Robert in Marija po Korziki
Po sedmih letih sva si za poletni dopust znova zaželela divje in prvinske Korzike. Ta sredozemski otok s svojo hribovito in gorato pokrajino je naši slovenski duši zelo blizu. Tako po sami naravi, njenih lepotah in hkrati po težkih pogojih za preživljanje, kot tudi v sami mentaliteti ljudi, ki so že stoletja pod tujo vladavino (narod hlapcev) z veliko željo po samostojnosti.
Sedaj po vrnitvi domov, ugotavljava, da naju Korzika tudi letos ni razočarala. Kdor ima rad naravo in mir, stran od hrupnega in masovnega turizma, je to gotovo prava odločitev za dopust. Je pa to dežela, ki jo je potrebno doživeti počasi, s spanjem po kampih in z večkratnim prestavljanjem po otoku. Pri prvem obisku se nekateri selijo dnevno, z željo videti kar največ. Ko si tam drugič, tretjič, se umiriš in iščeš skrite detajle.
Najin letošnji načrt je bil sledeč: najprej temeljitejša raziskava severnega rta – Cap Corse, nato osvojitev najvišjega vrha Monte Cinta, potem pa do Cort in naprej po notranjosti na vzhodno obalo ob Solenzari.
Potovanje do Korzike je zelo enostavno, časovno pa podobno potovanju na južne dalmatinske otoke. Šest ur vožnje po avtocesti do trajektnega pristanišča Livorno, nato štiri ure s trajektom (cena okrog 70 EUR) in že smo na Korziki.
Prvih pet dni sva preživela na Cap Corsu, kjer sva veliko kolesarila po skritih kotičkih in izumirajočih vaseh. Ta predel je odličen za kolesarjenje, saj ima veliko neprometnih cest, ki vodijo od morja v notranjost rta, oziroma na drugo stran. Cestni prelazi so običajno na višini do 400 m. Tu so še bolj kot drugod naselja umaknjena v notranjost, stran od obale. Ob obali ima vsaka vas tako imenovano Marino ( z imenom vasi). Korzičani so v preteklosti gradili naselja stran od obale zaradi nenehnih roparskih napadov gusarjev in drugih plenilcev, ki so ljudem pobrali vse premoženje, ljudi pa prodali v suženjstvo.
Sledil je premik v St.Florent , kjer sva si želela ogledati eno najlepših plaž na otoku. Plaža Saleccia leži na severnem delu Korzike, med St. Florentom in I’lle Roussojem, na koncu puščave Desert des Agriates. Do plaže je možen dostop po zelo slabi 12 km makadamski prašni cesti (4×4) ali pa s čolnom z morske strani. Najina odločitev je bila seveda jasna, s kolesom. Plaža spominja na tropska morja, lomljenje valov, deli obale so iz samih delčkov zdrobljenih školjk in rakcev. Vredno obiska in doživetja. Povratek v opoldanski vročini je bil poseben napor, vendar se nama je mudilo naprej.
Najina naslednja postaja je bila vasica Lozzi, najboljše izhodišče za vzpon na Monte Cinto (2706 m). Vstajanje v temi, hoja najprej po zelo slabi cesti do planinskega bivaka Ercu (2 uri) nato po še vzpon do vrha (2,40 ure). Pot je označena samo s kamnitimi možici, ki jih je v zgornjem delu granitnega pobočja težko slediti. Z markacijami razvajeni slovenski planinci tu hitro zaidejo. Vreme na vrhu sva imela idealno, brez oblačka in vetra z odlično vidljivostjo. Povratek je bil mimo jezera Lac du Cinto, čez granitne pragove, ob ledeniških potočkih in zadnjih zaplatah snega. Po 12 urah sva bila spet v kampu. Kamp, ki nosi ime po najvišji gori, je vreden tega imena. Nama je bil od vseh letošnjih najbolj všeč.
Naslednje jutro ponovno pospravljanje, vmesno kopanje v reki Golo in prihod v Cotre. To mesto s svojo okolico nama je ostalo dolžnik, saj sva pred sedmimi leti imela tu precej močno deževje. Prvotni plan dvodnevnega bivanja v Cotrah, se je podaljšal na 5 dni. Raziskovala sva dolino in tolmune reke Tavignano, naredila nekaj čudovitih kolesarskih izletov v okolici, se kopala v reki Vechio in v slapovih Cascades des Anglais.
Sledilo je samo še zadnje pospravljanje šotora in povratek v Bastio do trajekta.
Letos sva deželo začutila še bolj močno, kot prvič. Tudi po dveh tednih vsakodnevne realnosti in službenih obveznosti se še vedno v mislih vračava do prelepih tolmunov s kristalno čisto vodo in neštetimi vodnimi drsalci, do toplih granitnih balvanov, do mogočnih borovih in pinijevih gozdov s nepozabno aromo, do čudovitih kolesarskih poti, do mirnih noči pod neštetimi zvezdami, do prijaznih in strpnih domačinov, ki ne poznajo ne Pahorja, ne Jelinčiča, ne Piranskega zaliva, do čred domačih živali, ki se svobodno pase, brez ograj in pastirjev, do dobrega vina in okusnih sirov, do….
Kmalu se vrneva nazaj!
Salute!
Marija in Robert
