Prečenje Atlantika
na jadrnici My Gin’s

Ne vem od kod človeku že od nekdaj hrepenenje po prečenju oceanov, kot tudi ne vem, kaj človeka vleče na gorske vrhove sveta. Obe vrsti silnic sem že dodobra okusil, le da bom na oceanih šele zdaj prvič uresničil svojo željo.

Čeprav sem kupil in opremil svojo jadrnico za pot okoli sveta, sem se zaenkrat zadovoljil s potepanji po tistem delu svetovnih morij, ki so bila poznana Odiseju, to je Sredozemlju. Pot okoli sveta namreč zahteva preveč časa, pa tudi truda, da zbereš posadke za dolga prečenja odprtih morij. Samotar pa nisem in me short-handed plovba samcev enostavno ne zanima. A prav nam Evropejcem najbolj poznani ocean Atlantik me vleče že celo desetletje in tokrat se mi je ponudila ugodna priložnost.

Peter, moj nekdanji šef v Hewlett-Packardu me je leta 1985 prepričal, da se mu pridružim na jadranju Atene-Rodos na potovalni charter jadrnici Kavos-35. Kot zaprisežen planinec sem se dolgo upiral temu povabilu, saj sem takrat jadralce istovetil z modno nobleso meščanov in bogatašev. Bil sem prepričan, da je pravi stik s surovo naravo možen le v gorah. A šel sem vseeno. In po dveh tednih pravega moškega jadranja v vseh mogočih vremenskih razmerah sem se vrnil domov zasvojen z jadranjem. Po 20 letih sva se ponovno srečala, oba kot srečna lastnika švedskih jadrnic in postala soseda v marini Punat na Krku. Peter se je lansko jesen odzval vabilu na mojo turško fešto in predstavitvijo plovbe preko Grčije v Turčijo. Navdušen nad številno udeležbo mojih prijateljev iz krogov jadralnih navdušencev, se je zadržal malo dlje. Beseda je dala besedo in na koncu mi je razkril, da se bo čez mesec dni udeležil rallyja preko Atlantika, ARC 2008 na jadrnici First-47, angleškega lastnika, ki je na komercialni osnovi preko interneta zbral posadko z vseh koncev sveta. Tako je šel v izvidnico. Čez zimo je padla njegova odločitev, da preči Atlantik tudi s svojo barko. Ko me je letošnjo pomlad poklical po telefonu in me povprašal, če bi me zanimalo, da se mu pridružim, nisem dolgo pomišljal. Celo več, ponudil sem mu, da zberem celotno posadko med mojimi izkušenimi jadralskimi prijatelji. Sledil je spoznavni večer, pa testno jadranje iz Punata na njegovi jadrnici Halberg Rassy 48, prebiranje ustrezne strokovne literature, iskanje najcenejše variante letalskih vozovnic, iskanje specialnih nezgodnih zavarovanj, cepljenja (recimo za tetanus), zadnji preventivni obiski zobozdravnika in zdravnika, zlaganje priročnega kompleta zdravil, manjši dodatni nakupi opreme in že je tu jesen in november pred štartom.

Peter je že 3. oktobra izplul iz Punata na Krku za Las Palmas na Gran Canarii v Kanarskem otočju na severozahodu Afrike, kamor je prispel pred 2 tednoma. Na poti je skoraj do Tunisa pretežno motoriral. Ustavil se je le na Siciliji, Eolskih otokih in Tunisu. Od tu dalje proti Gibraltarju je imel smolo z vremenom in moral se je prebijati skozi orkanski veter in zelo visoko morje do Balearov. Skozi Gibraltar in dalje ob Afriki je imel ugodne krmne vetrove in prijetno jadranje. Kot nam sporoča, je barka dobro prestala hude preizkušnje. Zdaj vrši končne priprave na prečenje. V nedeljo, 15. novembra se je pričelo ARC dogajanje na Gran Canarii.

Naša posadka 4 jadralcev za prečenje Atlantika poleti za Las Palmas iz Münchna v sredo, 18. novembra. Čakajo nas samo trije dnevi za trening z menjavami jader, nakupe vseh živil in zadnje priprave opreme in barke. Do takrat pa odštevamo dneve, ko se moramo paziti, da koga od nas ne okuži pandemična gripa ali kako drugače izda zdravje.

V nedeljo, 22. novembra bo topovski strel s trdnjave nad luko oznanil štart regate in rallyja ARC 2009, že tradicionalne največje tovrstne tekme potovalnih jadrnic na svetu. (ARC-Atlantic Rally for Cruisers je ustanovil, patentiral in razvil v poslovno uspešen svetovni jadralski spektakel poznani romunski pomorec Jimmy Cornell in ga še pred gospodarsko krizo donosno prodal angleškemu World Cruising Clubu).

Potem bo šlo zares. Pred nami bo skoraj 2800 navtičnih milj (preko 5000 km) direktne linije do Karibskih otokov na drugi strani Atlantika. Razdalja je prevelika za motorne jahte, saj na oceanih odloča veter. In tega bomo iskali ali bolj južno ob Afriki proti Kapverdskim otokom ali bolj zahodno proti Ameriki. Prej bomo našli za ta čas značilne severozahodne pasatne vetrove (trade winds), prej bomo lahko naš premec obrnili v smeri St.Lucie. V tem primeru bomo lahko razvili špinaker in hitro napredovali proti cilju. Slabo bo, če vetra ne bo in nas bodo oceanski valovi rolali, medtem ko nam bodo kopnele zaloge vode in hrane brez napredovanja proti cilju. Ne želimo pa si tudi ne nepričakovanih prehodov ciklonov, ali bog ne daj, orkanov. Zato držimo pesti, da nam bo narava mila,

da bodo jadra, tehnika in pet moških duš ujetih tri tedne na 15 metrski lupinici sredi morja zdržala neprekinjeno guganje, dežuranje za krmilom in trimanje jader.

Za 16. decembra imamo vsi s Petrom vred kupljene letalske vozovnice s St.Lucie za London in upamo, da bomo do takrat dosegli cilj.

Kako bo s satelitskim telefonom iridium, ki bo sredi morja naša edina direktna povezava s svetom, še ne vem, zato žal ne morem obljubiti rednega poročanja. Mogoče pa se vmes le kdaj oglasim s kakšno novičko na tejle spletni strani. Zagotovo pa bo delovalo ARCovo spremljanje naših pozicij plovbe in dnevnih napredovanj proti cilju.