim golom. Bravo Španija! Ni bilo pet minut po koncu tekme, ko sem že dobil SMS od Matjaža, da je prav napovedal izid – se vidi, da se spozna na nogomet…
Naslednji dan je vroč in del poti do otočka Idhra ali Hydra premotorirava. Mestece Idhra je grški St.Tropez in ko pokukava v mandrač, je res kaj videti. Lepe hiše, obzidje, simpatična obala z lokalčki in obzidano potko, po kateri vodijo konje za prenos turistov. Žal je mandrač nabito poln in v počasnem ritmu kakih 3 vozlov odjadrava naprej proti Ermioniju, kjer v dokaj varnem zalivu Kapari sidrava. Imava romantičen večer, le zjutraj je v zalivu voda s precej nesnage in celo malo zaudarja.
Sledi lepo jadranje samo z razvito genovo in vetrom v krmo do otočka Spetsai, kjer tudi pokukava v mandrač vasice. Po Hydri je kar malo razočaranja, saj je lušten, a tako hudo pa spet ne. Od otočka Spetsai imava že krepak veter v bok in kar odnese naju do enega najvarnejših sidrišč Porto Kheli. To je okrogel zaliv, dobro zaščiten za vse obrate vetra, ki se jih na Peloponezu moraš navaditi in globok kake 4 metre z mastnim blatom na dnu, kjer sidro prime kot hudir. Prostora je vsaj za 200 jadrnic in vsaj pol toliko jih tam tudi najdeva. Del zaliva so kar fiksni mooringi na corpo morte, saj je tu znano prezimovanje za barke. Veter prijetno vleče celo popoldne in šele zvečer s z gumenjakom odpraviva na obalo na sprehod in manjše nakupe.
Naslednji dan odjadrava le do bližnje Koiladhie – še enga zelo varnega zalivčka skritega za malim otočkom, ki zaliv polno zapira proti odprtemu morju. Otoček je v privatni lasti nekega bogatega grškega ladjarja in seveda ni dovoljeno izkrcavanje. Nad zalivom so v steni jame, kjer so baje našli kar nekaj ostankov človeških bivališl iz kamene dobe. Na južni strani zalivčka pa je ribiška vasica s prijetnimi lokalčki in polna domačinov. Ob vasici je privatna ladjedelnica, ki se že več leti ukvarja s prezimovanjem jadrnic in pošteno raste. Na coklih na kopnem je nekaj sto jadrnic, tudi slovenska Panta Rei od prijateljev Samota in Vojke. V vasici opravim tudi svoj reden priklop na internet, da pokukam na stran Poseidona za vremensko napoved. Kar stabilna je in napoveduje tudi v prihodnjih dneh krepke severozahodne vetrove, ki ponoči ugašajo. Odlično za najino smer.
Zdaj prečiva namreč zaliv Korpos ARGOLIKOS in prihajava pod visoke gore Peloponeza, kjer včasih vreme mešajo tudi katabični vetrovi z morja in kopnega, ki malo bolj zakompliciraajo sidranje. Pristaneva v vasici Leonidhion, kjer v notranjem mandraču za valobranom položiš sidro sicer na globino 16 metrov, da se s krmo vežeš na obalo. A je dobro skrito pred valovanjem z morja in barka kljub močnim popoldanskim sunkom vetra miruje. Le sto metrov vstran je lepa prodnata vaška plaža s senčniki in bari. Tako si najprej privoščiva taksi za ogled 20 kilometrov oddaljenega pravoslavnega samotana v notranjaosti goratega Peloponeza. Najdeva prav ljubek samostan kot kako orlovo gnezgo v skalnih pečinah na višini kakih 700 metov nad morjem. A vročina je huda – 40°C in takoj po povratku se morava vreči v morje. Celo poldne poležujeva pod senčnikom na vaški plaži. Užitek. Zvečer najdeva okoli mandrača polno domačih tavernic in presenečena sva nad nizkimi cenami. S hladnim ouzom in vodo se ohladiva pred spanjem.
Z jutranjim svitom že plujeva napraj ob obali proti jugu. Današnji cilj je Monemvasia. Imava že od 9-tih dalje 5-6 Bf severovzhodnika in z obema jadroma kar preglisirava 35 milj. Ja, prijetno je pluti z vetrom in valovi, če imaš rav prav krepke vetrove. Imava pa malo težav pospraviti vsa ta jadra pod grškim Gibraltarjem. Namreč staro mesto Monemvasia je zgrajeno v skalnati hrib, ki se kot gibraltarska skala mogočno bohoti v morje. Nekdanji otoček je povezan s kopnim z nasipom in cesto, a za njim dela veter močne sunke. Pri 30 vozlih vetra pospraviva in pristajava v nedodokončani marini za valobranom. Najdeva varen bočni vez takoj za službeno reševalno ladjo SAR. Vesela sva, da sva dobila mesto za privez, saj želiva tu ostati še en dan. Toda noč je prava mora! Na sosednjem pomolu je bil s premcem v veter zasidran največji katamaran Lagoon-50. Holandski čarteristi, ki so slabo položili sidro. Ponoči jim je sidro popustilo. Vlekel je severozahodnik 25+ vozlov. S paniko na krovu so dvignili sidro in ugotovili, da jim en motor (katamaran namreč upravljaš lajhko le z dvema motorjema), ne dela. Nato so v tako močnem vetru naredili hudo napako in se usmerili v mandrač. Eno vrv so uspeli zatakniti na SAR službeno ladjo, z vetrom v bok in paničnim gasom skiperja pa se s polno brzino bočno zaleteli v najino privezano barko. Ob 4h zjutraj je hreščala plastika in vsi smo grabili bokobrane, da bi zmanjašali škodo. Po dobri uri smo ogromno kravo katamaran umirili. Oba sva dobro razburjena, saj sem pričakoval tudi precejšnjo škodo. Na srečo je Malö res trdno grajena barka. Zjutraj ugotovim le prasko na bočni letvi in odkrušek na tikovi leseni obrobi. Hreščala pa je plastika na katamaranu. Izgubili so propeler ob paničnem begu s pomola. Najdejo mehanika in pritdijo novega. Midva morava ves čas dežurati, saj ta 40 tonska zverina stiska mojo barko v beton obale in jo 8 bokobranov komaj drži v varni distanci, hkrati mi skačejo ob levem boku s svojo skoraj meter višjo palubo. Takoj ko so spet manevrsko sposobni, jih prepričam naj se odmaknejo, da osvobodimo nas. Čarteristi malo čez poldne res odidejo, spet imam zaplet, da skoraj na koncu s krmo še enkrat ne butnejo vam, in sva končno varna. Liževa rane in umirjava adrenalin. Škoda je res minimalna. Lahko bi počila paluba ali bok. Lahko bi bilo precej polomljenega! Dobra naša Tinga Tinga je prestala še eno preizkušnjo !
